<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba in sklep I Cp 2709/2017
ECLI:SI:VSLJ:2018:I.CP.2709.2017

Evidenčna številka:VSL00012599
Datum odločbe:23.05.2018
Senat, sodnik posameznik:Majda Lušina (preds.), mag. Nataša Ložina (poroč.), Karmen Ceranja
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO
Institut:nujni delež prikrajšanje nujnega deleža - odprava oporočnih razpolaganj - vrnitev daril - vračunanje daril - neodplačno razpolaganje - materialno procesno vodstvo - cenitev vrednosti darila po cenah ob zapustnikovi smrti in stanju ob daritvi - izračun nujnega deleža - pogodba o dosmrtnem preživljanju in darilna pogodba - navidezna pogodba o dosmrtnem preživljanju

Jedro

Pri obračunski vrednosti se upoštevajo tudi darila, pri čemer je v skladu z 29. členom ZD darilo vsako neodplačno razpolaganje. Neutemeljena je navedba, da brezplačna medgenaracijska pomoč zapustnika otroku ne pomeni darila, ki bi se vštevalo v dedni delež. Pod pojem darila je mogoče subsumirati tudi s strani zapustnice zagotovljeno varstvo in prehrano v obliki kosil za tožničina otroka.

Glede na ugotovljeni obseg storitve je šlo za neodplačno razpolaganje v korist tožnice in ne le za običajno sorodstveno in solidarnostno pomoč.

Tako pri nepremičninah, kot tudi pri vrednostih spornih daril, ni mogoče ugotoviti absolutno pravilne in objektivne vrednosti in gre za oceno, ki je do določene mere subjektivna, mora pa biti oprta na objektivna merila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

II. Tožeča, prvotožena in tretjetožena stranka nosijo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom odločilo, da se postopek ustavi v delu, ki se nanaša na odpravo oporočnih razpolaganj, s katerimi je zapustnica tožeči stranki (tožnici) zapustila svoj delež do 1/2 na parc. št. 200/9 in 200/8, k.o. X, znesek 10.000,00 EUR in delež 1/3 na vrednostnih papirjih (I. točka izreka). Tožbo je zavrglo v delu, ki se nanaša na zahtevek: da je tožnica nujna dedinja po pokojni A. T., rojeni ..., umrli ..., nazadnje stanujoči na naslovu T., do 1/6; da pogodba o dosmrtnem preživljanju, sklenjena med pokojno A. T. in toženko P. K. v obliki notarskega zapisa SV 1275/2008 z dne 22. 12. 2008, predstavlja darilo in je brez pravnega učinka proti tožnici v delu, kjer je A. T. toženki P. K. zapustila idealni delež 1/2 nepremičnin, vpisanih v vl. št. 380, k.o. X glede parcel, ki izhajajo iz druge alineje II. točke izreka; da preužitkarska pogodba, sklenjena med pokojno A. T. in toženko P. K.v obliki notarskega zapisa SV 350/2008 z dne 2. 4. 2008 predstavlja darilo in je brez pravnega učinka proti tožnici v delu, kjer je A. T. toženki P. K. izročila idealni delež 1/2 nepremičnin, vpisanih v vl. št. 380, k.o. X, glede parcel, ki izhajajo iz tretje alineje II. točke izreka. Nadalje je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek: da se zaradi prikrajšanja nujnega dednega deleža tožnice do 1/6 zapuščine po pokojni A. T. odpravijo oporočna razpolaganja pokojne A. T. iz oporoke z dne 9. 12. 2008 do celote, razen v delu, glede katerega je bil postopek ustavljen; da se idealni delež nepremičnin, pripisanih v vl. 380, k.o. X, glede parcel, ki izhajajo iz druge alineje III. točke izreka vrne v zapuščino po pokojni A. T. zaradi prikrajšanja nujnega deleža tožnice do 1/6, torej do 1/12 celote; da se idealni delež 1/2 nepremičnin parc. št. 200/1, 200/4, 200/7, 200/8, 200/9, 200/10, 200/11, 200/12, 400/4 in parc. št. 400/25, vse k.o. X, vrne v zapuščino po pokojni A. T. zaradi prikrajšanja nujnega dednega deleža tožnice do 1/6, torej do 1/12 celote ter zahtevek na povračilo pravdnih stroškov (III. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je v IV. točki izreka še odločilo, da je tožnica dolžna povrniti P. K. in V. K. vsaki 1.682,57 EUR pravdnih stroškov. S popravnim sklepom z dne 12. 10. 2017 je navedeni znesek nadomestilo z zneskom 2.045,61 EUR.1

2. Zoper sodbo (in sklep) se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje oziroma sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku2. Tožnica je v tem postopku uveljavljala pravico do nujnega deleža po pokojni materi A. T. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju z dne 22. 12. 2008, sklenjena med zapustnico in prvo toženko, navidezna in da prikriva darilno pogodbo. V nadaljevanju je zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotovilo, da je tožničin nujni delež pokrit z že prejetimi darili s strani zapustnice, sodišče je tudi nepravilno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka (mišljeni sta prva in tretja toženka) je tekom postopka trdila, da je zapustnica tožnici dala darilo v obliki brezplačnega bivanja, brezplačne vode in elektrike, varovanja tožničinih otrok, kosil za tožničina otroka, pomoči pri gradnji tožničine hiše, brezplačne uporabe parc. št. 200/9, k.o. X, lesa za ostrešje, brezplačne elektrike in vode za potrebe gradnje. Sodišče navaja, da je že samo z vrednostjo darila v obliki varovanja tožničinih otrok pokrit njen nujni delež. Sodišče je nato ovrednotilo še vrednost kosil, ki jih je zapustnica pripravljala tožničinima otrokoma. Sodišče je zaključilo, da je nujni delež tožnice pokrit že z darili v obliki varovanja njenih otrok, ovrednotilo je tudi vrednost kosil za tožničina otroka, ni se pa nadalje ukvarjalo z ostalimi zatrjevanim darili, zato se tožnica opredeljuje le do "darila", ki naj bi ga prejela, in sicer glede varstva njenih otrok in brezplačnih kosil njenima otrokoma. Tožnica povzema 29. člen Zakona o dedovanju (ZD) ter navaja, da se lahko po ustaljeni sodni praksi v dedni delež vračuna le tisto zapustnikovo premoženje, ki ga je možno upoštevati kot zapuščino oziroma kot podlago za ugotovitev vrednosti zapuščine. Zapustnica plačila za varovanje otrok in kuhanje kosil nikoli ni zahtevala, to je počela prostovoljno, brezplačno. Ob smrti zapustnice morebitno nadomestilo ni predstavljalo dela njenega premoženja in zato ne more biti predmet vračunanja v dedni delež. Sklicuje se na sodbo in sklep VSK Cp 152/2009. Že iz dikcije 29. člena ZD izhaja, da brezplačna medgeneracijska pomoč zapustnika otroku ne pomeni darila, ki bi se skladno s prvim odstavkom 46. člena ZD vštevalo v njegov dedni delež. Namen vračunanja daril je preprečiti favoriziranje določenih dedičev in 29. člen ZD primarno določa, da darilo predstavlja neodplačno razpolaganje v korist zakonitega dediča. Varovanje dedičevih otrok ne pomeni neodplačnega razpolaganja v korist dedičev, temveč gre za običajno medgeneracijsko solidarnostno pomoč, stališče sodišče prve stopnje je materialnopravno zgrešeno in življenjsko povsem nesprejemljivo. Zaključek, da je zapustnica varovala otroka tožnice in za to ni pridobila nobenega plačila ter gre zato za darilo tožnici, je zmoten. Noben pravni predpis ne določa, da bi se v primeru vsakodnevnega varstva le-to štelo za darilo. Tožena stranka ni zatrjevala, da se je tožnica lahko v celoti nanesla na to, da je za otroka v času njene službe poskrbljeno. Namen, ki ga je imela zapustnica pred očmi, ko se je odločila za varstvo vnukov in kuhanje kosil, ni bil darilni namen dedinji, s katerim bi dedinjo favorizirala, tega namena sodišče prve stopnje niti ni ugotavljalo. Precedens I Cp 1800/2010 ne zavzema stališča, da varovanje in nudenje prehrane otroku potomca s strani zapustnika predstavlja darilo. Zahteva dediča, ki uveljavlja vračunanje daril, mora biti konkretizirana. Tožena stranka tekom postopka ni pravočasno postavila ustreznega zahtevka za vračunanje daril, na kar je tožnica že opozorila. Zaključek sodišča, da je tožena stranka postavila ustrezen zahtevek za vračunanje daril, je nepravilen. Če zatrjuje, da je zapustnica varovala dva tožničina otroka, in sicer v različnem obdobju, to pomeni, da gre za dve samostojni storitvi in posledično dve samostojni "darili" in bi morala tožena stranka konkretno navesti, v katerem obdobju je zapustnica varovala vsakega od otrok ter za vsakega od njiju posamično navesti in konkretizirati vrednost darila. Enako velja za "darilo" v obliki zagotavljanja kosil vsakemu otroku. Na to je toženo stranko opozorilo prvostopenjsko sodišče v pozivu z dne 18. 6. 2014. Tožena stranka je šele na prvem naroku dne 7. 5. 2014 podala zahtevek za vračunanje daril, tožnica na prvem naroku ni podala novih navedb, ki bi se nanašale na prejeta darila, tako da je imela tožena stranka dovolj časa, da bi lahko najpozneje na prvem naroku konkretizirala darila, pa jih ni. Kljub temu je sodišče pozvalo prvo in tretjo toženko, da v roku 15 dni opredelita vrednost posameznih, na naroku zatrjevanih daril. S tem je sodišče prekoračilo materialno procesno vodstvo in kršilo določbo prvega odstavka 286. člena ZPP. Prva in tretja toženka do prvega naroka nista podali substanciranega dokaznega predloga po postavitvi izvedenca ekonomske stroke. Čeprav pride do vračunanja daril po samem zakonu, je sodišče na naroku dne 7. 5. 2014 na konkretizacijo zahtevka za vračunanje daril pozvalo le prvo in tretjo toženko. Pozvati bi moralo tudi tožnico. Tožnico je namreč na konkretizacijo zahtevka pozvalo le enkrat, s pozivom z dne 18. 6. 2014, toženo stranko pa dvakrat, sodba zato za tožnico predstavlja sodbo presenečenja, prišlo je do kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP. Sodišče ni povedalo, da se nagiba k stališču, da se šteje varstvo vnukov in kuhanje kosil za darilo, ki se všteva v dedni delež. V okviru materialnega procesnega vodstva bi moralo povedati mnenje, da se nagiba k zavzetemu stališču o darilih in tožnico pozvati, naj konkretizira zatrjevana darila o pomoči zapustnice prvi toženki glede kuhanja kosil prvi toženki in celi njeni družini in skrbi za gospodinjska dela. Glede na poziv z dne 18. 6. 2014 je sodišče po prejemu pete pripravljalne vloge prve in tretje toženke z dne 21. 5. 2014 očitno ugotovilo, da ti nista ustrezno konkretizirali daril ter ju je ponovno pozvalo na konkretizacijo daril. Zaključek, da je bil ustrezen zahtevek podan v peti pripravljalni vlogi z dne 21. 5. 2014 je zato nasprotujoč. V skladu z določbo 30. člena ZD se darilo oceni po vrednosti ob zapustnikovi smrti in po stanju ob daritvi. Za konkretizacijo zahtevka je treba časovno natančno opredeliti, kdaj naj bi bila storitev opravljena in darilo dano. Darilo se oceni po stanju ob daritvi, česar se ne da storiti, če ni navedeno obdobje. Poleg tega prva in tretja toženka nista navedli, kakšna kosila naj bi zapustnica nudila otrokoma. Sodišče je nepravilno ugotovilo dejansko stanje v delu, v katerem je ugotavljalo vrednost daril. Izvedenka bi morala oceniti darilo na vrednost ob smrti. Oceniti bi morala, koliko je znašala cena konkretnega varovanja in ne koliko znaša na dan smrti cena vrtca oziroma zasebnega varovanja. Varovanje v vrtcu ni primerljivo z varovanjem stare mame. Še manj je varovanje vnukov primerljivo z zasebnim varstvom. Stara mama namreč varovanja ni izvajala s pridobitnim namenom. Varstva stare mame sploh ni mogoče vrednostno opredeliti, ker ne gre za darilo. V nasprotnem primeru je treba vrednost darila opredeliti glede na obseg konkretnega darila in ne iskati približka, kar počne sodišče prve stopnje. Iz izvedenskega mnenja ne izhaja, na kakšni podlagi je izvedenka zaključila, da je v konkretnem primeru cena tovrstnega varovanja 300,00 EUR. Izvedenka tudi ni upoštevala dohodkov tožnice in morebitnih subvencij. Sodišče je nepravilno ugotovilo dejansko stanje tudi v delu, v katerem je ugotovilo vrednost kosil. Sledilo je izvedenki in ovrednotilo vrednost kosil po cenah v restavracijah, kar je neustrezno. Tožena stranka namreč ni konkretno opredelila, kakšna kosila naj bi zapustnica nudila. Obseg tega darila ni enak obrokom v restavracijah, saj je izvedenka ceno kosil izračunala iz dnevnih menijev restavracij, ki so večhodni, za butično hrano višjega cenovnega razreda. Sodišče zaključuje, da je tožnica navedbe glede obsega kosil podala prepozno, kar ne drži, saj jih je lahko podala šele s prejemom izvedenskega mnenja. Metoda, ki jo je izbrala izvedenka, in ji je sodišče sledilo, je neprimerna. Cena kosil v restavracijah zajema tudi plačilo uslužbencev, DDV ter vključuje profit. Sodišče se je spustilo tudi v obravnavo nekaterih ostalih daril. Glede višine najemnine je sodišče postavilo izvedenca K., kljub temu je ugotovilo, da je najemnina, ki jo je izračunal izvedenec, očitno nerealna. Gre za strokovno vprašanje. Če je sodišče dvomilo v pravilnost izvedenskega mnenja, bi moralo postaviti novega izvedenca. Sodišče je zaključilo, da tožnica svojih daril ni odplačala zapustnici. Zaključilo je, da so navedbe tožnice ostale na pavšalni ravni. V tem primeru bi sodišče tožnico v okviru materialnega procesnega vodstva moralo pozvati na konkretizacijo zahtevka. Pri izračunu višine nujnega deleža je sodišče napačno uporabilo 28. člen ZD. Sodišče je ugotovilo, da je tožnica po oporoki prejela volilo v višini 10.935,73 EUR, spregledalo pa je, da bi moralo ta znesek upoštevati pri izračunu nujnega deleža tožnice. Skladno z določbo drugega odstavka 28. člena ZD je treba popisati in oceniti vse premoženje, ki ga je imel zapustnik ob smrti, tudi tisto, s katerim je razpolagal z oporoko. Sodišče bi moralo pri izračunu vrednosti zapuščine prišteti še znesek 10.935,73 EUR, česar ni storilo, zato višine nujnega deleža tožnice ni pravilno izračunalo. Napačen je tudi izračun, ki ga je sodišče podalo pod točko 56. Sodišče bi namreč moralo ugotoviti vsa prejeta darila, medtem ko znesek 16.752,16 EUR predstavlja višino tožničinega nujnega deleža v primeru, če ne bi bilo danih nobenih daril. Sodišče je kršilo določbe ZPP v delu, ko ni odločalo o trditvah tožnice, da je parcelo št. 200/9 k.o. X s svojim možem priposestvovala. Tožnica je sodišče seznanila, da pred sodiščem teče postopek, kjer tožnica in njen mož uveljavljata zahtevek iz naslova priposestvovanja te parcele. Sodišče bi moralo do pravnomočnosti navedenega postopka predmetni postopek prekiniti ali pa samo rešiti to vprašanje. Če bi se izkazalo, da sta tožnica in njen mož to parcelo res priposestvovala, se ne bi štela za darilo, kar bi vplivalo na višino izračuna nujnega dednega deleža tožnice in na višino volila, ki se tožnici vračuna v njen dedni delež.

3. Prva in tretja toženka v odgovoru na pritožbo tej nasprotujeta in predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V konkretnem primeru tožnica kot nujna dedinja po pokojni A. T. uveljavlja prikrajšanje nujnega dednega deleža in s tožbenim zahtevkom med drugim zahteva odpravo oporočnih razpolaganj in vrnitev daril. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da gre za prikrajšanje nujnega deleža takrat, ko zapustnik z oporočnim razpolaganjem oziroma z darili med živimi prekorači vrednost razpoložljivega dela zapuščine, tj. dela, s katerim lahko razpolaga po svoji volji (prvi in drugi odstavek 34. člena ZD). Prikrajšanje nujnega deleža se na zahtevo nujnega dediča odpravi z zmanjšanjem ali odpravo oporočnih razpolaganj, če se na ta način prikrajšanja ne da odpraviti, pride do vračanja daril (glej 35. do 38. člen ZD). Sodišče prve stopnje je glede na navedene materialnopravne določbe pravilno ugotavljalo, ali je bil tožničin nujni delež prikrajšan in v kakšnem obsegu, pri čemer je najprej ugotovilo, kolikšen sploh je nujni delež tožnice. Pri izračunu je upoštevalo pravila za izračun nujnega deleža, določena v 28. členu ZD.

6. Glede navedenega izračuna pritožnica prvenstveno izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje glede dveh daril tožnici (varovanje tožničinih otrok in kuhanje kosil njenima otrokoma). Pri tem pojasnjuje, kaj je darilo po 29. členu ZD ter zatrjuje, da pomoči zapustnice, to je varovanja tožničinih otrok in kuhanja kosil ni mogoče šteti za darili. Zapustnica je navedeno počela prostovoljno in brezplačno ter plačila za svoje storitve ni zahtevala. Sklicuje se na sodbo in sklep VSK Cp 152/2009 ter zatrjuje, da morebitno nadomestilo za te storitve ob smrti zapustnice ni predstavljalo dela njenega premoženja in zato ne more biti predmet vračunanja v dedni delež, vendar je navedeno stališče tožnice zmotno. Darilo namreč v trenutku smrti ne predstavlja dela premoženja zapustnika. Bistvo navedene odločbe je, da se v dedni delež vračuna le premoženje, ki ga je možno upoštevati kot podlago za ugotovitev vrednosti zapuščine. Pri obračunski vrednosti pa se upoštevajo tudi darila, pri čemer je v skladu z 29. členom ZD darilo vsako neodplačno razpolaganje. Neutemeljena je navedba, da brezplačna medgenaracijska pomoč zapustnika otroku ne pomeni darila, ki bi se vštevalo v dedni delež. Pritožnica navaja, da gre za darilo v primeru, ko se zmanjša premoženje zapustnika na račun obogatitve dediča, namen vračunanja daril je preprečiti favoriziranje določenih dedičev, varovanje otrok pa ne pomeni neodplačnega razpolaganja v korist dedičev. Zaključek tožnice je zmoten. Darilo predstavlja poleg odpovedi pravice, odpusta dolga, tistega, kar je zapustnik za življenje dal dediču na račun njegovega dednega deleža ali za ustanovitev ali razširitev gospodinjstva ali za opravljanje poklica, tudi vsako drugo neodplačno razpolaganje. Pod pojem darila je tako mogoče subsumirati tudi s strani zapustnice zagotovljeno varstvo in prehrano v obliki kosil za tožničina otroka in so razlogi sodišča prve stopnje glede tega pravilni ter se sodišče druge stopnje nanje, v izogib ponavljanju sklicuje (glej 32. in 33. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Odločilno je, da je zapustnica otroka tožnice varovala brezplačno, tudi kosila jima je nudila brez plačila. Glede ne obseg storitve, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, sodišče druge stopnje soglaša, da je šlo za neodplačno razpolaganje v korist tožnice in ne le za običajno sorodstveno in solidarnostno pomoč. Ni zanemarljivo, da je varovanje otrok tožnice v okviru dedne odpravljenosti v oporoki navedla tudi sama zapustnica. Tožnica zato neutemeljeno navaja tudi, da darilni namen dedinji ni bil podan. Dejstvo, da noben predpis ne določa, da se vsakodnevno varstvo šteje za darilo, ni relevantno, saj je pojem darila opredeljen v 29. členu ZD (kot darilo po ZD). Gre za sleherno neodplačno razpolaganje. Bistveno je, da mora biti razpolaganje premoženjske narave in ocenljivo, kar pa je v konkretnem primeru izpolnjeno.

7. Tožnica neutemeljeno navaja, da se sodišče zmotno sklicuje na sodbo VSL I Cp 1800/2010 (pravilno I Cp 1800/2012). Sodišče je pravilno navedlo, da se je sodna praksa v podobnem primeru že izrekla, da varovanje in nudenje prehrane otrokom potomca s strani zapustnika predstavlja darilo.

8. Pravilna je navedba, da mora biti zahteva dediča, ki uveljavlja vračunanje daril, konkretizirana. Neutemeljeno pa tožnica navaja, da prva in tretja toženka nista pravočasno postavili ustreznega zahtevka oziroma trditev za vračunanje daril. Zahtevo je treba podati za vsakega dediča, ni pa treba, kot zmotno zatrjuje tožnica, posebej opredeliti dveh samostojnih storitev in dveh samostojnih "daril", glede na to, da je zapustnica varovala dva tožničina otroka. Prva in tretja toženka sta pravočasno in zadosti konkretizirano podali vrednost tožnici danih daril in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Trditve o darilih sta podali že pred prvim narokom, jih natančneje opredelili na prvem naroku za glavno obravnavo dne 7. 5. 2014 ter dodatno konkretizirali v skladu s strani sodišča določenim 15-dnevnim rokom. Ne drži, da je sodišče prekoračilo materialno procesno vodstvo in kršilo določbo prvega odstavka 286. člena ZPP (kršitve sicer tožnica pred sodiščem prve stopnje sploh ni uveljavljala). Prav tako ne drži, da bi stranki obravnavalo neenakopravno. Sodišče je namreč na konkretizacijo in opredelitev zatrjevanih daril pozvalo vse pravdne stranke, tudi tožnico, ki pa na poziv ni odgovorila. Tožnica neutemeljeno navaja, da bi jo moralo sodišče še posebej opozoriti, da se nagiba k zavzetemu stališču o darilih, saj je bilo materialno procesno vodstvo zadostno. Tudi zatrjevana kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, niti ne gre za sodbo presenečenja glede na opravljeno materialno procesno vodstvo. Favoriziranje prve in tretje toženke ter zatrjevana kršitev določb postopka tudi nista podani iz zatrjevanega razloga, ker naj bi ju sodišče dvakrat pozvalo na konkretizacijo, tožnico pa le enkrat, saj sta prva in tretja toženka darila zadosti konkretizirali že v peti pripravljalni vlogi in nadaljnji poziv niti ni bil potreben. Iz tega razloga je neutemeljena tudi navedba, da je nasprotujoč zaključek sodišča prve stopnje, da sta prva in tretja toženka podali ustrezen zahtevek oziroma, da sta ustrezno opredelili darila že v svoji peti pripravljalni vlogi. Pravočasno sta prva in tretja toženka predlagali tudi izvedenca ekonomske stroke in so drugačne navedbe, prvič podane šele v pritožbi (kršitve tožnica prej ni uveljavljala), neutemeljene.

9. Neutemeljene so tudi nadaljnje pritožbene navedbe glede ugotovljenega dejanskega stanja o vrednosti daril, torej varovanja tožničinih otrok in kuhanja kosil. Darilo se v skladu s 30. členom ZD oceni po vrednosti ob zapustnikovi smrti in po stanju ob daritvi. Sodišče je vrednost darila pravilno ugotavljalo, pri čemer je pravilno navedlo tudi, da pri varovanju otrok in nudenju kosila ni mogoče govoriti o stanju darila kot na primer pri gradbenem objektu in zadošča s strani prve in tretje toženke podana opredelitev darila (dopolnjena s časovnim okvirjem). Ob navedbi prve in tretje toženke, da je zapustnica pazila na vsakega od tožničinih otrok sedem let, ki ni bila določno prerekana, ni bilo potrebno nadaljnje natančnejše opredeljevanje obdobja darila za vsakega otroka posebej. Tudi glede kosil je pretirana zahteva tožnice, da bi bilo treba še natančneje specificirati, kakšno kosilo naj bi zapustnica nudila otrokoma. Narava daril izključuje obračun na čisti matematičen način, mora pa se sodišče pri vrednotenju opreti na objektivna (tudi merljiva) dejstva življenjskega primera, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo.

10. Pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo vrednost darila (varstva tožničinih otrok) opredeliti glede na obseg konkretnega darila in ne iskati približka, so neutemeljene, saj podatka o ceni domačega varstva stare mame ni. Sodišče je pri ugotavljanju vrednosti darila, varstva tožničinih otrok, pravilno upoštevalo izvedeniško mnenje in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Navedlo je tudi obširne razloge o tem, zakaj šteje vrednost mesečnega varovanja v višini 300,00 EUR za pravilno, pri čemer je izvedenka vrednost mesečnega varovanja ocenila nižje, kot znaša cena programov v vrtcih, ki jih je upoštevala izvedenka. Tudi ne drži, da bi bilo treba dobiti konkretno ceno vrtca in je tudi na to pripombo na izvedeniško mnenje sodišče prve stopnje v sodbi pravilno odgovorilo. Glede na relevantno materialnopravno podlago je neutemeljena tudi navedba, da bi morala izvedenka upoštevati tudi dohodke tožnice in morebitne subvencije.

11. Tudi navedba, da je sodišče nepravilno ugotovilo dejansko stanje v delu, v katerem je ugotovilo vrednost kosil, ki jih je zapustnica nudila tožničinima otrokoma, je neutemeljena. Izvedenka je res ovrednotila vrednost kosila po cenah v restavracijah, sodišče pa je ugotovilo, da se cene kosil v restavracijah in pri ostalih ponudnikih hrane razlikujejo. Vendar pa sodišče ni upoštevalo s strani izvedenke ugotovljenih vrednosti (glej 40. točko obrazložitve) pač pa splošno znane podatke, po katerih cena kolikor toliko kakovostnega kosila tudi v letu 2009 na območju Gorenjske vključno z lokacijo Golnika ni znašala manj kot 3,00 EUR na obrok in je sodišče takšno ceno tudi upoštevalo kot minimalno vrednost kosila. Takšna vrednost je razumna tudi po oceni sodišča druge stopnje in tožnica neutemeljeno navaja, da gre za ceno butične hrane višjega cenovnega razreda. Ker je torej sodišče upoštevalo vrednost 3,00 EUR na obrok, je neutemeljen tudi očitek, da je metoda neprimerna, ker cena kosil v restavracijah zajema tudi plačilo uslužbencev, DDV ter vključuje profit od prodaje. Pravilne pa so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje o prepoznih navedbah tožnice glede obsega kosil, saj ni šlo za navedbe, ki bi se nanašale na samo izvedeniško mnenje, pač pa navedbe, ki bi jih tožnica lahko podala že prej, a jih ni.

12. Nerelevantne so pritožbene navedbe glede višine najemnine in upoštevanja izvedenca K., saj sodišče zatrjevanega darila iz naslova brezplačne najemnine pri izračunu obračunske vrednosti ni upoštevalo.

13. Prav tako so neutemeljene navedbe, da bi moralo sodišče tožnico v okviru materialnega procesnega vodstva pozvati na konkretizacijo trditev o odplačilu daril zapustnici, ki so bile podane le na pavšalni ravni, in se niti niso nanašale na ugotovljeni darili.

14. Sodišče je pri izračunu višine nujnega dednega deleža tožnice upoštevalo vrednost premoženja, ki ga je imela zapustnica ob smrti, to je vrednost devetih delnic ... v višini 2.159,19 EUR, vrednost 1/2 parc. št. 297/8 k.o. X v višini 216,00 EUR in 1/160 parc. št. 1141 k.o. Y v višini 2.000,00 EUR (točka 27 obrazložitve). Ugotovljenemu znesku (4.375,19 EUR) je pravilno prištelo darilo tožnici iz naslova varovanja otrok v višini 33.000,00 EUR, kuhanja kosil v višini 10.560,00 EUR ter darilo prvi toženki iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju v višini 145.000,00 EUR (slednje ni sporno). Ob upoštevanju navedenih podatkov je izračunalo, da nujni delež zapustnice znaša 1/6 od 192.935,19 EUR, kar znaša 32.155,87 EUR.

15. Tožnica neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče pri izračunu vrednosti prišteti še znesek 10.935,73 EUR. Navedeni znesek predstavlja vrednost premoženja, ki ga tožnica prejme po oporoki zapustnice in ne gre za volilo v tej višini, kot zmotno navaja tožnica v pritožbi. Volilo znaša 10.000,00 EUR (glej 54. točko obrazložitve), vendar pa volilo ne predstavlja dodatnega zneska, ki bi se prišteval obračunski vrednosti zapuščine, saj morata navedeni znesek tožnici izplačati prva in tretja toženka in zato obračunska vrednost zapuščine ni nič večja.

16. Obračun v 56. točki obrazložitve, ki je podan za primer, če daril ne bi bilo, razen darila prvi toženki, za odločitev ni relevanten, sodišče ga je navedlo le za primerjavo, zato posebni odgovor na pritožbene navedbe v zvezi z njim ni potreben.

17. Tožnica sodišču očita tudi kršitev določb ZPP, ker ni odločalo o njenih trditvah, da je parc. št. 297/9 k.o. X skupaj s svojim možem priposestvovala. Glede na to, da je bilo lastništvo te parcele med strankami sporno, je sodišče pri izračunu obračunske vrednosti in nujnega deleža sploh ni upoštevalo3. Ravnanje sodišča prve stopnje je bilo res napačno, vendar kršitev na pravilnost odločitve ne vpliva. Izračun, ki ga je sodišče opravilo, je namreč tožnici le v korist, saj, kot že rečeno, navedene sporne parcele (oziroma 1/2 te parcele) sodišče v izračunu ni upoštevalo, čeprav bi jo moralo upoštevati pri izračunu in potem v nujni delež tožnice všteti, izračun bi bil za tožnico še manj ugoden.

18. Končno sodišče druge stopnje še dodaja, da je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da tako pri nepremičninah, kot tudi pri vrednostih spornih daril, ni mogoče ugotoviti absolutno pravilne in objektivne vrednosti in gre za oceno, ki je do določene mere subjektivna, kot že rečeno, pa mora biti oprta na objektivna merila. Sodišče se je na takšna objektivna merila tudi oprlo. Pravilno je navedlo tudi, da bi tudi v primeru, če bi se ugotovil bistveno manjši obseg daril, ta še vedno zadoščal za pokritje nujnega dednega deleža tožnice. Tudi če bi sodišče ugotovilo, da so znašala darila tožnici pol manj, torej iz naslova varovanja tožničinih otrok 16.500,00 EUR (torej 150,00 EUR mesečno) in iz naslova kuhanja kosil v višini 5.280,00 EUR in bi bila ustrezno nižja obračunska vrednost (171.155,00 EUR) in ustrezno nižji nujni dedni delež tožnice (28.526,00 EUR), bi premoženje, ki ga dobi tožnica po oporoki v vrednosti 10.935,73 EUR, darilo iz naslova varovanja otrok in darilo iz naslova kuhanja kosil (v prej navedenem polovičnem znesku) skupno še vedno presegali nujni dedni delež tožnice.

19. Ob povedanem je sodišče pravilno ugotovilo, da je nujni delež (že) z ugotovljenimi darili pokrit, tožnica pa prejme tudi premoženje po oporoki. Zaključek, da nujni delež tožnice ni prikrajšan, je pravilen. Zahtevki tožnice na odpravo oporočnih razpolaganj in vračilo daril so tako neutemeljeni. Pravilni pa so tudi razlogi sodišča prve stopnje v zvezi z odločitvijo v II. točki izreka, ki jih pritožnica izrecno ne izpodbija, zato se sodišče druge stopnje nanje le sklicuje.

20. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane odločbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo ter sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

21. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka. Svoje stroške pritožbenega postopka nosita tudi prva in tretja toženka, saj njun odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi druge stopnje in je bil nepotreben. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 154., 155. in 165. členu ZPP.

-------------------------------
1 S tem je odpravilo očitno pomoto, zaradi katere je bila vložena pritožba prvo in tretjetožene stranke (prve in tretje toženke), ki jo je sodišče štelo kot predlog za popravo, zato sodišče druge stopnje pritožbe prve in tretje toženke ni obravnavalo.
2 Tožnica navaja, da sodbo (in sklep) izpodbija v celoti, vendar iz obrazložitve pritožbe izhaja, da se zoper sklep o delni ustavitvi postopka (I. točka izreka) ne pritožuje.
3 Po izdaji sodbe sodišča prve stopnje je sicer zahtevek tožnice in njenega moža že pravnomočno zavrnjen (sodba VSL I Cp 878/2017).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o dedovanju (1976) - ZD - člen 28, 29, 30, 34, 34/1, 34/2, 35, 36, 37, 38, 46, 46/1
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 287, 339, 339/2, 339/2-8

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
07.08.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIwNjAx