<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Mariboru
Civilni oddelek

VSM Sklep III Cp 382/2020
ECLI:SI:VSMB:2020:III.CP.382.2020

Evidenčna številka:VSM00038399
Datum odločbe:07.07.2020
Senat, sodnik posameznik:Nina Vidic (preds.), Mirjana Pintarič (poroč.), Milena Šteharnik
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO
Institut:začasna odredba v družinskih sporih - ukinitev stikov - enakost pred zakonom - hitri postopek - ugovor zoper sklep o začasni odredbi - kontradiktornost v postopku zaradi izdaje začasne odredbe - ogroženost otroka - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - mnenje otroka - sposobnost otroka, da izrazi svoje mnenje

Jedro

Otrok lahko mnenje izrazi v okoliščinah in na način, ki najbolj ustreza njegovi starosti, in sicer tudi s posredovanjem centra za socialno delo oz. izvedenca. Taka razlaga je v skladu s 6. členom Evropske konvencije o uresničevanju otrokovih pravic (MEKOUP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedenim sklepom zavrnilo ugovor predlagatelja in odločilo, da ostane sklep II N 202/2019 z dne 19. 12. 2019 v celoti v veljavi (I. točka izreka). Z navedenim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu nasprotne udeleženke za izdajo začasne odredbe tako, da je začasno ukinilo stike med predlagateljem in mladoletnimi otroci, ki so sicer bili določeni z začasno sodno poravnavo z dne 21. 11. 2019. Odločilo je, da izdana začasna odredba velja do pravnomočne odločitve v predmetni nepravdni zadevi.

2. Zoper sklep se zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka pritožuje predlagatelj. Uveljavlja tudi kršitev 2. in 14. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Sodišče je onemogočilo vse stike predlagatelju brez njegovega zaslišanja, brez zaslišanja predlaganih prič in brez oprave naroka. Prav tako ne razume, kako so stiki lahko ukinjeni, ko pa je predmetni nepravdni postopek prekinjen za nedoločen čas. Ne drži, da naj bi bili mladoletni otroci zaradi izvajanja stikov s predlagateljem prestrašeni in v hudi stiski, saj si otroci stikov želijo, vendar jih v želji ustreči materi odklanjajo. Poudarja, da ni izvajal nasilja nad nasprotno udeleženko, imel je tri zaposlitve, da je lahko preživljal družino in otrokom nudil lepo otroštvo. Nasprotna udeleženka je manipulativna in preračunljiva oseba, za otroke ni ustrezno skrbela že v času bivanja pri očetu, zaradi česar je mladoletna sinova B. in S.F. ne želita videti ali imeti stikov z njo. Predlagatelj in njegova sestra nasprotni udeleženki nista nikoli grozila, da če ne bo prišla v N., bodo oni prišli v S. in jim zažgali hišo. Sicer pa je nasprotna udeleženka v septembru 2018 umaknila predlog za izvršbo glede mld. B.K. in mld. S.K. z obrazložitvijo, da bo za njena dva otroka dobro poskrbljeno s strani starih staršev, ki živijo skupaj z očetom otrok. Ravno ti starši pa naj bi po navedbah nasprotne udeleženke pred otroki skrivali hrano in pijačo. Neresnične so navedbe deklic, da bi jih naj predlagatelj tepel in da naj bi vpričo njih naredil nasprotni udeleženki zarezo pod očesom. Prav tako ji na stiku v letu 2018 ni pljunil v obraz, ji pulil las ali govoril grdih stvari. Mnenja mld. otrok se lahko upoštevajo samo izjemoma, jasno je, da so zmanipulirani in niso sposobni razumeti svojih ravnanj. Sodišče tudi ni odločilo o pomenu nasilja nasprotne udeleženke, ki ga je izvajala, ko so še živeli skupaj. Poudarja, da lahko nadzorovani stiki oziroma stiki po telefonu potekajo le omejeno obdobje in še to v primeru, da je otrok dejansko ogrožen. Odnosa med predlagateljem in mld. otroki doslej CSD še ni opazoval, prav tako ga ni pregledal noben klinični psiholog. Zoper predlagatelja v N. ni bil začet noben postopek povezan z neprimerno skrbjo za otroke. Po uveljavitvi Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ) določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) več ne pridejo v poštev. Edini kriterij pri izdaji začasne odredbe je verjetno izkazana ogroženost otroka (161. člen DZ). Sodišče pri svoji odločitvi ni ravnalo v skladu z načeli najmilejšega ukrepa. V kolikor je menilo, da so mld. otroki ogroženi, bi moralo izdati začasno odredbo o stikih pod nadzorom, nikakor pa stikov med predlagateljem in otroki povsem ukiniti in jih tako čustveno še bolj oddaljiti. Pa tudi stiki pod nadzorom se lahko določajo le v izjemno utemeljenih primerih in kot prehodno obdobje. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje sodišču prve stopnje, hkrati naj se določijo redni stiki med predlagateljem in otroki.

3. Nasprotna udeleženka je na pritožbo odgovorila in pritožbenim navedbam nasprotovala, predlagala je zavrnitev pritožbe ter povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o predlagani začasni odredbi pravilno izhajalo iz določb DZ v povezavi z določbo 100. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1). Ta napotuje na izdajo začasne odredbe za varstvo koristi otrok po postopku, ki ga določa zakon, ki ureja zavarovanje (Zakon o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ).

6. Glede uveljavljanih kršitev ustavnih določb in 6. člena EKČP (pravica do poštenega sojenja) je uvodoma pojasniti, da iz pravice do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena URS, ki je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena URS, izhaja tudi zahteva po kontradiktornem postopku. V njem mora biti vsaki stranki dana možnost, da predstavi svoja stališča tako glede dejanske kot pravne podlage spora, da predlaga dokaze ter da se izjavi o navedbah nasprotne stranke ter rezultatih dokazovanja pod pogoji, ki je ne postavljajo v neenakopraven položaj nasproti drugi stranki. V postopkih za izdajo začasnih odredb so zaradi posebnosti, ki izhajajo iz njihove narave, utemeljena in dopustna nekatera odstopanja od siceršnjih zahtev, ki izhajajo iz 22. člena URS. Ker je namen zahteve po kontradiktornem postopku v veliki meri v tem, da imajo stranke možnost vplivati na odločitev sodišča, je smiselno, da se ta zahteva uresničuje že v fazah postopka pred izdajo sodne odločbe. Začasna odredba pa kot sredstvo za zavarovanje zahtevka, za katero zadošča že verjetnost utemeljenosti zahtevka, največkrat svoj namen doseže le, če je izdana v hitrem postopku, v določenih primerih celo brez vnaprejšnjega opozorila nasprotni stranki. Ustavno sodišče je tako že v sklepu št. Up-321/96 z dne 15. 1. 1997 pojasnilo, da je v postopku za izdajo začasne odredbe glede na navedene posebnosti dopustna in utemeljena tudi takšna ureditev, ki kontradiktornosti ne zagotavlja že na obravnavi oziroma pred izdajo sodne odločbe, pač pa naknadno, z vložitvijo ugovora zoper prvostopno odločitev. Ugovor pa je po določbah ZIZ pravno sredstvo, ki ne zadrži izvršitve izpodbijane odločbe in o katerem najprej odloči sodišče, ki je izdalo izpodbijano odločitev. Le če to sodišče ugotovi, da ugovor ni utemeljen, ga pošlje višjemu sodišču, da o njem odloči kot o pritožbi (9. in 54. člen ZIZ). V postopkih za izdajo začasnih odredb je torej dopustno, da kontradiktornost na račun učinkovitosti izdane začasne odredbe ni vzpostavljena že pred njeno izdajo, ampak šele v postopku z ugovorom, torej še vedno v postopku pred sodiščem prve stopnje.1

7. Kot izhaja iz spisa zadeve (pojasnjeno pa je tudi v 9. točki obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje) je bil predlagatelju sklep o začasni odredbi, s katero so bili stiki začasno ukinjeni, vročen po njegovem pooblaščencu. Predlagatelj je zoper navedeni sklep vložil ugovor in v njem podal svoje trditve, s katerimi je nasprotoval izdani začasni odredbi, prav tako je predlagal dokaze. Sodišče je v zvezi z odločanjem o ugovoru opravilo tudi narok, na katerem je zaslišalo predlagatelja in nasprotno udeleženko. Z navedenim je po mnenju sodišča druge stopnje zadoščeno zahtevi po kontradiktornem postopku.

8. Po 161. členu DZ sodišče izda začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen. Po stališču sodne prakse2 se z začasno odredbo ureja položaj glede varstva koristi otroka, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo zaradi ravnanj staršev utrpel škodo na telesnem in duševnem zdravju in razvoju. Izkazane morajo biti okoliščine, ki zahtevajo začasno, vendar nujno ukrepanje, da bi se preprečila nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda za otrokovo zdravje in razvoj. Ob dejstvu, da gre za odločanje o začasni odredbi, sodišče odloča na podlagi dokaznega standarda verjetnosti. Nasprotna udeleženka pa je tudi po mnenju sodišča druge stopnje v tej fazi postopka zaradi ravnanj očeta z verjetnostjo izkazala ogroženost otrok. Ob tem sodišče druge stopnje še dodaja, da je namen začasne odredbe le začasna ureditev stikov, zato da otrokom ne bi nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda. O tem, ali se bodo izvajali stiki, ter kakšni stiki so najbolj primerni in ustrezni, bo sodišče odločilo s končno odločbo, po izvedenem dokaznem postopku. Neutemeljene so zato tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokaz z zaslišanjem predlagateljeve sestre3.

9. Predlagatelj v pritožbi poudarja, da so navedbe nasprotne udeleženke o nasilju z njegove strani ter o nasilju njegovih sorodnikov izmišljene in da manipulira z otroki z namenom, da jih odtuji od njega. Ta pritožbeni očitek ni utemeljen, saj je sodišče prve stopnje v točki 7 in 8 obrazložitve prepričljivo pojasnilo okoliščine, ki z verjetnostjo izkazujejo ogroženost otrok. Pri tem se je oprlo na mnenje CSD, ki temelji na skrbno opravljenih razgovorih z nepravdnima strankama, predvsem pa z mld. deklicami. Te so povedale, da so bile od očeta tepene in da so bile priča nasilja nad njihovo mamo in na očeta niso navezane. Zavračajo kakršenkoli stik z njim, tudi pod nadzorom CSD in stike na daljavo ali preko spletnih aplikacij. Mld. S. je povedala, da ji je dedek rekel, da v kolikor ne bodo prišle živet k njim v N., bodo ponoči, ko bodo spali, oni prišli k njim in jim zažgali hišo. Grožnje je slišala tudi mld. D. Zaradi stikov, ki so bili določeni s sodno poravnavo z dne 21. 11. 2019 za dne 23. 12. 2019, so izražale stisko in strah. Stike zavračajo tudi zaradi groženj s smrtjo s strani očetovih sorodnikov, očeta se bojijo, menijo, da mu ni mar zanje. Iz mnenja še izhaja, da je v odnosu med mld. otroki in očetom prišlo do odtujitve, ki je posledica preteklih izkušenj življenja mld. otrok z očetom in starimi starši (ponižujoč odnos do matere, nasilje, podrejeni odnosi, grožnje, finančna odvisnost).

10. Pritrditi je Sodišču prve stopnje, da so strokovni delavci CSD mnenje podali na podlagi lastnih opažanj v razgovorih z mld. deklicami in če bi pri kateri od deklic zaznali, da je pod vplivom matere, bi to tudi zapisali. Tako ni mogoče pritrditi pritožbi, da se mnenje otrok ne bi smelo upoštevati. Otrok lahko mnenje izrazi v okoliščinah in na način, ki najbolj ustreza njegovi starosti, in sicer tudi s posredovanjem centra za socialno delo oz. izvedenca. Taka razlaga je v skladu s 6. členom Evropske konvencije o uresničevanju otrokovih pravic (MEKOUP)4. Mld. deklice ( stare 14, 13 in 11 let) so svoje mnenje jasno izrazile pred pristojnim CSD in to kljub temu, da je nasprotna udeleženka (njihova mama) s predlagateljem sklenila začasno sodno poravnavo o izvrševanju stikov in jim na ta način omogočila, da bi otroci imeli stike s predlagateljem. Sodišče prve stopnje je njihovo željo, da ne želijo imeti stikov z očetom, sprejelo kot pristno in ne kot posledico vplivov s strani matere. Glede na navedene ugotovitve se sodišče prve stopnje pri odločanju o začasni odredbi upravičeno ni ukvarjalo z zatrjevanim nasiljem, ki naj bi ga, ko so še živeli skupaj, nad otroki izvajala nasprotna udeleženka. V kolikor bi se mld. deklice počutile ogroženo s strani matere, bi gotovo to izpostavile pred CSD in stikov z očetom ne bi zavračale, kljub dogovoru njihove matere, da se bodo stiki izvajali. Za predmetni postopek sicer ni odločilno, zakaj je nasprotna udeleženka soglašala, da ostaneta dva skupna sinova mld. B. in mld S.F. pri predlagatelju, vendar je tudi v tej zvezi pritrditi sodišču prve stopnje, da je ob upoštevanju romske kulture moška vloga v družini drugačna kakor ženska in da je zaznati neenakomerno razmerje moči, saj se nasprotna udeleženka predlagatelja boji.

11. Iz razloga odločnega odklanjanja stikov s strani mld. deklic in bojazni, da bi predlagatelj v primeru izvajanja stikov s seboj v N. odpeljal tudi štiri letnega sina M. in ga nato podobno kot starejša sinova, več ne bi vrnil nasprotni udeleženki, je sodišče prve stopnje pravilno začasno vse stike ukinilo in tudi ni določilo stikov pod nadzorom CSD kot milejšega ukrepa (9. točka obrazložitve). Sodišče prve stopnje z izdajo predmetne začasne odredbe o začasni ukinitvi stikov do pravnomočne rešitve predmetne nepravdne zadeve tudi ni v ničemer kršilo določb DZ. Slednji namreč izrecno kot vrsto začasne odredbe določa odredbo o prepovedi ali omejitvi stikov (tretja alineja prvega odstavka 162. člena DZ), nadalje pa zakon ne omejuje trajanja take odredbe, kot je to sicer izrecno določeno pri začasni odredbi o izvajanju stikov pod nadzorom CSD. Predmetni nepravdni postopek pa tudi ni prekinjen za nedoločen čas, temveč le do pravnomočne odločitve Okrožnega sodišča na Ptuju v zadevi IV P 44/2018 o predlogu za obnovo postopka.

12. Glede na pojasnjeno pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona in 42. členom ZNP-1), zato je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu (I. točka izreka) potrdilo sklep sodišča prve stopnje (42. člen ZNP-1 v zvezi z 2. točko 365. člena ZPP).

13. Ker so stroški, ki so nastali v zvezi z izdano začasno odredbo, del stroškov postopka, je sodišče druge stopnje odločitev o stroških tega pritožbenega postopka glede na naravo postopka pridržalo za končno odločbo.

-------------------------------
1 Sklep Ustavnega sodišča Up-232/99 Up-232/99 z dne 17. 2. 2000.
2 VSL IV Cp 2132/2019 z dne 27. 11. 2019, VSL IV Cp 1412/2019 z dne 13. 11. 2019.
3 Sodišče v tem postopku še ne opravlja celostne dokazne ocene, kot to določa 8. člen ZPP.
4 V postopkih, ki zadevajo otroka, pravosodni organi pred sprejemom odločitve: a) proučijo, ali imajo na voljo dovolj informacij, da sprejmejo odločitev v korist otroka, in po potrebi pridobijo dodatne informacije, zlasti od nosilcev starševske odgovornosti; b) kadar se za otroka po notranjem pravu šteje, da ima zadostno stopnjo razumevanja: – zagotovijo, da je otrok dobil vse ustrezne informacije; – se sami ali prek drugih oseb ali organov posvetujejo z otrokom osebno v ustreznih primerih, če je treba zasebno, na način, ki ustreza njegovi stopnji razumevanja, razen če to ne bi bilo očitno v nasprotju z njegovimi koristmi; – omogočijo otroku, da izrazi svoje mnenje; c) ustrezno upoštevajo izraženo otrokovo mnenje.


Zveza:

Konvencije, Deklaracije Resolucije
Evropska konvencija o uresničevanju otrokovih pravic - člen 6

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Družinski zakonik (2017) - DZ - člen 161, 162, 162/1, 162/1-3
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 14, 14/2, 22
Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 9, 54

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
19.10.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQwNzcz