<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba I Cp 164/2017
ECLI:SI:VSLJ:2017:I.CP.164.2017

Evidenčna številka:VSL00000956
Datum odločbe:17.05.2017
Senat, sodnik posameznik:Tanja Kumer (preds.), mag. Metoda Orehar Ivanc (poroč.), Tadeja Primožič
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega - odškodnina za duševne bolečine zaradi smrti otroka - pravična denarna odškodnina za smrt ožjim družinskim članom - objektivna odškodninska odgovornost - prometna nesreča s smrtnim izidom - smrt otroka - otrok kot pešec - otrok ob cesti - soprispevek oškodovanca - prilagoditev hitrosti vožnje razmeram na cesti - nepričakovanost dejanja pešca - nepričakovano ravnanje otroka - višina denarne odškodnine

Jedro

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da ni podlage za zaključek, da je oškodovanec prispeval k nastanku škode. Kadar škoda izvira od stvari, iz katerih izvira večja nevarnost za okolico, odgovarja imetnik ne glede na krivdo (drugi odstavek 131. člena in 150. člen OZ). Imetnik stvari je deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode (tretji odstavek 153. člena OZ). Sodna praksa kot prispevek vrednoti neskrbno ravnanje oškodovanca, ki je vsaj delno v pravno relevantni vzročni zvezi z nastankom škode. Ker ni pomembna krivda, lahko tudi ravnanje otroka, ki ni krivdno odgovoren, predstavlja prispevek k nastanku škode. Upošteva se (ne)običajnost ravnanja in vzročna zveza.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, 1) da je toženka dolžna tožnici plačati 9.000,00 EUR, drugemu tožniku 9.891,40 EUR, tretjemu in četrtemu tožniku pa po 6.000,00 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 5. 2013 (I. točka izreka), 2) da se v presežku tožbeni zahtevek zavrne (II. točka izreka) in 4) da je toženka dolžna tožnikom povrniti del stroškov postopka, sorazmerno uspehu v pravdi (IV. točka izreka).

2. Tožniki v pritožbi zoper sodbo uveljavljajo vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagajo, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da prisodi tožnici odškodnino 30.000,00 EUR, drugemu tožniku 31.782,80 EUR, tretjemu in četrtemu tožniku pa po 20.000,00 EUR, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zmotna je ugotovitev, da je voznik A. A. vozil v okviru dovoljene hitrosti 50 km/h. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je hitrost ob trčenju znašala 51,3 km/h, poleg tega pa je vožnjo treba prilagoditi tako, da lahko voznik ustavi pred oviro, ki jo glede na okoliščine lahko pričakuje. Sklep pritožbenega sodišča, izdan v kazenskem postopku, v veliki meri kaže, da voznik ni vozil v skladu s prvim odstavkom 45. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP). A. A. je razmere poznal. Do nesreče je prišlo v popoldanskem času v naselju, cesta je bila mokra, vreme oblačno in začenjalo se je mračiti. Mogel je pričakovati otroke ob cesti in tudi, da se bo kateri od njih znašel na vozišču. Voziti bi moral počasneje, ob hitrosti do 45 km/h pa do nesreče ne bi prišlo. Zato ni podlage za zmanjšanje toženkine obveznosti.

Ob ugotovitvah sodbe v zvezi z višino odškodnine glede tožnice in drugega tožnika je treba upoštevati, da se te bolečine odražajo v depresiji, jezi, šoku, obupu, žalosti, razdraženosti in pomanjkanju energije, v tem, da ves čas razmišljata, kako bi bilo, če bi bil sin še živ. Njunih navedb toženka ni prerekala. O tem sta tudi izpovedala. Odškodnina v višini 18.000,00 EUR je zato prenizka. Pravična odškodnina znaša 30.000,00 EUR.

Ob ugotovitvah sodbe v zvezi z višino odškodnine glede tretjega in četrtega tožnika je treba upoštevati, da se njune duševne bolečine odražajo tudi v pogostem joku, zbujanju iz spanja, da se nočeta več igrati na dvorišču, ker je v bližini umrl njun brat, da brata še vedno pričakujeta. Njunih navedb toženka ni prerekala. Pravična odškodnina znaša 20.000,00 EUR.

Na izvedensko mnenje glede mesta trka so podali obširne, podrobne in substancirane pripombe. Domnevno mesto trka se ne sklada z ostalimi podatki iz skice in ne ustreza dejanski prometni situaciji. Če bi do trka prišlo na domnevnem mestu, vozilo renault megane ne bi moglo priti v končni položaj, ki izhaja iz fotografij, izdelanih s strani policije. Tudi položaj otroka bi bil drugačen. Do trka je lahko prišlo le neposredno ob sredinski črti, ki razmejuje vozna pasova. Izvedenec v dopolnitvi ni prepričljivo pojasnil, kako je vozilo prišlo v končni položaj v točki 7 skice policije in se ni podrobneje opredelil do pripomb v XII. točki. Ni izdelal časovno potne analize, iz katere bi bil razviden način vožnje in pot vozila pred in po trku. Ni jasno, zakaj je izvedenec vzel za dokazano, da je otrok stekel na cesto in da je do trka prišlo med tekom. Ob predpostavki, da je otrok normalno prečkal vozišče, bi se izkazalo, da bi bil voznik lahko opazil otroka na večji razdalji in bi lahko z zaviranjem reagiral bistveno prej. Ker sodišče ni zahtevalo ponovne dopolnitve mnenja, niti ni postavilo novega izvedenca, je bilo tožnikom onemogočeno dokazovanje temelja odgovornosti oziroma je bila storjena relativna bistvena kršitev določb postopka, posledično pa je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

3. Toženka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Stališče izpodbijane sodbe, da je pokojni sin oziroma brat tožnikov prispeval v 50 % deležu k nastanku škode, temelji na ugotovitvah,

- da je do tragične nesreče prišlo v naselju ... 28. 11. 2012 ob približno 15.48 uri,

- da je bilo oblačno in cesta mokra, vidljivost pa dobra,

- da je sin oziroma brat tožnikov, tedaj star 7 let, z desne strani izza smrek, ki so rasle ob cesti in imele veje do tal, pritekel na cesto,

- da je otrok pritekel po travnatem dovozu, ki pelje na travnik za smrekami, da travnati dovoz ne predstavlja priključka na cesto in da so pogled nanj vozniku zakrivale smreke, ki so rasle meter do meter in pol od roba ceste in imele veje do tal,

- da je toženkin zavarovanec, ki je vozil renault megane, na nenaden pojav otroka na cesti, ki ga je zagledal na kratki razdalji, reagiral z istočasnim zavijanjem v levo in zaviranjem,

- da je toženkin zavarovanec vozil v okviru dovoljene hitrosti 50 km/h,

- da je do trčenja prišlo na desnem voznem pasu v smeri vožnje toženkinega zavarovanca, in sicer na mestu, ki je bilo kot mesto trčenja označeno v policijskem zapisniku.

6. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o zmotnosti ugotovitve glede hitrosti vožnje toženkinega zavarovanca ob trčenju in o v zvezi s tem zatrjevanimi bistvenimi kršitvami določb postopka. Kot mesto trčenja je v sodbi upoštevano mesto, ki je kot tako označeno v policijskem zapisniku. Sodba ga sprejema kot prepričljivo, ker so policisti, specializirani za oglede najhujših prometnih nesreč, tam našli travo in blato, ki sta mogla odpasti z otrokovega obuvala, ki je prej tekel po razmočenem travnatem terenu. Da ti sledovi utemeljujejo tak zaključek policistov, je potrdil tudi izvedenec. Že v izpodbijani sodbi je pravilno ugotovljeno, da predloženi dokazi ne dajejo nobene podlage za zaključek, da so sledove nanesli drugi. Tudi ugotovitev, da je otrok pritekel na cesto, temelji na celoviti oceni izvedenih dokazov, in ugotovitvi, da ni bil predložen dokaz, ki bi potrjeval nasprotno trditev tožnikov, da je prek ceste hodil. Pritožba ne utemeljuje, da bi bila ta dokazna ocena nepopolna ali napačna. Neutemeljeni so tudi očitki o ostalih pomanjkljivostih izvedenskega mnenja. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je izvedenec izračunal hitrost vozila ob trčenju ob upoštevanju mesta trčenja in položaja vozila po zaustavitvi. Da je otrok po zadetju obležal na mestu, ki ga je upošteval izvedenec, je izpovedala tudi tožnica. Izvedenec je tudi navedel, da mesto odpadle registrske tablice in plastičnega dela nima takega pomena kot odpadla trava in blato. Ker je izvedenec odgovoril na vse relevantne pomisleke tožnikov (upošteval je vse znane podatke in izhajal iz dokazanih dejstev), niti z opustitvijo ponovne zahteve za dopolnitev mnenja niti z zavrnitvijo predloga za postavitev novega izvedenca ni bila storjena kršitev določb postopka.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da ni podlage za zaključek, da je oškodovanec prispeval k nastanku škode. Kadar škoda izvira od stvari, iz katerih izvira večja nevarnost za okolico, odgovarja imetnik ne glede na krivdo (drugi odstavek 131. člena in 150. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Imetnik stvari je deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode (tretji odstavek 153. člena OZ). Sodna praksa kot prispevek vrednoti neskrbno ravnanje oškodovanca, ki je vsaj delno v pravno relevantni vzročni zvezi z nastankom škode.1 Ker ni pomembna krivda, lahko tudi ravnanje otroka, ki ni krivdno odgovoren, predstavlja prispevek k nastanku škode. Upošteva se (ne)običajnost ravnanja in vzročna zveza.2

8. Pri presoji o višini otrokovega prispevka je v izpodbijani sodbi poleg dejstva, da škoda izvira iz nevarne stvari, upoštevano tudi, da je toženkin zavarovanec vozil skozi naselje ter vedel, da lahko na cesti pričakuje pešca, in da sta dodatno previdnost narekovala oblačno vreme in mokra cesta. V sodbi je torej upoštevana voznikova dolžnost, prilagoditi vožnjo razmeram na cesti. Na drugi strani je ugotovljeno, da voznik otroka ni mogel opaziti, vse dokler ni stopil na cesto in ko trčenja ni mogel več preprečiti. Pritožbena navedba, da do nesreče ne bi prišlo, če bi toženkin zavarovanec vozil manj kot 45 km/h, nima podlage v sodbi. Na navedenih okoliščinah temelječ zaključek sodbe o 50 % oškodovančevem prispevku k nastanku škode je pravilen.

9. Prisojene odškodnine v višini 18.000,00 EUR staršema oziroma 12.000,00 EUR bratcema pokojnega3 so primerljive z odškodninami, ki se prisojajo staršem oziroma bratom umrlih na podlagi prvega oziroma tretjega odstavka 180. člena OZ. Človeško življenje nima cene in ne denarne vrednosti. Pomen denarne odškodnine za duševne bolečine, ki jih prizadeti trpi zaradi izgube bližnjega, je v satisfakciji, ki naj oškodovancu pomaga prestati obdobje, ko trpi duševne bolečine zaradi izgube bližnjega. Denarna odškodnina ne more odpraviti duševnega trpljenja in še manj vzpostaviti stanja pred škodnim dogodkom. Tovrstna odškodnina se zato odmerja ob upoštevanju dveh dopolnjujočih, a hkrati omejujočih principov: načela individualizacije in načela objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom naj denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje duševnih bolečin in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje. Drugo načelo zaradi enakopravnega obravnavanja terja, da se osebe, ki se znajdejo v primerljivo težkem položaju, obravnavajo z enakim vrednostnim merilom.

10. Glede na to, da sta starša izgubila prvorojenca v tragični nesreči pred domačo hišo pri komaj sedmih letih, še toliko bolj velja, da denarna odškodnina ne more odpraviti njune bolečine in trpljenja. Zaključek o primernosti prisojene odškodnine utemeljuje predvsem dejstvo, da je po višini primerljiva z odškodninami, prisojenimi staršem zaradi izgube otroka.4 Primerjava s podobnimi primeri iz sodne prakse pokaže, da tudi odškodnina, prisojena bratoma, ustrezno odraža povezanost med njima in pokojnim ter prvenstvo najstarejšega med otroki tako pri igri kot pri osvajanju življenjskih veščin.5 Zavzemanje pritožbe za višje odškodnine zato ni utemeljeno.

11. Po presoji, da niti uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podane, je sodišče druge stopnje pritožbo tožnikov kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP). Odločitev o zavrnitvi predloga tožnikov za povrnitev stroškov pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in je vključena v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

-------------------------------
1 Prim. npr. sodbo VS RS II Ips 255/2014 z dne 28. 1. 2016.
2 Prim. sodbi VS RS II Ips 289/2008 z dne 11. 4. 2012 in II Ips 182/2014 z dne 26. 11. 2015.
3 Kar predstavlja 17,6 oziroma 11,7 povprečnih neto plač glede na čas izdaje izpodbijane sodbe.
4 Prim. odločbe VS RS II Ips 146/2006 (18 pnp), II Ips 629/2008 (15 pnp), II Ips 220/2009 (19 pnp), II DoR 245/2012 (17,1 pnp).
5 Prim. odločbe VS RS II Ips 116/2006 (12 pnp), II Ips 629/2008 (10 pnp), II Ips 220/2009 (12 pnp), II Ips 291/2011 (12,7 pnp), II DoR 245/2012 (11,4 pnp).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 131/1, 150, 153, 153/3, 180, 180/1, 180/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
05.10.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDExMjkz