<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 836/2013
ECLI:SI:VDSS:2013:PDP.836.2013

Evidenčna številka:VDS0011344
Datum odločbe:21.11.2013
Senat:Borut Vukovič (preds.), Valerija Nahtigal Čurman (poroč.), Silva Donko
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - reorganizacija

Jedro

Tožena stranka je z namenom preprečevanja kriznih razmer pristopila k reorganizaciji in racionalizaciji poslovanja tako, da je ukinila posamezna delovna mesta, združevala oddelke in uskladila akta družbe o sistemizaciji in organizaciji, pri čemer je z ukinitvijo delovnega mesta, oziroma z združevanjem oddelkov prenehala potreba po opravljanju tožničinega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Zato je podan zakonski razlog iz 1. alineje 1. odstavka 88. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, ki se glasi:

„1. Ugotovi se, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še vedno traja.

2. Delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 11. 4. 2012, ki jo je tožeča stranka prejela dne 18. 4. 2012 ter je tožeča stranka še nadalje v delovnem razmerju pri toženi stranki. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki vzpostaviti delovno razmerje v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 2. 4. 2007 in jo prijaviti v obvezno zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od vključno dne 3. 6. 2012 do vključno dne 26. 12. 2012 in od ponovnega nastopa dela pri toženi stranki dalje oziroma od 26. 3. 2013, če na delo ne nastopi pred tem datumom, dalje do ponovnega nastopa dela pri toženi stranki, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.

3. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in ji obračunati bruto plačo od vključno 3. 6. 2012 do vključno dne 26. 12. 2012 in od ponovnega nastopa dela pri toženi stranki oziroma od 26. 3. 2013, če na delo ne nastopi pred tem datumom, dalje do ponovnega nastopa dela pri toženi stranki v višini, kot jo določa pogodba o zaposlitvi z dne 2. 4. 2007, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto znesek plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsakokratnega posameznega mesečnega zneska v plačilo dalje do plačila ter ji priznati in izplačati tudi vse druge prejemke iz delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.“

V nadaljevanju je sodišče zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek, ki se glasi:

„1. Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 11. 4. 2012, ki jo je tožeča stranka prejela dne 18. 4. 2012, nezakonita in se kot taka razveljavi.

2. Delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki ni zakonito prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 11. 4. 2012, ki jo je tožeča stranka prejela dne 18. 4. 2012, ter je tožeča stranka še nadalje v delovnem razmerju pri toženi stranki. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki vzpostaviti delovno razmerje po odpovedi pogodbe o zaposlitvi in jo prijaviti v obvezno zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od vključno dne 3. 6. 2012 do vključno dne 26. 12. 2012 in od ponovnega nastopa dela pri toženi stranki dalje, oziroma od 26. 3. 2013, če na delo ne nastopi pred tem datumom, dalje do ponovnega nastopa dela pri toženi stranki, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.

3. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in ji obračunati bruto plačo od vključno dne 3. 6. 2012 do vključno dne 26. 12. 2012 in od ponovnega nastopa dela pri toženi stranki dalje oziroma od 26. 3. 2013, če na delo ne nastopi pred tem datumom, dalje do ponovnega nastopa dela pri toženi stranki v višini, kot jo določa pogodba o zaposlitvi z dne 2. 4. 2007, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto znesek plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsakokratnega posameznega mesečnega zneska v plačilo dalje do plačila ter ji priznati in izplačati tudi vse druge prejemke iz delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo“ (I. točka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka).

Tožnica vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje pa spremeni tako, da v celoti ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku oziroma podrednemu tožbenemu zahtevku ter toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka. Navaja, da sodišče prve stopnje v začetku 1. točke obrazložitve navaja navedbe, ki naj bi izhajale iz tožničine tožbe (da gre za sklep o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 4. 2011, zoper katerega naj bi tožnica dne 19. 4. 2011 vložila pritožbo, v kateri Komisija za pritožbe še ni odločala, da gre za nezakonit sklep, ker ga je izdal generalni sekretar ministrstva, ki nima zakonskega pooblastila za odpuščanje javnih uslužbencev), kar pa nikakor ne drži, tako ne po vsebini, kakor tudi ne po datumih. Tožnica sicer meni, da gre za neljubo pomoto, ki nima bistvenega vpliva na odločitev sodišča, vendar že to, po mnenju tožnice, kaže na nezadostno angažiranost oziroma nezadostno poglobitev pri reševanju in odločanju v predmetni zadevi. Sodišče je v svoji obrazložitvi povzelo le vsebino tožbe in odgovora na tožbo, ne pa tudi pripravljalne vloge obeh pravdnih strank, kar bi moralo storiti, saj so v pripravljalnih vlogah navedena pomembna dejstva, do katerih bi se moralo sodišče opredeliti. Tožnica je navedla, da je sicer res podpisala tudi pogodbo o zaposlitvi z dne 14. 6. 2007, vendar je bila pogodba o zaposlitvi z dne 2. 7. 2007 sklenjena za nedoločen čas (po poteku preizkusne dobe), ki ni bila nikoli razveljavljena (kar ne zatrjuje niti tožena stranka), zato je še veljavna. Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje v 10. točki obrazložitve in sicer, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi zadosti obrazložena, ker da naj bi bila jasno razvidna pravna podlaga odpovedi. To je v nasprotju z določili 2. odstavka 86. člena ZDR, ker mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti odpovedni razlog. Če bi dejansko šlo za ukinitev delovnega mesta, potem bi mogoče takšna obrazložitev tudi zadostovala, sicer pa ne. Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka pri t.i. individualnih odpovedih uporabljala kriterije iz PKP, pri čemer ji ni bilo potrebno upoštevati kriterijev iz PKP, ki veljajo za odpoved večjemu številu delavcev. Zakoniti zastopnik je izpovedal, da je bil seznanjen z dejstvom, da kriterije iz PKP ni potrebno uporabljati, ker ni šlo za večje število delavcev, vendar so se kljub temu odločili, da jih bodo uporabljali za t.i. individualne odpuste. Priča A.A. je izpovedala, da je bila tožnica po kriteriju delovne dobe četrta najmlajša. Tožena stranka tudi za druge kriterije ni izkazala oziroma podala nobenega dokaza, da bi postopek oziroma izločanje delavcev opravljanja v skladu s sprejetimi kriteriji. Sodišče je tudi na vprašanje, ali je študent B.B. delal od 9. 5. 2012 do 31. 8. 2012 odgovorila pritrdilno in na nadaljnje vprašanje, kdaj je začela na tem delu delati C.C. odgovorila, da datuma ne ve, je pa bila zaposlena za določen čas. Tožnica je izpostavila tudi določilo 37. člena PKP, na podlagi katerega se kot neutemeljen razlog za odpoved šteje tudi, če ima tožena stranka na delovnih mestih določene organizacijske enote, za katere se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot za delovno mesto, ki ga zaseda delavec, ki se mu odpoveduje pogodba o zaposlitvi, osebe, ki delajo preko študentskega servisa. Podane so bistvene kršitve določb postopka iz 14. in 15. točke 339. člena ZPP, sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, zato tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in odloči v korist tožnice. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnice ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da je izpodbijana sodba pravilna in zakonita in se opredeljuje do vseh bistvenih navedb pravdnih strank. Tožena stranka je pojasnila, da je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi dne 14. 6. 2007, po uspešno opravljenem poskusnem delu je bila namreč tožnici ponujena nova pogodba o zaposlitvi, s katero se je strinjala, zato je bila ta veljavno sklenjena (47. člen ZDR). Iz odpovedi jasno izhaja pravna podlaga odpovedi, in neresničen je pritožbeni očitek, da tožnica ni mogla razbrati, zakaj je dejansko prenehalo delovno razmerje. Tožena stranka je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi, pri čemer delovno mesto ni bilo popolnoma ukinjeno, ampak je prišlo le do zmanjšanja števila delavcev na tem delovnem mestu. Glede uporabe kriterijev iz PKP je tožena stranka pojasnila, da je upoštevala vse kriterije iz PKP, razen delovne uspešnosti, kot tudi na kakšen način je kriterije upoštevala, tako da tožena stranka ni ravnala diskriminatorno. Ni relevantna pritožbena navedba, da bi moral biti predstavnik sindikata obveščen v primeru, da tožena stranka pri izbiri presežnih delavcev ne bi uporabila kriterije iz PKP. Tožnica zavajujoče navaja, da naj bi priča A.A. izpovedala, da je bila C.C. prerazporejena na delo, ki ga je opravljal študent B.B.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo pavšalno zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in razlogi v sodbi niso nejasni in med seboj v nasprotju. Ugotoviti je tudi, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so po oceni pritožbenega sodišča jasni. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze, podanega ni nasprotja o odločilnih dejstvih. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Sicer pa ZPP v 8. členu določa, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka.

