<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sklep IV Cp 622/2017
ECLI:SI:VSLJ:2017:IV.CP.622.2017

Evidenčna številka:VSL0086922
Datum odločbe:22.03.2017
Senat, sodnik posameznik:Dušan Barič (preds.), Alenka Kobal Velkavrh (poroč.), Bojan Breznik
Področje:DRUŽINSKO PRAVO
Institut:izvrševanje roditeljske pravice - menjava osnovne šole - mnenje otroka - zaslišanje otroka - korist otroka - kriteriji za presojo otrokovih koristi - načelo kontinuitete

Jedro

Na podlagi četrtega odstavka 113. člena ZZZDR sodišče upošteva tudi otrokovo mnenje, če ga je otrok izrazil sam ali po osebi, ki ji zaupa in jo je sam izbral, in če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice. Vsebina navedenega člena torej določa, da mora sodišče ugotoviti, če je otrok sposoben razumeti njegov pomen in posledice odločitve ter mu omogočiti, da to mnenje izrazi v okoliščinah in na način, ki najbolj ustreza njegovi starosti in drugim okoliščinam. Zakon torej ne zahteva, da bi moralo sodišče pred odločitvijo A. A. neposredno zaslišati, oziroma, da bi moral CSD z otrokom opraviti razgovor, kot to zmotno meni pritožba. Kot izhaja iz poročila in mnenja Centra za socialno delo z dne 29. 8. 2016, se CSD ni odločil za opravo razgovora z otrokom, ker ni želel otroka ponovno izpostavljati, saj starša sporov nista sposobna razrešiti znotraj družine, brez posredovanja države, zaradi česar je bil A. A. v preteklosti že izpostavljen številnim razgovorom, tako za potrebe kazenskega postopka, kakor tudi za potrebe pravdnega postopka glede dodelitve otrok.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog predlagateljice, da se mladoletnega A. A., rojenega 2008, v šolskem letu 2016/2017 prešola in vpiše v tretji razred Osnovne šole B.

2. Proti takšni odločitvi se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1) pritožuje predlagateljica. Navaja, da prvo sodišče pri svoji odločitvi ni upoštevalo, da je prešolanje otrok legitimna pravica staršev ter da je izbira osnovne šole vprašanje dnevnega življenja otrok in da zato o tem vprašanju odloča tisti od staršev, ki mu je otrok zaupan v varstvo, vzgojo in oskrbo. Pri odločitvi prvo sodišče tudi ni upoštevalo, da bi z obiskovanjem šole v domačem kraju B. za otroka odpadli vožnja, zgodnje vstajanje in pozno prihajanje domov. Otrok bi lahko porabil čas, ki bi ga sicer porabil za vožnjo, za učenje, delanje nalog in igro. Otrok bi se lahko glede na to, da je družaben in komunikativen, lepo vživel v novo šolsko okolje. Dokazni postopek ni pokazal, da bi se šolski uspeh zaradi prešolanja otroka poslabšal. Nadalje prvo sodišče ni upoštevalo, da predlagateljici kot staršu pripada izvirna pravica do izobraževanja in vzgoje otroka. Takšno primarno vlogo v razmerju do otroka mora staršem zagotavljati tudi pravo (prvi odstavek 18. člena v zvezi s 5. členom Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah(2)). Predvsem je treba zagotoviti, da so posegi v roditeljsko pravico predpisani kot izjemni in da se izjeme razlagajo restriktivno in v korist otroka. Izvirnost pravice staršev do izobraževanja in vzgoje svojih otrok izhaja tudi iz Splošne deklaracije o človekovih pravicah (glede izobrazbe – tretji odstavek 26. člena Deklaracije) in iz določb KOP (prvi odstavek 18. člena KOP). Prvo sodišče je z odločitvijo poseglo v pravice starša (predlagateljice) oziroma njenih starševskih pravic, ki izhajajo iz 54. člena URS, in tudi v korist otroka. Sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni v zadostni meri upoštevalo, da je bil otrok s sodbo Okrožnega sodišča v B. IV P 257/2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 1355/2015 dodeljen v varstvo, vzgojo in oskrbo predlagateljici. Nadalje prvo sodišče tudi ni upoštevalo, da je bil brat A., C. C., s strani nasprotnega udeleženca brez soglasja predlagateljice prepisan na drugo osnovno šolo oziroma v Osnovno šolo v D., kar pomeni, da brata od šolskega leta 2015/2016 ne obiskujeta več iste osnovne šole. Če bi otrok obiskoval Osnovno šolo v B., bi lahko v šolo hodil peš, saj je šola od stanovanja, kjer živi predlagateljica z otrokom, oddaljena manj kot 300 m, prav tako pa bi obiskovanje osnovne šole v kraju bivanja pozitivno vplivalo na njegovo samostojnost in socializacijo, saj bi lažje negoval odnos s sošolci v bližini. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do dopisa ravnateljice Osnovne šole E. z dne 24. 10. 2016, kjer predlagateljica dela, in iz katerega izhaja, da predlagateljica zaradi prevoza otroka v šolo večkrat zamuja na jutranje sestanke in le občasno nadomešča jutranje varstvo. Prav tako predlagateljica večkrat zaprosi ravnateljico za predčasen odhod z mesečnih konferenc zaradi prevoza otroka iz šole domov. Na Osnovi šoli E. je obvezna prisotnost na delovnem mestu predlagateljice od 7:15 do 13:00 ure. Enkrat tedensko ima delovne sestanke s pričetkom ob 7:00 uri, na katere večkrat zamuja, ker ima zjutraj C. (pravilno: A.) veliko težav z zgodnjim vstajanjem. To povzroči večjo porabo časa, še posebej kadar otrok zjutraj ni pripravljen sodelovati in se jezi zaradi zgodnjega vstajanja. V bližini Osnovne šole v B. živijo tudi starši in sestra predlagateljice, ki bi lahko v primeru, ko je predlagateljica zadržana, poskrbeli za varstvo A. A. A. A. bi se lažje udejstvoval izven šolskih dejavnosti v Osnovni šoli B. Ker to počne v Osnovni šoli F., je zelo težko za predlagateljico in nenazadnje tudi naporno za otroka, da se ga najprej pripelje iz F. domov in potem zopet nazaj na kakšno dejavnost. Sodišče ni upoštevalo izpovedi psihologinje G. G., ki je na naroku izpovedala, da je predlagateljici predlagala prešolanje glede na otrokovo kronološko starost, saj se šele sedaj začenjajo ocene in bo v višjih razredih prešolanje težje. Navedeno pomeni, da bo prešolanje otroka vsako leto težje, kar pomeni, da bo takšno stanje, kot je sedaj, trajalo vse do zaključka osnovne šole. Psihologinja je tudi povedala, da ni nujno, da bi prešolanje slabo vplivalo na A. in da prešolanje ni nujno slaba stvar. Tudi delavka Centra za socialno delo B., H. H. je povedala, da ima prešolanje dobre in slabe strani, med drugim bi s prešolanjem A. A. lahko pridobival na samostojnosti, v popoldanskem času pa bi v B. sklepal prijateljstva. Da A. A. dejansko ni navezan na osnovno šolo, ki jo obiskuje, je razvidno tudi iz poročila njegove razredničarke I. I. z dne 16. 11. 2016, iz katerega med drugim izhaja, da A. v šoli nima zares dobrih prijateljev, da se težko vključi v delo v skupini, da ima le enega sošolca, s katerim se zares druži ter da se drugače drži zase. Tako je ocena prvega sodišča, da je pomembnejše dobro počutje otroka v sedanji šoli in v tem socialnem okolju ter njegov občutek varnosti ter vpliv morebitne spremembe na njegovo čustveno stanje, arbitrarna in gre zgolj za neko ugibanje sodišča, brez upoštevanja objektivnih okoliščin, ki so nedvomno izkazane in govorijo v prid prešolanju otroka v kraj, v katerem stalno prebiva in kjer je vključen v socialno okolje. Po stališču sodišča se torej otrok v primeru razveze zakonske zveze, ko starša spremenita kraj bivališča, nikoli ne bi mogel prešolati na drugo šolo, saj bo otrok, razen v primeru, ko se v neki sredini počuti izjemno slabo, redko izjavil, da bi želel drugam. Prav tako je izpodbijani sklep nezakonit iz razloga, ker se otroka pred odločitvijo ni zaslišalo. Iz poročila in mnenja CSD št. 1201-9/2014 z dne 28. 9. 2016 izhaja, da CSD razgovora z otrokom glede prešolanja ni opravil. Tako bi moralo sodišče zaslišati otroka, ali želi prešolanje ali ne, saj iz spisovnih podatkov jasno izhaja, da gre za intelektualno visoko sposobnega otroka, ki razume in zna izraziti svoje mnenje in razume pomen in posledice svojih izjav. Sodišče v postopek tudi ni pritegnilo izvedenca ustrezne stroke, ki bi podal mnenje in izvid, ali bi prešolanje A. koristilo ali škodovalo, ampak je sodišče samo, kljub temu, da ne poseduje znanja, ocenilo, da je v otrokovo največjo korist, da v šolskem letu 2016/2017 ostane v Osnovni šoli F. Sodišče se ne bi smelo opreti le na izpoved psihologinje G. G. in bi moralo v skladu z 243. členom ZPP izvesti dokaz z izvedencem, saj lahko sodišče v nepravdnem postopku izvede tudi dokaz, ki ga ne predlaga nobena od strank, če je to potrebno zaradi koristi mladoletnih otrok oziroma oseb, ki ne morejo skrbeti za svoje pravice in interese.

3. Na pritožbo sta odgovorila nasprotni udeleženec in njegov pooblaščenec.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v postopku ni zagrešilo niti uveljavljanih niti tistih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, in je glede na ugotovljeno dejansko stanje ob pravilni uporabi materialnega prava sprejelo pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in kot odgovor na pritožbene navedbe le še dodaja.

6. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbenimi navedbami, da staršem pripada izvirna pravica izobraževanja in vzgoje svojih otrok, kar izhaja tako iz 54. člena Ustave RS kot tudi iz tretjega odstavka 26. člena Splošne deklaracije o človekovih pravicah(3). Vendar pa navedena pravica pripada obema staršema kot starševska pravica. Starševska pravica pa ima kot temeljna človekova pravica individualno naravo, katere glavni namen je zavarovati konkretno korist posameznega otroka.

7. Odločanje o vprašanju otrokovega šolanja družinsko pravo ureja pod pojmom izvrševanje roditeljske pravice (113. člen ZZZDR), kajti starši v vseh zadevah otrokovega šolanja odločajo skupno in sporazumno ter v skladu z otrokovo koristjo. Če se sama o tem ne moreta sporazumeti, jima pri sklenitvi sporazuma pomaga center za socialno delo. Kadar starša ne živita skupaj in nimata oba varstva in vzgoje otroka, odločata o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, sporazumno, v skladu z otrokovo koristjo. O vprašanju dnevnega življenja odloča tisti od staršev, ki ima otroka v varstvu in vzgoji. Kdaj prešolanje otroka pomembneje vpliva na njegov razvoj, je odvisno od okoliščin konkretnega primera in na to ni mogoče dati enoznačnega odgovora.

8. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje je bil s sodbo Okrožnega sodišča v B. IV P 257/2013 z dne 9. 9. 2014 starejši sin udeležencev postopka C. dodeljen očetu, medtem ko je bil mlajši sin A. dodeljen materi. A. je bil s strani staršev žrtev hude čustvene zlorabe, v postopku dodelitve pa je imel posttravmatsko stresno motnjo. Predlagateljica se je že meseca februarju 2014 z A. A. iz F. preselila v B. V postopku dodelitve skupnih otrok se vprašanje prešolanja otroka v Osnovno šolo v B. ni postavilo.

9. Zaradi hudih stresnih situacij in čustvene zlorabe, ki jim je bil A. A. v preteklosti izpostavljen, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča prvo sodišče pravilno ocenilo, da bi v tej situaciji prešolanje mladoletnega A. A. lahko pomembno vplivalo na njegov razvoj.

10. Iz izvedenega dokaznega postopka, ki mu pritožbeno sodišče sledi, izhaja, da je v konkretni situaciji kontinuiteta v šolanju za A. A. varovalni dejavnik.

11. Izvedba dokaza s postavitvijo izvedenca ustrezne stroke po uradni dolžnosti ni bila potrebna, saj se je sodišče prve stopnje o vplivu spremembe šolanja na mladoletnega A. A. prepričalo že iz poročila centra za socialno delo, ki je strokovni organ s področja varstva otrokovih koristi ter iz izpovedi psihologinje G. G., psihologinje na CSD J. J. in svetovalke na CSD H. H., ki so skladno ocenile, da je v konkretni situaciji, izhajajoč iz otrokovega trenutnega čustvenega stanja, kontinuiteta v šolanju zanj varovalni dejavnik. Res iz poročila CSD z dne 17. 10. 2016 izhaja, da ima odločitev o prešolanju A. A. svoje prednosti in pomanjkljivosti, vendar pa iz njegovega nadaljnjega mnenja izhaja, da A. A. najbolj škodujeta nesoglasje in neurejene razmere med njegovimi starši, zato je v sedanji situaciji dobro počutje A. A. v šoli zanj varovalni dejavnik.

12. Na podlagi četrtega odstavka 113. člena ZZZDR sodišče upošteva tudi otrokovo mnenje, če ga je otrok izrazil sam ali po osebi, ki ji zaupa in jo je sam izbral, in če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice. Vsebina navedenega člena torej določa, da mora sodišče ugotoviti, če je otrok sposoben razumeti njegov pomen in posledice odločitve ter mu omogočiti, da to mnenje izrazi v okoliščinah in na način, ki najbolj ustreza njegovi starosti in drugim okoliščinam. Zakon torej ne zahteva, da bi moralo sodišče pred odločitvijo A. A. neposredno zaslišati, oziroma, da bi moral CSD z otrokom opraviti razgovor, kot to zmotno meni pritožba. Kot izhaja iz poročila in mnenja Centra za socialno delo B. z dne 29. 8. 2016, se CSD ni odločil za opravo razgovora z otrokom, ker ni želel otroka ponovno izpostavljati, saj starša sporov nista sposobna razrešiti znotraj družine, brez posredovanja države, zaradi česar je bil A. A. v preteklosti že izpostavljen številnim razgovorom, tako za potrebe kazenskega postopka, kakor tudi za potrebe pravdnega postopka glede dodelitve otrok. Iz navedenega mnenja pa tudi izhaja, da sta se o tem, da CSD z otrokom ne opravi razgovora, strinjala oba starša, saj naj bi po besedah pritožnice A. A. že s psihologinjo v ZD B. spregovoril o prešolanju.

13. Kot izhaja iz dokaznega postopka, je bil osemletni A. A. sposoben oblikovati svoje mnenje in ga izraziti, saj je intelektualno visoko sposoben in se zaveda posledic morebitnega prešolanja v prihodnosti. A. A. je mnenje, da ne želi prešolanja, podal preko psihologinje G. G., ki jo obiskuje v Zdravstvenem domu B. Tudi iz poročila njegove razredničarke z dne 16. 11. 2016 izhaja, da ji je A. A. rekel, da prešolanja ne želi. Pravilno je zato sodišče prve stopnje v tem postopku upoštevalo tudi otrokovo mnenje.

14. Zmotno je pritožbeno stališče, da naj bi iz izpodbijanega sklepa po eni strani izhajalo, da si A. A. prešolanja ne želi, po drugi strani pa, da naj bi sodišče navedlo, da si A. A. želi prešolanje. Slednjega namreč prvo sodišče ni navedlo nikjer. Prvo sodišče je pravilno upoštevalo željo mladoletnega otroka, da se ne želi prešolati, ter je hkrati le pojasnilo, da njegova odločitev ni v nasprotju z njegovo koristjo.

15. Že možnost, da bi sprememba šolanja pri A. A. povzročila dodatne čustvene težave oziroma stres ter njegov občutek varnosti ponovno omajala, v konkretni situaciji zadostuje za odločitev, da A. A. ostane v dosedanjem šolskem okolju, ki zanj pomeni varovalni dejavnik.

16. Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju največje koristi otroka v 11. točki obrazložitve opredelilo tudi do navedb predlagateljice o zgodnejšem vstajanju in poznejšem prihajanju domov, če otrok ostane v dosedanjem šolskem okolju. Opredelilo se je tudi do delovnih obveznosti predlagateljice kot učiteljice na osnovni šoli, kjer mora biti na delovnem mestu obvezno prisotna med 7.15 in 13. uro, z manjšimi izjemami. Z razlogi prvega sodišča se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

17. Predlagateljičina pritožba se tako izkaže za neutemeljeno, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

18. Stroški pritožbe bremenijo pritožnico (prvi odstavek 35. člena ZNP).

-------------

Op. št. (1): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (2): V nadaljevanju KOP.

Op. št. (3): Starši morajo pravice in dolžnosti iz prvega odstavka 54. člena Ustave RS izvrševati v korist otroka. Predpostavlja se, da so starši, zavedajoč se svoje odgovornosti do otroka, pripravljeni in sposobni ravnati v korist otroka. Ker so pravice staršev do otroka enake (prvi odstavek 54. člena v zvezi z drugim odstavkom 14. člena Ustave), morajo starši praviloma za otroke skrbeti skupaj, tudi v primeru, če živijo ločeno. Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice glede izvrševanja starševskih skrbi šteje, da je glavno vodilo otrokova največja korist in da lahko otrokove koristi, odvisno od njihove narave in resnosti, presežejo koristi starša. Primerjaj odločbi Up 383/11 z dne 18. 9. 2013 in Up 50/94 z dne 22. 1. 1998.


Zveza:

Splošna deklaracija ZN o človekovih pravicah člen 26, 26/3. URS člen 54, 54/1. ZZZDR člen 113, 113/4.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
26.05.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA3NTEy