<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sklep IV Cp 1099/2013
ECLI:SI:VSLJ:2013:IV.CP.1099.2013

Evidenčna številka:VSL0059979
Datum odločbe:10.07.2013
Senat, sodnik posameznik:Anton Bizjak (preds.), Bojan Breznik (poroč.), Nataša Ložina
Področje:DRUŽINSKO PRAVO
Institut:dodelitev otroka - stiki - izvedba dokazov - zavrnitev dokaznega predloga - mnenje otroka

Jedro

Tudi izraženo mnenje otroka se presoja v kontekstu varovanja njegovih koristi, ki se odražajo v napovedi njegovega uspešnega osebnostnega razvoja.

Načeloma velja, da mora sodišče izvesti vse predlagane dokaze, razen tistih, za katere ugotovi, da niso pravno relevantni, ali jih stranka ni ustrezno substancirala. Odstop od tega pravila je dopusten, če sodišče ugotovi, da je dejstvo že dokazano, izjemoma pa tudi v primerih, ko sodišče argumentirano obrazloži, da dokaz, tudi če bi uspel, ne bi mogel spremeniti končne dokazne ocene sodišča.

Izrek

I. Pritožbi zoper sodbo se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu razveljavi (celotna I. točka vključno s tožbenim zahtevkom tožeče stranke, razen točke I/4) ter se zadeva v navedenem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba zoper sklep se zavrne in se v izpodbijanem delu (II/1) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo odločilo, da se sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani P 119 / 2010 - IV z dne 1. 4. 2010 spremeni tako, da se mladoletni sin pravdnih strank, rojen 5. 9. 2003 zaupa v varstvo in vzgojo očetu (točka I/1I), določilo je stike otroka z materjo vsak drugi vikend od četrtka po končanem pouku, ko mati pride po otroka v šolo do ponedeljka zjutraj, ko mati otroka pripelje v šolo, vsako drugo sredo v tednu, ko otrok nima z mamo stikov čez vikend in bo mati prišla po otroka po končanem pouku in ga ob 19.00 pripeljala na otrokov dom; otrok bo stike med šolskimi počitnicami ob zaključenih triadah in praznike preživljal izmenično pri obeh starših, z vsakim staršem bo preživel polovico poletnih počitnic, o čemer se bosta pravdni stranki pravočasno dogovorili in pri tem upoštevali želijo otroka, večji obseg stikov bo potekal v skladu z dogovorom med pravdnima strankama ter ob upoštevanju otrokovi želja (točka I/ 2). Prvo sodišče je še odločilo, da je tožnica dolžna za preživljanje mladoletnega sina plačevati mesečno preživnino v višini 150,00 EUR (točka I/3), kar je zahteval toženec drugače v nasprotnem tožbenem zahtevku je sodišče prve stopnje zavrnilo (točka I/4) ter še odločilo da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (točka I/5). Tožbeni zahtevek tožnice je zavrnilo (točka I.), zavrnilo pa je tudi predlog tožnice za izločitev izvedenke S. K.(II/1) in ustavilo postopek za izdajo začasne odredbe, ker je toženec predlog umaknil (II/2).

2. Tožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V pritožbi navaja, da sodba predstavlja dobesedni prepis vlog pravdnih strank, zapisnikov in izvedeniških mnenj, ob praktično popolnem izostanku dokazne ocene in obrazložitve razlogov odločitve. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Otrok je izrazil željo, da želi živeti z materjo, izvedenci pa niso ugotovili, da tožnica kot mati ni primerna za dodelitev otroka, zato je bilo prvo sodišče dolžno upoštevati otrokovo željo. Nesprejemljivo je, da so pri odločitvi prevladali toženčevi materialni in bivalni pogoji. Otrok je izvedencem in sodnici povedal, da ima pri tožnici veliko prijateljev, kar pomeni, da ima primerno socialno okolje, sodišče prve stopnje pa je nesprejemljivo povzelo trditev toženca, da mame otrok v dogovoru s tožnico več ne pustijo, da bi se otrok pravdnih strank družil z njihovimi otroki, ko je otrok v varstvu in vzgoji pri tožencu. Sodišče prve stopnje ni zaslišalo staršev teh prijateljev, ki jih toženec poimensko ne navede. Izvedenka S. K. ugotavlja, da otrok izraža potrebo po materini bližini, izkazuje zaupanje do obeh staršev, vendar večje zadovoljstvo do matere, kot do očeta. Iz poročila CSD z dne 15. 3. 2012 izhaja, da otrok kaže potrebo, da bi dalj časa preživel z materjo, z očetom pa ohranil manjši obseg bivanja v času razširjenih vikendov. Izvedenka S. K. še ugotavlja, da otrok izraža večjo potrebo po materini bližini, ki jo bo s starostjo presegel. Jasno je, da otrok pri štirinajstih letih ne bo potreboval toliko materine bližine, potrebuje pa jo sedaj, ko se odloča o njegovi dodelitvi. Izvedenka ni ugotavljala bivalnih in materialnih pogojev matere, zato ni jasno, kaj so elementi, ki so izničili otrokovo željo, da se dodeli materi. Izvedenci niso ugotavljali, kakšno škodo bo otroku povzročila odločitev, da se ga dodeli očetu. Sodišče prve stopnje tudi ni izvedlo vseh dokazov ki jih je predlagala tožnica. Prvo sodišče ni zaslišalo znancev pravdnih strank, prav tako pa tudi ni zaslišalo šolske psihologinje in N. H. s svetovalnega centra. Le ob izvedbi teh dokazov bi prvo sodišče lahko dobilo celovito podobo o družinskem in socialnem okolju staršev. Prvo sodišče je to nalogov preložilo na izvedence, ki jih je postavilo preden sta bili pravdni stranki zaslišani. Na ta način je bilo kršeno načelo neposrednega ugotavljanju dejanskega stanja, preiskovalno načelo in načelom materialnega resnice. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo trditev tožnice, da ima toženec neprimeren odnos do otroka, da se (je) oblastno obnaša(l) do tožnice, da ima probleme z alkoholizmom, težave z duševnim ravnotežjem, tožnica je opozarjala na toženčevo promiskuitetnost, do vseh navedenih težav se izvedenci in prvo sodišče niso opredelili. Prvo sodišče ni pridobilo kazenskega spisa, v katerem je toženec obtožen psihičnega in fizičnega nasilja nad tožnico. Izvedenec psihiater ugotavlja, da so za toženca pomembnejši njegove interesi, da svojih napak ni sposoben prepoznati, se težko obvladuje in na zunaj kaže podobo umirjene osebe, zato izvedenki psihologinji toženčeve agresivne narave nista prepoznali. Toženec otroka opisuje v negativni luči, da ne posluša, da je trmast in da v šoli močno zaostaja. Otrok se tako obnaša pri očetu, kar pomeni, da očetovo okolje otroku ne ustreza. Izvedenki ugotavljata, da otrok ne more sproščeno izražati ljubezni do matere pred očetom, takšnih omejitev pa ni, ko je otrok pri materi. Otrok ima odklonilno odnos do nove partnerke toženca, kateri toženec prepušča vzgojo, kar je izvedenkama povedal otrok, izvedenki pa nista opravili razgovora z novo partnerko. Nepravilna je tudi odločitev glede stikov, saj v sodbi ni razlogov, kako bi sprememba obsega stikov vplivala na psihofizično stanje otroka. Prvo sodišče je določilo minimalni obseg stikov, v nasprotju z mnenji izvedencev. Sodba tudi ni izvršljiva, ker ni jasno, kaj pomeni izmenično preživljanje počitnic, kot je to zapisalo prvo sodišče v izreku sodbe.

3. Tožnica s pritožbo s katero izpodbija sodbo, izpodbija tudi sklep v delu, v katerem je bil zavrnjen njen predlog za izločitev izvedenke S. K.. V pritožbi navaja, da je pooblaščenka tožnice zastopala izvedenkinega moža v postopku delitve skupnega premoženja, zato izvedeniško mnenje ni nepristransko. Izvedenka je bila do tožnice nesramna, žalila jo je glede znanja slovenskega jezika, očitala ji je, da se neopravičeno ni udeležila razgovora, čeprav je tožnica izvedenki pojasnila, da je bila v času vabila na Hrvaškem. Izvedenka je tudi zanikala, da je pooblaščenka tožnice zastopala njenega moža, ki sta bila v precejšen konfliktu glede premoženja, kar kaže na neprofesionalen odnos in možnost pristranskosti.

4. Toženec je vložil odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

5. Pritožba zoper sodbo je utemeljena, pritožba zoper sklep ni utemeljena.

6. Pravica do enakega varstva v sodnem postopku po 22. členu Ustave RS se nanaša tudi na dokazni postopek, v okviru katerega ima stranka pravico predlagati dokaze in hkrati pravico, da predlagane dokaze sodišče tudi izvede. Načeloma velja, da mora sodišče izvesti vse predlagane dokaze, razen tistih, za katere ugotovi, da niso pravno relevantni, ali jih stranka ni ustrezno substancirala. Odstop od tega pravila je dopusten, če sodišče ugotovi, da je dejstvo že dokazano, izjemoma pa tudi v primerih, ko sodišče argumentirano obrazloži, da dokaz, tudi če bi uspel, ne bi mogel spremeniti končne dokazne ocene sodišča(1). Posebej v sporih iz razmerij med straši in otroki glede dodelitve otroka enemu izmed staršev, mora sodišče zaradi koristi otroka, ki uživajo posebno varstvo, podrobno pojasniti razloge, zaradi katerih ni izvedlo posameznega dokaza, s katerim je stranka dokazovala dejstva, ki so podlaga za odločitev sodišča o dodelitvi otroka enemu izmed staršev.

7. Pritožba zato utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo razlogov, zaradi katerih je zavrnilo dokazne predloge tožnice, da se zaslišijo priče, ki so znanci pravdnih strank. Z navedenimi pričami je tožnica dokazovala, da je osebnostno bolj primerna za varstvo in vzgojo otroka kot toženec in da lahko zagotovi otroku boljše socialno okolje. Sodišče prve stopnje tudi ni pojasnilo razlogov, zaradi katerih ni zaslišalo šolske psihologinje in psihologinje svetovalnega centra, ki naj bi bili seznanjeni z razmerami v družini in ki naj bi več let spremljali razvoj otroka, pri katerem so izkazane vedenjske motnje, posebej v šolskem okolju. Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati partnerko toženca, izvedenci pa bi morali z njo opraviti razgovor, posebej glede na trditveno podlago tožnice, da je partnerka toženca prevzela breme varstva in vzgoje otroka, zaradi toženčevih delovnih obveznosti in tudi glede na izjave otroka, da partnerke toženca ne sprejema(2). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izvedba navedenih dokazov potrebna za popolno ugotovitev dejanskega stanja, zato bo moralo sodišče prve stopnje v novem sojenju izvesti navedene dokaze (prvi odstavek 362. člena ZPP), dodatno bo moralo zaslišati tudi pravdni stranki, nato pa od izvedenke klinične psihologinje in morda tudi od psihiatra zahtevati dopolnitev izvedeniškega mnenja, glede na dopolnjeni dokazni postopek. V zvezi z zaslišanjem prič, ki so znanci pravdnih strank, naj prvo sodišče zahteva od tožnice še bolj podrobno substanciranje dokaznih predlogov, da bo natančno razvidno, katera konkretna posamezna dejstva se bodo dokazovala s posamezno pričo, nato pa bo prvo sodišče glede na že obrazložena izhodišča lahko odločilo, ali bo zaslišalo vse znance pravdnih strank, ali le nekatere, pri čemer bo zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem posamezne priče prej izjema kot pravilo, predvsem pa bo moralo prvo sodišče v sodbi argumentirano pojasniti razloge, zaradi katerih posamezne priče ni zaslišalo. Enako velja tudi za druge dokazne predloge pravdnih strank, do katerih se pritožbeno sodišče ni opredelilo in jih sodišče prve stopnje ni izvedlo in v sodbi ni pojasnilo razlogov za takšno odločitev. Že iz navedenih razlogov je bilo treba sodbo razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ni pa mogoče pritrditi pritožbi, da sodbe ni moč preizkusiti, ker nima razlogov in ker obrazložitev sodbe predstavlja zgolj prepis izvedeniških mnenj ter navedb in izpovedb pravdnih strank. Res pa je, da sodba prav zaradi (pre)obsežnega povzemanja navedb in izpovedb strank ter izvedeniških mnenj daje vtis nepreglednosti in da argumentacija ni v skladu s formalnimi pravili proste dokazne ocene, kot jo določa 8. člen ZPP. Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da prvo sodišče v izreku sodbe ni opredeljeno navedlo obsega stikov otroka s tožnico med prazniki, sodišče pa pri odločanju o spremembi stikov tudi ne spreminja sodbe, s katero so bili stiki določeni, ampak stike same. Navedene napotke bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati v novem sojenju in v obrazložitvi nove sodbe.

8. Sodišče mora pri dodelitve otroka enemu izmed staršev upoštevati tudi otrokovo mnenje, če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice (primerjaj tretji odstavek 105. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR), kar pa ne pomeni, da je takšno mnenje edini kriteriji za odločitev sodišča, kateremu od staršev naj se otrok dodeli varstvo vzgojo. Materialnopravno pravilen pristop terja namreč vselej upoštevanje objektivnih dejavnikov (korist otroka), subjektivnih dejavnikov (željo otroka) pa v okviru določb 105. člena ZZZDR in 12. člena Konvencije združenih narodov o otrokovih pravicah, če jih je otrok sposoben izraziti in so odraz njegove zrelosti in starosti(3).

9. Enako materialnopravno podlago je upoštevalo prvo sodišče pri odločanju o dodelitvi otroka, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo otrokovega mnenja, ki je izvedenkama in sodnici izrazil željo, da bi živel s tožnico. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na izvedeniška mnenja, ki so jasna in strokovno prepričljiva in dokazi, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje do sedaj(4), potrjujejo, da bi bilo otroku v korist, da bi se dosedanji način skupnega starševstva nadaljeval, ob predpostavki, da bi bili pravdni stranki sposobni medsebojne komunikacije(5), v nasprotnem pa se otrok dodeli v varstvo in vzgojo tožencu. Kljub drugačnemu mnenju CSD z dne 15. 3. 2012(6), iz katerega izhaja, da otrok kaže potrebo, da bi več časa preživljal z materjo, pa do sedaj izvedeni dokazi kažejo, da bi toženec, v kolikor se skupno starševstvo ne bi nadaljevalo, lahko zagotovil boljše pogoje za psihosocialni razvoj otroka, kot tožnica. Takšne ugotovitve je moč narediti na podlagi izvedeniških mnenj in zaslišanj izvedencev, ki so na podlagi različnih in podrobnih preiskav pravdnih strank in otroka enotno ocenili toženca kot primernejšega, za prevzem varstva in vzgoje otroka. Zmotne so pritožbene navedbe, da izvedenci niso pojasnili razlogov za takšne ugotovitve. Izvedenci so mnenja, da sta oba starša (še) primerna za prevzem varstva in vzgoje otroka(7), vendar so na strani toženca ugotovili vrsto okoliščin, zaradi katerih bi otroku lahko zagotavljal uspešnejši osebnostni razvoj kot tožnica.

10. Iz izvedeniških mnenj, glede na do sedaj ugotovljeno dejansko stanje, izhaja, ker se otrok v okolju očeta počuti bolj varnega, stvari so bolj predvidljive, bolj umirjene, socialna mreža pri tožencu zagotavlja boljše pogoje za otrokov razvoj, saj otrok pri tožencu živi v hiši, kjer je prej živela družina, v neposredni bližini so starši toženca, s katerimi se otrok dobro razume, šolski okoliš ostaja nespremenjen, predvsem pa je toženec kljub zatrjevanim slabim osebnostnim lastnostim, ki jih v pritožbi znova izpostavlja tožnica in jih deloma ugotavljajo tudi izvedenci (posebej psihiater B. B.), osebnostno sposobnejši kot tožnica, da zagotovi otroku uspešen osebnostni razvoj, ker otroku (ki je vedenjsko problematičen posebej v šoli) zagotavlja več reda in kontrole nad lastnim življenjem. Otrok prihaja v razvojno obdobje, ko bo očetov lik postajal vse pomembnejši in odločilnejši za oblikovanje njegove osebnosti in za socializacijo. Izvedenci posebej izpostavljajo, da bi morala toženka v procesu vzgoje otroka uporabiti avtoriteto in hierarhijo, namesto brezpogojne zaščite, ker bi le na ta način lahko zagotovila uspešen osebnostni razvoj otroka, zato mnenje otroka ne more biti edini kriterij za odločitev o dodelitvi otroka enemu izmed roditeljev. Tudi izraženo mnenje otroka se presoja v kontekstu varovanja njegovih koristi, ki se odražajo v napovedi njegovega uspešnega osebnostnega razvoja. Glede izjav otroka, da želi živeti pri tožnici, izvedenki opozarjata na način in vsebino izjave otroka, ki je bila dana izvedenkama in da tožnica izvaja več pritiska na otroka, kot toženec, opravljeni testi pa kažejo, da je toženec v svojih izjavah bolj verodostojen od tožnice. Tožnica tudi v pritožbi opozarja na negativne osebnostne lastnosti toženca (do katerih naj se izvedenci v novem sojenju bolj določno opredelijo, potem ko bo prvo sodišče dodatno zaslišalo pravdni stranki in priče(8)), čeprav je v razgovorih z izvedenci izpostavljala, da tožencu zaupa pri vzgoji in varstvu otroka.

11. Tožnica v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov, na podlagi katerih bi bilo moč s stopnjo prepričanja ugotoviti odločilna dejstva. Kot je bilo že pojasnilo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo izvesti dokaze, ki jih je predlagala tožnica, zaslišati pa bi moralo tudi partnerko toženca, posebej glede na trditve tožnice, da je zaradi zaposlenosti toženca(9) v celoti prevzela breme varstva in vzgoje otroka. Navedene okoliščine je zatrjeval tudi otrok, tako pri razgovoru z izvedenci, na CSD ter tudi v razgovoru s sodnico, zato bo moralo sodišče prve stopnje v navedeni smeri dokazni postopek dopolniti, kljub dejstvu, da so psihološki testi pokazali, da otrok partnerko toženca sprejema. V postopku sta otrok in tožnica zatrjevala, da toženec preprečuje stike otroka z materjo, ko je otrok v varstvu pri tožencu. Do navedenih trditev se bo moralo prvo sodišče podrobneje opredeliti v novem sojenju, z zahtevo izvedencem, da se do navedenih dejstev podrobneje opredelijo, še posebej iz razloga, ker ugotavljajo, da je toženec primernejši za prevzem varstva in vzgoje otroka(10). Iz izvedeniških mnenj je moč tudi razbrati, da tožnica nedopustno seznanja otroka s postopki dodelitve, kar lahko pomeni, da otrok ni (več) sposoben izraziti lastne (prave) volje oziroma je lahko celo že v položaju, ko se čuti odgovornega, da zaščiti interese tožnice. Glede navedenega dejstva naj se izvedenci bolj določno opredelijo, na enak način, kot so se glede drugih strokovnih vprašanj, na katera so dali jasne, konkretne in skrbno obrazložene strokovne odgovore. Pritožbeno sodišče se je glede na načelo odprtega sojenja opredelilo do izvedeniških mnenj in posameznih relevantnih dejstev, glede na do sedaj izvedene dokaze sodišča prve stopnje ter na ta način seznanilo pravdne stranke, katere so tista odločilna dejstva, ki jih je treba v novem sojenju dokazati, da bo prvo sodišče lahko prepričljivo ugotovilo, kateremu od roditeljev naj se dodeli otroka v varstvo in vzgojo, ker bodo na ta način v najboljši meri zavarovane pravice in interesi otroka.

12. V zvezi z določitvijo stikov, prvo sodišče ni upoštevalo mnenja izvedenke J. B., ki je pojasnila, da bi nenadna sprememba stikov predstavljala prehudo obremenitev za otroka in da bi bilo treba otroka v psihološkem smislu na spremembo stikov intenzivno pripraviti(11). Kakšne naj bodo te priprave oziroma kakšen naj bo obseg stikov v prehodnem obdobju in koliko časa naj bi to obdobje trajalo, je treba ugotoviti s pomočjo izvedencev in to prehodno obdobje upoštevati pri odločitvi o stikih. Na podlagi mnenja izvedenke J. B. je moč že sedaj ugotoviti, da je treba določiti prehodno obdobje, v katerem se bodo stiki roditelja, kateremu otrok ne bo dodeljen, postopoma zmanjševali, pri končni določitvi stikov pa je treba upoštevati mnenje vseh izvedencev, da morajo biti stiki otroka z roditeljem čim bolj intenzivni. Pri določitvi rednih stikov bi bilo morda treba določiti stike med tednom dvakrat tedensko in ne le enkrat tedensko, ko otrok ne preživi vikenda pri roditelju pri katerem otrok ni v varstvu in vzgoji, predvsem pa preveriti obseg stikov, ki ga bo določilo sodišče s pomočjo izvedeniških mnenj. Naslednji dan po koncu šolskega leta do 31. 6. bi otrok lahko preživel počitnice pri roditelju, kateremu otrok ni bil dodeljen v varstvo in vzgojo, glede preostalega dela poletnih počitnic, pa bi bila roditelja z otrokom v enakem obsegu, ki ga bo prvo sodišče datumsko natančno določilo, potem ko bosta pravdni stranki dodatno zaslišani in bo prvo sodišče lahko tudi upoštevalo njune želje in zmožnosti. Natančno je treba določiti tudi stike v času praznikov (posebej tudi glede božično novoletnih praznikov) in zimskih počitnic ter pri katerem roditelju bo otrok preživel prvi praznik po izdaji sodbe, da med strankama ne bi prišlo do nesoglasij o načinu izvrševanja izmeničnih stikov v času praznikov in šolskih počitnic.

13. Stranka mora zahtevati izločitev izvedenca, takoj ko izve, da je podan razlog za izločitev, najpozneje pa do začetka dokazovanja z izvedencem. Če je sodišče pred določitvijo izvedenca dalo stranki možnost, da se izjavi, se mora stranka ob tej priložnosti izjaviti o izločitvi. Če se izvedenca postavi zunaj glavne obravnave, pa stranka ni imela možnosti, da se izjavi, sme stranka zahtevati njegovo izločitev v osmih dneh od prejema sklepa o postavitvi izvedenca (drugi odstavek 247. člena ZPP). Tožnica je zahtevala izločitev izvedenke prepozno, zato je njen predlog za izločitev že iz navedenega razloga neutemeljen. Pooblaščenka tožnice je prejela sklep o postavitvi izvedenke S. K. 9. 10. 2012, izvedeniško mnenje pa 13. 12. 2012, šele z vlogo, ki jo je prvo sodišče prejelo 28. 12. 2012, pa je tožnica zatrjevala, da bi se morala izvedenka izločiti, ker je bila „izvedenka nasprotna stranka, pooblaščenka tožnice pa je zastopala moža izvedenke v postopku.“ Tožnica je podala nov predlog za izločitev na naroku dne 31. 1. 2013, ker je izvedenka dala napačen podatek, da je pooblaščenka tožnice zastopala njenega moža v zapuščinskem postopku, čeprav ga je zastopala v postopku delitve skupnega premoženja. Prvo sodišče je predloga za izločitev izvedenke utemeljeno zavrnilo, ker sta bila vložena prepozno, ker je pooblaščenka tožnice vedela oziroma je razpolagala s podatki, na podlagi katerih je uveljavlja izločitev izvedenke, že ob prejemu sklepa o postavitvi izvedenke. Tožnica je predlaga izločitev izvedenke, ker je pooblaščenka tožnice zastopala moža izvedenke v postopku delitve skupnega premoženja in ker izvedenka v pojasnilu ni pravilno navedla postopka, v katerem je pooblaščenka tožnice zastopala moža izvedenke, ki pa nista utemeljena razloga za izločitev izvedenke.

14. Pritožba zoper sklep ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Pritožba zoper sodbo pa je utemeljena, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

15. Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov se pridrži za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena ZPP).

--------------------------------

(1) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 554/99.

(2) Česar pa ne potrjujejo izvedeniška mnenja.

(3) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 828 / 2007.

(4) Kot je bilo že obrazloženo, je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

(5) Zato je glede na do sedaj izvedene dokaze dokaj nerazumljivo ravnanje tožnice, ki je po umiku tožbe toženca vztrajala pri (nasprotni) tožbi.

(6) Glej stran 164-167 sodnega spisa.

(7) Da pa se njuna sposobnost uspešno izvajati starševske zadolžitve do otroka zaradi njunih medsebojnih sporov bistveno zmanjšuje in je že izkazana resna nevarnost, da bo pri otroku zaradi ravnanj obeh roditeljev prišlo do neustreznega osebnostnega razvoja - primerjaj npr. mnenje B. B. stran 88 in 89 sodnega spisa.

(8) Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 362. člena ZPP dolžno opraviti vsa pravdna dejanja na katera je opozorilo pritožbeno sodišče.

(9) Posebej z vodenjem gostinskega lokala; tožnica pa zatrjuje, da ima glede na delovne obveznosti več časa za vzgojo in varstvo otroka. Navedena dejstva bo moralo prvo sodišče ugotoviti z dodatnim zaslišanjem pravdnih strank in prič, o ugotovitvah pa seznaniti izvedence.

(10) Glej odgovor S. K. na naroku 31. 1. 2013 stran 85 vprašanje številka 6, kjer je izvedenka pojasnila, da ne razpolaga s podatki in da se ni pogovarjala s straši in otrokom o okoliščini, da toženec otroku ne dopušča izkazovati ljubezni do matere pred očetom in da takšnih omejitev otrok pri materi nima.

(11) Glej stran 133 sodnega spisa.


Zveza:

ZZZDR člen 105.
ZPP člen 8, 213.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
09.10.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDU3OTA0