<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Mariboru
Kazenski oddelek

VSM Sklep II Kp 19637/2015
ECLI:SI:VSMB:2017:II.KP.19637.2015

Evidenčna številka:VSM00010176
Datum odločbe:05.07.2017
Senat, sodnik posameznik:Leonida Jerman (preds.), Simona Skorpik (poroč.), Boris Štampar
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:kaznivo dejanje nasilja v družini - kaznivo dejanje zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razlogi sodbe o odločilnih dejstvih - nasprotje med razlogi - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretizacija kršitev - dolžnosti staršev do otrok - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca - neutemeljena zavrnitev dokaznega predloga - dopolnitev dokaznega postopka

Jedro

Kaznivo dejanje iz prvega odstavka 192. člena KZ-1 storijo starši, skrbnik, rejnik ali druga oseba, ki hudo krši svoje dolžnosti do mladoletne osebe, pravice in dolžnosti staršev pa določa ZZZDr, zato je potrebno kršitev dolžnosti starša do otroka (oziroma mladoletne osebe) presojati v smislu, ali je ta svoje dolžnosti do otroka hudo kršil.

Izrek

Pritožbi zagovornice obdolženega S.K. se ugodi in se napadena sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 19637/2015 z dne 15. 11. 2016 obdolženega S.K. pod točko 1 izreka spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), pod točko 2 izreka pa kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1. Po 57. členu navedenega zakona mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za prvo kaznivo dejanje po prvem odstavku 191. člena KZ-1 določilo kazen 1 leto in 3 mesece zapora, za drugo kaznivo dejanje pa po prvem odstavku 192. člena KZ-1 kazen 8 mesecev zapora, nato pa mu je po 2. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen 1 leto in 10 mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, po prvem odstavku 97. člena ZKP pa je odločilo, da se nagrada in potrebni izdatki mladoletni oškodovanki A.J. postavljenega pooblaščenca A.K. izplačajo iz proračunskih sredstev. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanko V.J. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 2.000,00 EUR in mladoletno oškodovanko A.J. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 1.000,00 EUR napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo se je pritožila zagovornica obdolženca, vložila je tudi dopolnitev pritožbe. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, kot navaja uvodoma v pritožbi, graja pa tudi odločbo o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred drugim senatom.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je po njeni oceni nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo določbi 191. in 192. člena KZ-1, ker izvedeni dokazi ne potrjujejo, da je obdolžencu storitev očitanih kaznivih dejanj dokazana. Podana je tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, to je o vsebini iz obtožbe, prav tako pa je med razlogi sodbe precejšnje nasprotje med tem, kar se v sodbi navaja o izpovedbi oškodovanke V.J., in kar je zapisano v listinah oziroma zapisnikih o njenih izpovedbah. Glede kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja iz prvega odstavka 192. člena KZ-1, očitanega obdolžencu pod točko 2 izreka sodbe, pritožba uveljavlja še pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona. Navaja, da v opisu kaznivega dejanja ni konkretizirana abstraktna pravna norma, saj ni opisano, katere dolžnosti do otroka naj bi obdolženec kršil. Navedeno kaznivo dejanje namreč stori nekdo, ki kot starš, skrbnik, rejnik ali druga oseba hudo krši svoje dolžnosti do otroka, kršitev dolžnosti do otroka pa predstavlja blanketno določbo, zato mora biti v opisu dolžnost te osebe do otroka, ki jo opredeljuje Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDr), navedena.

5. Pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb kazenskega postopka pritožba obrazloži s trditvijo, da je glede odločilnih dejstev precejšnje nasprotje med tem, kar je izpovedovala oškodovanka V.J., ter med tem, kar sodišče navaja v razlogih sodbe o njenih izpovedbah. Pri tem opisuje neskladja v njenem opisovanju dogodka pod prvima alinejama obeh kaznivih dejanj, ki potrjujejo, da se ni pripetil septembra 2012, temveč leta 2008, kot trdi obdolženec, in to v času, ko je veljal Kazenski zakon (v nadaljevanju KZ), ki je za obdolženca milejši. Za kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe je bila zagrožena le kazen zapora do 2 let, milejša kazenska sankcija pa je bila predpisana tudi za kaznivo dejanje nasilništva, saj KZ kaznivega dejanja nasilja v družini še ni poznal. Za obdolženca je bil zato v obeh primerih nepravilno uporabljen KZ-1, torej strožji zakon.

6. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe iz izpovedbe oškodovanke V.J., prav tako pa iz listin v spisu, ni povzelo vsebine napačno, torej tako, da bi bilo podano nasprotje med tem, kar se zatrjuje v sodbi, in vsebino listin in zapisnika o njeni izpovedbi, je pa glede tega, kot pravilno trdi pritožba, premalo skrbno ocenilo navedbe oškodovanke, na katere opozarja, in dejanskega stanja obravnavane zadeve ni ustrezno razjasnilo. Ker pritožba utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ni mogoče odgovoriti na vprašanje, ali je bil glede na čas domnevnega obdolženčevega ravnanja iz prve alineje obeh očitanih kaznivih dejanj uporabljen pravi zakon.

7. Pritožba sodišču prve stopnje očita kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ki bi naj bila po njeni oceni podana zato, ker v opisu kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja ni konkretizirana abstraktna pravna norma, saj ni navedeno, katere dolžnosti do otroka naj bi obsojenec kršil

8. Ni ji mogoče pritrditi. Kaznivo dejanje iz prvega odstavka 192. člena KZ-1 storijo starši, skrbnik, rejnik ali druga oseba, ki hudo krši svoje dolžnosti do mladoletne osebe, pravice in dolžnosti staršev pa določa ZZZDr, zato je potrebno kršitev dolžnosti starša do otroka (oziroma mladoletne osebe) presojati v smislu, ali je ta svoje dolžnosti do otroka hudo kršil. Dejanje iz točke 2 izreka prvostopenjske sodbe ima v opisu vse zakonske znake tega kaznivega dejanja. Navedeno je, da je obdolženec v stanovanju na naštetih naslovih kot starš hudo kršil svoje dolžnosti do mladoletne osebe, to je hčerke A.J., roj. 11. 8. 2005, uvodna trditev pa je konkretizirana z opisi grobih fizičnih ravnanj in psihičnih zlorab mladoletne oškodovanke in njene matere, ki so zaključeni z navedbo, da so bila ravnanja za mladoletno oškodovanko ogrožajoča in so imela negativen učinek na njen razvoj in zdravje. V tako podanem opisu je huda kršitev dolžnosti obdolženca kot starša do mladoletne oškodovanke ustrezno konkretizirana. Po 102. členu ZZZDr morajo starši svojim otrokom omogočiti pogoje za zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo, 103. člen istega zakona pa določa, da so starši dolžni svoje otroke preživljati, skrbeti za njihovo življenje in zdravje in jih vzgajati. Opisana ravnanja obdolženca, z navedbo, da so bila za otroka ogrožajoča in so imela negativen učinek na njegov razvoj in zdravje, tako predstavljajo ustrezen opis hude kršitve obdolženčevih dolžnosti, ki jih ima kot starš do svojega otroka.

9. Pritožba pravilno navaja, da dejansko stanje obravnavane zadeve doslej ni bilo tako popolno razjasnjeno, da bi utemeljevalo izrek obsodilne sodbe. Utemeljeno opozarja na naslednje:

10. Obdolžencu očitano ravnanje, navedeno v prvih alinejah obeh kaznivih dejanj, po zatrjevanju pritožbe ni moglo biti storjeno septembra 2012 v Bistrici ob Dravi, saj je oškodovanka V.J. to sicer trdila, hkrati pa je na glavni obravnavi povedala, da so se preselili v Kamnico, ko je pričela hčerka obiskovati prvi razred osnovne šole, to je v šolskem letu 2011/2012. Navedeno po njeni oceni potrjuje, da oškodovanka, ki ji je sodišče verjelo in na njeno izpovedbo oprlo sodbo, ni verodostojna, saj se dogodek, ker so takrat že živeli v Kamnici, ni mogel pripetiti septembra 2012 na domu v Bistrici ob Dravi, temveč drži obdolženčeva trditev, da se je zgodil na način, kot ga je on opisal, leta 2008. Čas storitve obdolženčevih ravnanj, kot jih opisuje oškodovanka, pa ni razjasnjen tudi glede na izpovedbo priče J.L., ki je povedala, da je imela oškodovanka V.J. s hčerko že dne 5. 3. 2012, ko je bil izdan sklep sodišča o dodelitvi otroka, stikih in preživnini, prijavljeno stalno prebivališče na naslovu Kamnica, torej pred septembrom 2012, ko bi naj obdolženec njo in hčerko v Bistrici ob Dravi polil z mrzlo vodo. Pritožba opozarja še na druge nasprotujoče si navedbe oškodovanke in pravilno trdi, da je opis kaznivih dejanj povzet iz njene izpovedbe v preiskavi ter da bi morala biti slednja zato natančno zaslišana, vsa nasprotja, saj gre za odločilna dejstva, pa popolnoma razjasnjena, tudi s primerjavo navedb oškodovanke V.J. v preiskavi in na glavni obravnavi in s tem ustreznim zaslišanjem oškodovanke. Natančno zaslišanje oškodovanke je potrebno tudi zaradi umestitve očitkov obdolženčevih ravnanj v časovni okvir, saj je potrebno ugotoviti, do kdaj je trajala družinska skupnost obdolženca in obeh oškodovank. V.J. je povedala, da se je 18. 7. 2014 s hčerko odselila od obdolženca, iz izpovedbe priče J.L., socialne delavke pri Centru za socialno delo, pa izhaja, da je oškodovanka pri njih poiskala pomoč že 27. 1. 2012, ko je iskala informacije glede ureditve družinskih razmer po razpadu izvenzakonske skupnosti, ter da je bil dne 5. 3. 2012 izdan sklep Okrožnega sodišča v Mariboru, s katerim je bila hčerka obdolženca in oškodovanke zaupana v varstvo, vzgojo in preživljanje materi, določena je bila preživnina in stiki, stalno bivališče pa sta imeli oškodovanki v Kamnici, obdolženec pa še na naslovu Bistrica ob Dravi. Dejansko stanje obravnavane zadeve je zato potrebno razjasniti tudi glede okoliščine, do kdaj je trajala življenjska skupnost obdolženca in obeh oškodovank ter ob tem ugotoviti, ali je v času, ko bi naj obdolženec izvršil očitana ravnanja, ta še obstajala ali ne, saj je od tega odvisna uporaba kazenskega zakona. Kaznivo dejanje po prvem odstavku 191. člena KZ-1, očitano obdolžencu, je storjeno v družinski skupnosti in je zanj zagrožena kazen zapora do 5 let, za kaznivo dejanje iz prvega odstavka 191. člena KZ-1, storjeno proti osebi, s katero je storilec živel v družinski ali drugi trajnejši skupnosti, ki je razpadla, je pa dejanje s to skupnostjo povezano, pa se storilec kaznuje z zaporom do 3 let (tretji odstavek 191. člena KZ-1).

11. Pritožba ima prav, ko trdi, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog, da v postopku poda mnenje izvedenec psihiater. Tudi po oceni pritožbenega sodišča za zavrnitev tega dokaza, ki ga je predlagala zagovornica, sodišče prve stopnje ni imelo razloga. Predlogu sicer ni bilo mogoče ugoditi tako, da bi bilo izvedencu naloženo, da opravi psihiatrični pregled in razgovor z obema oškodovankama in poda mnenje o njuni verodostojnosti, za razjasnitev dejanskega stanja pa bi bilo potrebno, da opravi pregled in razgovor z mladoletno oškodovanko A.J. in poda mnenje le o tem, ali je pri njej zaznati posledice fizične in psihične zlorabe. Z izvedbo tega dokaza sodišče ne bi presojalo verodostojnosti oškodovank, saj izvedencu izdelava mnenja z nalogo, da presoja njuno verodostojnost, ne sme biti naložena, ker verodostojnost priče presoja sodišče z oceno njene izpovedbe in skladnosti z drugimi dokazi ter v povezavi z njimi.

12. Izvedba navedenega dokaza je potrebna zato, ker je sodišče prve stopnje sodbo oprlo na izvedenski mnenji dveh izvedencev. Psiholog mag. B.Š. je v svojem mnenju po psihološkem pregledu in razgovoru z mladoletno oškodovanko A.J., glede na vprašanja v odredbi, s katero mu je bila naložena izdelava izvedenskega mnenja, izhajal s stališča, da je obdolženec ravnal tako, kot mu je očitano, pri tem pa je moral odgovoriti na vprašanje, ali so imela ta ravnanja vpliv na vzgojo, razvoj in zdravje mladoletne oškodovanke, v kolikšni meri ter na kakšen način se je to pri njej odražalo in ali je ravnanje obdolženca pri njej pustilo kakšne trajnejše posledice ter če je, kakšne, medtem ko je psiholog E.G. v nepravdni zadevi podal mnenje o tem, ali se naj med obdolžencem in njegovo hčerko izvajajo stiki. V mnenju je izvedenec G. navedel, kar povzema prvostopenjska sodba, da je poslabšano zdravstveno stanje mladoletne oškodovanke moč pripisati stikom z očetom, saj je bila na stikih stopnjevano v vse slabši koži, njene psihosomatske obrambne reakcije so se stopnjevale, po njegovem mnenju pa gre težave pripisati najverjetneje neugodnemu stiku z očetom, zaradi česar je svetoval, da se stiki prekinejo, ker bi to bilo otroku v korist. Pritožba pri tem opozarja še na drugo v mnenju, in sicer na njegovo ugotovitev, da so na trenutke opisi mladoletne oškodovanke o očetu takšni, da so komaj verjetni, izrazito negativni in zato dvomljivi ter brez poznavanja očeta preveč enostranski. Navedena ugotovitev izvedenca E.G., ob opisu poteka stikov med obdolžencem in hčerko, kot izhajajo iz zapisnikov Centra za socialno delo, ki jih je zagovornica priložila vlogi obdolženca 17. 10. 2016, in iz katerih je razvidno, na kakšen način je mladoletna oškodovanka izkazovala stisko ob srečanju z očetom, je narekovala bolj natančno razjasnitev dejanskega stanja, saj je obdolženec zatrjeval, da ni ravnal tako, kot mu očita obtožba in da so trditve oškodovanke V.J. o njegovem ravnanju posledica oškodovankinega zavzemanja za to, da s hčerko ne bi imel stikov, odnos hčerke do njega pa posledica njenega vpliva nanjo. Pritožbi priložena dopolnitev mnenja izvedenca E.G. z dne 5. 2. 2017, ki jo je podal v nepravdni zadevi Okrožnega sodišča v Mariboru N 372/2015, to še potrjuje. Iz dopolnitve mnenja je namreč razvidno naslednje: da pri mladoletni oškodovanki ni prepoznati strahu pred očetom, da je njeno pripovedovanje enostransko, neskladno in kontradiktorno, absurdno in popačeno ter da je ves čas težila zgolj k temu, da se očeta očrni in da se ga zanesljivo ne boji, temveč da ima potrebo po tem, da očeta razvrednoti in ga odbije od sebe. Glede na povzeto in opis obdolženčeve osebnostne strukture, kot jo v dopolnitvi mnenja ugotavlja izvedenec E.G., in ko pojasnjuje, da pri njem ni prepoznal povečane agresivnosti, ki bi vodili do tako agresivnega vedenja, kot mu je očitano in je težko pričakovati dominanten odnos v družini, kakor ga prikazujeta mati in hči, je odreditev izvedenca psihiatrične stroke, ki bo podal mnenje o tem, ali je pri mladoletni oškodovanki zaznati posledice psihične in fizične zlorabe, utemeljena in je temu dokaznemu predlogu zato potrebno ugoditi, mnenji obeh izvedencev pa presojati tudi v povezavi z ugotovitvami izvedenca psihiatrične stroke.

13. Iz navedenih razlogov je potrebno v obravnavani kazenski zadevi dokazni postopek v nakazani smeri ponoviti, v dokazne namene pa prebrati tudi dokumentacijo Centrov za socialno delo ter ostale listine, za kar si je neuspešno prizadevala zagovornica obdolženca na glavni obravnavi, ter po potrebi izvesti še druge dokaze, ki so odločilni za razjasnitev dejanskega stanja očitanih kaznivih dejanj, nato pa v zadevi ponovno odločiti.

14. Ker bo dokazni postopek ponovljen, bodo obdolžencu zagotovljene pravice do obrambe, to je do izvajanja dokazov v njegovo korist ter do ustreznega časa za pripravo obrambe, ki mu s tem, ko neutemeljeno ni bilo ugodeno predlogu njegove zagovornice, da se glavna obravnava preloži zaradi študija spisa in priprave na izvajanje dokazov, ni bila zagotovljena.

15. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornice obdolženca ugodilo, napadeno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom, ki v zadevi še ni zavzel stališča (prvi in četrti odstavek 392. člena ZKP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 191, 191/1, 191/3, 192, 192/1
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 371, 371/, 371/1-11, 372, 372/1, 372/1-1, 373
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (1976) - ZZZDR - člen 102, 103

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.04.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE3MTUw