Pritožbeno sodišče glede na podane pritožbene ugovore navaja, da je pri presoji utemeljenosti poslovnega razloga, vprašanje, ali je dokazan utemeljen odpovedni razlog, v prvi vrsti dejansko in šele nato pravno vprašanje. Delodajalec mora za zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi drugega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2007 – ZDR) v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZDR dokazati predvsem, da je zatrjevani razlog utemeljen. V primeru poslovnega razloga mora dokazati, da je zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na njegovi strani prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi kot to določa prva alinea prvega odstavka 88. člena ZDR. Pri tem je potrebno izrecno poudariti, da sodišče ni pristojno presojati in ocenjevati poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca. Z vidika obstoja utemeljenega poslovnega razloga tako glede na navedbe strank lahko presoja le, ali ne gre zgolj za navidezni razlog in ali ne gre za rešitve na strani delodajalca, ki pomenijo kršitev prepovedi diskriminacije, kot to sicer določa 6. člen ZDR. Pri tem pa sodišče izvaja dokaze glede na dokazne predloge obeh strank.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnica in tožena stranka ter po zaslišanju tožnice, zakonitega zastopnika tožene stranke D.D. ter priče A.A. zavrnilo tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek v zvezi s podano redno odpovedjo pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki za nedoločen čas po pogodbi o zaposlitvi z dne 14. 6. 2007, na delovnem mestu nadzornik avtorizator II, pri čemer ji je tožena stranka dne 26. 3. 2012 podala pisno obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov po določilih 1. alineje 1. odstavka 88. člena ZDR, v nadaljevanju pa je bila tožnici dne 11. 4. 2012 podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pri čemer je tožena stranka navedla, da ji odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno dne 14. 6. 2007 ter da je tožnica upravičena do odpovednega roka 45 dni in do odpravnine v višini bruto 2.715,31 EUR. Tožena stranka je v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga navedla, da je z namenom preprečevanja kriznih razmer in zagotovitve hitrejšega razvoja, vodstvo družbe v posledici izredne dinamičnosti in zapletenosti okolja, posvetilo dodatno pozornost notranji urejenosti družbe, strukturam, procesom in sistemom poslovanja in vodstvo podjetja je pristopilo k reorganizaciji in racionalizaciji poslovanja, tako da so ukinili posamezna delovna mesta, združevali oddelke in uskladili akt družbe o sistemizaciji in organizaciji, pri čemer je z ukinitvijo delovnega mesta, oziroma z združevanjem oddelkov prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca, pri čemer je podan zakonski razlog iz 1. alineje 1. odstavka 88. člena ZDR.

Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da tožnica ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v začetku 1. točke obrazložitve navedlo, da naj bi iz tožničine tožbe izhajalo, da gre za sklep o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 4. 2011, zoper katerega naj bi tožnica dne 19. 4. 2011 vložila pritožbo, o kateri Komisija za pritožbe še ni odločala, gre pa za nezakonit sklep, ker ga je izdal generalni sekretar ministrstva, ki nima zakonskega pooblastila za odpuščanje javnih uslužbencev, kar pa nikakor ne drži, tako po vsebini, kakor tudi ne po datumih. Tožnica sicer meni, da gre za neljubo pomoto, ki nima niti bistvenega vpliva na odločitev sodišča, vendar že to, po mnenju tožnice kaže na nezadostno angažiranost oziroma nezadostno poglobitev pri reševanju in odločanju v predmetni zadevi. To pa tudi iz razloga, ker je sodišče povzelo le vsebino tožbe in odgovora na tožbo, ne pa tudi pripravljalne vloge obeh pravdnih strank, kar bi moralo storiti. Pritožbeno sodišče v zvezi z navedenim ugotavlja, da so tožničine navedbe pravilne, saj navedeno dejansko izhaja iz 1. točke obrazložitve, pri tem pa ugotavlja (enako kot tožnica), da gre za očitno pisno pomoto, saj se v 1. točki obrazložitve v peti vrstici stavek sklep je, po …, nato pa sodišče prične obrazložitev z novim stavkom, ki se dejansko tiče navedene zadeve. Gre za očitno pisno pomoto po določilih 328. člena ZPP, pri čemer navedeno določilo določa, da predsednik senata kadarkoli popravi napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnost prepisa sodbe z izvirnikom, pri čemer se o popravi izda poseben sklep, ki se zapiše na koncu izvirnika, strankam pa se vroči prepis sklepa. Ob navedenem pa pritožbeno sodišče navaja, da navedeno v ničemer ni moglo vplivati na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, ki je odločalo o postavljenem primarnem in podrednem pritožbenem zahtevku ter presojalo, ali je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnici zakonita. Sodišče pa lahko kadarkoli izda sklep o popravi (tudi, če gre le za obrazložitev odločitve).

Pritožba izpostavlja, da je tožnica res podpisala tudi pogodbo o zaposlitvi z dne 14. 6. 2007, vendar je navedla tudi, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 2. 4. 2007 sklenjena za nedoločen čas (po poteku preizkusne dobe, ki ni bila nikoli razveljavljena (kar ne zatrjuje niti tožena stranka), zato je še vedno veljavna. Sodišče prve stopnje pa se do navedenega vprašanja ni izjasnilo niti z eno besedo, pač pa je le navedlo, da sta pravdni stranki sklenili tudi pogodbo o zaposlitvi z dne 14. 6. 2007 ter da je s to pogodbo prenehala veljati pogodba o zaposlitvi z dne 2. 4. 2007, pri čemer ni splošne in specialne zakonske norme, ki bi predstavljala pravno podlago za zaključek, da s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi avtomatično, po samem zakonu, preneha veljati predhodna pogodba o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče navaja, da ima delavec z istim delodajalcem sklenjeno lahko le eno pogodbo o zaposlitvi, ki se seveda lahko spreminja z aneksi, pri čemer pa podpis kasnejše pogodbe o zaposlitvi, kot je bilo to v konkretnem primeru, pomeni, da je prejšnja pogodba o zaposlitvi avtomatično prenehala veljati, kot to sicer pravilno navede sodišče prve stopnje. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprem. - ZDR) v 9. členu ureja pogodbo o zaposlitvi in določa, da se s pogodbo o zaposlitvi sklene delovno razmerje, pri čemer se po določilih 11. člena ZDR glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno. Kot že navedeno, ima delavec pri enem delodajalcu lahko sklenjeno le eno veljavno pogodbo o zaposlitvi za poln delovni čas, saj ne gre za klasično civilno pogodbo kot to meni tožnica. Tako je delodajalec pravilno odpovedal le zadnjo pogodbo o zaposlitvi, ki sta jo podpisali tako tožnica in tožena stranka. ZDR ne predvideva nikakršnega posebnega postopka, ki bi ga morali stranki izpeljati za razveljavitev prejšnje pogodbe, saj nova podpisana pogodba o zaposlitvi avtomatično vstopi namesto stare pogodbe o zaposlitvi. Po določilih 3. odstavka 47. člena ZDR se pogodba o zaposlitvi spremeni oziroma nova pogodba velja, če na to pristane tudi nasprotna stranka (če obe stranki podpišeta novo pogodbo, kot je bilo to v konkretnem primeru). Torej delodajalcu ni bilo potrebno, da odpoveduje tudi prejšnjo pogodbo, saj je veljala le zadnja pogodba o zaposlitvi.

Pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče zmotno v 10. točki obrazložitve štelo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi zadosti obrazložena, ker da naj bi bila jasno razvidna pravna podlaga odpovedi. Pritožbeno sodišče se strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da 2. odstavek 86. člena ZDR, po katerem mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti odpovedni razlog ter opozoriti delavca na pravno varstvo in na njegove pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, ne zahteva od delodajalca, da navede vse okoliščine, zaradi katerih se odpoveduje pogodba o zaposlitvi, temveč da jasno navede pravno podlago odpovedi in navede jasni razlog za odpoved, pri čemer je tožena stranka navedla: „da z namenom preprečevanja kriznih razmer in zagotovitve hitrejšega razvoja, je vodstvo družbe v posledici izredne dinamičnosti in zapletenosti okolja, posvetilo dodatno pozornost notranji urejenosti družbe, strukturam, procesom in sistemom delovanja ter da je z namenom ublažitve negativnih učinkov splošne ekonomske situacije vodstvo odstopilo k reorganizaciji poslovanja in jo tudi izvedlo, pri čemer z racionalizacijo delodajalec načrtuje doseči glavne ekonomske cilje in sicer optimizirati delovni proces tako, da zniža stroške, poveča učinkovitost, avtomatizira določene operativne procese in optimizira število zaposlenih. Med drugim je delodajalec sprejel tudi sklep o zmanjšanju delovnih mest v oddelku Klicni center. Na podlagi reorganizacije in racionalizacije poslovanja je delavec ukinil posamezna delovna mesta, združeval oddelke in uskladil akt družbe o sistemizaciji in organizaciji. Tako je pod pogoji iz zaposlitve prenehala potreba po tožničinem delu zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca.“ Navedeno je sodišče tudi z izvedbo dokazov v sodnem postopku ugotavljalo, pri čemer iz izvedenih dokazov izhaja, da se je zmanjšalo število delovnih mest v oddelku Klicni center, kjer je bila zaposlena tožnica. Navedeno je pojasnil tudi zakoniti zastopnik tožene stranke D.D., ki je poudaril, zlasti ekonomske razloge in navedel, da delovnih mest sicer niso ukinili, ampak so le zmanjšali število zaposlenih od približno 220 zaposlenih so odpustili 15 do 20 delavcev, pri čemer je enako pojasnila tudi direktorica finančne računovodske službe A.A. Pojasnila je, da so oddelka Klicni center in Monitoring združili, pri čemer se je z optimizacijo delovnega procesa zmanjšal obseg dela in število zaposlenih.

Ni mogoče slediti tudi pritožbenemu ugovoru, da tožnica iz obrazložitve odpovedi ni mogla razbrati, zakaj je dejansko prenehalo delovno razmerje ravno njej, saj v obrazložitvi ni bilo napisano o uporabi kriterijev. Pritožbeno sodišče navaja, da je v konkretnem primeru šlo za individualno odpoved pogodbe o zaposlitvi in se tožena stranka ni bila dolžna držati kriterijev, ki jih določa ZDR le za večje število delavcev in Podjetniška kolektivna pogodba - PKP tožene stranke z dne 4. 2. 2011, ki v 42. in 43. členu določa uporabo kriterijev le za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov večjemu številu delavcev, kar pa konkretno ni bilo. Tako tožena stranka ni bila dolžna uporabiti kriterijev niti po ZDR niti po svoji podjetniški kolektivni pogodbi, tako tudi ne kriterijev po določenem vrstnem redu v PKP. Ob navedenem sta tako direktor D.D. in priča A.A. pojasnila, da so uporabili vse kriterije iz PKP, razen kriterija delovne uspešnosti iz razloga, ker delavcev niso redno ocenjevali in vodili evidenco na pregleden način. Kot je bilo ugotovljeno po izvedenih dokazih, so pri toženi stranki uporabili predvsem socialne kriterije oziroma socialne dejavnike, pri čemer so upoštevali starost delavca (starejše so šteli za težje zaposljive), skupno delovno dobo in število mladoletnih otrok. Tako tožena stranka ni uporabila kriterijev iz PKP na diskriminatoren način, tožnica pa je bila izbrana iz razloga, ker je bila med mlajšimi, pri čemer sta dve delavki bili sicer mlajši od nje, vendar sta obe imeli mladoletna otroka, zato nista bili določeni za presežni delavki. Glede uporabe kriterijev pa se je tožena stranka posvetovala tudi s predstavnikom sindikata E.E., ki na način odpuščanja zaposlenih ni imel pripomb, kot to izhaja iz zapisnika z dne 22. 3. 2012.

Po določilih 2. odstavka 88. člena ZDR delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Sodišče je v zvezi z navedenim pogojem ugotovilo, da je B.B. kot študent opravljal občasna dela pri toženi stranki in to že pred tožničino odpovedjo in da so ga v letu 2012 zaposlili za določen čas od 9. 5. 2012 do 31. 8. 2012 in sicer za pomožna dela, čiščenje in priprava pos-terminalov. Študentje tudi sicer ne opravljajo enakega dela kot redno zaposleni, ampak delajo po potrebi zaradi odsotnosti redno zaposlenih. V času tožničine odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bilo potrebe po delu na tem delovnem mestu študenta B.B. in to ni vplivalo na zakonitost tožničine odpovedi, saj je šlo za delo po potrebi oziroma v primeru odsotnosti redno zaposlenih, kar pa pomeni, da ne bi bila zaradi navedenega upravičena redna zaposlitev delavca. Za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa so tudi pravno pomembne okoliščine, ki so bile znane v času podaje sporne odpovedi. Ker je bila tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi podana 11. 4. 2012, torej preden je B.B. pričel z opravljanjem del preko študentskega servisa, tudi iz tega razloga očitek tožnice ni utemeljen. Glede zaposlitve C.C. pa je sodišče ugotovilo, da je bil objavljen interni razpis za delovno mesto nadzornik - avtorizator, pri čemer je šlo le za prerazporeditev delavke F.F. na drugo delovno mesto, ki je povzročilo, da se je to delovno mesto sprostilo, pri čemer je F.F. zasedla delovno mesto G.G., ki mu je prenehalo delovno razmerje na delovnem mestu vodja oddelka II.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.


Zveza:

ZDR člen 82, 82/1, 88, 88/1, 88/1-1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
10.03.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDYyOTY3