<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 1439/2014
ECLI:SI:VDSS:2015:PDP.1439.2014

Evidenčna številka:VDS0013775
Datum odločbe:28.05.2015
Senat:Jelka Zorman Bogunovič (preds.), Ruža Križnar Jager (poroč.), Borut Vukovič
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - reorganizacija

Jedro

V obravnavani zadevi je za presojo utemeljenosti poslovnega razloga bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zaradi spremembe organizacije pri toženi stranki delo tožnikov pod pogoji njunih pogodb o zaposlitvi postalo nepotrebno. Tožena stranka je, poleg ekonomskega in tehnološkega, dokazala tudi obstoj organizacijskega razloga. Z reorganizacijo 18 vodij linij je prerazporedila na novo ustvarjena delovna mesta operater in operater-vzdrževalec, pri čemer so ti delavci ohranili del nalog, ki so jih do tedaj opravljali kot vodje linij, hkrati pa so prevzeli tudi delovne naloge upravljalca stroja. S takšno reorganizacijo je pri toženi stranki odpadla potreba po delu 17 delavcev, ki so delo opravljali na delovnem mestu upravljalec stroja. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da so se pri toženi stranki zaradi optimizacije posameznih proizvodnih linij dodatno zmanjšale potrebe po delu še za 8 upravljalcev stroja, na seznam presežnih delavcev pa je zato tožena stranka uvrstila 25 delavcev, med katerimi sta bila tudi tožnika. Zato je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom zavrnilo predlog tožnice in tožnika za stransko intervencijo Občine A. na njuni strani (točka I izreka odločbe). Zavrnilo je tudi tožbo (pravilno tožbeni zahtevek) za ugotovitev, da sta redni odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki ju je tožena stranka tožnikoma vročila dne 20. 2. 2014 in 22. 2. 2014, nezakoniti (točka II/1 izreka odločbe), da je tožena stranka tožnika dolžna v 15 dneh pozvati nazaj na delo pod pogoji odpovedanih pogodb o zaposlitvi, jima za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje do poziva nazaj na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom neizplačanih mesečnih plač najmanj v znesku 790,50 EUR bruto, plačilom davkov in prispevkov ter izplačilom mesečnih neto plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne mesečne neto plače dalje do plačila, da jima je tožena stranka dolžna vpisati delovno dobo v matično evidenco ZPIZ za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dneva poziva nazaj na delo ter da ju je dolžna prijaviti v pokojninsko, zdravstveno in druga zavarovanja (točka II/2 izreka odločbe). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožnikoma v 15 dneh povrniti stroške postopka na prvi stopnji z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (točka II/3 izreka odločbe).

Zoper navedeno sodbo in sklep (pravilno zoper sodbo, ker je iz vsebine pritožbe razvidno, da sklepa ne izpodbijata) se pritožujeta tožnica in tožnik (v nadaljevanju: tožnika) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, tj. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlagata, da njuni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da jo razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo njunih stroškov postopka na prvi stopnji.

V pritožbi navajata, da je opis delovnega mesta upravljalec stroja, na katerem sta bila zaposlena tožnika, identičen opisu novo ustvarjenega delovnega mesta operater, na katerem delo sedaj opravljajo nekdanje vodje linij. Tudi izpovedi direktorja tožene stranke B.B. ter prič C.C., D.D. in E.E. dokazujejo, da se na obeh delovnih mestih opravljajo enake naloge, to pa je na naroku za glavno obravnavo dne 22. 5. 2014 priznala tudi tožena stranka. Pri toženi stranki je v resnici prenehala potreba po delu vodij linij in ne po delu upravljalcev strojev, zato bi tožena stranka morala odpustiti vodje linij. Potreba po delu tožnikov še vedno obstaja, saj stroj ni bil ukinjen, vendar ga namesto njiju opravljajo delavci, zaposleni na delovnem mestu operater. Tožena stranka je zlorabila zakonske možnosti, ko je delo tožnikov prenesla na vodje linij, saj je s tem sama ustvarila potrebo po odpuščanju. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v podobni zadevi opr. št. VIII Ips 285/2008 zavzelo stališče, da nadomeščanje redno zaposlenih delavcev z delavci preko zaposlitvenih agencij ni zakonito. To stališče je treba smiselno upoštevati tudi v obravnavanem primeru. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) delodajalcu ne dopušča, da bi nekaterim delavcem delo zagotovil na način, da bi ga odvzel drugim delavcem. Zaradi vsega navedenega je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, dejansko stanje pa je ostalo nepopolno ugotovljeno. Izpodbijani odpovedi pogodb o zaposlitvi sta nezakoniti tudi zato, ker tožena stranka na seznam presežnih delavcev ni uvrstila vodij linij, s tem pa je kršila 101. člen ZDR-1 (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 364/2008). Tožnika sta v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da sta bila s strani tožene stranke diskriminirana, sodišče prve stopnje pa se do teh navedb ni opredelilo. Tožnica zaradi bolniškega staleža ni dobila točk za napredovanje, zato je bila s strani tožene stranke diskriminirana. Tudi postopek odločanja o napredovanju tožnika je bil nezakonit. Četrti odstavek 58. člena takrat veljavne Podjetniške kolektivne pogodbe je namreč določal, da o napredovanju delavcev odloča uprava in ne neka zunanja sodelavka. F.F. s strani uprave tožene stranke za to ni bila pooblaščena, sicer pa bi bila tudi v tem primeru za odločanje o napredovanju delavcev pristojna izključno uprava tožene stranke. Tožena stranka teh navedb obrazloženo ni prerekala, direktor tožene stranke pa je v zvezi s tem izpovedal le, da je odločala F.F.. Tožnik točk za napredovanje ni prejel, zato je bil s strani tožene stranke deležen neenake obravnave. Sodišče prve stopnje se do navedb tožnika v zvezi s tem ni opredelilo, s čimer je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, sodbe pa v tem delu iz istega razloga tudi ni mogoče preizkusiti (bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Navaja, da je pritožba zoper sklep neobrazložena. Tožnika v pritožbi nasprotujeta le organizacijskemu razlogu za odpoved pogodb o zaposlitvi, kar pomeni, da obstoj ekonomskega in tehnološkega razloga priznavata. Že iz tega razloga sta odpovedi zakoniti, saj v skladu z določbami ZDR-1 in s stališčem sodne prakse za zakonitost redne odpovedi pogodb o zaposlitvi zadostuje utemeljenost enega od zatrjevanih razlogov. Tožnika se v pritožbi sklicujeta na sodno prakso, ki za odločitev v tej zadevi ni pomembna. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala, da delavci na delovnih mestih operater in operater-vzdrževalec opravljajo enako delo kot delavci na delovnem mestu upravljalec stroja, temveč, da so nekdanji vodje linij obdržali del svojih starih delovnih nalog ter hkrati pridobili del nalog upravljalca stroja. Iz opisa del in nalog spremenjenega Akta o sistemizaciji je razvidno, da se delovne naloge operaterja oz. operaterja-vzdrževalca razlikujejo od delovnih nalog upravljalca stroja. To potrjuje tudi izpoved priče C.C.. Iz Programa o razreševanju presežnih delavcev, zoper katerega sindikat in svet delavcev nista zahtevala sodnega varstva, je jasno razvidno, med katerimi delavci je tožena stranka izvedla primerjavo. Potreba po delu nekdanjih vodij linij ni prenehala, saj gre za bistveno bolj usposobljen kader od upravljalcev strojev. F.F. je glede zatrjevane diskriminacije izpovedala, da bolniški stalež tožnice ni vplival na odločanje o horizontali. Zmotna je pritožbena navedba, da odločitve o horizontali ni sprejel delodajalec, saj je tožena stranka zunanjo sodelavko F.F. pooblastila le za operativni del, končno odločitev o podelitvi horizontale pa je sprejela sama. Stališče tožnika, da bi na podlagi določb Podjetniške kolektivne pogodbe horizontalo moral prejeti, ker je bil za to predlagan s strani nadrejenega delavca, je napačno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Tožnika sta v vlogi z dne 12. 5. 2015 prerekala navedbe tožene stranke v odgovoru na pritožbo, vendar pritožbeno sodišče te vloge pri odločitvi ni upoštevalo, ker je bila podana po poteku 15 dnevnega roka za pritožbo iz prvega odstavka 333. člena ZPP.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo v pritožbi izrecno uveljavljata tožnika, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo.

Tožnika v pritožbi uveljavljata tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje naj ne bi opredelilo do njunih navedb v zvezi z diskriminatornim ravnanjem tožene stranke, vendar tudi ta pritožbeni očitek ni utemeljen, ker se je sodišče prve stopnje do teh navedb opredelilo v 13. točki obrazložitve izpodbijane odločbe. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Čeprav gre le za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki jo pritožba ne uveljavlja in zato ni predmet pritožbenega preizkusa, pa pritožbeno sodišče opozarja, da je izrek izpodbijane sodbe v točki II oblikovan napačno, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo, čeprav bi pravilno moralo zavrniti tožbeni zahtevek. ZPP namreč v 310. in tretjem odstavku 324. člena določa, da sodišče pri meritorni odločitvi odloči o tožbenih zahtevkih, ki jih s tožbo uveljavlja stranka, to pa izhaja tudi iz določb 311. do 319. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je glede odločilnih dejstev pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta imela tožnika s toženo stranko sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 28. 11. 2012 za delovno mesto upravljalec stroja (A2 in A4). Tožena stranka je tožnici dne 20. 2. 2014, tožniku pa dne 22. 2. 2014 vročila odpoved navedenih pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga (A3 in A5). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da imata izpodbijani odpovedi vsebinsko enako obrazložitev ter da je tožena stranka poslovni razlog za njuno podajo utemeljevala z ekonomskim (zmanjševanje čistih prihodkov od prodaje, dvig DDV, novi davki in obremenitve), organizacijskim (zaradi ohranjanja konkurenčnosti in poenotenja organizacije na nivoju skupine Nectar je tožena stranka izvedla organizacijsko in poslovno prestrukturiranje s ciljem izboljšanja stroškov in boljše izrabe zmogljivosti) in tehnološkim razlogom (z investicijami na posameznih linijah so se zmanjšale potrebe po opravljanju del na delovnem mestu, na katerem sta bila zaposlena tudi tožnika).

V skladu s 1. alinejo prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) lahko delodajalec delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi v primeru prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Tožnika v pritožbi uveljavljata, da v odpovedih zatrjevani organizacijski razlog ni bil podan oz. da je bil le navidezen.

V obravnavani zadevi je za presojo utemeljenosti poslovnega razloga bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zaradi spremembe organizacije pri toženi stranki delo tožnikov pod pogoji njunih pogodb o zaposlitvi postalo nepotrebno. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je tožena stranka, poleg ekonomskega in tehnološkega, dokazala tudi obstoj organizacijskega razloga. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka z reorganizacijo v mesecu januarju 2014 18 vodij linij (I in II) prerazporedila na novo ustvarjena delovna mesta operater in operater-vzdrževalec, pri čemer so ti delavci ohranili del nalog, ki so jih do tedaj opravljali kot vodje linij, hkrati pa so prevzeli tudi delovne naloge upravljalca stroja. S takšno reorganizacijo je pri toženi stranki odpadla potreba po delu 17 delavcev, ki so delo opravljali na delovnem mestu upravljalec stroja na lokaciji A.. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da so se pri toženi stranki zaradi optimizacije posameznih proizvodnih linij dodatno zmanjšale potrebe po delu še za 8 upravljalcev stroja, na seznam presežnih delavcev pa je zato tožena stranka uvrstila 25 delavcev, med katerimi sta bila tudi tožnika (priloga št. 2 k Programu razreševanja presežnih delavcev - B2). Navedene ugotovitve sodišča prve stopnje potrjujejo vsi izvedeni dokazi, dokazna ocena sodišča prve stopnje glede dejanskega zaključka, da reorganizacija pri toženi stranki ni bila le navidezna, pa je prepričljiva in popolna (10. točka obrazložitve izpodbijane odločbe), zato se pritožbeno sodišče z njo strinja. Pritožba v zvezi s tem neutemeljeno uveljavlja, da je tožena stranka na naroku za glavno obravnavo 22. 5. 2014 priznala, da so delovne naloge na delovnem mestu operater (oz. operater-vzdrževalec) enake tistim, ki jih opravlja upravljalec stroja, saj pritožbeno sodišče po vpogledu v zapisnik tega naroka (list. št. 35) ugotavlja, da to ne drži. Dejstvo je, kot pravilno opozarja tožena stranka v odgovoru na pritožbo, da tožnika izpovedi direktorja tožene stranke B.B. ter prič C.C., D.D. in E.E. v pritožbi povzemata selektivno, tj. le v tistih delih, ki so jima v prid. Iz teh izpovedi, če jih beremo kot celoto, namreč ne izhaja, da so delovne naloge na delovnem mestu operater (oz. operater-vzdrževalec) enake tistim, ki sta jih pred reorganizacijo opravljala tožnika. Pritožba sicer pravilno navaja, da je obratovodja tožene stranke D.D. izpovedal, da nekdanji vodje linij sedaj opravljajo delo primerljivo tistemu, ki so ga prej opravljali upravljalci strojev, vendar pa je sodišče prve stopnje na podlagi skladnih izpovedi prič C.C. (vodja proizvodnje pri toženi stranki) in E.E. (nekdanji vodja linije na aseptiki) utemeljeno zaključilo, da se delo operaterja v resnici razlikuje od dela upravljalca stroja in da zato reorganizacija ni bila le navidezna. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, to potrjuje tudi Akt o sistemizaciji delovnih mest tožene stranke z dne 22. 10. 2012 (B3), ki je bil spremenjen s sklepom z dne 9. 4. 2013 (B4) ter dopolnjen z Dopolnitvijo akta o sistemizaciji delovnih mest z dne 17. 1. 2014 (B5), saj je iz njega razvidno, da se opis del na delovnem mestu operater (oz. operater - vzdrževalec) razlikuje od opisa del na delovnem mestu upravljalec stroja.

Glede na to, da je tožena stranka dokazala izvedbo reorganizacije poslovanja, pritožba neutemeljeno vztraja pri stališču, da naj bi tožena stranka s tem, ko je upravljalcem strojev odvzela delo in ga dala nekdanjim vodjem linij, zlorabila zakonske možnosti in umetno ustvarila potrebo po odpuščanju. Delodajalec ima namreč pravico spremeniti organizacijo dela ter posamezne delovne naloge prenesti na druga delovna mesta, opise posameznih del pa oblikovati tako, kot si sam predstavlja racionalno organizacijo dela. Ker organizacijski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni podan le v primeru, ko delodajalec ukine posamezno delovno mesto, temveč tudi v primeru, če naloge dveh delovnih mest združi v eno delovno mesto, so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da "stroj ni bil ukinjen" ter da potreba po delu tožnikov v resnici ni prenehala, ker ga po reorganizaciji opravljajo delavci - operaterji.

Tožnika nezakonitost obravnavanih odpovedi pogodb o zaposlitvi v pritožbi napačno utemeljujeta s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 285/2008 z dne 16. 11. 2009. V tej zadevi je namreč tožena stranka delavcem, ki so bili pri njej zaposleni za nedoločen čas, odpovedala pogodbe o zaposlitvi, hkrati pa je za enaka oz. podobna dela za določen čas zaposlila delavce preko agencij za zagotavljanje dela delavcev drugemu uporabniku. Ker v obravnavani zadevi tožena stranka odpuščenih delavcev ni nadomestila z zaposlitvijo drugih (novih) delavcev, ne gre za primerljivo zadevo.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da bi tožena stranka na seznam presežnih delavcev morala uvrstiti (tudi) nekdanje vodje linij, ker naj bi nepotrebno v resnici postalo njihovo delo. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo, zakaj tožena stranka med presežne delavce nekdanjih vodij linij ni uvrstila in na podlagi skladnih izpovedi direktorja tožene stranke B.B. ter vodje proizvodnje C.C. zaključilo, da tega ni storila zato, ker so vodje linij pri toženi stranki opravljali najzahtevnejša dela in so bili zato tudi bistveno bolj usposobljeni za delo kot upravljalci strojev. Ker nekdanji vodje linij torej niso bili primerljivi z delavci, ki so delo opravljali na strojih, se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da jih tožena stranka utemeljeno ni uvrstila na seznam presežnih delavcev.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da tožena stranka tožnikov ni diskriminirala. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka kot izločilne kriterije za določitev presežnih delavcev upoštevala: 1. kriterij ključnih opravil na delovnem mestu in/ali horizontalno napredovanje (tj. napredovanje, do katerega so bili delavci upravičeni na podlagi njihovih sposobnosti in kompetenc), 2. usposobljenost delavcev za delo ter 3. socialni kriterij, ker tožnika na podlagi teh kriterijev nista dosegla potrebnega števila točk, pa sta postala presežna delavca. Pritožba uveljavlja, da je tožena stranka tožnico v postopku odločanja o njenem napredovanju (tj. pri odločanju o horizontali) diskriminirala zaradi zdravstvenega stanja, vendar je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi direktorja tožene stranke B.B. in priče F.F. pravilno ugotovilo, da njena bolniška odsotnost v obdobju od januarja do oktobra 2012 ni vplivala na oceno njenih sposobnosti v decembru 2012. Ker tudi iz seznama bolniških odsotnosti (B15) izhaja, da je imelo v letu 2013 kar 22 delavcev več ur bolniške odsotnosti kot tožnica, se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnica zaradi zdravstvenega stanja s strani tožene stranke ni bila neenako obravnavana, zato so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene.

Tožnika v pritožba vztrajata tudi pri navedbah, da je bil postopek odločanja o napredovanju tožnika nezakonit, ker o tem ni odločala uprava tožene stranke, temveč zunanja sodelavka F.F.. Po določbi četrtega odstavka 58. člena Podjetniške kolektivne pogodbe z dne 1. 1. 2010 (A13) je za odločanje o napredovanju delavcev sicer res pristojna uprava tožene stranke, vendar pa ta določba upravi ne prepoveduje, da za posamezna opravila v zvezi s tem pooblasti zunanjega sodelavca, kar je tožena stranka v obravnavanem primeru tudi storila. Pritožbene navedbe v zvezi s tem zato niso utemeljene. Pritožba tudi zmotno navaja, da tožena stranka navedb tožnikov v zvezi z nepravilnostmi pri podeljevanju horizontale ni prerekala, zaradi česar bi jih sodišče prve stopnje moralo šteti za priznane, saj jim je tožena stranka obrazloženo nasprotovala v pripravljalni vlogi z dne 11. 7. 2014. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se do teh navedb ni opredelilo niti sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje do njih (sicer res le posredno) opredelilo v 12. točki obrazložitve odločbe, ko je navedlo, da tožnika nepravilnosti v zvezi s podeljevanjem horizontale v tem individualnem delovnem sporu ne moreta več uveljavljati, ker zoper odločitev o (ne)napredovanju nista uveljavljala kršitve pravic po 204. členu takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Pritožbeni očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je zato prav tako neutemeljen.

Ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). K

er uveljavljani pritožbeni razlogi ter razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnika stroškov pritožbenega postopka nista priglasila, tožena stranka pa do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo ni upravičena, ker gre v tej zadevi za spor o prenehanju delovnega razmerja. Za tovrstne spore peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) določa, da delodajalec ne glede na izid postopka krije svoje stroške postopka, razen če delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabi procesne pravice.


Zveza:

ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.08.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzgzMTE2