<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba IV Cp 2908/2017
ECLI:SI:VSLJ:2018:IV.CP.2908.2017

Evidenčna številka:VSL00011766
Datum odločbe:16.05.2018
Senat, sodnik posameznik:Blanka Javorac Završek (preds.), mag. Matej Čujovič (poroč.), dr. Vesna Bergant Rakočević
Področje:DRUŽINSKO PRAVO
Institut:ugotavljanje očetovstva - izvedba DNK analize - sodni izvedenec - neizvedba dokaza - onemogočanje izvedbe dokaza - izogibanje izvedbi dokaza - ocena sodišča - nezadostna dejstva - kršitev določb postopka - odprava bistvene kršitve postopka - odprava procesne kršitve v pritožbenem postopku - ugotavljanje dejanskega stanja na pritožbeni stopnji - izvedba dokaza z izvedencem

Jedro

Iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja zadostna dejanska podlaga za sklep, da je pritožnica onemogočila izvedbo DNK analize, jo je pa treba opraviti za pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Zgoraj ugotovljeno kršitev postopka lahko pritožbeno sodišča odpravi samo oziroma lahko samo popolno in pravilno ugotovi dejansko stanje, zato je postavilo izvedenca, mu naložilo, da opravi ločen odvzem biološkega materiala ter odgovori na vprašanje, ali je tožnik oče prvega toženca.

Postopek ugotavljanja očetovstva z analizo DNK je specifičen dokazni postopek, saj je v njem z naravoslovno znanstveno metodo dognana materialna resnica. Zanesljivost te znanstvene metode pa je izjemna, največja možna in tako onkraj razumnega dvoma.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tudi ob vnovičnem sojenju sledilo tožniku in ugodilo njegovemu zahtevku, da je oče prvega toženca, ki ga je rodila druga toženka. V obrazložitvi svoje odločitve je zapisalo, da je odločilo na podlagi izvedenih dokazov, ni pa izvedlo dokaza z izvedencem za DNK analizo, ker se toženca nista odzvala vabilu ter sta na tak način onemogočila izvedbo tega dokaza. Zaključilo je, da se toženca odvzemu DNK izmikata, zato je odločilo po dokaznem bremenu.

2. Toženka v pravočasni pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje ugodilo očetu, čeprav to ni bilo potrjeno z analizo DNK. Opozarja, da je že med prvim postopkom povedala, da se boji tožnika in njegove družine zaradi groženj z nasiljem. Zaradi tega je višje sodišče ugodilo njeni pritožbi in sodišču naložilo, da izvede analizo DNK, ob tem pa navedlo tudi, da ni nobenega razloga, da bi bil tožnik seznanjen z datumom in uro odvzema DNK. Kljub jasnemu napotku sodišče prve stopnje ni tako ravnalo, zato so bili vsi trije istočasno vabljeni na odvzem materiala. Odvzema se je želela udeležiti, vendar je najprej prejela klic tožnika, potem pa še SMS, v katerem ji je grozil s smrtjo oziroma mučenjem otroka. Ustrašila se je zase in za svojega otroka, o dogodku obvestila pooblaščenko in Inštitut za sodno medicino, pri čemer je prosila za nov datum in uro, a so ji pojasnili, da tega sami ne morejo odobriti ter jim mora to naložiti sodišče. Naslednjega dne je tudi vložila kazensko ovadbo. O poteku je seznanila tudi sodišče in predlagala, da se dokaz izvede ločeno, a temu predlogu sodišče ni sledilo. Ugotovitev, da je tožnik oče toženca, ostaja nepreverjena in obremenjena s procesno kršitvijo, ki bistveno vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe. Obrazložitev sodišča, da se izmika analizi, ne vzdrži presoje. Sodišče je spregledalo, da je toženka na Inštitut peljala tudi mladoletnega otroka, zato je razumljivo, da je skušala narediti vse, da ga zaščiti, še posebej, ker so bile grožnje usmerjene proti njemu. Zahteve, ki ji jih je postavilo sodišče, so zato pretirane in neživljenjske. Ustrezna varnost bi bila zagotovljena že s tem, da tožnik ne bi bil seznanjen z datumom analize. Tožencev posledice izostanka s pregleda pri izvedencu ne smejo bremeniti na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Sodišče je strankam dolžno zagotoviti varno izvedbo dokazov. Sodišče breme odločitve, da se na odvzem biološkega materiala povabi vse stranke, prelaga na izvedenca, to pa hkrati povsem nepreverljivo. Ni ji znano, ali je istočasnost pogoj z vidika stroke in ali je izvedenec to pogojeval. Sodišče prve stopnje ne pojasni, ali je izvedenca seznanilo s problematičnostjo konkretne zadeve. Če ni bil seznanjen, je logično, da je vabil vse stranke sočasno. Dvomi, da je analizo možnost izvesti le, če so prisotne vse stranke. Nasprotuje tudi dokazni oceni sodišča, da je tožnik oče toženca. V času zanositve je imela spolne odnose z drugimi moškimi, česar iz strahu pred nasiljem ni posebej pojasnjevala, meni pa, da tožnik biološki oče otroka. Opozarja še na daljnosežen pomen paternitetnih sporov, v katerem je treba možnost pravne in dejanske zmote zreducirati na najmanjšo možno mero. Načelo materialne resnice ima absolutno prednost, znotraj te pa ima poseben pomen metoda DNA (ki bi jo opravila, če bi ji bila dana možnost varne izvedbe dokaza), ki najbolj zanesljivo identificira osebe v paternitetnih sporih. Opozarja še na otrokove ustavne in konvencijske pravice ter predlaga razveljavitev sodbe.

3. Tožnik in prvi toženec na vročeno pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je ob odločanju o pritožbi ugotovilo, da ima pritožnica prav, da je sodišče prve stopnje v postopku zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena, saj znova ni izvedlo dokaza z izvedbo DNK analize. Višje sodišče je že v prejšnjem razveljavitvenem sklepu nakazalo, da ne vidi posebnih razlogov, da bi se biološki material (ki je potreben, da se lahko ta analiza opravi) moral vsem udeležencem odvzeti hkrati/istočasno.1 Pritožnica ob tem utemeljeno opozarja, da ima odločitev v paternitetnih sporih daljnosežen pomen, zlasti za otroka, zato je treba biti v teh postopkih pri zavrnitvi posameznih predlaganih dokazov še posebej previden, predvsem ko gre za zavrnitev dokaza z izvedbo z DNK analizo, ki ima, kot je splošno znano, praktično 100 % zanesljivost. Sodna praksa res zastopa stališče,2 da je teh sporih sicer mogoče odločiti tudi brez tega dokaza, vendar le, če sodišče skrbno pretehta razloge, zaradi katerih naj bi izvedba tega dokaza ne bila mogoča. Šele če se je pokazalo očitno izmikanje ene strank (tiste, ki je dolžna poskrbeti, da pride do odvzema biološkega materiala), je mogoče odločiti na podlagi ostalih izvedenih dokazov.3

6. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja zadostna dejanska podlaga za sklep, da je pritožnica onemogočila izvedbo DNK analize, da pa jo je tudi treba opraviti za pravilno ugotovitev dejanskega stanja.4 Ob tem je presodilo, da lahko zgoraj ugotovljeno kršitev postopka odpravi samo oziroma da lahko samo popolno in pravilno ugotovi dejansko stanje (prvi odstavek 355. člena ZPP). S sklepom s 30. 1. 2018 je zato postavilo izvedenca, mu naložilo, da opravi ločen odvzem biološkega materiala5 ter odgovori na vprašanje, ali je tožnik oče prvega toženca.

7. Izvedenec je svoje delo opravil in izdelal izvedensko mnenje. Pritožbeno sodišče ga je z vsemi prilogami vročilo pravdnima strankama in ju pozvalo k vložitvi morebitnih pripomb. Pravdni stranki sta sodišču sporočili, da mnenje sprejemata, pripomb nimata, izrecno sta se odpovedali tudi obravnavanju izvedenskega mnenja na naroku pred pritožbenim sodiščem6 (279.a člen v zvezi s 349. členom ZPP). Višje sodišče izvedensko mnenje sprejema tudi samo, saj je popolno in jasno ter vanj nima nikakršnih pomislekov, zato tudi ni videlo nobene potrebe, da bi se za zaslišanje izvedenca odločilo na lastno pobudo.

8. S tem ko je pritožbeno sodišče izvedlo dokaz z DNK analizo in je odpravilo bistveno kršitev postopka, je večina pritožbenih navedb postala brezpredmetna, zato se do njih ne bo posebej opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Postopek ugotavljanja očetovstva z analizo DNK je povsem specifičen dokazni postopek, saj je v njem z naravoslovno znanstveno metodo dognana materialna resnica. Zanesljivost te znanstvene metode pa je, kot rečeno, izjemna, največja možna in tako onkraj razumnega dvoma.7 Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je verjetnost, da je tožnik oče prvega toženca 99,99 %. Tak rezultat po zapisu izvedenca praktično popolnoma potrjuje biološko očetovstvo tožnika v razmerju do prvega toženca. Ker je izpodbijana odločitev v skladu z izvedenskim mnenjem, je pritožbeno sodišče pritožbo druge toženke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 413. členu ZPP.

-------------------------------
1 Ker je pritožnica verjetno izkazala, da se tožnika boji, bi bilo na mestu, da bi sodišče prve stopnje izvedencu odredilo, da biološki material udeležencem odvzame ločeno. Tega ni storilo. Ob tem je zapisalo, da način, kako bo izvedenec odvzel biološki material, stvar strokovne presoje izvedenca in vanjo sodišče ne more posegati. To bi držalo le, če bi bil sočasen odvzem biološkega materiala nujno potreben za uspešno izvedbo DNK analize, pa ne drži.
2 Da je to vprašljivo in da bi bilo treba DNK analizo opraviti vselej, ko je mogoče, pa čeprav s prisilnim odvzemom biološkega materiala opozarja Galič, A., v ZPP z uvodnimi pojasnili, Uradni list RS, Ljubljana, 2017, str. 37, op. št. 24.
3 Primerjaj odločitve VSRS II Ips 127/2004 z 22. 4. 2004 in številne druge.
4 Pritožnica je v pritožbi prvič navedla (ni tovrstnem sporu to lahko stori – 414. člen ZPP), da je v času zanositve imela spolne odnose z drugimi moškimi, česar iz strahu pred nasiljem tožnika ni posebej pojasnjevala, meni pa, da tožnik biološki oče otroka.
5 Pred postavitvijo izvedenca je sodnik poročevalec s predstavnico Inštituta za sodno medicino dr. I. (ki ni bila izvedenka v tem postopku, op. pritožbenega sodišča) opravil telefonski pogovor. Pojasnila je, da sočasna prisotnost vseh udeležencev za odvzem biološkega materialna ni potrebna, da pa za ločen odvzem potrebujejo izrecno odredbo sodišča. Uradni zaznamek o telefonskem razgovoru, napravljenem na podlagi prvega odstavka 97. člena Sodnega reda, se nahaja na list. št. 153 v spisu.
6 Prvi toženec z vlogo s 14. 5. 2018, tožnik in druga toženka – pritožnica – pa z vlogama s 15. 5. 2018, ki so vse v spisu.
7 Tako Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 597/2005 z 18. 4. 2007.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (1976) - ZZZDR - člen 92
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 347, 355, 358

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
19.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE5OTI4