<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba IV Cp 830/2019
ECLI:SI:VSLJ:2019:IV.CP.830.2019

Evidenčna številka:VSL00023089
Datum odločbe:23.05.2019
Senat, sodnik posameznik:Metoda Orehar Ivanc (preds.), Bojan Breznik (poroč.), Blanka Javorac Završek
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO
Institut:razmerja med starši in otroki - spor iz razmerij med starši in otroki - dodelitev otrok v varstvo in vzgojo - določitev obsega stikov - določitev preživnine - mnenje otroka - načelo največje koristi otroka - načelo kontinuitete vzgoje in varstva

Jedro

Otrokovo mnenje o dodelitvi enemu izmed staršev ni zavezujoče. Gre za dokaz, ki ga je treba dokazno oceniti skupaj z drugimi dokazi, saj je le na ta način mogoče ugotoviti, ali je otrokovo mnenje v njegovo korist.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo: da se zakonska zveza pravdnih strank razveže (I/I), da se mladoletni otroci pravdnih strank A. A., rojen ..., B. A., rojena ... in C. A., rojen ... zaupajo v varstvo in vzgojo tožencu, da je stalno prebivališče otrok E. (I/II), da stiki med otroki in tožnico potekajo vsak petek od 16.00, ko tožnica pobere otroke tam, kjer se ob začetku stika nahajajo, do 20.00, ko jih tožnica ob koncu stika pripelje na toženčev dom ter vsak drugi vikend od petka od 16.00, ko tožnik pripelje otroke na dom tožnice, do nedelje do 16.00, ko toženec ob koncu stika otroke pobere na domu tožnice, otroci pa šolske počitnice (jesenske, zimske in prvomajske) preživljajo izmenično z vsakim izmed staršev, zimske počitnice v letu 2019 preživijo s tožencem, prvomajske v letu 2019 s tožnico, jesenske v letu 2019 s tožencem in tako izmenjaje naprej, božično novoletne praznike otroci preživijo del s tožencem in del s tožnico, v letu 2018 otroci s tožencem preživijo 24. 12. 2018 in od 29. 12. 2018 do 2. 1. 2019 ter s tožnico od 25. 12. 2018 do 29. 12. 2018, ko jih navedenega dne ob 9.00 preda tožencu, v letu 2019 je preživljanje otrok s posameznim staršem v času božično novoletnih praznikov obrnjeno in tako izmenjaje naprej, med poletnimi počitnicami otroci s tožnico preživijo tri tedne, pri čemer sta dva tedna strnjena, ostale praznike (Prešernov dan, in velikonočni ponedeljek) otroci pri posameznem staršu preživijo izmenično, 8. 2. 2019 pri tožnici, 22. 4. 2019 pri tožencu, v letu 2019 obratno in tako izmenjaje naprej, s tem, da je CSD X dolžan tožnici v okviru svojih pristojnosti nuditi pomoč in podporo pri vzpostavitvi ustreznega odnosa z otroki (I/III). Sodišče je toženki naložilo, da je dolžna plačevati mesečno preživnino za A. A. 142,45 EUR, za B. A. 150,50 EUR in za C. A. 130,90 EUR, s tem, da preživninska obveznost začne teči z dnem izdaje sodbe, vse do prve uskladitve preživnin z gibanjem življenjskih stroškov in plač, od tedaj dalje pa v valoriziranih zneskih, določenih po vsakokratnem sklepu o uskladitvi preživnin Vlade RS in obvestilih CSD, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsakega obroka dalje do plačila (I/IV). Kar je toženec s tožbenim zahtevkom iz nasprotne tožbe zahteval drugače ali več, kar se nanaša na izvrševanje stikov in glede plačila višjega zneska preživnine, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi v tem delu zavrnilo (I/V). Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se otroci dodelijo njej v varstvo in vzgojo, da je stalno prebivališče otrok F., da je toženec dolžan plačevati mesečno preživnino za vsakega otroka v višini 500,00 EUR in da stiki med tožencem in otroci potekajo enkrat tedensko v torek, ko toženec prevzame otroke v šoli po pouku in jih pripelje na dom tožnice ob 19.30 in vsak drug vikend od petka, ko jih prevzame po šoli po pouku, do sobote do 19.00, ko jih pripelje na dom tožnice, kakor tudi predlog glede preživljanja šolskih počitnic (II/VI). Sodišče prve stopnje je še odločilo, da vsaka pravdna stranka krije svoje stroške postopka (III/VII).

2. Tožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tožnice, tožbeni zahtevek toženca po nasprotni tožbi pa zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodba obremenjena z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka, ker iz sodbe ne izhajajo razlogi o odločilnih dejstvih. Sodišče ni pojasnilo, na podlagi katerih dejstev je ugotovilo, da je v korist otrok, da se dodelijo v varstvo in vzgojo tožencu. Sodišče je sledilo mnenju otrok, čeprav otroci niso sposobni razumeti pomena in posledic izraženega mnenja. V sodni praksi je enotno stališče, da mnenje otrok ni obvezujoče. Otroci v tej starosti ne vedo, kaj je njihova korist1. Sodišče je nekritično sledilo izvedenskemu mnenju D. D. V sodbi se ni opredelilo glede manipulacije toženca z otroki, ki jih je ugotovil tudi CSD X. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da sta za C. A. in B. A. oba starša centralnega pomena. Izvedenka ugotavlja, da toženec mestoma prekorači meje starševstva in prijateljstva ter da odnos med njim in otroci postane pretirano zaupen in z njimi deli vsebine, ki zanje niso primerne in jih niso sposobni razumeti. Ugotovitev sodišča, da je to zgolj posledica stiske toženca, ni prepričljiva. Zoper toženca je bil voden kazenski pregon zaradi storitve lahke telesne poškodbe zaradi poškodovanja partnerke. Takšna osebnostna naravnanost toženca ni v korist otrok. Izvedenka je ugotovila, da se toženec v težkih emocionalnih situacijah težko znajde, sodišče pa se glede tako pomembne karakteristike toženčeve osebnosti ni opredelilo. Izvedenka je v mnenju zapisala, da je bil toženec v zadnjem času večkrat jezen, kar pa ni v korist otrok. Sodišče je toženčevo odsotnost zaradi službenih obveznosti minimiziralo in upravičevalo s podporo njegovih staršev. Sodišče ni upoštevalo, da je bil toženec v času zakonske zveze pravdnih strank veliko odsoten in da je bila družina vajena samostojno živeti brez njega. Toženec bo v času službene odsotnosti otroke puščal pri bratu oziroma starših. Tožnica ima zgolj dopoldansko delo in zato otrokom lahko zagotovi stabilno okolje. Izvedenka je pojasnila, da imata pravdni stranki dobre starševske kapacitete. Sodišče se glede teh dejstev v sodbi ni opredelilo. Iz vpogleda v e-asistent je razvidno, da otroci domačih nalog ne izvajajo redno, za otroke skrbijo toženčevi starši in njegov brat. Polno skrbništvo toženca za otroke predstavljajo zanj preveliko breme. B. A. in A. A. tudi zamujata na treninge. A. A. naj ne bi več treniral namiznega tenisa, tudi C. A. redno ne obiskuje treningov nogometa. Sodišče bi moralo toženki omogočiti najmanj enako časovno obdobje preživljanja z otroki, kot je bila ta pravica priznana tožencu. Ni razlogov, da bi toženka imela tako minimalne stike, kot so določeni s sodbo. Tako določeni stiki bodo vrzel med tožnico in otroci še poglobili. Sodišče ni upoštevalo mnenja izvedenke, da je za medsebojno izboljšanje odnosov nujno, da toženka preživi z otroki enak čas kot toženec. Toženec je brez soglasja tožnice dovolil tedensko smučanje otrok z njegovimi starši, preprečil je tudi stik tožnice z C. A., potem ko se je C. A. v petek 18. 1. 2019 predčasno vrnil iz zimskega šolskega tabora in bi stik lahko potekal. Sodišče je odločilo, da tožnica prevzame otroke, kjer se nahajajo, kar v praksi pomeni, da jih „lovi“ praktično vsepovsod, s tem, da toženec stike preprečuje. Prevzem in predaja otrok bi morala biti natančneje določena. Pri določitvi preživnine sodišče ni upoštevalo, da otroci dva meseca preživijo pri tožnici, da ima toženec večje prihodke od tožnice, da biva pri svojih starših, kjer se stroški delijo med šest družinskih članov, da nima svojega osebnega vozila. Tožnica ima osebno vozilo, za katerega je plačala kupnino in ima stroške vzdrževanja vozila, plačuje pa tudi najemnino za stanovanje. Tožnica ima stike z otroki, kar pomeni, da takrat odpadejo stroški, ki jih ima toženec s preživljanjem otrok, tožnici pa nastajajo stroški bivanja, hrane, prevoza in osebne higiene za otroke. Sodišče ni priznalo deleža stroška, ki odpade na tožnico v času preživljanja počitnic in drugih stikov z otroki, glede na finančne zmožnosti pravdnih strank.

Sodišče je ugotovilo, da so mesečni stroški nogometa za C. A. 40,00 EUR, ker ni upoštevalo, da so treningi devet in ne dvanajst mesecev, s tem, da C. A. ni bil na zadnjih treningih. Strošek nogometa je zato 30,00 EUR. Tudi pri prevoznih stroških za C. A. je treba upoštevati devet mesecev, kar je 20,25 EUR in ne 27,00 EUR, kot to ugotavlja sodišče. Knjige si C. A. izposoja v šolskem skladu. Toženec je kupil zvezke nižjega cenovnega razreda, zato je letni strošek 90,00 EUR oziroma 7,50 EUR mesečno. Pretirani visoko so priznani mesečni stroški za obleko in obutev za C. A. v višini 55,00 EUR; ta strošek je 35,00 EUR mesečno. Mesečni strošek za šolske položnice je 60,00 EUR in ne 85,00 EUR, kot to ugotavlja sodišče, saj otrokom pripada regresirana malica. Previsoko so ocenjeni tudi stroški bivanja na otroka v višini 50,00 EUR, saj so 40,00 EUR. Skupni stroški preživljanja za C. A. so 300,00 EUR oziroma brez nogometa 270,00 EUR.

Mesečni strošek plesnih vaj za B. A. je 47,00 EUR in ne 50,00 EUR. Ta strošek se plačuje devet mesecev, kar pomeni, da je ta strošek 35,25 EUR mesečno. Enak časovni obseg velja tudi za prevozne stroške, zato so mesečni stroški 20,25 EUR in ne 27,00 EUR, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Previsoko so priznani stroški za šolske potrebščine. Risalni pribor je B. A. kupila tožnica. Mesečni strošek za šolske potrebščine je 9,25 EUR in ne 15,00 EUR. Mesečni stroški za obleko in obutev za B. A. so 45,00 EUR. Sodišče je zmotno povzelo izpovedbo toženca, da je kupil B. A. in A. A. zimske čevlje, vsakemu po 86,00 EUR, saj je toženec izpovedal, da je 86,00 EUR plačal za čevlje za B. A. in A. A. skupaj. Mesečni strošek šolskih položnic je 60,00 EUR in ne 85,00 EUR. Zmotno so določeni bivalni stroški, ki so 40,00 EUR, za mobilni telefon pa strošek ne more presegati 7,00 EUR, saj bi se lahko sklenilo cenejše naročniško razmerje. Mesečni stroški preživljanja B. A. so 340,00 EUR.

Povprečen strošek mesečne vadbe namiznega tenisa za A. A. je 15,00 EUR in ne 20,00 EUR, saj je treba upoštevati, da treningi trajajo devet mesecev. Zmotno so ugotovljeni stroški gorskega kolesarjenja v višini 20,00 EUR, ker A. A. gorsko kolesari le v spomladanskem in jesenskem času, poleg tega pa ne trenira namiznega tenisa in gorskega kolesarjenja hkrati. Mesečni strošek za to postavko je lahko 15,00 EUR. Previsoko so ocenjeni mesečni prevozni stroški, ki so mesečno lahko največ 20,25 EUR. Previsoko so ocenjeni tudi stroški šolskih potrebščin, ki so mesečno 10,40 EUR. Primeren strošek za obleko in obutev je 40,00 EUR mesečno, glede šolskih položnic pa 60,00 EUR mesečno, bivalni stroški so 40,00 EUR mesečno, stroški mobilnega telefona pa so lahko največ 7,00 EUR mesečno, tako da je skupen strošek preživljanja A. A. 313,00 EUR mesečno.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih pomanjkljivosti, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje v sodbi ni opredelilo do trditev tožnice, da toženec manipulira otroke na način, da jih odtujuje od tožnice2. Protispisna je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da imata pravdni stranki dobre starševske kapacitete3 in da se sodišče prve stopnje v sodbi ni opredelilo glede osebnostne strukture toženca v povezavi z dodelitvijo otrok njemu v varstvo in vzgojo4. Sodišče je tudi pravilno uporabilo materialno pravo glede na ugotovljeno dejansko stanje. V sodbi je citiralo pravne predpise, ki jih je pri odločitvi uporabilo, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na te materialnopravne določbe sklicuje in jih znova ne povzema5. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ob upoštevanju metodološkega napotka iz 8. člena ZPP. Argumentacija dejanskih ugotovitev sodišča je prepričljiva in poglobljena, hkrati pa tudi sistematična in pregledna, zato pritožbeno sodišče sprejema tako delovno metodo, kot rezultate, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo (ne)obstoj odločilnih dejstev.

6. Načelo največje koristi otroka, načelo kontinuitete varstva in vzgoje otroka in načelo pospešenega razvoja otroka so temeljna načela, ki se upoštevajo pri odločanju o dodelitvi otroka v varstvo in vzgojo staršu. Izvedenka je ugotovila, da imata pravdni stranki starševske kapacitete, na podlagi katerih je vsaka stranka sposobna prevzeti breme varstva in vzgoje otrok. Prav iz teh razlogov je sodišče prve stopnje podrobno ugotavljalo prednosti in pomanjkljivosti vsakega starša v procesu bodočega varstva in vzgoje otrok. Na podlagi celovite presoje vseh odločilnih dokazov in dejstev, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so na strani toženca izkazane okoliščine, ki zagotavljajo boljše možnosti osebnostnega razvoja otrok, kot pri tožnici, kljub izkazanim določenim pomanjkljivostim na strani toženca.

7. Tožnica ima le dopoldanski delovni čas, kar pomeni, da bi lahko vsak dan v popoldanskem času (sama) zagotavljala varstvo in vzgojo otrok, v nasprotju s tožencem, ki opravlja delo pilota in ima zato delovne obveznosti tudi v popoldanskem času, s tem, da delo zaključi na matičnem letališču na ...6. Zaradi variabilnega delovnega časa ima toženec prostih petnajst dni v mesecu. Tožnica ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da ima v tem času toženec primerno podporno mrežo (v starših in bratu), ki otrokom veliko pomeni, saj so je navajeni že od časa skupnega življenja pravdnih strank. Z dodelitvijo otrok tožencu se bivalno okolje (kraj bivanja, šolanje, prijatelji, kraj prostočasnih aktivnosti) za otroke ne spreminja, ker otroci ostajajo v okolju, kjer so živeli do sedaj. Toženka se je preselila v G., kar pomeni, da bi otroci spremenili okolje, če bi bili njej dodeljeni v varstvo in vzgojo.

8. Tudi okoliščine, s katerimi se presoja načelo pospešenega razvoja otroka, dajejo prednost dodelitvi otrok tožencu. Toženka izpostavlja, kar je ugotovila izvedenka (to pa je povzelo in dokazno ocenilo tudi sodišče prve stopnje), da toženec mestoma prekorači mejo starševstva in prijateljstva ter odnos z otroki postane pretirano zaupen, ker z otroki deli vsebine, ki jih otroci niso sposobni razumeti, takšna izmenjava informacij pa obstaja v času, ko so otroci v stiski in je v hudi stiski tudi toženec. Tožnica pri tem spregleda, da je izvedenka tudi ugotovila, da tožnica ne zna ločiti med razpadlim partnerskim odnosom in starševstvom, da ne vidi očeta otrok kot pomembne figure v življenju otrok, čeprav je toženec do razpada življenjske skupnosti imel normalno očetovsko vlogo v življenju otrok, v nasprotju s tožnico pa toženec prepoznava, da imajo otroci tožnico radi in da zna biti tožnica dobra mati. Tožnica v pritožbi navaja, da toženec preprečuje njene stike z otroki, pa vendar ugotovitve izvedenke potrjujejo, da ima toženec, kljub močnim konfliktom, ki obstajajo med pravdnima strankama, boljši uvid v pomembnost stikov otrok z nerezidenčnim staršem, kot tožnica, če bi bili otroci dodeljeni njej v varstvo in vzgojo. Obstaja torej prepričanje, kar je tudi toženčeva dolžnost, da bo s svojo starševsko avtoriteto pripravil otroke na stike s tožnico, da bo stike spodbujal, ker se zaveda pomembnosti vloga matere v osebnostnem razvoju otrok, še posebej sedaj, ko se kažejo posamezna nasprotja med tožnico ter A. A. in B. A., ki sta tudi v fazi adolescence7. Le na ta način bo toženec upravičil pričakovanja, zaradi katerih sta sodišči odločili, da se otroci dodelijo njemu v varstvo in vzgojo8.

9. Prav ima pritožba, da se je sodna praksa že večkrat izrekla, da otrokovo mnenje o dodelitvi enemu izmed staršev ni zavezujoče. Gre za dokaz, ki ga je treba dokazno oceniti skupaj z drugimi dokazi, saj je le na ta način mogoče ugotoviti, ali je otrokovo mnenje v njegovo korist. Izvedenka je naredila več razgovorov z otroki, otroci so svoja stališča izrazili tudi preko instituta zagovorništva – Glas otroka. Izjave otrok je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo v okviru presoje s preostalimi dokazi, ki pa prepričljivo potrjujejo, da je odločitev sodišča, da se tožencu dodelijo otroci v varstvo in vzgojo v njihovo največjo korist. Glede na povzetek opravljenih razgovorov ni dvoma, da sta štirinajstletni A. A. in dvanajstletna B. A. sposobna razumeti pomen in posledice izraženega lastnega mnenja, da želita živeti pri tožencu (prim. s 410. členom ZPP), takšen pa je tudi predlog izvedenke, ki je prepričljivo pojasnila številne okoliščine, ki dajejo prednost tožencu pri dodelitvi otrok v varstvo in vzgojo, ki jih je sodišče prve stopnje skrbno povzelo in dokazno ocenilo. Že ob prvem razgovoru v zvezi z izdajo začasne odredbe je izvedenka ugotovila, da je imel A. A. ob prvem razgovoru izrazito odklonilen odnos do tožnice in da je bil naklonjen tožencu. Jasno je izrazil stališče, da želi živeti s tožencem in s tožnico ohraniti stike, enaka pa je bila želja B. A., ki je izrazila stališče, da ima več zaupanja do toženca, ker se nanj lažje zanese in da je izgubila zaupanje v tožnico. C. A. želja je bila, da bi bila družina zopet skupaj. V risbi družine je postavil v center svojega osončja tako toženca, ki ga je v tistem času zelo pogrešal9, v isti risbi pa je centralno postavil tudi tožnico. Izvedenka je že v prvem izvedenskem mnenju ugotovila, da je bila tožnica pri discipliniranju C. A. manj uspešna od toženca, ob skupni interakciji ga je težko obvladala, toženec pa je bil tudi pri dogovarjanjih z otroki za dogajanje čez dan zelo spreten, toženka pa je bila pri tem manj spretna. Enako velja tudi pri reševanju šolskih nalog. Izvedenka je ugotovila, da sta bila A. A. in B. A. ob sodelovanju s tožnico precej kljubovalna. Ko so bili s sklepom sodišča prve stopnje enakomerno določeni stiki pravdnih strank z otroki, so otroci ob razgovoru z novim režimom izražali več zadovoljstva, vendar si menjav na en teden niso želeli, ker so vsi otroci izražali stališče, da želijo živeti pri tožencu. Tudi C. A. je izvedenki pojasnil, da se je bolj navezal na toženca. B. A. je posebej izpostavila, da je pri tožencu boljša struktura, da je dan manj prežet z živčnostjo in stresom, da imajo več miru, da manjkrat zamudijo v šolo oziroma na zunajšolske dejavnosti in da imajo več časa za druženje s prijatelji10.

10. Glede zatrjevane manipulacije toženca z otroki je izvedenka prepričljivo pojasnila, da gre pri tožencu za pristen, zaupen in sproščen odnos, da ima dovolj očetovske avtoritete, da mu otroci sledijo brez potrebe po dodatnem motiviranju skozi grozečo kazen. Tožnica zatrjuje manipulacijo toženca z otroki, ne upošteva pa, kar ugotavlja izvedenka, da je skrhan odnos z otroki posledica njenih ravnanj, ker v določenih situacijah deluje čustveno in neracionalno. Izvedenka ugotavlja, da ima tožnica manj stabilno osebnostno strukturo, v provokativnih situacijah težko obvladuje svoje čustvovanje, zato prihaja do reakcij, ki so agresivno usmerjene navzven, tudi v odnosu do otrok. Tožnica težje prevzame perspektivo drugega, tudi lastnih otrok, kot bi bilo sicer pričakovati pri oblikovani odrasli osebi. Izvedenka je še pojasnila, da je tožnica kot mati imela enormno prednost in da v kolikor bi bila navezanost med tožnico in otroci dovolj dobra, ni sile, ki bi lahko na ta odnos med tožnico in otroki vplival na način, da bi se otroci postavili proti njej. Nobena zunanja informacija na odnos med tožnico in otroci ni mogla vplivati toliko, da bi ta odnos skrhala. Na ta odnos je vpliva izključno tožnica sama, ki je v konkretnem primeru s strani otrok izgubila zaupanje11. Posebej so se odnosi tožnice z A. A. in B. A. poslabšali po dogodku z dne 6. 11. 201812. V zvezi s tem dogodkom je sodišče prve stopnje 12. 12. 2018 opravilo narok, ki se ga tožnica ni udeležila, da bi pojasnila svoj pogled na ta dogodek. Izvedenka je na tem naroku pojasnila, da se je porušil odnos med tožnico in otroci.

11. Prav poslabšanje odnosov tožnice z otroki je tudi vplivalo na obseg določenih stikov, ki kljub vsemu niso tako redki, kot to želi prikazati tožnica v pritožbi. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje določilo primeren obseg stikov in pri tem pravilno upoštevalo mnenje izvedenke. Tudi tožnica v pritožbi navaja, da je v odnosih med njo in otroki nastala vrzel, ki pa jo v tem trenutku ni moč odpraviti s povečanjem stikov (kvantiteto), marveč le z vsebinsko kvalitetnimi stiki. Pri obsegu določenih stikov tožnice z otroki so bile upoštevane tudi številne aktivnosti, ki jih imajo otroci med tednom, temu pa je prilagojena tudi odločitev sodišča, da tožnica v petek, ko stik poteka od 16.00 do 20.00 pobere otroke tam, kjer se ob začetku stika otroci nahajajo, to pa je v šoli ali na toženčevem domu ali izjemoma na zunajšolski dejavnosti. Na ta način se tudi tožnica aktivno vključi v vsakdanjik otrok. Če bi bil prevzem vseh otrok določen na toženčevem domu, kot v pritožbi predlaga tožnica, bi tak režim po nepotrebnem povzročil, da bi bilo treba stik prestaviti na kasnejšo uro, kar pa ne bi bilo v korist otrok in tožnice, ker bi bil stik časovno krajši.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno določilo višino preživninske obveznosti tožnice do otrok. Glede na finančne zmožnosti pravdnih strank so bile pravilno ocenjene mesečne preživninske potrebe otrok, plačilo katerih je sodišče prve stopnje pravilno porazdelilo med pravdni stranki.

13. Tožnica je v tožbi zahtevala, da se otroci dodelijo njej v varstvo in vzgojo. Zatrjevala je, da mesečno zasluži 1.650,00 EUR, toženec pa 4.400,00 EUR in da so mesečni stroški preživljanja posameznega otroka 1.000,00 EUR. V ta namen je tožnica v tabelah navedla podatke glede višine vsakega posameznega mesečnega izdatka za otroke. Tožnica v pritožbi izpodbija višino posameznih preživninskih stroškov otrok, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne pojasni pa razlogov, zaradi katerih sedaj meni, da so mesečni stroški posameznega otroka med 300,00 do 340,00 EUR in ne 1.000,00 EUR, kot je to zatrjevala v tožbi. Če se ob ugotovitvah sodišča prve stopnje upoštevajo tudi mesečni stroški, kot jih je zatrjevala tožnica, ni nobenega dvoma, da so mesečni stroški A. A. vsaj 407,00 EUR13, B. A. 430,00 EUR in C. A. 374,00 EUR, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.

14. Tudi presoja višine posameznih preživninskih izdatkov, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, pokaže, da so priznani v primerni višini in da jih pritožba neutemeljeno izpodbija. Toženec živi v hiši svojih staršev, kjer prebiva šest oseb, zato je ob upoštevanju splošno znanih dejstev utemeljena ocena sodišča prve stopnje, da so mesečni stroški povezani z bivanjem v hiši vsaj 300,00 EUR. Znesek bivanjskih stroškov za posameznega otroka je zato 50,00 EUR.

15. Glede na finančne zmožnosti pravdnih strank je pravilno ocenjen mesečni strošek za obleko in obutev v višini 65,00 EUR za A. A. in B. A. in 55,00 EUR za C. A. Tožnica je mesečni strošek za obleko in obutev v tožbi ocenila v višini 200,00 EUR. Na pravilno oceno teh mesečnih stroškov tudi ne vpliva zmoten zapis izpovedbe toženca v sodbi sodišča prve stopnje glede stroškov nakupa zimskih čevljev, ki ga izpostavlja pritožba.

16. Pravilno so priznani mesečni stroški za prehrano (110,00 EUR za A. A. in B. A. ter 100,00 EUR za C. A.), ki nastajajo v času bivanja otrok pri tožencu. Pri priznanju teh stroškov pa je bilo upoštevano, da se otroci prehranjujejo tudi v šoli in da toženec teh stroškov nima v času, ko so otroci na stikih s tožnico. Enako pa velja tudi za mesečni strošek za higieno, ki je priznan v višini 10,00 EUR za A. A. in B. A. ter 7,00 EUR za C. A.

17. Tožnica nasprotuje tudi priznanim mesečnim stroškom za šolske položnice (85,00 EUR) in za šolske potrebščine (15,00 EUR za A. A. in B. A. ter 10,00 EUR za C. A.). Navedeni stroški so pravilno ocenjeni, ker se s šolskimi položnicami krijejo različni izleti, ekskurzije ter druge prireditve in dejavnosti v šoli. Tudi mesečni strošek za šolske potrebščine je pravilno ocenjen, kljub dejstvu, da otroci dobijo knjige iz šolskega sklada in da tožnica zatrjuje, da je toženec otrokom kupil zvezke nižjega cenovnega razreda ter da je barvice za B. A. kupila tožnica14. Pri navedenih izdatkih gre za oceno, ob upoštevanju splošno znanih dejstev, s tem, da je tožnica v tožbi mesečne stroške za šolske potrebščine ocenila v višini 55,00 EUR.

18. Pravilno so priznani stroški prevozov za otroke v višini 27,00 EUR, Kljub temu, da je tožnica te stroške v tožbi ocenila v višini 20,00 EUR15. Stroški s prevozi nastajajo celo leto, le da je obseg teh prevozov večji v šolskem obdobju. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da toženec vozi otroke v šolo in iz šole, na treninge, prevozni stroški pa nastajajo tudi, ko toženec odpelje otroke na razvedrilo in nakupe.

19. Potreben je tudi strošek za telefon za A. A. in B. A. v višini 15,00 EUR. Določeni paketi so tudi nižji od 15,00 EUR mesečno, vendar je treba upoštevati še nakup telefonskega aparata, kar pomeni, da glede na finančne zmožnosti pravdnih strank, ne gre za previsok mesečni strošek. Telefon otroka potrebujeta tudi zaradi stikov s tožnica, še posebej ob petkih, ko mora tožnica otroka prevzeti tam, kjer se otroka ob začetku stika nahajata.

20. Že med pravdo sta pravdni stranki zatrjevali, da nasprotna stranka otroke redno ne vozi na zunajšolske dejavnosti oziroma da otroci na treninge zamujajo. Takšna ravnanja so otroci očitali tudi tožnici. Tožnica v pritožbi pavšalno zatrjuje, da toženec C. A. zadnjih štirinajst dni ni pripeljal na trening nogometa in da se ne ve, ali bo še obiskoval treninge. Stroški za zunajšolske dejavnosti so izkazani v višini 40,00 EUR za C. A. in A. A. ter 50,00 EUR za B. A. Dejansko gre za strošek razvedrila. Ta strošek obstaja skozi celo leto in je priznan v primerni višini, še posebej če se upošteva še nakup opreme, ki je povezan z ukvarjanjem s plesom, namiznim tenisom, nogometom in gorskim kolesarjenjem.

21. Mesečna preživninska obveznost toženke predstavlja približno 25 % njene mesečne plače, zato ta obveznost ne bo bistveno vplivala na kritje njenih preživninskih potreb. Tožnica je lastnica osebnega vozila16, zato ima s tem povezane stroške, plačuje najemnino v višini 500,00 EUR, ima tudi stike z otroki in s tem povezane stroške v času stikov in počitnic, kar je bilo upoštevano pri določitvi njene preživninske obveznosti in priznanju preživninskih potreb otrok za čas bivanja pri tožencu. Pri razmejitvi preživninske obveznosti je sodišče prve stopnje tudi pravilno upoštevalo, da bo toženec prevzel večji del bremena varstva in vzgoje otrok in da so toženčevi dohodki nekaj manj kot trikrat višji od tožničinih. Glede na finančne možnosti tožnice, so neutemeljena njena pričakovanja, da bi moral toženec iz razloga, ker ima boljše finančne zmožnosti, kriti sorazmerni del stroškov (65%), ki nastajajo tožnici v zvezi s preživljanjem otrok v času njenih stikov z otroki, in sorazmerni del stroškov otrok, ko so otroci s tožnico na počitnicah. Kot je bilo že pojasnjeno, je bilo pri preživninski obveznosti tožnice upoštevano, da bo ob stikih imela stroške povezane s preživljanjem otrok, s tem, da sodišče prve stopnje ni sledilo preživninskemu zahtevku toženca, da bi morala tožnica kriti del stroškov za počitnice otrok, ker je ugotovilo, da oba starša preživljata počitnice z otroki in krijeta otrokom s tem povezane stroške.

22. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

-------------------------------
1 Pritožba se sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 979/2010.
2 Glej 24. in 27. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje npr. na str. 19 obrazložitve sodbe pojasni, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da odtujitev otrok od tožnice ni posledica toženčeve manipulacije z otroki, marveč tožničin odnos do stikov otrok z očetom, ki jih je omejevala in ni prisluhnila otrokovim željam, da bi več časa preživeli z očetom.
3 Glej 24. tč. (stran 16) obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.
4 Glej 24. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.
5 Glej 16., 32. in 36. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.
6 Toženec z otroki živi v H.
7 Tudi tožnica v pritožbi izpostavlja, da obstaja „vrzel“ v njenih odnosih z A. A. in B. A.
8 Sodišči prve in druge stopnje sta sledili mnenju izvedenke in ne mnenjem CSD (glej npr. prvo mnenje CSD, v katerem je CSD predlagal, da sodišče izda začasno odredbo, da bi bili otroci po en teden pri vsakem od staršev in mnenje z dne 19. 11. 2018, v katerem se opisuje močan konflikt med pravdnima strankama, da toženec otrokom posreduje podatke iz sodnega postopka in podatke iz mnenja izvedenke in da preprečuje stike).
9 V tistem času so bili otroci začasno s sklepom dodeljeni v varstvo in vzgojo tožnici.
10 Podrobneje glej 22. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.
11 Podrobneje glej 27. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.
12 Podrobneje glej 26., 27. in 28. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.
13 Pravilen izračun mesečnih potreb za A. A., kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje celo pokaže, da so njegovi mesečni stroški 417,00 EUR.
14 S tem, da je preživninska obveznost toženke določena od izdaje sodbe sodišča prve stopnje.
15 V pritožbi pa na 20,25 EUR.
16 Toženec v odgovoru na tožbo trdi, da je lastnica osebnega avtomobila znamke BMW.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 410
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (1976) - ZZZDR - člen 105, 105a, 106, 129

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
05.07.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI5Nzk0