<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba II Cp 58/2017
ECLI:SI:VSLJ:2017:II.CP.58.2017

Evidenčna številka:VSL00001129
Datum odločbe:10.05.2017
Senat, sodnik posameznik:dr. Peter Rudolf (preds.), Majda Irt (poroč.), Mojca Hribernik
Področje:DEDNO PRAVO
Institut:vračunanje v dedni delež - stroški za preživljanje dediča - stroški preživljanja in šolanja - odločilne okoliščine

Jedro

Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju prvega sodišča, da zapustnica ni v taki meri krila izdatkov šolanja toženke, ki bi upravičevali njihovo vračunanje v njen dedni delež na podlagi 54. člena ZD. Dokazni postopek je pokazal, da je zapustnica po svojih močeh, enakovredno poskrbela za preživljanje obeh otrok in da toženka v primerjavi s tožnikom ni bila privilegirana.

Dejstvo, da je toženka v času nadaljnjega šolanja živela doma pri zapustnici, tožnik pa v internatu, še ne pomeni, da so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 54. člena ZD. Toženka se je odločila za izobraževanje, ki ji je omogočalo življenje doma. Nasprotno pa se je tožnik odločil za vojaški poklic, kar je bilo povezano z odhodom od doma in bivanjem v internatu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da oporoka pred pričami A. P., rojene ... in umrle ..., z dne 30. 12. 2014, ni pravno veljavna (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek, da se toženki v njen dedni delež po pokojni A. P. vračunajo izdatki, ki jih je zapustnica imela s toženkinim nadaljnjim šolanjem v skupnem znesku 62.400,00 EUR, je zavrnilo (II. točka izreka) in odločilo, da pravdni stranki nosita svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka (II. točka izreka) in o pravdnih stroških (III. točka izreka) vlaga pritožbo tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku za vračunanje izdatkov v dedni delež toženke ugodi in ji naloži plačilo njegovih pravdnih stroškov. Podredno predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja, da glede vrednosti zapuščine sodba nima obrazložitve. Dejstvo, da je v času šolanja bival v internatu in prejemal visoko vojaško štipendijo, ni mogoče šteti kot materialni prispevek zapustnice. Slednja je bila razbremenjena kritja njegovih stroškov v času šolanja. Poudarja, da je sodišče prve stopnje dalo premajhno težo dejstvom, da je toženka v času štiriletnega šolanja na srednji šoli in nato osemletnega šolanja na fakulteti živela in se prehranjevala pri zapustnici. V času šolanja na fakulteti se je poročila in rodila otroka, pri zapustnici pa sta vsaj šest let bivala tudi njen mož in otrok. Toženkin mož v času njenega šolanja na fakulteti ni prejemal rednih prihodkov, ni bil zaposlen, zato toženke in otroka ni bil zmožen preživljati. Toženka je v času šolanja na srednji šoli in fakulteti zapustnico bistveno bolj "obremenjevala" kot pa on. Poudarja, da je sodišče glede trditev, da je zapustnica delala po cele dneve zato, da je odplačevala posojilo za izgradnjo hiše in si ni mogla privoščiti bistvenega prispevka h kritju izdatkov toženkinega šolanja, verjelo pričam, katerim pa pri presoji vprašanja, ali je bila zapustnica zmožna brati, ni sledilo. Hiša je bila dograjena v letu 1964 in od tedaj dalje je zapustnica dajala v najem eno od stanovanj. Njen sin A. se je v letu 1965 zaposlil in si je od tedaj dalje kril svoje življenjske stroške ter s tem razbremenil zapustnico. Sodišče se ni opredelilo do pritožnikove izpovedbe, da mu je brat A. leta 1970 pisal pismo, v katerem je opisal toženkino nadstandardno življenje. Gre za verodostojen in objektiven dokaz iz leta 1970 o tem, da je zapustnica namenila bistveno več izdatkov za toženko, kot pa za ostale otroke. Meni, da je bilo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ker ni bil izveden predlagan dokaz s postavitvijo izvedenca ekonomske stroke, ki bi lahko podal mnenje o realni vrednosti zapustničinih prihodkov, posojil in stroškov za toženkino šolanje. Odločitev prvega sodišča graja tudi v stroškovnem delu in poudarja, da je z zahtevkom na ugotovitev neveljavnosti oporoke, katerega vrednost znaša 141.010,50 EUR, uspel v celoti. V večjem delu so se izvajali dokazi, vezani na tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uspel, medtem ko je vrednost nedenarnega tožbenega zahtevka za vračunanje izdatkov v dedni delež znašala 62.400,00 EUR. Izvedba teh dokazov pa je predstavljala manjši del postopka. Pritožnik meni, da je v konkretni zadevi mogoče opredeliti in stroškovno ovrednotiti uspeh posamezne pravdne stranke in temu primerno odmeriti tudi pravdne stroške. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena toženki, ki pa se nanjo in odzvala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je materialnopravno izhodišče pravilno našlo v določbi drugega odstavka 54. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju: ZD), po kateri se v dedni delež vračunajo izdatki, ki jih je imel zapustnik z nadaljnjim šolanjem dediča, predvsem ob upoštevanju vrednosti zapuščine ter stroškov za šolanje in usposobitev drugih dedičev za samostojno življenje.

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju prvega sodišča, da zapustnica ni v taki meri krila izdatkov šolanja toženke, ki bi upravičevali njihovo vračunanje v njen dedni delež na podlagi 54. člena ZD. Dokazni postopek je pokazal, da je zapustnica po svojih močeh, enakovredno poskrbela za preživljanje obeh otrok in da toženka v primerjavi s tožnikom ni bila privilegirana.

7. Čeprav se sodišče do vrednosti zapuščine ni opredelilo, pa to na pravilnost in zakonitost odločitve ni vplivalo. Za pravilno uporabo določbe drugega odstavka 54. člena ZD je predvsem pomembno, da je prvo sodišče navedlo, kaj sodi v zapuščino - nepremičnina parc. št. 171, k. o. ..., stanovanjska hiša na naslovu P. - ter da je tehtalo zapustničin prispevek k nadaljnjemu šolanju pravdnih strank in njihovi usposobitvi za samostojno življenje.

8. Dejstvo, da je toženka v času nadaljnjega šolanja živela doma pri zapustnici, tožnik pa v internatu, še ne pomeni, da so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 54. člena ZD. Toženka se je odločila za izobraževanje, ki ji je omogočalo življenje doma. Nasprotno pa se je tožnik odločil za vojaški poklic, kar je bilo povezano z odhodom od doma in bivanjem v internatu. Zapustnica je, kot prepričljivo pojasnjuje prvo sodišče, obema na njima lasten način pomagala k samostojnosti. Tožniku je omogočila bivanje v internatu in mu priskrbela visoko vojaško štipendijo, kot je zatrdil tudi sam.

9. Čeprav je toženka živela doma, pa tožnik ni uspel s prepričljivostjo dokazati višine stroškov, ki jih je zapustnica prispevala k njenemu preživljanju. Dokaz s postavitvijo izvedenca ekonomske stroke je bil zaradi tožnikove skope trditvene podlage pravilno zavrnjen; pritožbeno sodišče pa v zvezi s tem v celoti sprejema razlogovanje prvega sodišča v 5. točki obrazložitve.

10. Tožnik si v svojih trditvah in izpovedbi ponekod prihaja v nasprotje, saj trdi, da je zapustnica potrebovala denar in ji je zato tudi finančno pomagal, po drugi stranki pa zatrjuje, da je živela v blagostanju in da je imela toženka nadstandardno življenje. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je prepričljivejša argumentacija toženke o težkih premoženjskih razmerah v času toženkinega šolanja na srednji šoli in fakulteti, saj je zapustnica z rednim delom in dodatnimi zaslužki komajda zmogla zagotavljati plačilo posojil za hišo. Toženka je prepričljivo izkazala, da je bila upravičena do družinske pokojnine in da je v času študija imela štipendijo ter da se je med šolanjem preživljala z opravljanjem priložnostnih del. Tožnik pa ni uspel izkazati, da je zapustnica prispevala tudi k preživljanju toženkine družine, ker toženkin mož ni bil zaposlen. Ni razloga, da prvo sodišče ob skopi trditveni in dokazni podlagi ne bi sledilo toženkini izpovedbi, da sta oba z možem imela štipendiji, ki sta zadoščali za nakup avtobusnih vozovnic in za prehrano, poleg tega pa sta tudi oba opravljala priložnostna dela.

11. Dejstvo, da je sodišče le v določenih delih verjelo izpovedbam prič, ni nenavadno. V skladu z načelom proste presoje dokazov je sodnik tisti, ki ocenjuje prepričljivost izpovedb in njihovo resničnost. Sodišče na podlagi ocene posamičnega dokaza in ocene posamičnega dokaza v povezavi z drugimi dokazi ter na podlagi celotnega dokaznega postopka ugotavlja, katera dejstva so resnična in katera ne. Izpovedbe prič, ki jih je sodišče povzelo v 23. točki obrazložitve, dodatno potrjujejo, da je toženka imela štipendijo in da je bila upravičena do družinske pokojnine, kar je izkazano tudi z listinami. Priče so potrdile, da je toženka v času študija delala, temu pa nenazadnje pritrjuje tudi tožnik. Pritožba niti ne konkretizira delov izpovedb prič, ki naj ne bi bili verodostojni, zato pritožbeni očitki v tej smeri niso utemeljeni.

12. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi (21. točka) izpostavilo pismo brata pravdnih strank iz leta 1970, ki ga je tožnik omenil v svoji izpovedbi. Prvo sodišče se je do tožnikove izpovedbe opredelilo. Nobenega razloga pa ni bilo, da bi se podrobneje opredeljevalo glede pisma, saj je pismo pritožnik predložil šele v pritožbenem postopku. V tožbi je kot dokaz predlagal, da sodišče v sodnem spisu Okrožnega sodišča v Kranju P 212/2001 vpogleda v določene zapisnike o glavni obravnavi, ni pa substanciral dokaza z vpogledom v bratovo pismo, zato se sodišču do slednjega ni bilo treba posebej opredeljevati. Zadošča, da se je argumentirano opredelilo do tožnikove izpovedbe in jo postavilo ob bok preostalim izvedenim dokazom.

13. Odločitev o stroških postopka ima podlago v določbi drugega odstavka 154. člena ZPP. Tožnik je postavil dva nedenarna zahtevka, uspel pa je z enim, zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča odločitev, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške postopka, pravilna. Sprejeta odločitev pa ima, kot je bilo že prej poudarjeno, podlago v določbi drugega odstavka 154. člena ZPP.

14. Glede na pojasnjeno pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), zato je pritožbo na podlagi določbe 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

15. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona). Odločitev o stroških postopka je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o dedovanju (1976) - ZD - člen 54, 54/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
21.09.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDEwNjE5