<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 915/2014
ECLI:SI:VDSS:2014:PDP.915.2014

Evidenčna številka:VDS0013441
Datum odločbe:04.09.2014
Senat:Borut Vukovič (preds.), Tatjana Prebil (poroč.), Sonja Pucko Furman
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja

Jedro

V spornem obdobju je tožnica kot stevardesa pri toženi stranki opravljala delo preko napotnic študentskega servisa. Pri toženi stranki je bila redno vključena v njen delovni proces, zato si ni mogla sama izbirati letov, prostih dni in ostalih odsotnosti. Delo je opravljala po odredbah in navodilih ter pod nadzorom tožene stranke. Ta je planirala in ji odrejala delo, ki ga je morala opravljati po predpisanih postopkih za delo kabinskega osebja. Obseg dela tožnice je bil enak, kot obseg dela redno zaposlenih stevardov. Njeno delo ni bilo občasno, ker ni trajalo le krajši čas ali občasno, ampak stalno. Delo tožnice je tako pri toženi stranki imelo vse elemente delovnega razmerja po 4. členu ZDR, zato je njen tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za vtoževano obdobje utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je bila tožnica od 1. 6. 2006 do 3. 3. 2011 v delovnem razmerju pri toženi stranki. Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je bila tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki od 4. 3. 2011 do 2. 11. 2011 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici za čas trajanja ugotovljenega delovnega razmerja priznati vse pravice iz delovnega razmerja, priznati in obračunati plačo s pripadajočimi dodatki k plači ter od obračunanih zneskov odvesti in pristojnim institucijam plačati vse pripadajoče davke in prispevke iz delovnega razmerja v roku 15 dni pod izvršbo. Kar je tožnica zahtevala več ali drugače, je zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je nadalje naložilo, da je dolžna tožnici obračunati razliko med plačo, ki jo je prejemala in plačo, ki bi jo morala prejemati za čas od 1. 6. 2006 dalje in sicer od junija 2006 do marca 2011 v zneskih, razvidnih iz III/1. točke izreka ter ob upoštevanju odvoda davkov in prispevkov tožnici izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnih iz točke III/1 izreka sodbe. Toženi stranki je tudi naložilo, da je dolžna tožnici izplačati razliko v stroških prevoza ter dnevnice za službena potovanja v skupni višini 24.925,13 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov zapadlosti, razvidnih iz točke III/2 izreka sodbe. Kar je tožnica zahtevala več ali drugače, je zavrnilo. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati izgubljeni dohodek v skupni višini neto 15.152,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter od ustreznih bruto zneskov obračunati in v korist tožnici plačati pristojnim institucijam pripadajoče davke in prispevke (IV. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici obračunati in izplačati regres za letni dopust za leto 2006, 2007, 2008, 2009 in 2010 in 2011 in sicer v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz točke V izreka sodbe. Kar je tožnica zahtevala več ali drugače, je zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati stroške v znesku 3.020,14 EUR v 15 dneh po prejemu pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (točka VI izreka sodbe).

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku tožnice ugodilo zato, ker se je postavilo na stališče, da naj bi v pogodbenem odnosu med njo in toženo stranko, pri kateri je tožnica opravljala študentsko delo, obstajali elementi delovnega razmerja. Elemente delovnega razmerja določa 4. člen Zakona o delovnih razmerjih, v katerem je opredeljeno, da je delovno razmerje, razmerje med delodajalcem in delavcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organizirani delovni proces delodajalca in v njem za plačilo osebno in nepretrgoma opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Kljub temu, da so v dokaznem postopku izvedeni dokazi nedvomno narekovali zavrnitev tožbenega zahtevka tožnice, je sodišče prve stopnje sprejelo materialnopravno nepravilno odločitev. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi zaslišanja prič A.A., B.B. in tožnice ugotovilo, da je tožnica nepretrgoma opravljala delo po navodilih in pod nadzorom tožene stranke in da je bila kot študent glede odsotnosti z dela v povsem enakem položaju kot zaposleni. Zavzelo je stališče, da je bila vključena v organiziran delovni proces, ker je bila enako, kot redno zaposleni člani kabinskega osebja redno in vnaprej planirana za opravljanje dela. Redno zaposleni delavci so bili za razliko od tožnice toženi stranki kot svojemu delodajalcu podrejeni tudi glede obsega svojega vključevanja v delovni proces, kar pomeni, da na svojo delovno obremenitev ne morejo vplivati, medtem, ko je tožnica imela na svojo obremenitev odločilen vpliv in je lahko delala kolikor ji je ustrezalo. Da je tožnica lahko vplivala na svojo prisotnost in delala kolikor je želela je posredno potrdila tudi sama v svoji izpovedi. Izkazano je dejstvo, da tožnica ni bila podrejena glede obsega vključevanja v delovni proces tožene stranke, zato je potrebno zaključiti, da v pogodbenem razmerju med strankami niso obstajali elementi delovnega razmerja. Glede obsega opravljenega dela kot elementa obstoja delovnega razmerja je sodišče prve stopnje podalo izračune količine opravljenega dela s strani tožnice v posameznih obdobjih. Iz teh izračunov izhaja, da obseg dela, ki ga je opravila ni identičen obsegu dela oziroma predpisani delovni obveznosti redno zaposlenih delavcev. Neutemeljen je zaključek sodišča prve stopnje, da na obstoj delovnega razmerja kaže tudi dejstvo, da je tožnica plačilo prejemala na podlagi obračuna dela, saj vsak študent plačilo svojega dela prejme na podlagi obračuna dela, ki se predloži študentskemu servisu. Dobra volja tožene stranke, da ji je plačala stroške prevoza, naj bi bila pokazatelj obstoja delovnega razmerja. Tožena stranka je tožnico najela za izvajanje dela, ki potrebuje posebno usposabljanje in licenco, zato je logično krila stroške. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je o sporu že odločalo in s sklepom opr. št. Pdp 666/2012 z dne 6. 12. 2012 razveljavilo izpodbijani del sodbe in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da v razmerju med strankama niso podani elementi delovnega razmerja.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki od 1. 6. 2006 do 3. 3. 2011, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da je bila tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki tudi od 4. 3. 2011 do 2. 11. 2011. Glede denarnih zahtevkov (plačilo razlike med plačo, ki jo je prejemala in plačo, ki bi jo morala prejemati pri toženi stranki, povračilo stroškov prevoza na delo, plačilo dnevnic, plačilo regresa za letni dopust) je sodišče prve stopnje sledilo izračunu izvedenca finančne stroke.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da so zaključki sodišča prve stopnje, da je tožnica nepretrgoma opravljala delo po navodilih in pod nadzorom tožene stranke v nasprotju z izvedenimi dokazi. Iz izpovedi zaslišanih prič A.A. in B.B. ter tožnice namreč izhaja, da je delo redno zaposlenih stevardov in delo študentov popolnoma enako, da pa študentje niso opravljali dela vodje kabinskega osebja. Oboji morajo imeti za to delo licenco, ki se letno podaljšuje. Tožnica je imela licenco in je tako izpolnjevala pogoje za zasedbo delovnega mesta stevarda. Razlike med njimi so le v dopustih, ki jih študentje nimajo ter v prostih dnevih, ki jih imajo redno zaposleni 9 do 10 mesečno, študentje pa so jih imeli lahko tudi več. Tožena stranka je ocenjevala delo tako redno zaposlenih kot tudi študentov. Tako redno zaposleni kot tudi študentje so ob bolniški odsotnosti morali prinesti bolniški list. Tožnica je bila enako obremenjena tako na mesečni kot na letni ravni kot redno zaposleni, kar je bil obojestranski interes, saj je tožnica zaslužila več, tožena stranka pa je imela pokrite viške dela. Da je tožnica delala enako, ali pa celo z večjo obremenitvijo kot redno zaposleni stevardi, izhaja tudi iz podatkov o opravljenih urah naleta. Tožnica je morala svojo odsotnost enako kot redno zaposleni, pravočasno najaviti, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica kontinuirano opravljala delo pri toženi stranki in ne le občasno, pravilen. Tega ne spremeni dejstvo, da je bila z dela lahko tudi odsotna, seveda po poprejšnjem dovoljenju tožene stranke, saj tudi to potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka nanjo redno računala, ko je pripravljala plane letov. Tožnica je bila pri toženi stranki redno vključena v njen delovni proces, zato si tudi ni mogla sama izbirati letov, prostih dni in ostalih odsotnosti, saj je o tem odločala tožena stranka. Delo je opravljala po odredbah in navodilih ter pod nadzorom tožene stranke. Ta je planirala in ji odrejala delo, ki ga je morala opravljati po predpisanih postopkih za delo kabinskega osebja. Dejstvo, da bi lahko delala tudi manj, pa ni, v tem primeru ni pomembno. V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da je bil obseg dela tožnice enak, kot obseg dela redno zaposlenih stevardov in da njeno delo ni bilo občasno, ker ni trajalo le krajši čas ali občasno, ampak stalno.

Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, je sodišče prve stopnje sprejelo materialnopravno pravilen zaključek, da je imelo delo tožnice pri toženi stranki vse elemente delovnega razmerja po 4. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji).

Tožena stranka izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v celoti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba ne vsebuje konkretnih ugovorov zoper prisojene zneske iz naslova plač, potnih stroškov, dnevnic in regresa za letni dopust. Pritožbeno sodišče je zato ta del odločitve preizkusilo v okviru preizkusa po uradni dolžnosti glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in pravilne uporabe materialnega prava. Ob navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP) ter da je pravilno uporabilo materialno pravo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani (ugodilni del) sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).


Zveza:

ZDR člen 4.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.05.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc4Njg5