<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba II Cp 1527/2017
ECLI:SI:VSLJ:2018:II.CP.1527.2017

Evidenčna številka:VSL00012146
Datum odločbe:11.05.2018
Senat, sodnik posameznik:dr. Vesna Bergant Rakočević (preds.), Irena Veter (poroč.), Zvone Strajnar
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:objektivna odgovornost - odgovornost imetnika nevarne stvari - trčenje motornega vozila in pešca - prečkanje cestišča izven prehoda za pešce - nepričakovanost dogodka - deljena odgovornost

Jedro

Sodišče prve stopnje je utemeljeno izpostavilo, da se je pred mestom nesreče nahajal znak "otroci na cesti" ter da so bile ob cesti stanovanjske hiše, pri čemer v bližini ni bilo prehoda za pešce. Pravilno je njegovo stališče, da v teh okoliščinah prečkanje cestišča s strani pešca ni nepričakovano.

S tem, ko je tožnik začel nenadno in relativno hitro prečkati cestišče, čeprav je brez večjega napora prihajajoče vozilo lahko videl in slišal, je ravnal skrajno neprevidno. Stranski intervenient je vozil s hitrostjo, ki je občutno nižja od predpisane, medtem ko je tožnik ravnal na način, ki bi se mu izognil vsak povprečno skrben posameznik. Čeprav bi tudi stranski intervenient glede na prisotnost znaka "otroci na cesti" lahko vozil še bolj previdno in skrbno, pa ni mogoče zanemariti dejstva, da tožnik pri prečkanju ceste ni izkazal najosnovnejše premišljenosti. Njegovo ravnanje je bilo v primerjavi z ravnanjem stranskega intervenienta veliko bolj neskrbno in tvegano.

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen do 30 %.

2. Zoper sodbo se pritožujejo tožnik, tožena stranka in prvi stranski intervenient.

3. Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Kot bistveno navaja, da mu je sodišče prve stopnje prvo pripravljalno vlogo stranskega intervenienta vročilo neožigosano, samo pet dni pred narokom in le v vednost, čeprav je imel nanjo pravico odgovoriti. Hkrati na naroku dne 12. 11. 2014 ni želelo sprejeti njegove vloge, češ da na njej ni sodnega žiga. Svojo odločitev je spremenilo šele, ko je tožnikova pooblaščenka opozorila, da je vloga vložena na naroku in pravočasno, ter zagrozila, da jo bo, če ne bo sprejeta, v celoti diktirala na zapisnik. Sodišče prve stopnje je nekorektno in neprofesionalno vodilo dokazni postopek. Tožniku je večkrat postavljalo ista vprašanja, ga prekinjalo in ga s poskusi povzdigovanja glasu skušalo zmesti. Tožniku, stranskemu intervenientu in pričam je postavljalo nepomembna in sugestivna vprašanja. Tožnikova pooblaščenka je morala večkrat ponavljati ista vprašanja, hkrati ji sodišče ni dovolilo postavljati vprašanj, s katerimi je dokazovala neverodostojnost policijskega zapisnika. Zaradi takšnega postopanja je bila tožniku kratena pravica do nepristranskega sojenja in enakega obravnavanja pred sodiščem. Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni postavilo novega izvedenca cestnoprometne stroke. Neutemeljeno je zavrnilo tudi dokaza s poizvedbami o dnevu postavitve znaka za omejitev hitrosti ter v času prometne nesreče opravljenih klicih prvega stranskega intervenienta. Policijski zapisnik je bil napravljen le na podlagi navedb prvega stranskega intervenienta, v njem pa so številne napake, ki vzbujajo dvom v njegovo pravilnost. Sodišče prve stopnje mu zato ne bi smelo slediti, temveč bi moralo samo ugotavljati, kako je potekala nesreča. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je dovoljena hitrost na kraju nesreče znašala 90 km/h. Nesreča se je zgodila v neposredni bližini stanovanjskih hiš, pred mestom nesreče sta stala znaka: „omejitev hitrosti na 40 km/h“ in „otroci na cesti“. Tudi iz policijskega zapisnika izhaja, da je do nesreče prišlo v naselju z uličnim sistemom in zaradi neprilagojene hitrosti. Postavljeni izvedenec ni dokazal, da je bil znak za omejitev hitrosti postavljen šele maja 2011, saj ni mogoče ugotoviti, kje je nalepljena fotografirana nalepka, v vsakem primeru pa ta dokazuje le leto izdelave, ne pa tudi časa postavitve prometnega znaka. Sodišče prve stopnje se je nepravilno oprlo na izvedensko mnenje, saj je izvedenec izhajal iz policijskega zapisnika, v katerem so številne nepravilnosti. Ugotovitve izvedenca o poteku prometne nesreče se niso ujemale niti z navedbami tožnika niti z navedbami stranskega intervenienta. Izvedenec ni ugotavljal, kako bi potekala nesreča, če bi tožnik stal na levi strani ceste, prav tako pri izračunu poti ustavljanja ni upošteval, da je bilo vozilo tehnično neizpravno in da je avto zaustavila ovira. Izvedenec je napačno ocenil vidljivost in hitrost vožnje prvega stranskega intervenienta. Tožnik ni prečkal ceste, temveč je bil zbit na levem delu vozišča. Tožnik je obležal na travi ob dovozni poti, tam pa se je lahko znašel le, če ga je v tisto smer ponesel avto. Prvi stranski intervenient je ob nesreči uporabljal mobitel ter je začel zavirati šele po trčenju. Mesto trka je bilo zato višje po cesti, pot ustavljanja je bila daljša, hitrost vožnje pa višja. Sodišče prve stopnje je napačno odločilo o porazdelitvi odgovornosti. Če bi stranski intervenient upošteval prometna pravila in znake, bi trčenje lahko preprečil. V nasprotju s tem je z neprilagojeno hitrostjo vozil tehnično neizpravno vozilo ter ob tem uporabljal telefon.

4. Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava, konkretno določbe 153. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Navaja, da je sodišče prve stopnje previsoko ocenilo prispevek prvega stranskega intervenienta k prometni nesreči in nastali škodi. Stranski intervenient je vozil bistveno počasneje od omejitve hitrosti in v skladu z načelom zaupanja ni bil dolžan računati s kršitvijo cestnoprometnih predpisov, kakršno je zagrešil tožnik. Stranski intervenient se ni mogel izogniti trčenju in odstraniti njegovih posledic. Znak „otroci na cesti“ se postavi od 150 do 250 metrov od kraja, na katerem je mogoče pričakovati otroke, tožnik pa ni dokazal, da bi bil ta znak postavljen ravno na takšni razdalji pred mestom trčenja in da bi moral zato stranski intervenient prisotnost otrok pričakovati prav na kraju nesreče. Poleg tega tudi skrben voznik v soboto ob zgodnji jutranji uri na cesti ne pričakuje otrok, pri čemer tožnik niti ni otrok, zaradi varnosti katerih je bil znak postavljen. Tudi skrajno skrben voznik v konkretni situaciji ne bi mogel storiti ničesar drugega kot je storil prvi stranski intervenient, ki je vozil s prilagojeno hitrostjo (polovico nižjo od dovoljene) in ni storil nobenega prekrška. Po tej cesti je vozil prvič, vidljivost pa mu je zmanjševalo rastlinje in grmovje. Tožnikova kršitev cestnoprometnih predpisov je takšna, da v celoti izključuje objektivno odgovornost voznika.

5. Prvi stranski intervenient uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Kot bistveno navaja, da tožnik ni trdil, da bi bil znak „otroci na cesti“ postavljen ravno 150 do 200 metrov pred krajem nesreče in da bi moral zato stranski intervenient prisotnost otrok pričakovati prav na kraju nesreče. Poleg tega se je nesreča zgodila v soboto zgodaj zjutraj, ko otrok na cesti ni bilo pričakovati, pri čemer tožnik niti ni otrok. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da stranski intervenient ni zadostil merilu zahtevane skrbnosti. Stranski intervenient je vozil v soboto zgodaj zjutraj po svojem voznem pasu in s hitrostjo, ki je bila skoraj polovico nižja od predpisane. Upošteval je načeli predvidljivosti in zaupanja v ravnanje drugih. Ravnanje tožnika je bilo popolnoma nepremišljeno in ga stranski intervenient ni mogel pričakovati niti odvrniti njegovih posledic, zato je podan oprostitveni razlog po drugem odstavku 153. člena OZ.

6. Sodišče je pritožbe vročilo strankam in stranskim intervenientom. Tožnik je na pritožbi tožene stranke in prvega stranskega intervenienta odgovoril ter predlagal njuni zavrnitvi.

7. Pritožbe niso utemeljene.

8. Pritožbeno sodišče je po preučitvi pritožb ugotovilo, da je treba za odpravo bistvene kršitve določb pravdnega postopka in pravilno ugotovitev dejanskega stanja izvesti pravočasno predlagani dokaz s poizvedbami pri Javnem podjetju Komunala, d. o. o., (JP Komunala), glede časa postavitve prometnega znaka za omejitev hitrosti na 40 km/h. Po opravljeni poizvedbi in izjavi strank o njenih rezultatih je na pritožbeni obravnavi dopolnilo dokazni postopek z vpogledom v elektronsko sporočilo in dopis JP Komunala ter odločilo o pritožbah (drugi odstavek in druga alineja tretjega odstavka 347. člena v zvezi s 355. členom ZPP).

9. Pritožbeno sodišče pa ni izvedlo drugih v pritožbenem postopku predlaganih dokazov. Tožnik je zaslišanje priče M. B. predlagal zaradi dokazovanja dejstva, da je bil znak za omejitev hitrosti na podlagi naročila Občine ... z dne 19. 4. 2010 postavljen pred prometno nesrečo. Ker je to dejstvo že dokazano z dopisom JP Komunala z dne 20. 12. 2017, je zaslišanje priče nepotrebno. Prav tako so nepotrebne poizvedbe, ali je bila o postavitvi prometnega znaka obveščena pristojna policijska postaja. Za presojo odgovornosti za prometno nesrečo je namreč pomembno stanje na kraju in v času prometne nesreče. Morebitno vedenje policistov, da je pred tem na spornem odseku stal znak za omejitev hitrosti, ni pomembno, in policisti ob raziskovanju okoliščin prometne nesreče tega dejstva tudi niso bili dolžni ugotavljati. Zaslišanje priče A. J. je tožnik predlagal v prvi pripravljalni vlogi z dne 8. 10. 2014, in sicer z namenom dokazati obseg potrebne pomoči. Za namen dokazovanja prisotnosti znaka za omejitev hitrosti pa je njeno zaslišanje predlagal šele v 4. pripravljalni vlogi z dne 20. 11. 2014. To je bilo po zaključenem prvem naroku za glavno obravnavo, pri čemer tožnik ni navajal, da tega dokaza ni mogel predlagati pravočasno (prvi, četrti in šesti odstavek 286. člena ZPP). Tudi v pritožbi ni grajal ravnanja sodišča prve stopnje, ki navedenega dokaza glede temelja zahtevka ni izvedlo. Ne glede na to, ali je njegovo navedbo v vlogi z dne 24. 1. 2018, da je navedena priča videla znak in bi zato vedela izpovedati o tem, da je bil v času prometne nezgode nameščen, sploh mogoče šteti za dokazni predlog za zaslišanje priče, je ta predlog ob povedanem prepozen (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ker se je pritožbeno sodišče na podlagi opravljenih poizvedb prepričalo, da je bil njegov dvom v dokazno oceno sodišča prve stopnje neupravičen, je kot nepotreben zavrnilo tudi predlog prvega stranskega intervenienta za ponovitev dokaza z zaslišanjem strank.

10. Po dopolnitvi dokaznega postopka pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, drugih kršitev pa tudi ni ugotovilo.

11. Tožnik v pritožbi ponavlja očitke v zvezi s pripravljalno vlogo prvega stranskega intervenienta, vloženo dne 29. 10. 2014, vendar ne nasprotuje ugotovitvi, da je bila vloga vložena pravočasno, to je znotraj dvajsetdnevnega roka, ki ga je sodišče prve stopnje stranskemu intervenientu postavilo na naroku dne 9. 10. 2014. Tožnik je na navedeno vlogo odgovoril na način, da je na naroku 12. 11. 2014 vložil tretjo pripravljalno vlogo, pri tem pa ni navajal, da ni imel dovolj časa za pripravo odgovora, niti predlagal, da mu sodišče odobri dodatni rok za podajo navedb. Sodišče prve stopnje je tožnikovo vlogo sprejelo, navedbe v njej štelo za pravočasne ter jih v celoti upoštevalo. Očitki, da je bila vloga prvega stranskega intervenienta tožnikovi pooblaščenki poslana zgolj v vednost, kakor tudi navedbe o žigosanju vloge, obsegu njenega fotokopiranja s strani tožnikove pooblaščenke ter datumu prejema vloge s strani sodnice, za odločitev zato niso pomembni.

12. Vodstvo glavne obravnave je v rokah sodnika. V skladu s prvim in drugim odstavkom 298. člena ZPP sodnik vodi glavno obravnavo, izprašuje stranke, izvaja dokaze, daje besedo navzočim ter razglaša odločbe, hkrati pa mora skrbeti za to, da se sporni predmet vsestransko razišče, da pa se vendar pri tem postopek ne zavlačuje. Zapisniki o opravljenih narokih ter prepisa zvočnih posnetkov ne potrjujejo pritožbenih navedb, da je sodišče prve stopnje kršilo navedene dolžnosti, prekoračilo svoja pooblastila ter postopek vodilo neracionalno, nepravilno in pristransko. Zaslišanje tožnika, prvega stranskega intervenienta in prič je potekalo korektno. Dejstvo, da je sodeča sodnica tožniku hkrati postavila več povezanih vprašanj ter ga s podvprašanji usmerjala k izpovedi o pravno pomembnih okoliščinah, ne pomeni, da ga je želela zmesti, ga neutemeljeno prekinjala ter mu onemogočala izpoved. Ponavljanje vprašanj ni nedopustno, če služi razčiščevanju nejasnih oziroma težje razumljivih izpovedi ali preverjanju verodostojnosti zaslišanega, ima pa sodišče seveda pravico zavrniti brez utemeljenih razlogov ponovljeno vprašanje, kakor tudi vprašanje, ki se nanaša na pravno nepomembne okoliščine. Tako pri postavljanju vprašanj kot tudi pri odločanju, katerih vprašanj ne bo dovolilo, je sodišče prve stopnje ostalo v dopustnih okvirih. Tožnik je imel možnost razčistiti relevantne okoliščine, sodišče pa pravilno ni dovolilo večkratnega ponavljanja istih vprašanj ter je omejilo vprašanja, ki so se nanašala na nepomembne okoliščine (ugotovitve v policijskem zapisniku, da je do nesreče prišlo v naselju z uličnim sistemom ter da je avto last V. S.). Za oceno primernosti posameznega zaslišanja je potrebno vsebino komunikacije med sodiščem, zaslišanim in ostalimi udeleženci postopka ovrednotiti celovito, ne zgolj izpostavljati posamezne, iz konteksta iztrgane izseke pogovora. Ob takšni, celostni presoji vsebine zapisnika se izkaže, da je z v pritožbi izpostavljenimi opazkami sodišče prve stopnje povzemalo predhodne izjave zaslišanih in jim ni sugeriralo, kako naj izpovedo. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče ne more pritrditi tožnikovim očitkom, da mu je sodišče prve stopnje z načinom vodenja postopka in zaslišanj kršilo pravici do nepristranskega sojenja in enakega obravnavanja pred sodiščem.

13. V zvezi z zavrnitvijo dokaza s poizvedbami pri T., d. d., pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so pravno podlago za hrambo podatkov o opravljenih telefonskih klicih in vsebini pogovorov v spornem obdobju predstavljale določbe 107.a do 107.e člena Zakona o elektronskih komunikacijah (ZEKom) in 162. do 169. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (ZEKom-1). Hramba podatkov je bila po obeh zakonih časovno omejena na največ 14 mesecev. Poleg tega je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo U-I-65/13-19 z dne 3. 7. 2014 razveljavilo navedene člene ZEKom-1 in operaterjem naložilo takojšnje uničenje podatkov, ki so jih hranili na njihovi podlagi. Podatki o klicih, opravljenih v letu 2010, tako že v času vložitve tožbe niso bili več na voljo, še manj so na voljo sedaj. Nazadnje je treba upoštevati, da sodišče za potrebe pravdnega postopka niti ni spadalo med upravičence za dostop do teh podatkov, potreba po dokazovanju dejstev v tem postopku pa tudi ni predstavljala utemeljenega razloga, zaradi katerega bi operater podatke lahko posredoval. Predlagani dokaz s poizvedbami o opravljenih telefonskih klicih torej ne bi mogel biti uspešen, zato je bil utemeljeno zavrnjen.

14. Sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo tožnikovemu predlogu za postavitev novega izvedenca cestnoprometne stroke. Razloge za ponovitev dokaza z izvedencem določa 254. člen ZPP, ti razlogi pa v konkretnem primeru niso podani. Izvid in mnenje izvedenca sta jasna in popolna, prav tako nista v nasprotju sama s sabo, med samo ali z raziskanimi okoliščinami. Dejstvo, da je tožnik na mnenje podal številne pripombe, še ne pomeni, da bi moralo sodišče slediti njegovemu predlogu za postavitev drugega izvedenca. Postavljeni izvedenec je namreč v neposrednem zaslišanju na te pripombe prepričljivo in zanesljivo odgovoril ter s tem odstranil vsakršen dvom v pravilnost mnenja. Res je, da ni potrdil s strani tožnika zatrjevanega poteka dogodka, ter da je ugotovil drugačno smer njegovega gibanja, kot sta jo zatrjevala tožena stranka in prvi stranski intervenient, vendar navedeni okoliščini sami po sebi ne vzbujata dvoma v pravilnost mnenja. Slednjega je izvedenec pravilno oprl na razpoložljive tehnične podatke in na podlagi celovite in prepričljive analize teh podatkov zanesljivo ugotovil dejanski potek prometne nesreče. Pri tem je upošteval in se opredelil do vseh relevantnih in s strani strank izpostavljenih okoliščinah. Glede na to, da je imel izvedenec na razpolago zadostne tehnične podatke, na podlagi katerih je lahko ugotovil potek prometne nesreče, se mu ni bilo potrebno posebej opredeljevati do posameznih izpovedi, ki so bile v nasprotju s tem potekom. Prav tako mu ni bilo potrebno zavzeti stališča glede dovoljene hitrosti vožnje, saj je slednje v pristojnosti sodišča.

15. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednji potek in okoliščine prometne nesreče:

- prometna nesreča se je zgodila v soboto 30. 10. 2010 okoli 7.00 ure zjutraj na lokalni cesti ..., pri dovozu do hiše na naslovu ...;

- na tem mestu se ob cesti nahajajo tri stanovanjske hiše, posamezne stanovanjske hiše se nahajajo tudi ob nadaljevanju ceste v smeri proti ...;

- prvi stranski intervenient je pripeljal z osebnim vozilom Renault Clio reg. ... iz smeri ...;

- pred cestnim odsekom, na katerem je prišlo do prometne nesreče, ni bil postavljen prometni znak za omejitev hitrosti ali znak za naselje, zato je veljala splošna omejitev hitrosti 90 km/h;

- pred mestom trčenja je bil ob cesti postavljen prometni znak „otroci na cesti“ skupaj z dopolnilno tablo „v dolžini 1 kilometer“;

- znak v času prometne nesreče ni bil zaraščen in ga je stranski intervenient lahko opazil, minimalno je bila z okrasnim rastlinjem zakrita dopolnilna tabla;

- stranski intervenient je pred zaviranjem vozil s hitrostjo 54,7 km/h oziroma 56 km/h;

- v trenutku, ko je stranski intervenient pripeljal v bližino dovoza, je tožnik začel prečkati cesto brez ustavljanja in ne da bi se prepričal, če lahko to stori varno;

- v bližini ni bilo prehoda za pešce;

- tožnik bi lahko stranskega intervenienta opazil na razdalji 140 m, medtem ko je lahko stranski intervenient tožnika zaznal na razdalji približno 50 m;

- stranski intervenient je na prisotnost tožnika na cestišču reagiral z močnim zaviranjem, vendar je kljub temu prišlo do trčenja;

- v trenutku trčenja se je tožnik gibal prečno na smer vožnje stranskega intervenienta z leve proti desni, s približno hitrostjo 7,2 km/h;

- vozilo stranskega intervenienta se je ob trčenju v celoti nahajalo na desni polovici vozišča v smeri njegove vožnje;

- vozilo je tožnika zadelo v desno stran telesa;

- vozilo se je ustavilo ob zaviranju in pri tem ni trčilo v nobeno oviro;

- stranski intervenient ni imel možnosti obvoziti tožnika;

- vozilo stranskega intervenienta ni imelo tehnično brezhibnih zavor;

- če bi imelo vozilo brezhibne zavore, bi stranski intervenient lahko ustavil, če bi vozil s hitrostjo 42,1 km/h, upoštevaje stanje vozila pa bi lahko ustavil, če bi vozil 37,2 km/h;

- tudi s povsem brezhibnimi zavorami stranski intervenient v podanih okoliščinah trčenja ne bi mogel preprečiti;

- obrabljene pnevmatike na dolžino zavorne poti niso vplivale;

- stranski intervenient v času neposredno pred in ob nesreči ni uporabljal mobilnega telefona.

16. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem. Glede omejitve hitrosti v nadaljevanju dopolnjuje dokazno oceno upoštevajoč v pritožbenem postopku izvedena dokaza, v preostalih okoliščinah pa je dokazna ocena napravljena skrbno in popolno, v skladu s pravili logičnega mišljenja ter življenjskimi izkušnjami. Vrednotenje posameznih dokazov je tudi pravilno, jasno in dosledno obrazloženo.

17. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je policijski zapisnik javna listina in se zato v njem ugotovljena dejstva štejejo za resnična, pri čemer je dovoljeno dokazovati, da to ne drži. Kljub zapisu, da tožniku ni uspelo ovreči verodostojnosti policijskega zapisnika, se pri dokazni oceni ni oprlo na domnevo resničnosti v njem ugotovljenih dejstev, temveč je izvedlo obširen dokazni postopek, v katerem je ugotavljalo potek prometne nesreče. Nazadnje je tudi ugotovilo potek nesreče, ki ni skladen z ugotovitvami v policijskem zapisniku. Nepomembne so pritožbene navedbe, da sodišče v pravdnem postopku ni vezano na odločbo o prekršku, saj sodišče prve stopnje ni izhajalo iz vezanosti na plačilni nalog, temveč je plačilo globe omenilo le kot indic, ki vzbuja dvom v s strani tožnika zatrjevani potek prometne nesreče. Tožnikovi poizkusi, da z opozarjanjem na napake v policijskem zapisniku vzbudi dvom v pravilnost meritev in skic, na katerih temelji izvedensko mnenje, ter izpodbije ugotovitev, da je na kraju prometne nesreče veljala splošna omejitev hitrosti, ne morejo biti uspešni. Iz ugotovljenih okoliščin prometne nesreče je jasno razvidno, da sta navedbi, da je do nesreče prišlo v naselju z uličnim sistemom in zaradi neprilagojene hitrosti, očitni pomoti. Drugih pomot v policijskem zapisniku ni. Policista, ki sta obravnavala nesrečo, sta lahko zapisnik sestavila le v okviru svojega strokovnega znanja in podatkov, s katerimi sta razpolagala. Napačno ugotovljena smer gibanja in mesto tožnikove poškodbe zato ne vzbujata dvoma v pravilnost ostalih ugotovitev. Sodišče prve stopnje je tudi prepričljivo pojasnilo, da nepravilna navedba lastništva vozila ni posledica napake policistov, temveč zamude pri opravi prepisa v registru o zavarovanju avtomobilske odgovornosti Slovenskega zavarovalnega združenja.

18. Neutemeljeno tožnik navaja, da je izvedenec svoje mnenje oprl le na podatke, navedene v policijskem zapisniku. Iz pojasnil izvedenca namreč izhaja, da je te podatke primerjal s posnetimi fotografijami, ki so ugotovitve policistov potrjevale. Na njihovi podlagi je prepričljivo in dokumentirano zavrnil navedbe tožnika, da se je avto ustavil ob oviri ter da je bilo vozilo po nesreči prestavljeno, s tem pa tudi njegove navedbe, da je do trčenja prišlo višje po cesti ter ob levi strani cestišča gledano v smeri vožnje prvega stranskega intervenienta. Pritožbeno sodišče zato le na kratko ugotavlja, da bi v primeru s strani tožnika zatrjevanega poteka nesreče zavorne sledi morale potekati od skrajno leve proti desni strani cestišča in ne vzporedno z njegovo desno stranjo, kot to izkazujejo fotografije. Iz slednjih je hkrati razvidno, da se zavorna sled konča ob desnem kolesu ustavljenega vozila, zato tožnik neutemeljeno opozarja na druge sledi na cestišču. Neutemeljena je tudi njegova laična ocena, da bi moral ob s strani izvedenca ugotovljenem poteku nesreče sam obležati ob glavni cesti. Izvedenec je namreč ugotovil, da se tožnikov položaj po trku sklada z ugotovljenim potekom prometne nesreče, dvoma vanj pa mu ni vzbudil niti dokumentiran položaj tožnikove pohodne palice. Pritožbeno sodišče tudi ne dvomi v ugotovljeno hitrost vožnje prvega stranskega intervenienta. Izvedenec je to oceno oprl na razpoložljive tehnične podatke, zato je nepomembno, kako je hitrost svoje vožnje ocenil stranski intervenient. Kljub temu pritožbeno sodišče opozarja, da je slednji izpovedal, da je vozil največ 60 km/h, kar je skladno z ugotovitvami izvedenca, ki je hitrost vožnje ocenil na 54,7 km/h oziroma 56 km/h.

19. Tako tožnik kot prvi stranski intervenient v pritožbi vztrajata, da drugega udeleženca prometne nesreče nista mogla pravočasno zaznati, vendar so navedbe obeh neutemeljene. Glede tožnika pritožbeno sodišče opozarja na njegove trditve v vlogi z dne 8. 10. 2014, da je bila vidljivost v času škodnega dogodka dobra ter da je bil relevantni del ceste močno osvetljen, ter na njegovo izpoved, da se je videlo in da je bilo vozilo glasno. Izvedenec je razdaljo, na kateri je tožnik lahko opazil vozilo, ugotovil na podlagi opravljenega ogleda, zato tožnik neutemeljeno navaja, da konfiguracija terena zmanjšuje vidljivost tistemu, ki gleda po cesti navzgor. Izvedenec je nadalje pojasnil, da je tožnik stranskega intervenienta lahko opazil tudi, če je imelo njegovo vozilo malo slabše luči, pritožbeno sodišče pa dodaja, da imajo osebe tožnikovih let (54) običajno dovolj dober vid, da zaznajo vozilo na razdalji 140 m. Če tožnik trdi drugače, bi moral to dokazati, prav tako bi moral več kot zgolj navreči trditev, da bi ga stranski intervenient v primeru, da bi imelo njegovo vozilo boljše luči, lahko opazil prej. Glede prvega stranskega intervenienta je izvedenec na podlagi fotografij in opravljenega ogleda kraja prometne nesreče ugotovil, da mu grmičevje ob cesti ni zakrivalo pogleda na tožnika ter da je bil prometni znak „otroci na cesti“ dobro viden, minimalno je bila zakrita le dopolnilna tabla. Izvedenec je ob tem upošteval tako čas zore kot razsvetljavo ob cesti, zato je sodišče prve stopnje njegovim ugotovitvam utemeljeno sledilo.

20. Tožnik v pritožbi obrazloženo ne graja ugotovitve sodišča prve stopnje, da prvi stranski intervenient ob ugotovljeni hitrosti vožnje trčenja ne bi uspel preprečiti niti v primeru, da bi imelo njegovo vozilo brezhibne zavore. Opozarja pa, da so zavorno pot podaljšale tudi obrabljene pnevmatike, hkrati pa je na reakcijo stranskega intervenienta vplival slabo delujoč krmilni sistem. Tudi v tem delu pritožbeno sodišče tožniku ne more pritrditi. Izvedenec namreč ni ugotovil vpliva krmilnega sistema na reakcijo stranskega intervenienta, prav tako je pojasnil, da obrabljene pnevmatike na suhem vozišču ne vplivajo na dolžino zavorne poti. Tožnik v pritožbi sicer navaja, da vozišče ni bilo suho, ker se je nesreča zgodila v času jutranje rose, vendar ob tem zanemari izpoved izvedenca, da je to okoliščino upošteval, hkrati pa spregleda lastne navedbe v vlogi z dne 8. 10. 2014, da so bile vremenske razmere suhe in da ni bilo spolzke podlage.

