<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba I Cp 2608/2017
ECLI:SI:VSLJ:2018:I.CP.2608.2017

Evidenčna številka:VSL00016990
Datum odločbe:23.05.2018
Senat, sodnik posameznik:Katarina Marolt Kuret (preds.), mag. Matej Čujovič (poroč.), Barbara Krpač Ulaga
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:delovna nezgoda (nesreča pri delu) - nezgoda pri delu s traktorjem v gozdu - uporaba vozila kot delovnega stroja - odgovornost delodajalca za nesrečo pri delu - deliktna odškodninska odgovornost - nevarna dejavnost - objektivna odgovornost - potek dogodka - skupno delovanje več vzrokov - soprispevek oškodovanca k nastanku škode - ravnanje neposrednega oškodovanca - napaka v delovanju stroja - popravilo vozila - višina denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - odškodnina za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega - subjektivni in objektivni kriterij - prosta dokazna ocena - ocena verodostojnosti priče - dokazni postopek s sodnim izvedencem - pripombe na izvedensko mnenje - materialna resnica - premoženjska in nepremoženjska škoda

Jedro

Delavec je goseničarja, na katerega so bili pripeti hlodi, ustavil na poti navzdol, ko je vozil mimo drevesa in bi moral rahlo zaviti v desno, a tega ni mogel storiti, ker se je v vzmet ročne zavore goseničarja zapičila veja, ki mu je onemogočala krmiljenje. Pravilna zaustavitev goseničarja v takem primeru obsega "sidranje" pluga (tj. sprednjega dela v korenino ali breg), ustavitev motorja, zategnitev ročne zavore in spustitev tovora. Delavec je od navedenega zasidral plug, medtem ko ročne zavore ni mogel zategniti, čeprav bi jo hotel. V takih okoliščinah je zlezel pod goseničarja in se lotil odstranjevanja veje, nakar se je goseničar premaknil in ga povozil do smrti.

Plazenje pod traktor ni bilo absolutno prepovedano, temveč je bilo v določenih okoliščinah ne le dovoljeno, temveč s strani delodajalca celo pričakovano, vendar je (sicer vzoren in izkušen) delavec v želji, da bi omogočil nadaljevanje delovnega procesa, ravnal nespametno, da se je v takih okoliščinah sam lotil odpravljanja napake, zato znaša njegova soodgovornost k nastali škodi dve tretjini (65 %).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni:

- v II. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni (poleg že pravnomočno prisojene odškodnine iz I. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje) plačati prvi tožnici še 2.400 EUR, drugi tožnici še 1.800 EUR in tretjemu tožniku še 1.875 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 9. 2013 dalje;

- v III. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni (poleg že pravnomočno prisojenih stroškov postopka iz III. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje) plačati tožnikom še 743,38 EUR pravdnih stroškov, nastalih pred sodiščem prve stopnje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Oris spora

1. Trije delavci tožene stranke so 1. 9. 2011 v okviru delovnega procesa spravljali debla v gozdu.1 B. in S. S. sta debla pripravljala, A. A. pa jih je z goseničarjem odvažal. Goseničar je poseben delovni stroj, poenostavljeno povedano traktor, prilagojen za delo v gozdu: namesto koles ima gosenice, namesto volana dve ročki za upravljanje leve oziroma desne gosenice, spredaj plug in zadaj vitel, na katerega se privežejo, nato pa dvignejo in vlečejo drevesna debla.

2. Proti koncu delovnega dne (točneje ob zadnji vleki dreves od mesta sečišča do ceste) sta S. opazila, da goseničar že dlje časa stoji, čeprav je prižgan. Ob prihodu do stroja sta opazila, da A. A. ni nikjer, zato sta ga pričela iskati. Ker nista bila uspešna, sta poklicala delovodjo B. N., ki je prišel na kraj z revirskim gozdarjem L. Tudi skupno iskanje ni bilo uspešno. Šele po dlje časa trajajočem iskanju je delovodja A. A. odkril pod goseničarjem. Zdravnica, ki je prišla na kraj dogodka, je ugotovila delavčevo smrt zaradi politravme.

3. Tožniki so pokojnikovi žena in otroka. Toženi stranki očitajo, da objektivno odgovarja za škodo, ki jim je nastala (nepremoženjska škoda zaradi smrti bližnjega in premoženjska škoda, nastala v zvezi s pogrebom in postavitvijo groba). Tožena stranka se temu upira in trdi, da je pokojni sam povzročil nevarno situacijo, ki je delodajalec ni mogel predvidevati niti pričakovati.

Odločitev sodišča prve stopnje

4. Sodišče prve stopnje je izvedlo obsežen dokazni postopek, da bi ugotovilo, kaj je bil vzrok, da se je pokojni znašel pod goseničarjem. S pomočjo prič, treh izvedencev, vpogleda listin in fotografij ter drugih dokazov je preizkusilo številne hipotetične možnosti, ki sta jih kot vzrok za nastanek delovne nesreče ponudili pravdni stranki, zlasti tožniki.

5. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje oblikovalo dokazno oceno, iz katere izhaja, da se je delovna nesreča pripetila najverjetneje takole: A. A. se je z goseničarjem ustavil na poti navzdol, in sicer ko je vozil mimo drevesa na svoji desni in bil moral rahlo zaviti v desno. To ni bilo mogoče, ker se mu je v vzmet ročne zavore zapičila veja, ki mu je onemogočala krmiljenje. Zato je spustil sprednji plug in goseničarja z njim zasidral v korenino drevesa. Traktor je pustil prižgan, splezal z njega, nato pa zlezel v odprtino, ki je nastala med plugom in gosenico ter se lotil odstranjevanja veje. Ko se je ta sprostila, se je stroj pomaknil za dober meter in pol in delavca zverižil v predel med obema gosenicama. Ob povzetih ugotovitvah je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožnik sam bistveno prispeval k nastanku nezgode in mu je pripisalo 80 % odgovornosti zanjo, toženi stranki pa razliko, tj. 20 %. Upoštevaje tako odločen soprispevek je sodišče za nematerialno škodo prvi tožnici prisodilo 3.200 EUR, drugi tožnici 2.400 EUR in tretjemu tožniku 2.500 EUR, za materialno škodo pa še znesek 1.160,03 EUR.

Pritožba tožnikov in odgovor nanjo

6. Pritožniki so proti zavrnilnemu delu prvostopenjske sodbe pravočasno vložili pritožbo. Sodbo izpodbijajo v celoti, vendar pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da v zvezi z zavrnitvijo zahtevka za povrnitev premoženjske škode za spominski kip in bronaste ulitke ne podajajo nobenih navedb.

7. Tožena stranka se proti ugodilnemu delu sodbe ni pritožila, zato je ta postal pravnomočen.

8. Tožniki sodišču prve stopnje očitajo bistvene kršitve postopka, nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Podrobno in po sklopih izpodbijajo posamezne dejanske ugotovitve oziroma dejanske zaključke, ki jih je oblikovalo prvostopenjsko sodišče. Glede materialnega prava se ne strinjajo s porazdelitvijo odgovornosti med pokojnim in toženo stranko ter s prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Ker je pritožba zelo obsežna, je pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo povzemalo, temveč se bo v nadaljevanju opredelilo do vseh bistvenih pritožbenih očitkov (prvi odstavek 360. člena ZPP). Predlagajo razveljavitev oziroma spremembo sodbe.

9. Tožena stranka v odgovoru na pritožbe sistematično prereka vse pritožbene navedbe tožnikov (do katerih se bo pritožbeno sodišče glede na vsebino svoje odločitve prav tako opredelilo v nadaljevanju) in predlaga zavrnitev pritožbe.

10. Pritožba je delno utemeljena.

Uvodno

11. Absolutne materialne resnice sodišče nikdar ne more ugotoviti. V primeru, kakršen je pred nami, je ta možnost še manjša. Spoznavne možnosti sodišča so v njem zaradi okoliščin obravnavane delovne nesreče namreč omejene. Med trenutkom, ko je A. A. z goseničarjem odpeljal od B. in S. S., do trenutka, ko ga je mrtvega pod strojem našel B. N., zija velika časovna luknja, polna dvomov, ugank in nejasnosti. Očividcev ni. Pritožbeno sodišče razume željo tožnikov, izvirajočo iz bolečine ob smrti njihovega bližnjega, da bi se v sodnem postopku ti dvomi razblinili, uganke in nejasnosti pa razrešile. Toda naj si sodišče še tako prizadeva, izvaja dokaze in raziskuje, kaj se je v resnici zgodilo, tega do popolnosti ni in ne bo moč dognati, kar je potrdil tudi dokazni postopek, ki ga je izvedlo sodišče prve stopnje.

O očitanih procesnih kršitvah

12. Ne drži, da se je sodišče prve stopnje bistvenih vprašanj dotaknilo le bežno. Res je (po nepotrebnem)2 povzelo tudi vsebino izpovedi zaslišanih, vendar je v nadaljevanju napravilo dokazno oceno, se do vseh izpovedi opredelilo in ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva. Pritožniki nepravilno razumejo zapis prvostopenjskega sodišča, ki je njihove trditve označilo kot očitanje minucioznih nedoslednosti v listinskih in drugih dokazih.3 Na tak način je sodišče prve stopnje le pojasnilo, da se je dolžno opredeliti zgolj do tistih njihovih trditev, ki so v zvezi s pravno odločilnimi dejstvi, ne pa do vseh. Med zaslišanji in tudi znotraj drugih dokazov oziroma v medsebojni povezavi vselej prihaja do razhajanj, in te sodišče premosti z izdelavo ustrezne dokazne ocene. Vanjo ne sodi opredeljevanje do manj pomembnih, obrobnih ali sploh nebistvenih segmentov, in tu ima sodišče prve stopnje prav.

13. Oblikovanje dokazne ocene je prosto. Logičen je pristop (zlasti ob tako obsežnem dokaznem postopku), ki ga je izbralo sodišče prve stopnje, namreč, da je pri ugotavljanju posameznega spornega dejstva pojasnilo, katerim pričam v katerem delu in zakaj sledi. Po nasprotnem razlogovanju je jasno, da drugim ne sledi, pri čemer je nerealna pritožbena zahteva, da bi se moralo sodišče ob tem opredeliti do vsakega dela izjave (tj., kot se pritožbo razume, vsakega stavka izpovedbe) vsake priče oziroma izvedenca v zvezi z vsem, kar so izpovedali. Da bi moralo sodišče za vsak segment vsakega izvedenega dokaza zapisati argumente za in proti, iz zakonskih določb niti iz (ustavno)sodne prakse ne izhaja. To bi vodilo v preobrazloženost sodne odločbe in bi presegalo zahtevani standard njene obrazložitve. Vprašanje kvalitete oziroma prepričljivosti argumentov, ki jih sodišče ponudi, pa je drugo vprašanje, a o tem več kasneje. Drži, kot pravijo pritožniki, da je obravnavani primer kompleksen, toda sodišče prve stopnje mu je posvetilo vso potrebno pozornost.

14. Res je, da osebno poznanstvo samo po sebi še ni razlog za oceno (ne)verodostojnosti zaslišanega, a tega prvostopenjsko sodišče niti ni zapisalo, temveč je to okoliščino ustrezno vpelo v dokazno oceno. In to sme storiti. Po drugi strani tudi ni res, da so priče, ki so zaposlene pri toženi stranki, neverodostojne zgolj zaradi te (nesporne) povezave. Dokazna ocena zaslišanih K., J., L. in prič, zaposlenih pri toženi stranki (zlasti N.), ter dokazna ocena nasploh ni ne „preohlapna“ ne „preveč pomanjkljiva“, zato očitki o obstoju kršitve iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niso utemeljeni. Tudi ni res, da se sodišče ni opredelilo do očitkov, kako so na dan nezgode nastajali posamezni dokazi, zlasti zapisnik o ogledu kraja nezgode.

15. Pritožniki prvostopenjskemu sodišču bistveno kršitev postopka očitajo tudi v zvezi z dokaznim predlogom za dodatno zaslišanje izvedencev in za postavitev izvedenca iz tujine. Sodišče prve stopnje je zapisalo, da pritožniki po zaslišanjih postavljenih izvedencev niso imeli več pripomb, v zvezi z dokaznim sklepom (ki zajema tudi odločitev o ne izvedbi predlaganih dokazov) pa niso uveljavljali kršitve. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pritrjuje toženi stranki, da torej pritožniki ne izvedbe dokazov niso grajali pravočasno (prvi odstavek 286.b člena ZPP). Pritožniki sploh ne trdijo, da bi to storili, zato je njihovo pritožbeno substanciranje dokaznega predloga za dodatno zaslišanje postavljenih izvedencev in postavitev izvedenca iz tujine ter s tem povezane pritožbene navedbe, kdaj (tj., v kateri vlogi) so to predlagali, brez pomena. Logično je tudi sklepanje sodišča prve stopnje, da stranka, ki poda pripombe,4 potem, ko izvedenec nanje odgovori, pa na mnenje nima več pripomb in hkrati ne vztraja pri izvedbi dodatnih dokazov/ne graja zavrnitve že predlaganih, sprejema dopolnitev izvedenskega mnenja. Na vse vsebinske pomisleke tožnikov pa je sodišče odgovorilo ob oblikovanju dokazne ocene. V takem ravnanju pritožbeno sodišče ne zazna nobene bistvene kršitve postopka.

16. Tudi pritožbeno sodišče, enako kot pred njim prvostopenjsko, v določenih nerodnostih pri opravljanju izvedenskega dela (listanje spisa pri toženi stranki, pripombe izvedenca Š. glede vožnje na zaslišanje itd.) ne vidi razloga, da bi bilo izvedensko mnenje zaradi tega bodisi pristransko bodisi nestrokovno. Pritožbene navedbe v tej smeri višje sodišče razume kot poskus diskreditacije izvedencev brez resne strokovne osnove. Pritožniki posamezne besede in besedne zveze jemljejo iz konteksta, jih vpnejo v drugačnega ter jim pripisujejo nekaj povsem drugega, kar izhaja iz osnovnega besedila. Vsi trije izvedenci so svoje delo opravili skrbno. Ne drži pritožbena navedba, da je izvedenec B. izpodbil zaključke drugih dveh izvedencev. Mnenje je podal z vidika medicinske stroke in pri tem možnosti nastanka delovne nesreče, ki sta jo kot najverjetnejšo izpostavila predhodno postavljena izvedenca, s tega vidika ni izključil. Le če bi on možnost delavčeve smrti na način, ki sta ga kot najverjetnejšega ugotovila druga dva izvedenca, povsem izključil ali mu pripisal znatno manjšo možnost, bi to pod vprašaj postavilo pravilnost oziroma popolnost njunih mnenj. A do tega ni prišlo.

17. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbene očitke, da sta bila izvedenca, zlasti Š., pristranska. Ni nedopustno niti nemogoče, da se izvedenec zmoti ali pa naknadno, ko prejme pripombe stranke, stališče dopolni, popravi ali ga celo spremeni. To bolj kot na njegovo nestrokovnost kaže na resen in temeljit pristop. Z obširno grajo dokazne ocene skušajo pritožniki zamajati verodostojnost izvedencev tako, da jim očitajo, da se niso opredelili do določenih dejstev, katerih ugotavljanje pa ni v njihovi domeni, temveč v domeni sodišča. Tudi izvedenci nimajo sposobnosti, da bi za nazaj ugotovili dejansko stanje in bi bilo njihovo mnenje izdelano tako, da o poteku nesreče ne bi bilo mogoče dvomiti. Njihova naloga v tej zadevi je bila, da preizkusijo vse zatrjevane načine poteka delovne nesreče in se do njih opredelijo. Temu je sledila naloga sodišča, da razsodi, katera verzija je bolj in katera manj verjetna, ter pojasni, zakaj.5 In to je sodišče prve stopnje storilo na zadovoljiv način ter se je v dokazni oceni kritično opredelilo tudi do izvedenskih mnenj, jih pretreslo vsakega posebej in vse skupaj ter v povezavi z drugimi dokazi, kot to nalaga 8. člen ZPP.6 Pritožbeno sodišče na tem mestu še enkrat pripominja, da tožniki po zaslišanjih postavljenih izvedencev niso imeli več pripomb na njihova mnenja.

O dejanski podstati obravnavanega primera

18. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je za presojo, kateri od možnih hipotetičnih vzrokov za delovno nesrečo, ki sta jih izpostavili pravdni stranki, je najbolj verjeten, ključno predvsem dejstvo, ali in kje je bila v goseničarju po nezgodi zapičena (smrekova) veja. Pritožniki pravilno opozarjajo, da bi odsotnost veje v podvozju goseničarja močno omajala, če ne celo ovrgla teorijo, da je veja blokirala vožnjo oziroma zavijanje traktorja in da se je zato delavec lotil njenega odstranjevanja. Toda nimajo prav.

19. Res je, da so med izpovedbami zaslišanih razlike, kdaj (1. ali 5. 9. 2011) se je veja odstranjevala, vendar pritožniki zmotno menijo, da je dokazna ocena, ki jo je oblikovalo sodišče prve stopnje, podhranjena. Ni namreč pravno pomembno, ali in kdaj se je veja odstranjevala, temveč je ključno, ali je veja 1. 9. 2011 bila ali ne, kam je bila zataknjena (v vzmet ali v gosenico) in ali je bila zataknjena tako, da je onemogočala manevriranje stroja – zavijanje in upravljanje z ročno zavoro. Pritožbeno sodišče glede na obširne pritožbene navedbe v tej smeri še pripominja, da je tovrstna razhajanja v pričevanjih moč pripisati različnim zaznavnim možnostim posameznih zaslišancev, pozornosti v kritičnem trenutku in po njem, časovni oddaljenosti od dogodka do zaslišanja7 ter vplivu stresne situacije na zaslišanega.8

20. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku med drugim vpogledalo v fotografije, ki jih je policija napravila neposredno po dogodku 1. 9. 2011.9 Iz njih, zlasti iz fotografije „29/46-podvozje delovnega stroja in na koncu videno truplo pokojnega, zagozdeno med obema gosenicama“ izhaja, da je veja nedvomno bila, razvidno pa je tudi, da ni bila zapičena v gosenico, temveč v podvozje. Fotografija tudi priča, da je bila veja v podvozje zapičena takrat, ko je bil pokojni pod goseničarjem. Policijski zapisnik, v katerem je to dejstvo ugotovljeno, torej v tem delu ni v nasprotju z dejanskim stanjem, ugotovljenim ob sestavljanju zapisnika, z njim skladen pa je tudi zapisnik o inšpekcijskem nadzoru. Zaključek sodišča prve stopnje, ki črpa iz povzetih dokazov in sledi pričevanjem, da je veja bila, je po oceni pritožbenega sodišča pravilen in brez sence dvoma. Ob primerjavi fotografij in izpovedi prič, ki obstoj veje zanikajo (zlasti priča K.), je logično, da sodišče tem pričam ni moglo slediti.10 Podrobnejša opredelitev, zakaj ne, po oceni pritožbenega sodišča ni potrebna. Pritožbena navedba, da bi vejo lahko nekdo tudi zataknil, ko je stroj štiri dni nezavarovan stal sredi gozda, je nedopustna pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP), glede na listinski dokaz – fotografije s 1. 9. 2011, ki sočasno prikazuje vejo in pokojnega pod goseničarjem, pa tudi očitno neutemeljena.

21. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je veja, zapičena v podvozje goseničarja, ovirala njegovo manevriranje, hkrati pa je onemogočala, da bi pokojni delavec zategnil ročno zavoro. Res je bil pravilen postopek ustavljanja goseničarja v bregu tak, da vključuje tudi zategnitev ročne zavore (in to za pritožnike niti za toženo stranko ni in ni bilo sporno), vendar tega ni bilo mogoče storiti zaradi okvare (zapičene veje v podvozje). Delavcu zato ni mogoče očitati, da je v zvezi s tem kar koli opustil. V zvezi s tem sicer drži (hipotetično) pritožbeno izvajanje, da bi izkazano dejstvo, da je bilo ročno zavoro mogoče zategniti, izpodbilo vzrok, da zaradi veje manevriranje ni delovalo, torej pokojni ne bi imel razloga, da bi zlezel s traktorja in nato podenj. Vendar je prvostopenjsko sodišče tudi to hipotezo tožnikov prepričljivo ovrglo prek dokaznega postopka.

22. Sodišče prve stopnje je namreč oblikovalo prepričljivo dokazno oceno, da ročna zavora ni bila zategnjena.11 D. S., ki je na kraj dogodka prišel naknadno, 5. 9., je izpovedal, da je traktor vžgal12 in skušal zategniti ročno zavoro, a je ni mogel do konca.13 Pritožniki imajo prav, da ta priča ni strokovnjak za preverjanje tehnične brezhibnosti stroja, vendar za ugotovitev, da ročne zavore ni bilo mogoče zategniti, posebno strokovno znanje niti ni potrebno. Da je sodišče prve stopnje priči sledilo, je logično, saj njeno izpoved potrjujejo fotografije, ki so jih napravili policisti istega dne neposredno po dogodku in ki govorijo same zase. Tudi K. ni izpovedal zgolj tega, kar izpostavljalo pritožniki. Najprej je res rekel, da ko se je on „usedel v goseničarja, je bila ročna zavora v zadnjem, končnem položaju, dvignjena“,14 nato pa je ob nadaljnjih vprašanjih izpovedal, da „ročne zavore ni preizkusil“, da „zadeve ni hotel premikati“, da se mu je „zdela ročna zavora visoka in da jo je pustil tako, kot je bila“.15 Ugotovitve v inšpekcijskem zapisniku, da ročna zavora ni bila zategnjena, torej pritožnikom ni uspelo izpodbiti, saj prav noben od izvedenih dokazov ne priča o nasprotnem.

23. Pritožniki ne izpodbijajo zaključka sodišča prve stopnje, da je bil v trenutku, ko sta sodelavca odkrila, da A. A. ni, traktor prižgan in da ga je ugasnil S. S. Opozarjajo pa, da ni izkazano, da je imel pokojni namen zavijati in če ni imel namena zavijati, ga veja, zataknjena v podvozje, pri vožnji ni mogla ovirati. To je sicer lahko res, a fotografije s kraja dogodka jasno kažejo, da je pokojni pri vožnji navzdol (kar ni in ni bilo sporno) moral zaobiti drevo in da gozdna pot zavija (gledano v smeri vožnje) rahlo desno. Dejstvo je torej, da bi pokojni ob vožnji po isti poti naprej moral zaviti v desno, okoli drevesa, pri tem pa bi, logično, moral v to smer tudi zaviti. Ugotovitev sodišča prve stopnje je torej pravilna.

24. Tožniki na več mestih v pritožbi opozarjajo na nepravilnosti in nedoslednosti uradnih oseb, zlasti pri sestavi inšpekcijskega zapisnika, opravi ogleda in pri prepoznem tehničnem pregledu stroja.16 Čeprav delo odgovornih oseb ni bilo vselej brezhibno, pa te nepravilnosti, kot je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje, ne vplivajo na odločitev. Posledično je neutemeljena tudi pritožbena graja izvedenskega dela, češ da sta izvedenca črpala iz teh nepravilnosti in da so zato njuna mnenja netočna. To ne drži. Pritožbeno sodišče je že zgoraj razložilo, katera so tista ključna dejstva, ki so jih uradni organi ugotovili in kjer ni nobenih nedoslednosti, izvedenca pa sta črpala prav iz njih.

25. Pritožbeno sodišče, kot rečeno, nima nikakršnih pomislekov v ugotovitve sodišča prve stopnje, ki so plod obširnega dokaznega postopka, da je veja, zataknjena v podvozje goseničarja, ovirala zavijanje stroja. Pritožniki tega pravzaprav ne grajajo neposredno, temveč predvsem prek drugih dejstev (ali je veja bila ali ne, ali je bila ročna zavora zategnjena ali ne, itd.,), do česar se je pritožbeno sodišče že opredelilo. Prvostopenjsko sodišče ima prav, da kršitev Navodila o načinu prijavljanja in raziskovanja nesreč pri delu, ki terja takojšnji izredni tehnični pregled, ni v vzročni zvezi s pravno odločilnimi dejstvi v tej zadevi. Ključni dejstvi sta veja, zapičena v podvozje,17 in nezategnjena ročna zavora, ti pa sta bili ugotovljeni neposredno po nezgodi 1. 9. 2011. Stroj je bil od 1. do 5. 9. res zavarovan le tako, da je bilo območje zaščiteno s policijskim trakom, ampak to na ugotovljeni bistveni dejstvi ne vpliva. Pritožbene navedbe skušajo vzbuditi idejo, da je v času med 1. in 5. 9. nekdo pristopil do stroja, odpravil neko, sedaj neznano napako18 (ali celo zapičil vejo v podvozje) na goseničarju, kar bi pomagalo omajati verzijo, ki jo je za nastanek dogodka ponudila tožena stranka. Temu na podlagi obrazloženega pač ni mogoče slediti.

26. Ne drži, da izpodbijana sodba nima razlogov o tovoru – hlodih. Izvedenec je ugotovil in sodišče je te ugotovitve povzelo ter jim sledilo, da je pokojnika zaradi tovora zanašalo in da bi z vožnjo lahko nadaljeval in krmilil z ročicami ter pripeljal do ceste brez ročne zavore, če bi tovor odpel.19 Izvedenec je glede na fotografije s kraja dogodka tudi ugotovil, da je bil tovor čisto pripet in da bi moral pokojni breme (tj. hlode, op. pritožbenega sodišča) spustiti.20

27. Izvedeni dokazni postopek je tudi prepričljivo izkazal, da je pokojni lahko zlezel pod traktor. Navedbe, da tega ni mogel storiti zaradi osebnih lastnosti (višina in teža) ter zdravstvenih sposobnosti, so bile prepričljivo ovržene, zlasti prek izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke. Pritožbeno sodišče k razlogom, ki jih je tu nanizalo sodišče prve stopnje, nima kaj dodati. Ono ima tudi prav, da odločba ZPIZ glede tožnikove delazmožnosti ni pravno odločilna. Pritožbeno sodišče sledi prvostopenjskemu, da je pokojni opravljal delo, ki ga je sam želel opravljati in ki ga je lahko opravljal.

28. Sodišče prve stopnje je dovolj natančno raziskalo tudi možnost, da bi do nezgode prišlo zaradi neustrezne zaščite pred nehotenim vklopom na daljinskem upravljavcu, ki ga je imel pokojnik zataknjenega za pasom. Dokazni postopek je potrdil, da stroja prek nezaščitenih tipk ni bilo mogoče upravljati oziroma da z daljincem ni bilo mogoče upravljati motorja. S tem je verzija dogodka, da bi pokojni pomotoma (bodisi ob ugasnjenem traktorju pod njem bodisi ko je bil ob njem in je opravljal toaleto bodisi na kakršen koli drug način) sprožil motor in bi ga ta povozil, izključena. V zvezi s tem je pomemben tudi prepričljiv zaključek prvostopenjskega sodišča, ki ga pritožbene navedbe ne uspejo omajati, da pokojnika od strani ni moglo potegniti pod traktor.

29. Pritožbeno sodišče v dejanskem smislu pritrjuje prvostopenjskemu, da je delovna nesreča21 potekala tako, da se je A. A. z goseničarjem ustavil na poti navzdol, ko je vozil mimo drevesa na svoji desni in bi moral rahlo zaviti v desno, a tega ni mogel storiti, ker se je v vzmet ročne zavore goseničarja zapičila veja, ki mu je onemogočala krmiljenje. Pritožbeno sodišče sprejema tudi ugotovitev, da pravilna zaustavitev goseničarja v takem primeru obsega „sidranje“ pluga (tj. sprednjega dela v korenino ali breg ali kaj podobnega), ustavitev motorja, zategnitev ročne zavore in spustitev tovora ter je A. A. od navedenega naredil le to, da je zasidral plug, medtem ko ročne zavore ni mogel zategniti, čeprav bi jo hotel. V takih okoliščinah je zlezel pod goseničarja in se lotil opravljanja napake – odstranjevanja veje, ki je bila zapičena v vzmet goseničarja, nakar se je ta premaknil in ga povozil do smrti. O tem, ali je to smel storiti in kakšna so bila navodila delodajalca, več v nadaljevanju.

O (pravilni) uporabi prava glede temelja tožbenega zahtevka

30. Višje sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je delo, kot je opisano v razlogih izpodbijane in povzeto v uvodu te sodbe, nevarna dejavnost. Drži, da je neposreden vzrok v konkretnem primeru treba pripisati predvsem delavcu, vendar to ne spreminja izhodišča, da je dejavnost nevarna, odgovornost tožene stranke pa objektivna. Vprašanje pokojnikovega ravnanja je zato mogoče presojati le v okviru (popolne in/ali delne) razbremenitve delodajalčeve objektivne odgovornosti. Popolne odgovornosti bi se tožena stranka lahko razbremenila le, če bi dokazala, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (drugi odstavek 153. člena OZ).

31. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim je pritožbeno sodišče pritrdilo, izhaja, da pokojni ni pravilno zaustavil traktorja in da se v ugotovljenih okoliščinah ne bi smel splaziti podenj. To je tisto nepravilno ravnanje delavca, ki je bilo neposredni povod za škodni dogodek. Vendar je prvostopenjsko sodišče ugotovilo tudi (in tudi s temi zaključki pritožbeno sodišče soglaša), da plazenje pod traktor ni (bilo) absolutno prepovedano, temveč je bilo v določenih okoliščinah ne le dovoljeno, temveč s strani delodajalca celo pričakovano. V primeru okvare so morali delavci najprej sami poskušati odpraviti napako, v nasprotnem primeru pa poklicati pomoč. Nekatere priče so sicer izpovedale, da bi se odstranjevanja veje lotile drugače, s cepinom, vendar sta izvedenca menila, da se v določenih okoliščinah delavec lahko splazi tudi pod traktor. Pritožbeno sodišče kot pravilno sprejema tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da pisne prepovedi (pisnih navodil za ravnanje v takem primeru) ni bilo.22 Tak dogodek (tj. lezenje delavca pod goseničarja) torej za delodajalca ni mogel biti povsem nepričakovan,23 zato popolna izključitev njegove odgovornosti, čeprav se ta zanjo v odgovoru na pritožbo zavzema, ni možna.24

32. Delna razbremenitev delodajalca je možna ob predpostavkah iz tretjega odstavka 153. člena OZ. V takem primeru mora sodišče presoditi, ali je ravnanje delavca sopovzročilo škodni dogodek. Pri tej presoji nista pomembni njegova krivda ali neskrbnost. Zadošča, da tožena stranka dokaže njegovo napačno ravnanje.25

33. Plazenje pod stroj je bilo v opisanih okoliščinah (traktor je bil v klancu, ne na ravnem, s prižganim motorjem in obložen s tovorom) zelo neodgovorno. Višje sodišče ob tem ne dvomi, da je bil pokojni vzoren delavec in da je poznal pravila varnega dela, vključno s pravilnim in najbolj varnim postopanjem pri odpravljanju tovrstne napake. A ravno zato, ker je povsem zaupal svojim sposobnostim in izkušnjam, gre verjeti, da se je odpravljanja napake lotil na nespameten način, misleč, da je varen in bo lahko sam odpravil napako ter da bo s tem omogočil nadaljevanje in zaključek delovnega procesa. Tožena stranka je torej uspela dokazati napačno ravnanje delavca, ki je sovzrokovalo škodo, nastalo tožnikom, ni pa bilo njegovo ravnanje takšne narave, da bi v okoliščinah obravnavanega primera povsem izključilo odgovornost tožene stranke.26 Na sodišču je, da sovzrokovanje objektivne odgovornosti tožene stranke in neskrbnega ravnanja delavca ustrezno porazdeli.

34. Pritožbeno sodišče kot ključno okoliščino za pravilno oceno višine tožnikovega soprispevka izpostavlja, da gre za delovno nesrečo in ne za povsem naključen, nepričakovan splet okoliščin. Ne gre za to, da bi se poškodovala tretja oseba in bi ji tožena stranka za škodo odgovarjala, ker se ukvarja z nevarno dejavnostjo.27 Gre za to, da je delavec opravljal delo, da je bil vpet v delovni proces in da je do škode prišlo v okviru njegovega izvajanja. Tega enostavno ni mogoče spregledati.

35. Delavčev soprispevek k nastali škodi je nedvomno visok. Sodišče prve stopnje ga je ocenilo v višini 80 %. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnikom, da je ta ocena previsoka. Primerjava s podobnimi primeri, ki so jih doslej obravnavala sodišča, namreč pokaže, so primeri, kjer bi bil oškodovančev soprispevek ocenjen v tej višini, izjemno redki.28 Primeri obravnavanih delovnih nesreč v sodni praksi delavčev soprispevek ocenijo na 70 % ali celo nižje.29

36. V zadevi II Ips 61/2018 z 18. aprila 2018 je Vrhovno sodišče RS30 kot kriterij za določitev oškodovančevega soprispevka upoštevalo neprevidno in neodgovorno ravnanje oškodovanca in dejstvo, da s strani odgovorne osebe ni bilo primesi krivdnega ravnanja.31 Navedena zadeva se s tu obravnavano razlikuje le v zgoraj izpostavljeni pomembni okoliščini, in sicer, da tam ni šlo za škodo, ki bi nastala v delovnem procesu. In prav to je razlog, da pritožbeno sodišče sodi, da soodgovornost oškodovanca v tej zadevi kljub njegovemu napačnemu ravnanju (ki je sicer podobno nespametno kot tisto v zadevi II Ips 61/2019) in kljub pomanjkanju primesi krivdnega ravnanja tožene stranke ne more preseči dveh tretjin (oziroma, zaokroženo, 65 %). V obravnavani zadevi je delavec umrl v času, ko je za toženo stranko opravljal delo, pri tem pa, ker je bil vzoren in prizadeven, v želji, da bi napako na stroju sam odpravil, ravnal nespametno ter se v ne varnih okoliščinah in ob neupoštevanju vseh varnostnih ukrepov (traktor je sicer zasidral, ročne pa ni mogel zategniti) lotil odpravljanja napake na neprimeren način. In prav zaradi tega, po drugi strani, v opisanih okoliščinah njegove odgovornosti ni mogoče še znižati, za kar se zavzemajo pritožniki.32

O višini prisojene odškodnine

37. Pritožbene navedbe o prenizko prisojenih odškodninah niso utemeljene. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so v okviru odškodnin, ki ga je za tovrstne primere začrtala sodna praksa33. Pritožniki sodišču prve stopnje neutemeljeno očitajo, da se je pri tem oprlo na starejšo, več kot deset let staro sodno prakso. To ne drži. Tudi novejše odločbe oškodovancem, ki so izgubili bližnjega (očeta oziroma partnerja),prisojajo podobno višino odškodnine, kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje.34 Pritožbeno sodišče verjame tožnikom, da je (izguba) moža oziroma partnerja zelo boleča, vendar višina odškodnine zaradi izgube bližnjega ne sme biti tako visoka, da bi presegla svoj namen, ki je v pravičnem denarnem zadoščenju (kolikor je o tem v primeru izgube bližnjega po človeški plati sploh mogoče govoriti), in bi že predstavljala kaznovalno funkcijo.

38. Sodišče prve stopnje je pri odmeri višine odškodnine ustrezno upoštevalo tako subjektivni35 kot objektivni36 kriterij za odmero primerne in pravične denarne odškodnine. Upoštevalo je razliko med izgubo partnerja oziroma očeta glede na posameznega tožnika. Za otroke je pričakovano, da starše po naravni poti prej ali slej izgubijo, zato so odškodnine, ki jih sodišča v teh primerih prisojajo, nižje od tistih, ko starši izgubijo otroka. Podoben razlog vodi sodišča, da partnerjem ob izgubi drugega partnerja vselej prisojajo nekoliko višje odškodnine kot otrokom, in tudi to je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo. Primerjanje občutij oškodovancev zaradi načina, na katerega je njihov bližnji umrl (pritožnik izpostavljajo, da smrti njihovega moža/očeta ni mogoče primerjati s smrtjo delavca, ki je padel s strehe), je nemogoče. Gre za notranja in vsakomur lastna doživljanja žalujočih, ki med seboj niso primerljiva niti med bližnjimi ob smrti iste osebe, kaj šele v primerjavi z drugimi. Individualno oceno žalovanja vsakega od tožnikov pa je sodišče prve stopnje opravilo.

Odločitev pritožbenega sodišča

39. Pritožbeno sodišče je ob zmanjšanju tožnikovega soprispevka v zavrnilni del izpodbijane sodbe poseglo tako, da je tožnikom prisodilo dodatno odškodnino, kot izhaja iz 1. točke izreka te sodbe (peta alineja 358. člena ZPP). V preostalem je njihovo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem, a izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo (353. člen ZPP).

O stroških postopka

40. Sprememba izpodbijane sodbe je terjala tudi spremembo o stroških postopka, nastalih pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je stroške odmerilo tako, kot je zastavilo sodišče prve stopnje, le da je upoštevalo, da je uspeh tožnikov po temelju 35 % in tako skupnih uspeh (z upoštevanjem višine 57 %) znaša 46 %. Zato so upravičeni do povrnitve 2.884,37 EUR (46 % x 6.270,37 EUR), tožena stranka pa ob svojem uspehu do 1.966,39 (54 % x 3.641,47 EUR). Po pobotanju in z upoštevanjem razlike, ki jo je tožnikom priznalo že sodišče prve stopnje (174,59 EUR), je tožena stranka dolžna tožnikom plačati še 743,38 EUR pravdnih stroškov, nastalih pred sodiščem prve stopnje.

41. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165. členu ZPP. Tožniki so s pritožbo delno uspeli, vendar je imela stroške z odgovorom na pritožbo tudi tožena stranka, zato je pritožbeno sodišče glede na vse okoliščine pritožbenega postopka sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške tega postopka (drugi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).

-------------------------------
1 Delo je bilo organizirano v skupini in izvajali so varnejšo drevesno metodo – spravilo celih dreves.
2 Sodišče prve stopnje je napravilo povzetke sicer zelo obsežnih snemanj zaslišanj (prek 200 strani).
3 Tega sodišče ni pripisalo ne ugotavljanju dejstev v zvezi z obstojem oziroma položajem veje ne položaju ročne zavore niti tehnični brezhibnosti stroja, kot zmotno navajajo pritožniki.
4 Ali in kako (ustrezno ali neustrezno) je izvedenec odgovoril na podane pripombe, je vprašanje dokazne ocene, o čemer bo govor v nadaljevanju.
5 Trditve tožnikov (tudi pritožbene) oziroma njihove verzije dogodka si ponekod nasprotujejo oziroma se med seboj izključujejo, kot bo potrebno razvidno iz nadaljevanja te obrazložitve. Ob tem pritožbeno sodišče pripominja, da je dokazno breme o poteku historičnega dogodka na tožnikih.
6 Primerjaj zlasti obrazložitev na 28. strani izpodbijane sodbe.
7 Več o tem, kaj vse vpliva na pričanje oziroma zanesljivost pričanja (potek časa, pogostost dogodka, trajanje dogodka, čas dogodka, osvetlitev, vrsta dogodka, travmatičnost dogodka ...), glej v Kapardis, A., Psychologogy and Law: critical introduction, 2. izdaja, Cambridge University press, str. 36 – 48.
8 Zgrešeno je tudi pritožbeno izvajanje, da stresna situacija povzroči boljše spominjanje dogodka. Kapardis, A., ibidem, str. 41 – 44. Glej tudi Kukovič, M., Pričanje oseb s posttravmatsko stresno motnjo, diplomsko delo, Fakulteta za varnostne vede Univerze v Mariboru, 2013, str. 17 in naslednje.
9 Glej 17. točko na 18. strani (spodnji del) in drugi stavek na 28. strani obrazložitve izpodbijane sodbe.
10 Razlog, zakaj priče niso izpovedovale, ni nujno izpovedovanje neresnice. Možno je, da priče veje niso zaznale (L., O. …) ali pa da takrat, ko so bile na kraju dogodka, veje ni bilo več (M. je izpovedovala o dogajanju 5. 9., fotografije pa so s 1. 9., ko je prišlo do delovne nesreče).
11 Primerjaj dokazno oceno na 28. strani, zgoraj, obrazložitve izpodbijane sodbe.
12 Traktor je bil sicer v trenutku, ko sta sodelavca pričela iskati A. A., prižgan, nakar ga je ugasnil S. S., kar je izpovedal sam, njegovo izpovedbo pa je potrdil drugi delavec – B. S.
13 Izpovedal je še, da ko je s cepinom očistil gosenico, je videl vejo. Za vejo pa je višje sodišče že zgoraj pritrdilo zaključkom, da je bila zapičena v podvozje goseničarja že 1. 9.
14 Glej prepis zvočnega posnetka z naroka za glavno obravnavo s 4. 9. 2015, list. št. 150 v spisu.
15 Glej prepis zvočnega posnetka z naroka za glavno obravnavo s 4. 9. 2015, list. št. 150 v spisu, hrbtna stran.
16 Po oceni izvedenca sploh ni bil potreben – glej ugotovitev sodišča prve stopnje na vrhu 25. strani obrazložitve izpodbijane sodbe.
17 In ne morda v gosenico, ker to ne bi oviralo delovanja in zavijanja stroja, kot izhaja iz dokaznega postopka.
18 Dokazni postopek je potrdil, da je bila napaka to, da je bila veja zapičena v podvozje, saj je to onemogočalo manevriranje stroja.
19 Glej ugotovitve sodišča prve stopnje na vrhu 25. strani obrazložitve izpodbijane sodbe in spodaj na isti strani.
20 Glej ugotovitve sodišča prve stopnje na vrhu 26. strani obrazložitve izpodbijane sodbe.
21 Pritožbeno sodišče pripominja, da če v tem postopku ne bi bilo nesporno, da je šlo za delovno nesrečo, bi morali tožniki po pravilih o dokaznem bremenu izkazati, zakaj bi bila tožena stranka sploh odgovorna. Dejstvo, je bil pokojni najden pod traktorjem v službenem času, samo po sebi namreč še ne vzpostavlja njene odškodninske odgovornosti.
22 Nalepka na goseničarju, da je zadrževanje v bližini stroja prepovedano, ko je ta prižgan, ni pisno navodilo glede odpravljanja napake, kot v odgovoru na pritožbo zmotno namiguje tožena stranka.
23 Primerjaj odločbo VSL I Cp 1997/2014 z 8. 10. 2014, kjer višje sodišče opozarja, da so hoteni ali nehoteni posegi v delovno območje stroja mogoči, čeprav so izrecno prepovedani, zato jih ni mogoče šteti za nepričakovane.
24 Ob odsotnosti pritožbe tožene stranke pritožbeno sodišče sicer v pravnomočno odločitev, da je tožena stranka odgovorna do višine 20 %, ne bi moglo poseči, bi pa lahko, če bi soglašalo s stališči, ki jih je tožena stranka predstavila v pritožbi oziroma ob drugačni materialnopravni presoji pravno odločilnih dejstev, zavrnilo pritožbo tožnikov in bi izpodbijani del sodbe potrdilo iz drugih razlogov. Vendar se pritožbeno sodišče ne strinja, da je delavčevo ravnanje povsem izključilo odgovornost tožene stranke v obravnavanem primeru.
25 Tako tudi Blagojević, B. T., Krulj, V., v Komentarju zakona o obligacionim odnosima, 1. knjiga, 2. izdaja, Savremena administracija, Beograd 1983, str. 656, in Plavšak, N., in Jadek-Pensa, D., v Obligacijskem zakoniku s komentarjem, splošni del, 1. knjiga, GV, Ljubljana 2003, str. 738 in 870. Več glej v sodbi VSL II Cp 1184/2012 s 16. 1. 2013.
26 Primerjaj odločitev Vrhovnega sodišča RS II Ips 291/2013, ki je razveljavilo pravnomočno odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka zaradi ravnanja oškodovanca.
27 Primerjaj odločitev Vrhovnega sodišča RS, št. II Ips 175/2013 s 26. 2. 2014. Pritožbeno sodišče pripominja, da je bilo pri naknadni odločitvi v isti zadevi (št. II Ips 5/2016 z 31. maja 2016) Vrhovno sodišče vezano na predhodno odločitev Ustavnega sodišča RS.
28 Vrhovno sodišče je v zadevi VIII Ips 209/2013 z 22. 4. 2014 na revizijo delodajalca zvišalo soodgovornost poklicnemu vozniku, ki je opravljal prevoz v cestnem prometu z motornim tovornim vozilom. Pripisalo mu je 80 %, ker je ugotovilo, da je ravnal nepravilno in malomarno, saj je v ugodnih razmerah, z veliko hitrostjo, brez kakršnega koli manevra izogibanja (zavijanja ali zaviranja) trčil v pred seboj vozeče vozilo, čeprav bi se z osnovno skrbnostjo in previdnostjo nesreči zlahka izognil.
29 Primerjaj zadevo VSL II Cp 1049/2016 s 4. maja 2016, v zvezi s katero pa je bila glede porazdelitve soodgovornosti na predlog odgovorne osebe dopuščena revizija (II DoR 242/2016).
30 Vrhovno sodišče je odločalo o reviziji tožene stranke, torej bi lahko tožniku pripisalo tudi 100 % odgovornost.
31 Ob tem se je oprlo na svojo prejšnjo sodno prakso, zlasti na zadevo II Ips 693/2007 z 29. novembra 2007.
32 Primerjaj dejansko stanje v zadevi VSL II Cp 1049/2016 s 4. 5. 2016. V zvezi s to zadevo je sicer dopuščena revizija (sklep VS RS II DoR 242/2016 s 15. 6. 2017), vendar bo ob odločitvi o reviziji tožene stranke delavčeva odgovornost lahko kvečjemu višja, ne pa nižja od 60 %.
33 Ženi je bilo prisojeno slabih 16 povprečnih plač, sinu dobrih 12 ter hčerki slabih 12 povprečnih plač.
34 Primerjaj, na primer, zadevo VSL II Cp 131/2016 s 4. 5. 2016, kjer je sodišče ženi pokojnega prisodilo slabih 15 povprečnih plač, hčerki 11 in sinu 12 povprečnih plač.
35 Navedeno načelo se osredotoča na posameznika kot neponovljivo celoto ter na obseg in vsebino telesnega in duševnega trpljenja, ki sta ravno tako edinstvena, obenem pa te škode ni mogoče matematično izraziti z numerično vrednostjo. Načelo zahteva določitev pravične odškodnine glede na velikost škode, stopnjo in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu (torej njegovo konkretno prizadetost in kako se ta odraža glede na starost, spol, poklic in tako naprej). Primerjaj sodbo VSM Cp 1072/2010 s 13. 10. 2010.
36 Načelo terja uporabo pravičnosti. Gre za sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera, kar je izraženo tudi v ustavnem načelu enakosti pred zakonom in načelu enakega varstva pravic (14. in 22. člen URS). Enakih primerov v sodni praksi ni in jih tudi ne more biti, različnih škodnih primerov pa tudi ni mogoče matematično enačiti. Naloga sodišča je, da poišče ustrezno vrednostno ravnotežje med sorazmerno lažjimi in sorazmerno hujšimi primeri – še posebej tistimi, ki so si podobni o vsebini nastalih posledic. Glej sodbo VSL I Cp 3483/2013 z 9. 4. 2014.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 153, 153/2, 179

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
29.01.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI1MjYy