<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba in sklep IV Cp 1118/2017
ECLI:SI:VSLJ:2017:IV.CP.1118.2017

Evidenčna številka:VSL00004528
Datum odločbe:17.08.2017
Senat, sodnik posameznik:Alenka Kobal Velkavrh (preds.), Dušan Barič (poroč.), Bojan Breznik
Področje:DRUŽINSKO PRAVO
Institut:predlog za dodelitev otroka, določitev preživnine ter stikov - določitev stikov z otrokom - izvedensko mnenje - ponovno dokazovanje z izvedenci - nadomestni stiki - varstvo koristi otroka - mnenje otroka - preživnina za otroka - potrebe otroka - zmožnosti zavezanca - celovita in prosta presoja dokazov

Jedro

ZPP ne pozna formalnih dokaznih pravil, zato je zmotno toženčevo smiselno zavzeto stališče v pritožbi, da bi morala tožnica dokazovati stroške vrtca in šole ter stanovanjske stroške s predložitvijo računov izvajalcev storitev. Toženec ne konkretizira pritožbenih ugovorov o višini izdatkov za vrtec, šolo, stanovanje in obšolske aktivnosti, kot jih je ugotovilo prvo sodišče, zato ti ugovori ne terjajo obrazloženega odgovora pritožbenega sodišča.

Izrek

I. Pritožbi tožnice se ugodi in se II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

"II. Stiki med očetom B. B., roj. ..., in mld. C. B., roj. ..., potekajo vsako sredo od 16.00 do 17.00 na CSD pod nadzorom strokovne osebe, pri čemer mati A. A. pripelje otroka pred začetkom stika ob 16.00 na CSD in ga po končanem stiku ob 17.00 prevzame na CSD .

V primeru, da stik, kot je določen v prejšnjem odstavku, odpade zaradi bolezni otroka ali njegove odsotnosti iz drugih razlogov, se le-ta nadomesti tako, da po prenehanju razlogov za otrokovo odsotnost stik poteka v sredo (neposredno pred rednim stikom) od 15.00 do 16.00 na CSD pod nadzorom strokovne osebe, pri čemer mati A. A. pripelje otroka pred začetkom stika ob 15.00 na CSD in ga po končanem stiku ob 17.00 prevzame na CSD, vse dokler se ne nadomestijo vsi odpadli stiki."

II. Pritožba toženca se zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožnica krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je mladoletnega otroka pravdnih strank C. B. zaupalo v varstvo in vzgojo materi - tožnici A. A. (I. točka izreka sodbe in sklepa). Stike med očetom - tožencem in mld. C. je uredilo tako, da potekajo vsako sredo od 16.00 do 17.00 brez nadzora, na način, kot je to razvidno iz II. točke izreka. Določilo je preživnino, ki jo je toženec dolžan plačevati za otrokovo preživljanje, in sicer v času od 1. 9. 2015 do 31. 8. 2016 v mesečnem znesku 340,00 EUR, za čas od 1. 9. 2016 dalje pa v mesečnem znesku 300,00 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je to razvidno iz III. točke izreka. Kar je tožnica zahtevala več ali drugače, je prvo sodišče zavrnilo (IV. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi (V. točka izreka), poleg tega pa tudi toženčev ugovor zoper sklep o začasni odredbi z dne 25. 11. 2016 (VI. točka izreka). Odločilo je še, da pravdni stranki nosita svoje pravdne stroške (VII. točka izreka).

2. Zoper sodbo in sklep prvega sodišča sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožnica izpodbija odločitev o stikih, pri čemer uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo prvega sodišča v tem delu tako, da stiki med mld. sinom C. in tožencem potekajo pod nadzorom na CSD vsako sredo med 16.00 in 17.00. Navaja, da je sodišče določilo stike brez nadzora v nasprotju z izvedenimi dokazi, in sicer dopolnitvijo izvedenskega mnenja dr. M. T. in dr. T. R. Dr. T. je po poslušanju zvočnega posnetka pojasnila, da obstaja realna možnost, da bo toženec z otrokom manipuliral na škodo tožnice, zato se mora toženec pred vzpostavitvijo stikov vključiti v vzgojno svetovanje, ki bo povečalo znanje starša glede varovanja otrokove spolne, čutne in osebne integriranosti, obenem pa vključuje tudi negativno prikazovanje drugega starša. Enak zaključek je napravila izvedenka dr. H. Dr. R. se je v celoti strinjal z mnenjem dr. T. in opozoril na nujnost predhodne postopnosti tako, da bi stiki v prvem obdobju potekali izven CSD ob navzočnosti tretje osebe, to je pod nadzorom, toženec pa bi se moral sočasno udeležiti posebnega strokovnega usposabljanja. Oba izvedenca sta spremenila svoje pisno izvedensko mnenje na naroku 21. 11. 2016, na katerem sta pojasnila razloge, zaradi katerih predlagata, da ostajajo stiki enkrat tedensko pod nadzorom. Stiki izven CSD ob navzočnosti tretje osebe niso bili mogoči, ker se toženec ni strinjal s tretjo osebo, ki bi sodelovala pri stikih. Prvo sodišče je v obrazložitvi korektno povzelo ugotovitve obeh izvedencev s predlogom o nadzorovanih stikih na CSD in vključitvijo toženca v ustrezno strokovno usposabljanje, očitno pa je sprejelo svojo odločitev zato, ker je pritožbeno sodišče pritožbi toženca proti izdani začasni odredbi o stikih pod nadzorom delno ugodilo in spremenilo začasno odredbo tako, da stiki potekajo v enakem obsegu in na enak način, vendar brez nadzora. Odločitev sodišča je v nasprotju z ugotovitvami izvedencev, ki sta predlagala stike pod nadzorom. Toženec svojega ravnanja glede poljubljanja in neupoštevanja osebne integritete otroka, kar so ugotovili vsi izvedenci, ne prepozna kot neprimernega. Vedenje toženca je pomenilo poseg v sinovo osebno integriteto, toženec pa nima ustreznih vzgojnih prijemov. Zato je potrebno njegovo dodatno usposabljanje pred sprostitvijo stikov. Starša se za nadomeščanje stika 22. 2. 2017 nista dogovorila, toženec pa je začel izvajati stike po svoje tako, da je prihajal v šolo, kar je otroka vznemirilo. Poleg tega je prevzel otroka ob 16.00 pred CSD, vendar ga je samo iz prvega stika pripeljal ob določeni uri, nato pa je ob naslednjih stikih tožnici sporočil, da bo otroka pripeljal kasneje, ker nadomešča odpadli stik. Nadomeščanje stika ni bilo dogovorjeno. Toženec ne upošteva odločitve sodišča o stikih ter ravna samovoljno in neprimerno. Šele po ustreznem strokovnem usposabljanju toženca bo mogoče preveriti, ali lahko stiki potekajo brez nadzora in v otrokovo korist.

3. Toženec vlaga pritožbo zoper sodbo in sklep iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo razveljavi ter vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da se je prvo sodišče pri odločanju o zaupanju otroka v varstvo in vzgojo oprlo predvsem na osebnostno strukturo toženca, osebnostne strukture tožnice pa ni upoštevalo. Sodišče ni ugotavljalo razlogov bivanjskega okolja otroka, njegove želje, pri kateremu od staršev bi rad živel, in drugih okoliščin na njegovi strani. Kršena je bila toženčeva pravica do poštenega postopka. Tožnica je napeljala delavca CSD J. C. na možnost spolne zlorabe sina s strani toženca, da je bila podana kazenska ovadba. Prvo sodišče se je zato večino časa ukvarjalo s spolno zlorabo, ki pa se ni izkazala za resnično. Sodišče se je pri odločitvi o dodelitvi otroka v varstvo in vzgojo tožnici naslonilo izključno na izvedeniška mnenja, mnenj in predlogov CSD pa ni ocenilo. Ker sodišče ni dodatno zaslišalo I. V. H., je s tem storilo kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženec je podal argumentirane pripombe na izvedensko mnenje dr. T. in dr. R. s pomočjo sodnega izvedenca M. V. Na svoje pripombe ni dobil odgovora sodišča, ki tudi ni zaslišalo predlagane priče M. V. Klinično psihološki pregled tožnice, ki ga je podal dr. R., je pokazal neustrezno osebnostno strukturo tožnice. Ugotovljene okoliščine kažejo, da je otrok "sredstvo" za maščevanje očetu, s čimer se otroku povzroča škodo. Sin C. je bil in je še vedno manipuliran s strani tožnice, ki zato ni primerna skrbnica otroku. To kažejo tudi dogodki 15. 3. 2017, ko tožnica tudi s pomočjo lažnih kazenskih ovadb namerno ovira otrokove stike z očetom. Izpodbijana sodba nima razlogov o tem, zakaj sodišče ni poskušalo pridobiti mnenja otroka, da izrazi željo, pri kateremu od staršev bi rad živel. Otrok ni bil obveščen o uvedenem postopku in o njegovi pravici, da izrazi svoje mnenje. Sodišče ni pojasnilo, ali bi bil otrok sposoben razumeti pomen postopka in posledice odločitve. Sodba nima razlogov o tem, zakaj ni upoštevana otrokova želja, da želi živeti pri očetu, kar je izrazil na CSD in med pogovorom s sodno izvedenko N. H. Izvedenci in sodišče se niso ukvarjali z vprašanjem odtujitvenega sindroma pri otroku. Sodišče ni razkrilo, zakaj je predlog CSD nesprejemljiv. Iz enakih razlogov toženec podaja pritožbene razloge tudi zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper začasno odredbo. Odločitev o stikih očeta z otrokom eno uro vsako sredo brez nadzora je nerazumna, neživljenjska in otroku v škodo. Nedopustno je omejiti stike med očetom in otrokom, saj se sum poskusa spolne zlorabe očeta nad otrokom ni potrdil, otrok pa s strani očeta ni bil v ničemer ogrožen. Sodba nima razlogov o tem, zakaj ni upoštevana želja otroka po obširnih stikih z očetom in njegovo družino. Otrok je izrazil svoje mnenje v obliki risbice pri izvedenki N. H. 22. 12. 2015, sodišče pa njegove želje ne upošteva. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo otrokovega mnenja. Sodišče je sledilo dr. R. in dr. T., ki sta v pisnem mnenju predlagala popolno sprostitev stikov očeta z otrokom, na obravnavi 21. 11. 2016 pa sta si po poslušanju zvočnega posnetka stika na CSD 3. 8. 2016 premislila in predlagala postopno sprostitev stikov s pogojem, da se toženec vključi v svetovanje z namenom odprave negativnega prikazovanja tožnice v razmerju do otroka. Takšno stališče je nesprejemljivo. Kot razlog za izdajo začasne odredbe o omejitvi stikov je bil upoštevan sum spolne zlorabe oziroma toženčevo neprimerno vedenje, kar pa se med dolgotrajnim postopkom ni potrdilo. Sodišče je nato našlo nov razlog, da toženec manipulira z otrokom v škodo matere, kar pa iz zvočnega posnetka stika ne izhaja. Sodišče ni ocenilo okoliščine, da tožnica negativno prikazuje toženca pred otrokom. Kršena je bila toženčeva pravica po enakopravnem obravnavanju obeh staršev. Sodišče je dr. R. naložilo s sklepom z dne 2. 12. 2016, da poda pisno mnenje o tem, kako naj bo s končno odločbo sodišča odločeno o načinu in obsegu poteka stikov, kar pa je presegalo nalogo izvedenca, saj mora odgovor na to vprašanje dati sodišče. Toženec je predlagal zaslišanje dr. R., glede na pripombe, ki jih je dal na njegovo dopolnilno izvedensko mnenje, vendar pa sodišče tega dokaza ni izvedlo oziroma ga je zavrnilo kot nepotrebnega, s čimer je bila storjena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V postopku je bilo ugotovljeno, da imata obe stranki primerne starševske kapacitete, kar je razvidno tudi iz pisnih mnenj izvedencev, sodišče pa je kljub temu ohranilo stike le enkrat tedensko po eno uro brez nadzora. Sodišče ni razkrilo razlogov, da bi bil otrok ogrožen ob sproščenih stikih. Kršena je tako pravica toženca do stikov z otrokom kot tudi otrokova pravica do stikov z očetom. Izkazano je bilo, da je otrok čustveno navezan na očeta, o dobrih starševskih kapacitetah toženca pa govori tudi dejstvo, da je lepo vzgojil sina D. iz prejšnje partnerske zveze. Pogoj, da se stiki popolnoma sprostijo, najprej v prisotnosti dveh oseb, in da se toženec vključi v družinsko svetovanje ni takšen, ki bi lahko upravičeval omejitev stikov očeta z otrokom. Sodišče je napačno ocenilo vlogo toženca za nadomestitev odpadlih stikov z dne 20. 2. 2017, saj ne gre za poskus širitve stikov. Sodišče zmotno ugotavlja, da je tožnica mesečno prejemala povprečno 2.360,86 EUR neto iz naslova plače, prehrane in potnih stroškov. Prehrana in potni stroški so stroški v zvezi z delom, zato ne sodijo v okvir plače. Tožničini dohodki niso takšni kot jih prikazuje, saj prejema otroški dodatek. Toženec je nezaposlen, brez likvidnega premoženja, prihranki okoli 50.000,00 EUR v gotovini pa so skoraj že pošli. Otrokove potrebe je treba izraziti v denarju. Izdatke, katerih narava to dopušča, je potrebno natančno ugotoviti, tožnica pa ni predložila nobenega računa za stroške vrtca, šole, režijske stroške in stroške izvenšolskih dejavnosti. Toženec je analitično prikazal, da tožnica dejansko posluje slabo. Tožnica ni predložila dokazil o plačilu režijskih stroškov za stanovanje. Vplačila v rezervni sklad so obveznost lastnika stanovanja. Tožnica pretirava s prikazom stroškov za otrokovo hrano. Očitno pretiravanje je tudi pri stroških izletov in počitnic. Določena preživnina je občutno previsoka in ne odraža dejanskih finančnih zmožnosti roditeljev in tudi ne potreb otroka. Ocenjeni stroški za kritje otrokovih potreb so previsoki. Tožnica glede na svojo povprečno mesečno plačo ni mogla kriti otrokovih potreb, kot jih ocenjuje sodišče. Toženec ima tudi preživninsko obveznost do sina D., pri čemer je neobrazloženo, ali D. mati plačuje preživnino ali pa je vsa preživninska obveznost do sina D. na tožencu. Breme preživljanja mld. C. je bilo napačno porazdeljeno. Primerna preživnina bi znašala 150,00 EUR mesečno.

4. Vsaka pravdna stranka v odgovoru na pritožbo nasprotne stranke predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba tožnice je utemeljena. Pritožba toženca ni utemeljena.

Glede zaupanja otroka v varstvo in vzgojo

6. Prvo sodišče je na podlagi izvedenih dokazov ugotovila vsa odločilna dejstva, na podlagi katerih je v skrbno izvedeni dokazni oceni izčrpno in prepričljivo obrazložilo, zakaj je v otrokovo korist, da se ga zaupa v varstvo in vzgojo materi. Oporo za svojo odločitev je imelo predvsem v izvedenskih mnenjih vseh petih izvedencev s področij psihiatrije in klinične psihologije, ki so vsak s svojega zornega kota tožnico v primerjavi s tožencem prepoznali kot osebo, ki bo lahko bolje skrbela za otrokov celovit razvoj v pomenu 102. člena ZZZDR. Prvo sodišče je na tej podlagi analiziralo tudi osebnostne lastnosti tožnice (v odnosu do otroka), zato so nasprotne pritožbene trditve neumestne. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju sklicuje na pravilne in prepričljive razloge tega dela izpodbijane sodbe.

7. Glede na ugotovitve prvega sodišča ni dvoma, da je tožnica primernejša od toženca, da se ji otrok zaupa v varstvo in vzgojo. Otrok ima rad oba starša in je nanju navezan, žal pa je (vse bolj) obremenjen s konfliktnim razmerjem med njegovima staršema. Prvo sodišče je pridobilo tudi mnenje CSD (ki je predlagal dodelitev otroka materi), vendar pa je pravilno presodilo, da bo glede na sporna vprašanja strank, izražena v zvezi z zaupanjem otroka v varstvo in vzgojo, odgovore nanje potrebno poiskati s pomočjo izvedencev ustreznih strok, ki so za to strokovno bolj usposobljeni od delavcev CSD. Prvo sodišče je pojasnilo, katere okoliščine so bile bistvene za odločitev o zaupanju otroka v varstvo in vzgojo glede na trditve pravdnih strank (9. točka obrazložitve), zato navržena vprašanja, ki jih toženec v pritožbi niti ne konkretizira (4. točka), niso imela nobenega pomena za odločitev prvega sodišča. Dodatno zaslišanje priče I. V. H. zato ni bilo potrebno (tudi zato ne, ker je priča pojasnila ob svojem zaslišanju, da je obravnavala družino le v okviru predhodnega družinskega posvetovanja in svetovalnega procesa znotraj tega postopka, s pripravo poročila in mnenja CSD z dne 3. 4. 2015 pa se je njeno delo na tem primeru končalo).

8. Prvo sodišče je na podlagi ugotovitev izvedencev pojasnilo, da pri otroku ni bilo ugotovljenih znakov spolne zlorabe oziroma napeljevanja k spolnim dejanjem, s čimer so se tožničine trditve o takšnem toženčevem ravnanju izkazale za neutemeljene (in tega prvo sodišče ni upoštevalo med razlogi za dodelitev otroka materi). Toženčevi očitki na tožničin račun, da je podala kazensko ovadbo zaradi suma omenjenega kaznivega dejanja z namenom škodovati tožencu (in otroku) so neutemeljeni, saj so izvedenci ugotovili, da tožnica ni maščevalna ali manipulativna ter da je bila njena skrb zaradi suma spolne zlorabe pristna. Zato so toženčeve trditve o tožničinem sprevrženem dejanju zaradi podane kazenske ovadbe v povezavi z delavcem CSD J. C. neresnične.

9. Toženec nepopolno prikazuje ugotovitve dr. T. R. v zvezi s klinično psihološkim pregledom tožnice, saj omenja tožničine "šibke" strani iztrgano iz konteksta celotnega izvedenskega mnenja dr. M. T. in dr. T. R. Prvo sodišče je utemeljeno sledilo njunemu izvidu in mnenju, v katerem sta celovito analizirala ugotovljene osebnostne lastnosti pravdnih strank, pri čemer ugotavljata, da so za otrokov vsestranski razvoj pri tožnici podane boljše osebnostne kapacitete, večja organiziranost in večja predvidljivost vzgojnega ravnanja. Na toženčeve pripombe na njuno izvedensko mnenje sta izvedenca obrazloženo odgovorila na naroku 21. 11. 2016 (toženec v pritožbi ne pojasni, na katere pripombe na izvedensko mnenje ni bilo odgovorjeno), pri čemer sta poudarila, da sta bila za sestavo izvedenskega mnenja bistvena pregled in razgovor z obema pravdnima strankama in otrokom. Tega dr. M. V. s pomočjo katerega je toženec podal pripombe na izvedensko mnenje, ni opravil, kar že samo po sebi ne daje ustrezne teže toženčevim pripombam, kolikor se nanašajo na osebnostne lastnosti "preiskovanih" oseb. Prvo sodišče ni imelo razlogov, da bi kot pričo zaslišalo dr. M. V., saj toženec ni pojasnil, o čem naj bi pričal. Očitki o tožničini manipulaciji z otrokom v zvezi z njeno kazensko ovadbo so neizkazani, saj so izvedenci zavrnili možnost takšnega tožničinega ravnanja. Zatrjevani dogodki v času po koncu glavne obravnave ne morejo biti relevantni za odločitev pritožbenega sodišča glede vprašanja zaupanja otroka v varstvo in vzgojo.

10. Izvedenci so ugotovili, da je otrok čustveno navezan na oba starša, pri čemer izkazuje do matere in njenega okolja večjo čustveno pripadnost in navezanost (dr. N. H.) oziroma je močneje navezan na mater, na katero veže več svojih razvojnih potreb ter teženj po emocionalni opori in usmeritvah vedenja (dr. M. T. in dr. T. R.). Prvo sodišče je v sklopu izdelanih izvedenskih mnenj, pri sestavi katerih so posamezni izvedenci opravili tudi pogovor in psihološki pregled z otrokom, s tem pridobilo tudi vpogled v otrokov čustveni svet v razmerju do staršev, kar je zadostovalo z vidika varstva otrokovih pravic v postopku. Glede na otrokovo starost (roj. 2010) je prvo sodišče očitno na konkludenten način zavzelo stališče, da mld. C. (ob sestavi izvedenskega mnenja je bil star šele pet let) še ni sposoben razumeti pomena postopka in posledice odločitve v smislu prvega odstavka 410. člena ZPP, zaradi česar ga ni obvestilo o uvedbi postopka. Pritožbeno sodišče se s tem strinja. Sodišče upošteva tudi otrokovo mnenje le tedaj, če ga je otrok izrazil sam ali po osebi, ki ji zaupa in jo je sam izbral, ter če je otrok sposoben razumeti pomen njegovega mnenja in posledice (tretji odstavek 105. člena ZZZDR). Splošno znano je, da otroci v tej starosti in zrelosti še niso sposobni izraziti svoje prave volje, kar velja tudi za mld. C.(v tem pogledu je sama po sebi dovolj zgovorna ugotovitev izvedenke dr. B. V. H., da je otrok zelo sugestibilen). Zato ni mogoče slediti pritožbi, da je otrok kdaj izrazil (pravno upoštevno) željo, da želi živeti pri očetu (v podatkih spisa takšna otrokova želja tudi ni izkazana).

Glede stikov

11. Prvo sodišče je pri odločitvi o stikih izhajalo iz sklepa pritožbenega sodišča IV Cp 3378/2016 z dne 19. 1. 2017, ki je pri sprostitvi stikov pod nadzorom v trajanju ene ure ob sredah na CSD (ki so bili določeni z začasno odredbo z dne 1. 9. 2015) menilo, da nadzor CSD ni več potreben in da bo toženec v nadaljevanju (vendarle) sprejel ponujeno svetovanje (predvsem zaradi odpravljanja otroku škodljivega negativnega prikazovanja tožnice), kar bi ob uspešnosti svetovalnega programa postopoma lahko privedlo do popolne sprostitve stikov. Takšno pričakovanje se je v kratkem času, že ob koncu glavne obravnave 22. 2. 2017, očitno izjalovilo (sodeč po toženčevem predlogu z dne 20. 2. 2017 za širši obseg stikov, ne da bi se vključil v svetovanje), saj toženec tudi po prejemu omenjenega sklepa pritožbenega sodišča ni pokazal nobene pripravljenosti, da se vključi v ustrezen svetovalni program.

12. Toženčeva nepripravljenost, da bi v okviru svetovanja, v katerem bi se poučil o razvojnih potrebah otroka, kaj je primerno glede izražanja naklonjenosti, čustev in reakcij staršev na telesne in razvojne potrebe otrok (dr. N. H.) oziroma o starševskih veščinah in psihosocialnem razvoju otrok, o povečanju znanja starša glede varovanja otrokove spolne, čutne in osebne integriranosti ter o škodljivosti negativnega prikazovanja drugega starša (dr. M. T., dr. T. R.), odpravil svoje neprimerno in škodljivo ravnanje v odnosu do otroka, izkazuje resno nevarnost, da bo toženec (še naprej) manipuliral z otrokom in mu povzročal škodo z dolgoročnimi posledicami v njegovem osebnostnem razvoju. Dr. M. K. je med drugim ugotovila, da pri tožencu ni zaslediti želje po tem, da bi imel otrok dobre odnose tudi z materjo, do katere je toženec izrazito kritičen in omalovažujoč. Po ugotovitvah dr. N. H. toženec otroka navezuje nase, težje upošteva otrokove potrebe po materi in z neprimernimi reakcijami (naj pove, da bi raje živel pri očetu) izvaja psihični pritisk na otroka. Iz poročila CSD z dne 3. 3. 2016 o izvajanju stikov pod nadzorom izhaja, da je oče otroka na stikih obremenjeval z odnosom do matere, in sicer z vprašanji o njej, kar je praviloma vodilo do očetovega čustvenega pritiskanja na otroka, zaradi česar je bil oče s strani CSD opozorjen.

13. Izvedenca dr. M. T. in dr. T. R. sta svoje izvedensko mnenje dopolnila na naroku 21. 11. 2016 (po poslušanju posnetka začetka stika na CSD z dne 3. 8. 2016). Dr. T. je izpostavila očetovo vključitev v svetovanje kot potrebno, da se šele začnejo izvajati nenadzorovani stiki (pri čemer stikov ni mogoče sprostiti brez izkazanih uspešnih rezultatov svetovanja), saj (med drugim) pri očetu obstaja realna možnost manipuliranja z otrokom na škodo tožnice (in otroka), ob tem pa je sestavni del svetovanja tudi obravnava negativnega prikazovanja drugega starša (kar se je kazalo v toženčevem odnosu do otroka). Dr. R. se je strinjal, da so še vedno potrebni omejeni stiki (pod nadzorom). Z vidika otrokove koristi je menil, da bi bil v primerjavi s stikom pod nadzorom CSD primernejši stik ob prisotnosti tretje osebe, s katero bi pravdni stranki soglašali, ob tem pa bi bila potrebna tudi očetova vključitev v ustrezno svetovanje. Pri tem je opozoril, da morajo v primeru "neizpolnitve" takšne situacije stiki še naprej ostati pod nadzorom CSD. Izvedenec je pojasnil, zakaj je vključitev toženca v svetovanje pogoj za postopno sprostitev stikov, to je brez nadzora in v "polnem" obsegu (30. točka obrazložitve).

14. Svetovanje je po ugotovitvah izvedencev dr. T. in dr. R. nujno potrebno, da toženec spremeni vedenjske vzorce tako, da tožnice ne bo več negativno prikazoval v razmerju do otroka in da z otrokom ne bo več manipuliral v škodo tožnice. Takšno ravnanje spravlja otroka v stisko, ki se lahko ob toženčevem nespremenjenem vedenju v bodoče že po naravi stvari zgolj še stopnjuje. Toženec se ni pripravljen vključiti v ustrezno svetovanje, kar potrjuje, da ima v ospredju lastne potrebe pred koristmi otroka. Takšno toženčevo ravnanje po mnenju dr. R. glede na toženčeve osebnostne lastnosti ni presenetljivo. Ker je toženec nadaljeval s takšnim ravnanjem tudi med izvajanjem stikov pod nadzorom CSD, ni dvoma, da ni razlogov za ukinitev stikov pod nadzorom. Če je otrok izpostavljen toženčevim psihičnim pritiskom tudi v času stika pod nadzorom, je CSD dolžan ustrezno ukrepati in zaščititi otroka (tako, da toženca opozori na neprimerno ravnanje in mu ga ob poskusu ponovitve prepreči). Če toženec ne bo prepoznal škodljivosti takšnega ravnanja za otroka, lahko takšen položaj v skrajnem primeru privede tudi do (začasne) ukinitve stikov.

15. Pritožbeno sodišče je glede na ugotovitve prvega sodišča zato ocenilo, da morajo stiki do nadaljnjega potekati pod nadzorom CSD. Šele uspešnost svetovalnega programa, v katerega bi se toženec v otrokovo dobro moral vključiti, bo lahko omogočila stike brez nadzora in njihovo postopno širitev. Dr. R. je v svojem dopolnilnem mnenju z dne 9. 1. 2017 vztrajal pri že zavzetem stališču, da je v situaciji, ko se pravdni stranki ne moreta dogovoriti o ustrezni osebi ali dveh, ki bi bili prisotni na stikih izven CSD (in ko se toženec noče vključiti v ustrezno obliko družinskega svetovanja), nadaljnje izvrševanje stikov pod nadzorom CSD še vedno najprimernejša oblika stikov.

16. Ker dr. R. v dopolnilnem mnenju z dne 9. 1. 2017 ni pojasnil nič novega, bil pa je že zaslišan (in že tedaj jasno izpostavil, da morajo stiki ostati pod nadzorom CSD, če se pogoji za njihovo postopno sprostitev ne bodo izpolnili), že zato ni bilo nobenih razlogov za njegovo ponovno zaslišanje. Očitana kršitev določb postopka zato ni podana. Ni dvoma, da stiki v trajanju ene ure tedensko pod nadzorom CSD ne omogočajo oz. ne razvijajo potrebne povezanosti med otrokom in očetom ter s tem ne zagotavljajo otrokove največje koristi, vendar pa je vzroke za takšno situacijo treba iskati zgolj v omenjenem toženčevem neodgovornem ravnanju. Vse, kar je bilo povedano glede otrokove želje (mnenja) v zvezi z odločitvijo o zaupanju otroka v varstvo in vzgojo, smiselno velja tudi za odločitev o stikih.

17. Dr. T. in dr. R. sta med zaslišanjem pojasnila, zakaj sta dopolnila svoje mnenje glede stikov med otrokom in tožencem (kar je prvo sodišče povzelo v 29. in 30. točki obrazložitve ter se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na te razloge). Ne gre le za možnost toženčevega manipuliranja z otrokom (v njegovo škodo in škodo tožnice), ampak za to, da je toženec takšna nedopustna dejanja tudi izvrševal, kot je bilo že pojasnjeno. Osnovnih izvedenskih mnenj dr. H. in dr. V. H. ter dr. T. in dr. R. glede vprašanja določitve stikov ni mogoče presojati ločeno od njunih dopolnitev (kot to poskuša toženec v svoji pritožbi), ki so ju izvedenci podali med zaslišanjem, ko so na podlagi novih (dodatnih) spoznanj o toženčevem ravnanju v času stikov vsi štirje prišli do enakega predloga oz. mnenja, da naj stiki potekajo pod nadzorom.

18. Glede na povedano je pritožbeno sodišče ugodilo tožničini pritožbi ter spremenilo odločitev o stikih tako, da potekajo pod nadzorom CSD, nadomestitev odpadlih stikov pa je bilo zato treba prilagoditi poslovnemu času CSD tako, da nadomestitveni stik poteka neposredno pred začetkom rednega stika ob sredah, kot je to razvidno iz izreka te odločbe.

19. Toženec je 20. 2. 2017 predlagal nadomestitev odpadlih stikov, določenih z začasno odredbo z dne 1. 9. 2015, pri čemer je v vlogi pojasnil, v katerih dnevih so stiki odpadli. Prvo sodišče ni sledilo temu predlogu, ker je zavzelo stališče, da naj bi šlo za poskus širitve stikov. Pritožbeno sodišče ne soglaša s tem stališčem, saj gre za vprašanje nadomestitve odpadlega stika, ne pa za širitev stikov. V otrokovo korist je, da se odpadli stiki nadomestijo. Prvo sodišče o tem predlogu toženca ni odločilo v izreku svoje odločbe. Zavrnilo je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, vendar pa toženčev predlog z dne 20. 2. 2017 ne predstavlja dela zahtevka iz nasprotne tožbe. Prvo sodišče bo zato moralo o tem toženčevem predlogu odločiti s posebnim sklepom (toženčevo pritožbo je v tem delu razumeti kot predlog za izdajo dopolnilnega sklepa). Glede na konfliktnost razmerja med pravdnima strankama je smotrno, da se nadomestitev odpadlih stikov po začasni odredbi z dne 1. 9. 2015 uredi s sodno odločbo. Ob tem bo prvo sodišče moralo ugotoviti, ali je toženec po končani glavni obravnavi (glede na trditve tožnice v pritožbi, katerim toženec v odgovoru na njeno pritožbo ni obrazloženo ugovarjal) nadomestitev teh odpadlih stikov samovoljno izsilil s podaljševanjem trajanja stikov brez nadzora ob sredah. Če to drži, bo prvo sodišče moralo ugotoviti, kateri odpadli stiki po začasni odredbi z dne 1. 9. 2015 so bili na ta način dejansko že nadomeščeni, ter to ustrezno upoštevati pri odločitvi o toženčevem predlogu.

Glede preživnine

20. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, kakšne so materialne in pridobitne zmožnosti tožnice. Ugotovilo je, da je tožnica iz naslova plače, stroškov prehrane in potnih stroškov v obdobju od oktobra 2014 do septembra 2016 mesečno prejela dobrih 2.360,00 EUR, ob tem pa je upoštevalo tudi doseženi dobiček v tem času, dobrih 663,00 EUR mesečno, skupno tako okoli 3.024,00 EUR mesečno, in sicer na podlagi obračuna prejemkov (priloga A98) in tožničine izpovedbe. Glede na naravo tožničine poslovne dejavnosti se pritožbeno sodišče strinja z oceno prvega sodišča, da izplačani potni stroški (najmanj v pretežni meri) dejansko predstavljajo tožničin dohodek, takšen zaključek pa podpira tudi tožničin življenjski stil oziroma dober življenjski standard, na primer dopustovanje v tujini, vključno s potovanji v eksotične kraje, česar sta bili pravdni strani navajeni že v času skupnega življenja. Otroški dodatek tožnica prejema prav zato, ker ima skupen prejemek iz naslova plače in dobička sorazmerno povprečen (okoli 1.000,00 EUR do 1.200,00 EUR, kot izhaja iz priloge A98).

21. Pravilna je tudi ugotovitev o toženčevi materialni in pridobitni zmožnosti. Njegova nezaposlenost ni odločilna, saj je še v novembru in decembru 2016 razpolagal s prihranki v višini dobrih 50.000,00 EUR (toženčeva izpoved na naroku 21. 12. 2016). Toženčeva pritožbena trditev, da "skoraj nima več prihrankov" je neizkazana. V nekaj mesecih (do zadnje obravnave) naj bi porabil 50.000,00 EUR, česar mu ni mogoče verjeti, saj ne pojasni, za kaj naj bi porabil te prihranke. Tudi toženčev življenjski stil oziroma standard je očitno zelo dober, saj s sinom D. živita v najetem stanovanju, ki meri kar 128 m2, za katerega plačuje 540,00 EUR najemnine, poleg obratovalnih stroškov 160,00 EUR (z ogrevanjem vred), kot je izpovedal na tem naroku. Glede na toženčevo izpoved, da znašajo mesečni stroški njegovega in D. preživljanja okoli 2.000,00 EUR (skupaj fiksni in variabilni stroški), je celo verjetnejša možnost, da ima toženec tudi redne mesečne prejemke (kot je sam izpovedal v kazenskem postopku, na naroku 21. 12. 2016 pa je to zanikal).

22. Pritožbeno sodišče kot prepričljivo, izčrpno in skladno sprejema tudi dokazno oceno prvega sodišča o višini otrokovih mesečnih potreb, ki sta jih pravdni stranki glede na ugotovljene materialne in pridobitne zmožnosti v celoti zmožni kriti. Gre za vrednotno oceno pravno pomembnih okoliščin, ki se nanašajo na otrokove potrebe iz drugega odstavka 129.a člena ZZZDR, ne pa za matematični izračun višine posameznih izdatkov. Prvo sodišče je analitično presojalo posamezne otrokove potrebe, upoštevajoč tudi njegovo starost in splošno znana dejstva o okvirnih cenah posameznih dobrin in storitev, pri čemer je kritično ocenjevalo tudi tožničine trditve o mesečnih stroških otrokovega preživljanja (za razliko od toženca, ki do konca glavne obravnave ni podal nobenih konkretiziranih trditev o višini otrokovih potreb).

23. ZPP ne pozna formalnih dokaznih pravil, zato je zmotno toženčevo smiselno zavzeto stališče v pritožbi, da bi morala tožnica dokazovati stroške vrtca in šole ter stanovanjske stroške s predložitvijo računov izvajalcev storitev. Toženec ne konkretizira pritožbenih ugovorov o višini izdatkov za vrtec, šolo, stanovanje in obšolske aktivnosti, kot jih je ugotovilo prvo sodišče, zato ti ugovori ne terjajo obrazloženega odgovora pritožbenega sodišča. Prvo sodišče je glede bivalnih stroškov tožnice in otroka upoštevalo kot primeren otrokov strošek iz tega naslova le tretjino vseh mesečnih stroškov (244,00 EUR), zato pritožbeno sodišče sprejema oceno teh stroškov kot realno. Tožničinih plačil v rezervni sklad prvo sodišče ni upoštevalo. Realna je tudi ocena stroškov otrokove prehrane doma (120,00 EUR mesečno), enako velja za mesečne stroške za oddih, razvedrilo in prostočasne aktivnosti (120,00 EUR), toženčeva kritika pa je tudi v tem delu pavšalna in neutemeljena (ne drži, da bi bilo letovanje otrok do 12. leta starosti zastonj v vseh turističnih paketih, ne glede na vrsto destinacije).

24. Pravilna je tudi porazdelitev bremena preživljanja (126. člen in 129. člen ZZZDR), glede na to, da ima toženec še preživninsko obveznost do sina D., katerega mesečni stroški preživljanja znašajo 500,00 EUR. Toženec ga ni dolžan sam preživljati, saj je k temu zavezana tudi D. mati (po toženčevi izpovedbi znaša njena preživninska obveznost 104,00 do 105,00 EUR mesečno). Kot je pravilno pojasnilo že prvo sodišče, za odločitev o višini preživnine za C. ni pomembno, ali D. dejansko prejema preživnino od matere.

Glede zavrnitve ugovora zoper sklep o začasni odredbi

25. Prvo sodišče je utemeljeno zavrnilo toženčev pavšalen ugovor zoper sklep o začasni odredbi, s katero je bil C. začasno zaupan v varstvo in vzgojo materi. Pritožba zoper sklep o zavrnitvi ugovora ni obrazložena, saj toženec v tem delu navaja zgolj to, da "podaja enake pritožbene razloge kot v točkah 1 do 9 pritožbe zoper sodbo". V okviru uradnega preizkusa pritožbe zoper sklep pritožbeno sodišče ugotavlja, da uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani.

Sklepno

26. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče ugodilo tožničini pritožbi in spremenilo izpodbijano sodbo glede odločitve o stikih, kot je razvidno iz izreka (5. alineja 358. člena ZPP). Toženčevo pritožbo je v celoti zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo in sklep prvega sodišča, saj uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso bili podani (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

27. Tožnica krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker z odgovorom na pritožbo ni prispevala k rešitvi zadeve (413. člen ZPP). Toženec ni priglasil pritožbenih stroškov.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (1976) - ZZZDR - člen 102, 105, 105/3, 126, 129, 129a
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 410, 410/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.10.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE0NDA3