21. Pritožbeno sodišče sprejema dokazni zaključek, da prvi stranski intervenient neposredno pred in ob nesreči ni uporabljal mobilnega telefona. V pomanjkanju ostalih dokazov je moralo sodišče prve stopnje pri ugotavljanju tega dejstva tehtati verodostojnost izpovedi tožnika in prvega stranskega intervenienta. Ob tem je utemeljeno kot pomembno štelo dejstvo, da tožnik navedene okoliščine ni nikoli omenil policistom. Pravilno je tudi pojasnilo, da tožnikova zaznava uporabe telefona v času, ko je stranski intervenient že stopil iz avtomobila, še ne pomeni, da ga je uporabljal tudi pred trčenjem. Slednje velja toliko bolj, ker tožnik ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je zdravniško pomoč po nesreči prvi poklical prav prvi stranski intervenient.

22. Tožnik obširno graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, da se v času prometne nezgode pred mestom prometne nesreče ni nahajal znak za omejitev hitrosti na 40 km/h, vendar se je po dopolnitvi dokaznega postopka pred pritožbenim sodiščem ta ugotovitev izkazala za pravilno.

23. Najprej ne drži očitek, da se je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dovoljene hitrosti oprlo le na ugotovitve v policijskem zapisniku, saj je pravilnost slednjih preverilo z neposrednim zaslišanjem tožnika, prvega stranskega intervenienta in prič. Ker je tožnik predložil dokaz, da je bila s strani Občine ... že 19. 4. 2010 odrejena postavitev znaka za omejitev hitrosti na 40 km/h, ter da se takšen nalog vedno izvrši v roku dveh mesecev, je pritožbeno sodišče glede okoliščin postavitve in prisotnosti prometnega znaka opravilo poizvedbe. Iz dopisa JP Komunala z dne 20. 12. 2017 je razvidno, da je bil prometni znak za omejitev hitrosti na 40 km/h na območju pred nesrečo prvič res postavljen v roku 60 dni od naročila Občine ..., torej najkasneje do 19. 6. 2010, vendar je bil nato zaradi odtujitve s strani neznanega storilca zamenjan, pri čemer JP Komunala ne razpolaga niti z datumom postavitve niti z datumom zamenjave znaka. Podatki izvajalca gospodarske javne službe vzdrževanja lokalnih cest v Občini ... torej ne dajejo odgovora na vprašanje, ali je bil znak za omejitev hitrosti na dan prometne nesreče dne 30. 10. 2010 postavljen ali ne, temveč dopuščajo obe možnosti. S tem se je za pravilno izkazalo ravnanje sodišča prve stopnje, ki se je pri ugotavljanju prisotnosti znaka oprlo na izpovedi tožnika, prvega stranskega intervenienta in zaslišanih prič. Svoj dokazni zaključek, da znaka na dan nesreče ni bilo, je utemeljilo z jasno in prepričljivo dokazno oceno, ki je pritožbene navedbe ne omajejo. Sodišče prve stopnje je tako pravilno upoštevalo, da so tožnik, njegova žena in prvi stranski intervenient zainteresirani za izid pravde in zato posebno težo dalo izpovedim ostalih zaslišanih. Ob tem je ugotovilo, da nobeden od tožnikovih sosedov ni z gotovostjo potrdil prisotnosti znaka in je zato pravilno sledilo izpovedim policistov, ki sta obravnavala prometno nesrečo in bila zato posebej pozorna na prometno signalizacijo. Utemeljeno je verjelo izpovedi priče B. O., da je ob ogledu kraja nesreče pregledal celoten odsek, po katerem je pripeljal prvi stranski intervenient, pri čemer ni zaznal niti znaka za naselje niti znaka za omejitev hitrosti.

24. Sodišče prve stopnje zaključka o (ne)prisotnosti znaka za omejitev hitrosti ni oprlo na izvedensko mnenje, zato tožnik po nepotrebnem graja ugotovitev izvedenca, da se na sedanjem znaku nahaja nalepka, da je bil izdelan maja 2011. Zaradi popolnosti odgovora na pritožbene navedbe pritožbeno sodišče kljub temu ugotavlja, da ne dvomi, da fotografija v pisnem izvedenskem mnenju prikazuje prav nalepko na predmetnem znaku, hkrati pa ta nalepka dodatno potrjuje pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje. Dokazuje namreč mesec izdelave (maj 2011) in leto postavitve (2011) prometnega znaka, oboje pa se je zgodilo za obravnavano prometno nesrečo.

25. Ugotovljena dejstva: da je bil znak, ki je bil postavljen na podlagi naloga z dne 19. 4. 2010, odtujen; da je bil sedanji znak izdelan in postavljen v letu 2011, ter da policisti ob raziskavi nesreče kljub skrbnemu pregledu prometne signalizacije znaka za omejitev hitrosti niso opazili, ne puščajo nobenega prostora za dvom v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da znak za omejitev hitrosti na 40 km/h v času prometne nesreče ni bil postavljen.

26. V zvezi z navedbami tožnika, da se je na kraju dogodka nahajal vsaj drog prometnega znaka ter da je bila hitrost omejena že s samo odredbo za postavitev znaka, pritožbeno sodišče opozarja na določbi prvega odstavka 24. člena in petega odstavka 116. člena ZVCP-1. Iz slednjih jasno izhaja, da z zakonom določena prometna pravila, vključno s splošno omejitvijo hitrosti, izgubijo veljavo le, če prometna signalizacija določa drugačno pravilo. Pravilo, določeno s prometno signalizacijo, začne udeležence prometa zavezovati šele s postavitvijo signalizacije in ne že z izdajo odredbe za postavitev. Prazen drog ob cesti ne določa nobenega prometnega pravila, zato udeleženci prometa iz njegove morebitne prisotnosti niso bili dolžni sklepati, da je hitrost vožnje omejena, policisti pa ga ob ogledu kraja nesreče niso bili dolžni dokumentirati. Ker se na območju pred nesrečo ni nahajal znak za omejitev hitrosti, je veljala splošna omejitev, ki velja na cestah izven naselja, to je 90 km/h (četrti odstavek 32. člena ZVCP-1).

27. Tega ne spremeni pomota v policijskem zapisniku, da se je nesreča pripetila v naselju z uličnim sistemom. Kot je razvidno iz izpovedi priče B. O. in fotografij v spisu, pred mestom nesreče namreč ni bilo table, ki bi označevala, da gre za naselje, prav tako hiše ob cesti ne dajejo videza naselja. Splošnega pravila o dovoljeni hitrosti vožnje ni spremenil niti prometni znak „otroci na cesti“1, prav tako ni relevantna prometna signalizacija, ki se je nahajala 500 metrov za mestom trčenja. Pritožbeno sodišče kot nerelevantne ocenjuje tožnikove navedbe, da ni bil seznanjen z odstranitvijo znaka, ter je zato upravičeno menil, da velja omejitev hitrosti 40 km/h. Obstoj znaka je namreč pomemben za ravnanje voznika, ne njega.

28. Pravilno je materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, da je odškodninska odgovornost voznika avtomobila v razmerju do pešca objektivne narave, saj je motorno vozilo v tem razmerju treba šteti za nevarno stvar v smislu 149. člena OZ.

29. To najprej pomeni, da so nepomembna pritožbena opozorila, da prvemu stranskemu intervenientu ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Izvor objektivne odgovornosti namreč ni v protipravnem ravnanju oškodovalca, temveč v njegovem položaju imetnika nevarne stvari ali nosilca nevarne dejavnosti, zaradi katerega prav on nosi breme povečanega tveganja, ki iz njiju izhaja. Če je vzrok za škodo v uresničitvi tveganj, zaradi katere je določena objektivna odgovornost, velja, da je imetnik nevarne stvari oziroma obratovalec ustvaril povečano nevarnost, ki je bila vzrok za nastanek škode. Objektivne odgovornosti za to škodo se ne more razbremeniti s tem, da dokaže svojo nekrivdo, temveč mora biti podan kateri od oprostitvenih razlogov iz 153. člena OZ.

30. Tožena stranka in prvi stranski intervenient se sklicujeta na oprostitveni razlog iz drugega odstavka 153. člena OZ. Ta bi bil podan, če bi dokazala, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja tožnika (ali koga tretjega), da je bilo njegovo dejanje nepričakovano in da se prvi stranski intervenient posledicam tega dejanja ni mogel izogniti ali ga odstraniti. Vsi trije pogoji bi morali biti izpolnjeni kumulativno. Pričakovanost dejanja oškodovanca se presoja po strogem merilu skrajne skrbnosti. Zadostuje, da je ravnanje objektivno predvidljivo, pri čemer v rizično sfero objektivno odgovornega imetnika nevarne stvari sodijo tudi nepremišljena, neprevidna ali celo nerazumna ravnanja oškodovancev.

31. Sodišče prve stopnje je utemeljeno izpostavilo, da se je pred mestom nesreče nahajal znak „otroci na cesti“ ter da so bile ob cesti stanovanjske hiše, v bližini pa ni bilo prehoda za pešce. Pravilno je njegovo stališče, da v teh okoliščinah prečkanje cestišča s strani pešca ni nepričakovano. Dejstvo, da se je nesreča zgodila v soboto ob 7. uri zjutraj, tega ne spremeni, saj prisotnost pešca na cestišču, bodisi odraslega bodisi otroka, tudi v tem času ni nekaj tako izrednega, da je skrben voznik ne bi mogel predvideti.

32. Res je, da sme v skladu z drugim odstavkom 2. člena ZVCP-1 udeleženec cestnega prometa pričakovati, da bodo tudi vsi ostali udeleženci ravnali v skladu s predpisi o varnosti cestnega prometa, vendar to še ne pomeni, da je vsaka kršitev cestnoprometnih predpisov s strani tretjih nepričakovana. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da se znak „otroci na cesti“ postavi 150 do 250 metrov od kraja, kjer je pričakovati otroke na cesti in da ni izkazano, da bi bila med prometnim znakom in mestom trčenja prav takšna razdalja. Tožena stranka in prvi stranski intervenient ob tem zanemarita drugi in tretji odstavek 96. člena Pravilnika o prometni signalizaciji in prometni opremi na javnih cestah, po katerih se lahko znaki za nevarnost postavljajo tudi na razdalji manj kot 150 metrov ali več kot 250 metrov pred nevarnim odsekom, pri čemer mora biti v takšnem primeru znaku dodana dopolnilna tabla, na kateri je označena razdalja do nevarnega mesta. Glede na to, da je bila v konkretnem primeru znaku „otroci na cesti“ dodana dopolnilna tabla „v dolžini 1 km“, ki jo je prvi stranski intervenient vsaj delno lahko opazil, se s toženo stranko ne moreta uspešno sklicevati na običajno razdaljo med znakom za nevarnost in nevarnim mestom.

33. Ker torej ni izpolnjen pogoj nepričakovanosti ravnanja oškodovanca, se prvi stranski intervenient ni uspel v celoti razbremeniti svoje objektivne odgovornosti.

34. Sodišče prve stopnje je ustrezno ovrednotilo delež tožnikove soodgovornosti za nastalo škodo (tretji odstavek 153. člena OZ).

35. Ko si konkurirata objektivna in krivdna odškodninska odgovornost, sodišče izhaja iz 100 % odgovornosti objektivno odgovornega in nato presoja, če in v kakšnem deležu je ta zmanjšana zaradi morebitnega prispevka krivdno odgovornega. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da prvi stranski intervenient ni storil kršitve cestnoprometnih predpisov, ki bi bila v vzročni zvezi s prometno nesrečo in nastalo škodo. Dokazni postopek tako ni potrdil tožnikovih navedb, da je ob nesreči uporabljal telefon, vozil je v okviru dovoljene hitrosti, neizpravne zavore, ki predstavljajo kršitev prvega odstavka 59. člena ZVCP-1, pa niso v vzročni zvezi s prometno nesrečo.2 Pravilno pa je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je bližina stanovanjskih hiš in znak „otroci na cesti“ od prvega stranskega intervenienta terjala, da znotraj dovoljene hitrosti vozi še posebej pozorno in previdno, kar velja toliko bolj, ker njegovo vozilo ni bilo tehnično brezhibno (prvi in drugi odstavek 30. člena ZVCP-1). Morebitni dejstvi, da ni poznal krajevnih razmer ter da ni opazil znaka „otroci na cesti“, ga navedene dolžnosti nista razbremenili.

36. Na drugi strani je tožnik kršil tretji in osmi odstavek 95. člena ZVCP-1. Slednja določata, da pešec ne sme hoditi po vozišču, se zadrževati na njem ali nanj nenadoma stopiti; preden stopi na vozišče, pa se mora prepričati, če to lahko varno stori. S tem, ko je tožnik začel nenadno in relativno hitro prečkati cestišče, čeprav je lahko prihajajoče vozilo brez večjega napora videl in slišal, je ravnal skrajno neprevidno.3 Pravilna je zato odločitev sodišča prve stopnje, da je njegovo aktivno in lahkomiselno ravnanje odločilno prispevalo k nastanku škode. Tega ne spremeni njegovo sklicevanje na prvi in drugi odstavek 30. člena ZVCP-1. Res je bil prvi stranski intervenient dolžan voziti s povečano previdnostjo ter na način, da vozilo ves čas obvladuje in ga lahko ustavi pred oviro, ki jo glede na okoliščine lahko pričakuje, vendar to ne zmanjšuje teže tožnikove kršitve. Stranski intervenient je vozil s hitrostjo, ki je občutno nižja od predpisane, medtem ko je tožnik ravnal na način, ki bi se mu izognil vsak povprečno skrben posameznik. Čeprav bi tudi stranski intervenient lahko vozil še bolj previdno, pa ni mogoče zanemariti dejstva, da tožnik pri prečkanju ceste ni izkazal najosnovnejše premišljenosti. Njegovo ravnanje je bilo v primerjavi z ravnanjem prvega stranskega intervenienta veliko bolj neskrbno in tvegano.

37. Sodna praksa v primerih, ko voznik razen s tem, da je imetnik nevarne stvari, ni dodatno prispeval k nastanku škode, pešec pa je s svojim aktivnim ravnanjem povzročil nesrečo in bi se ji z minimalno skrbnostjo lahko izognil, prispevek objektivno odgovornega vrednoti med 20 % in 30 %, prispevek pešca pa med 80 % in 70 %.4 Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da v obravnavanem pravilna uporaba materialnega prava narekuje porazdelitev odgovornosti v razmerju 30 % proti 70 %. Kljub temu, da je prvi stranski intervenient vozil z občutno nižjo hitrostjo od dovoljene, pa mu je vendarle znak „otroci na cesti“ nalagal posebno previdnost in skrbnost. Pravilno je zato, da nosi delež odgovornosti, ki je na zgornji meji razpona deležev, ki jih sodna praksa v primerljivih primerih nalaga objektivno odgovornemu vozniku.

38. V tožnikovi pritožbi izpostavljene odločbe niso primerljive z obravnavano zadevo. V zadevi II Ips 1160/2008 je tako sodišče ugotovilo prehitro vožnjo zavarovanca tožene stranke, revizijsko sodišče pa je obravnavalo le pritožbo tožnikov ter zapisalo, da je oškodovanec k nezgodi prispeval vsaj z deležem 40 %. V zadevi II Ips 387/1998 je sodišče ugotovilo, da je voznik vozil 30 km/h prehitro, hkrati je revizijsko sodišče presojalo le revizijo tožnika. V zadevi II Cp 3371/2011 je voznik prekoračil dovoljeno hitrost, poleg tega je vozil pod vplivom alkohola, trčenje pa bi lahko preprečil, s tem, da bi pešca obvozil. Nazadnje je v zadevi I Cp 3853/2010, v kateri je ugotovilo 40 % odgovornost voznika, sodišče slednjemu očitalo, da bi lahko pešca opazil bistveno prej, kot bi ga v obravnavani zadevi lahko opazil prvi stranski intervenient.

39. Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbe zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

40. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče pridržalo za končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP).

-------------------------------
1 Seveda pa je od voznikov terjal, da znotraj dovoljene hitrosti vožnjo prilagodijo pričakovani prisotnosti otrok, kar bo podrobneje ovrednoteno v nadaljevanju.
2 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 152/2016 z dne 22. 9. 2016.
3 Pri čemer je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da vzrok takšnega ravnanja in s tem morebitna prisotnost psa, na to presojo ne vplivata in zato nista pomembna.
4 Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 152/2016 z dne 22. 9. 2016, II Ips 693/2007 z dne 29. 11. 2007 in II Ips 32/2009 z dne 14. 7. 2011 ter Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1703/2016 z dne 14. 9. 2016 in I Cp 2019/2009 z dne 17. 11. 2009.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 131/2, 153, 153/2, 153/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
19.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIwMTUx