<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sklep IV Cp 2530/2018
ECLI:SI:VSLJ:2019:IV.CP.2530.2018

Evidenčna številka:VSL00021783
Datum odločbe:03.01.2019
Senat, sodnik posameznik:mag. Nataša Ložina (preds.), mag. Metoda Orehar Ivanc (poroč.), mag. Matej Čujovič
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
Institut:začasno zaupanje otroka v varstvo in vzgojo - začasna ureditev stikov - začasna odredba o zaupanju otroka v varstvo in vzgojo - začasna odredba o načinu izvrševanja stikov - varovanje otrokove koristi - pravica do izjave - onemogočanje stikov z otrokom - omejitev stikov med hčerko in očetom - izrek denarne kazni - učinek sklepa o začasni odredbi

Jedro

Ustavno sodišče je v odločbi Up-410/011 resda izpostavilo, da imajo začasne odredbe o vzgoji in varstvu med postopkom velik neposreden vpliv na končno odločitev, kar lahko močno in trajno prizadene interese obeh staršev in zlasti otroka, zato je treba k njihovemu izdajanju pristopiti restriktivno. Vendar to ne pomeni, da take začasne odredbe ni mogoče izdati in da sodišče a priori ni naklonjeno izdajanju tovrstnih začasnih odredb. Tako odločitev mora sodišče sprejeti predvsem takrat, kadar je verjetno izkazana nujnost njene izdaje, ker bi bila sicer ogrožena otrokova korist.

Za predodelitev otroka zaradi onemogočanja stikov morajo biti kumulativno izpolnjene štiri predpostavke, tj. da tisti od staršev, pri katerem otrok živi, onemogoča stike med otrokom in drugim staršem, da stikov ni mogoče izvrševati niti ob strokovni pomoči centra za socialno delo, da bo drugi od staršev omogočal stike in da je le tako mogoče varovati otrokove koristi.

Izterjava denarne kazni tako služi zagotovitvi spoštovanja sodnih odločb in učinkoviti uresničitvi upnikove pravice do sodnega varstva.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 24. 10. 2018 se delno ugodi ter se navedeni sklep v VI. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 24. 10. 2018 zavrneta in se navedeni sklep v nerazveljavljenem delu potrdi.

III. Pritožbi tožeče stranke zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 10. 12. 2018 se delno ugodi in se sklep v VII. točki izreka razveljavi.

IV. V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 10. 12. 2018 zavrneta in se navedeni sklep v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdi.

V. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 24. 10. 2018

- zavrglo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe z dne 4. 8. 2016 (I. točka izreka),

- zavrnilo tožnikov ugovor zoper sklep z dne 22. 6. 2016 (pravilno 22. 7. 2016) (II. točka izreka),

- zavrnilo tožnikov ugovor zoper III., IV., V. in VII. točko izreka začasne odredbe z dne 10. 7. 2018 (III. točka izreka),

- zavrnilo toženkin predlog za izdajo začasne odredbe z dne 5. 9. 2018 (IV. točka izreka),

- zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe z dne 7. 9. 2018 (V. točka izreka),

- zavrglo tožnikov ugovor zoper sklep z dne 28. 8. 2018 (VI. točka izreka),

- zaradi kršitve začasne odredbe z dne 10. 7. 2018 toženki izreklo denarno kazen 300 EUR, za primer neplačila odredilo prisilno izterjavo in za primer ponovne kršitve določilo denarno kazen 600 EUR (VII. točka izreka).

2. S sklepom z dne 10. 12. 2018 je sodišče prve stopnje

- zavrnilo primarni tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe z dne 6. 11. 2018, dopolnjen 15. 11. in 29. 11. 2018 (I. točka izreka),

- izdalo začasno odredbo, po kateri stiki med hčerjo pravdnih strank in tožnikom v času zimsko-novoletnih počitnic potekajo od 23. 12. 2018 do 1. 1. 2019 (in določilo način izvedbe), ter za primer kršitve določilo denarno kazen 500 EUR (II. točka izreka),

- zaradi ponovne kršitve začasne odredbe z dne 10. 7. 2018 toženki izreklo denarno kazen 600 EUR in določilo novo denarno kazen v višini 900 EUR (III. točka izreka),

- odločilo, da začasna odredba stopi v veljavo z dnem izdaje in traja do pravnomočne odločitve o glavni stvari oziroma do drugačne odločitve sodišča (IV. točka izreka),

- zavrnilo, kar je tožnik s podrednim predlogom zahteval več (V. točka izreka),

- odločilo, da ugovor oziroma pritožba ne zadržita izvršitve začasne odredbe (VI. točka izreka), in

- da vsaka stranka nosi svoje stroške tega postopka zavarovanja (VII. točka izreka).

3. Tožnik v pritožbi zoper I. do III. in V. do VII. točko izreka sklepa z dne 24. 10. 2018 uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

V zelo obsežni pritožbi, ki jo pritožbeno sodišče zato povzema le zelo strnjeno, tožnik trdi, da je sodišče s hkratno odločitvijo o več predlogih pravdnih strank, ki niso niti časovno niti vsebinsko povezani, kršilo njegovo pravico do pritožbe ter do učinkovitega in poštenega sodnega varstva. Ker ni odločilo o predlogih glede na njihovo časovno zaporedje, je vzbujen dvom o nepristranskosti in objektivnosti sodišča. Sodišče ni izvedlo dokaznega postopka, niti ni svojih odločitev ustrezno obrazložilo. Podane so napake: sklepi so bili izdani 22. 7. 2016 (in ne 22. 6. 2018) in 4. 8. 2016 (in ne 4. 8. 2018), številka obravnavane zadeve pa je P 1473/2016-IV.

Ker se sodišče ni izreklo, ali sta predloga z dne 27. 7. 2016 in 4. 8. 2016 identična, njuna primerjava pa pokaže, da nista, je odločitev o zavrženju drugega predloga napačna. V delu, v katerem je bil tožnikov predlog s sklepom z dne 10. 7. 2018 zavržen, ne gre za pravnomočno razsojeno stvar. Tožnik se sklicuje na razloge, ki jih je navedel v pritožbi zoper sklep z dne 10. 7. 2018. Predlaga razveljavitev I. točke izreka, podrejeno pa, naj pritožbeno sodišče predlogu z dne 4. 8. 2016 ugodi.

Z odločitvijo o ugovoru zoper sklep z dne 22. 7. 2016 po več kot dveh letih je bila tožniku kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Z zavlačevanjem je bila ustvarjena resna nevarnost za nastanek nepopravljive škode otroku. Zaradi tega je prišlo do bistvene omejitve stikov med njim in otrokom, do začetka šolanja v tuji državi in posledično do velike nevarnosti nastanka odtujitvenega sindroma ter prilagoditve okolju, v katerega je bila hči brez svoje volje in njegovega soglasja odpeljana in se jo tam protipravno zadržuje.

Odločitev je v nasprotju s Haaško konvencijo in Uredbo Sveta, ki zavezuje vse države, da sprejmejo ukrepe za čimprejšnjo vrnitev otroka v domovino, razen v primeru, če je ta za otroka ogrožujoča. Izdaja začasne odredbe je nujna, ker bi hrvaški organi na njeni podlagi zagotovili vrnitev otroka v Slovenijo in preprečili samovoljno selitev v tujo državo. Nujnost začasne odredbe je izkazana že z dejstvom, da je bil otrok brez njegovega soglasja odpeljan v tujo državo. Tudi izvedenec je v postopku P 2326/2014-IV povedal, da selitev otroka v tujo državo ne pride v poštev in da mati tega ne sme storiti.

Ugotovitev, da je verjetno izkazano nasilje tožnika nad toženko, da je bilo skupno življenje nevzdržno in da se boji zase in za otroka, ni izkazana. Nobeden od izvedencev tega ni potrdil. Predlagal je postavitev novega izvedenca, ki bi se izrekel o zatrjevani nasilni in agresivni osebnosti tožnika. Ker sodišče tega ni storilo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Napačna je ugotovitev v sklepu, da toženka ni protipravno odpeljala otroka na Hrvaško. Hrvaško sodišče je odločilo le o tem, ali se otrok vrne v Slovenijo ali ne. V obrazložitvi je jasno ugotovilo, da jo je toženka odpeljala protipravno in da jo tam protipravno zadržuje. Sodišče se o tem v izpodbijanem sklepu ni izreklo.

Napačna je dokazna ocena v zvezi s toženčevo trditvijo, da je toženka neprimerna za začasno dodelitev otroka v vzgojo in varstvo. Temelji le na izvedenskih mnenjih, kar je v nasprotju z 8. členom ZPP. Poleg tega se na mnenja sklicuje le parcialno, ne pa tudi v delih, ki ne govorijo v prid toženki. Ugotovitve o odnosu deklice do obeh staršev v 28. in v 29. točki obrazložitve so v nasprotju z zaključki, podanimi v 11., 12. in 13. točki. Sodišče ni preverilo okoliščin glede primernosti bivanja v A. Toženka še ni zatrjevala niti dokazala nobene ovire za življenje v Sloveniji.

Niso ocenjene posledice, ki so že nastale otroku zaradi toženkinega protipravnega ravnanja in izhajajo iz posnetka dogodkov ob izvršbi 3. 9. 2018. Iz tega izhaja hčerino upiranje vrnitvi v A. S tem, ko je dovolilo vpis v osnovno šolo v A., je sodišče kršilo slovenski pravni red. Hči ima namreč stalno prebivališče v Sloveniji. Predlaga razveljavitev II. točke izreka in vrnitev zadeve v novo odločanje sodišču prve stopnje, podrejeno pa, naj sodišče druge stopnje ugovoru ugodi, sklep razveljavi in toženkin predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

Pri odločitvi v III. točki izreka je sodišče izhajalo iz prenizkega dokaznega standarda. Zaradi daljnosežnosti posledic je potrebna višja stopnja izkazanosti in obrazloženosti pogojev za izdajo začasne odredbe, predpostavka pa je zagotovitev kontradiktornosti. Ker je sodišče izdalo začasno odredbo pred iztekom roka za odgovor nanjo, je bila kršena tožnikova pravica do izjave.

Odločitev o šolanju in prebivališču je predhodno vprašanje za odločitev o začasnem zaupanju otroka. Če sodišče ni počakalo na odločitev o teh vprašanjih, ki so predmet obravnavanja v postopku II N 498/2018, bi moralo navesti razloge. Stališče sodišča, da je samoumevno, da je bivališče otroka enako bivališču matere, ne vzdrži razumne presoje. Mati je otroka protipravno odpeljala v tujo državo in v okolje ter razmere, ki bistveno poslabšujejo kvaliteto otrokovega življenja in škodljivo vplivajo na njegov kratkoročni in dolgoročni psihofizični razvoj. Nobene potrebe ni bilo za enostransko odločitev matere, da se preseli na Hrvaško. Tožnik predlaga, naj pritožbeno sodišče navedeno odločitev razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pri odločanju o predlagani začasni odredbi v V. točki izreka sodišče ni upoštevalo, da toženka ni omogočila niti stika 30. 10. 2018. Upoštevalo je le tožnikovo opustitev vrnitve otroka materi v avgustu, kar utemeljuje sklep o neenakopravnem obravnavanju pravdnih strank. Nobenih dokazov ni za ugotovitev, da je za otroka v A. primerno poskrbljeno, da deklica obiskuje šolo in se tam dobro počuti. Opravičevanje toženkinega oviranja stikov prek skypa z izvedenskim mnenjem ni utemeljeno. Enourni stik je bil določen s sodno odločbo. Toženka že trikrat ni omogočila osebnega stika z otrokom. Predlaga razveljavitev V. točke izreka sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek, podrejeno pa spremembo odločitve in ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe.

Ker je do prisilne izvršitve prišlo pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, ker do izpolnitve sklepa z dne 28. 8. 2018 ni prišlo prostovoljno in ker izvršba niti ni bila opravljena, bi se moralo sodišče izreči o utemeljenosti ugovora zoper navedeni sklep. Tožnik kot dolžnik ima pravni interes za odločitev o zadevi (tako tudi sklepa VSL II Ip 4262/2015 in II Ip 694/2017). Predlaga razveljavitev VI. točke izreka in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

Rok za plačilo denarne kazni, določen v VII. točki izreka, je predolg in ne sili toženke k izpolnitvi njene obveznosti. Nepravilen je zaključek sodišča, da je toženka utemeljeno onemogočila stik 7. 9. 2018. Gre za favoriziranje toženke s strani sodišča. Glede na izrek sklepa z dne 10. 7. 2018 bi morala biti izrečena denarna kazen za vsako kršitev posebej. Tožnik predlaga spremembo izpodbijanega sklepa ter izrek denarne kazni v višini 900 EUR ter z določitvijo denarne kazni 3.000 EUR za primer nove kršitve.

Ker je sodišče ravnalo samovoljno in favoriziralo toženko, tožnik predlaga njeno izločitev oziroma dodelitev zadeve drugemu sodniku.

4. Toženka v pritožbi zoper IV. in VII. točko izreka sklepa z dne 24. 10. 2018 uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Trdi, da je tožnik ravnal v nasprotju z začasno odredbo o dodelitvi otroka materi, z začasno odredbo o stikih in s sklepom sodišča, s katerim mu je bilo naloženo, naj otroka pripelje na center za socialno delo, ter onemogočal opravo izvršbe. V postopku II N 498/2018 je navedel, da kljub vedenju o pričetku šolanja v A. hčere ne namerava vrniti materi. Izvršba je bila za deklico skrajno neprijetna izkušnja, ki ni bila v njeno korist. Tožnik je pripravil sceno za javnost in povabil medije. Meni, da obstaja realna nevarnost, da je ponovno ne bo vrnil. Izvedenka je ocenila, da ima tožnik slabšo kontrolo čustev in agresivnih reakcij v stresnih okoliščinah ter da vztraja pri svojih stališčih ne glede na okoliščine in da težje razmeji partnerski odnos in starševsko vlogo. V stikih prek skype-a še vedno obremenjuje otroka glede njene selitve v Slovenijo. Novo izoliranje deklice od matere, doma, šole in njenega socialnega življenja bi resno ogrozilo njen zdrav psihofizični razvoj. Pričakovanje sodišča, da bo tožnik ravnal razumno in hčere ne bo več protipravno zadrževal, nima dejanske podlage. Če tožnik z osebno izjavo sodišču obljubi, da bo spoštoval sodne odločbe in hčer po poteku stikov vedno vrnil materi, je pripravljena predlog in pritožbo, kolikor se nanaša na stike, umakniti.

Iz izreka sklepa, s katerim ji je izrečena denarna kazen, ni razvidno, v katerem delu je kršila začasno odredbo. Glede na to, da je bila izvršba opravljena 3. 9. 2018 pozno popoldan in da sta morali nato še priti domov v A., je deklica potrebovala čas, da razmisli in se umiri. Stik prek skype-a 5. 9. 2018 ji ne bi bil v korist. Ker je podana realna nevarnost, da tožnik otroka ne bi vrnil, je bil podan tudi utemeljen razlog, da toženka ni omogočila osebnega stika 5. 10. 2018. V sklepu tudi ni razlogov za nekritično sprejetje tožnikovih navedb, da toženka moti stike (predvsem 10. 10. 2018).

5. Tožnik v pritožbi zoper I., V. in VII. točko sklepa z dne 10. 12. 2018 uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da stik poteka do 13. 1. 2019 oziroma do 6. 1. 2019, podrejeno pa, naj ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Ker v sklepu ni navedeno, katere listine je sodišče prebralo v dokaznem postopku, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačna je ugotovitev, da tožnik ni nasprotoval toženkini trditvi, da je bil izpadli stik 14. 11. 2018 nadomeščen s stikom 18. 11. 2018. Do izdaje izpodbijanega sklepa se namreč ni imel možnosti izreči o navedeni trditvi. Izpodbijani sklep je bil namreč izdan pred iztekom osemdnevnega roka od vročitve toženkine vloge. Toženka niti ni podala razumljivih trditev o stiku 14. 11. 2018. Sodišče se ni izreklo o tem, ali je razlog za neizvedbo stika opravičljiv ali ne. Taka ugotovitev je pomembna za presojo, ali toženka z ravnanjem, nasprotnim sodni odločbi, ogroža koristi otroka. Toženka svojih trditev ni podkrepila z dokazi. Sam je že večkrat izpostavil, da se toženka izmika omogočanju stikov prek skype-a, to pa utemeljuje sklep o zlonamernosti njenih ravnanj in njeni neprimernosti za zaupanje otroka v varstvo in vzgojo. Teh ravnanj sodišče ni presojalo z vidika največje otrokove koristi.

Sodišče se ni opredelilo do toženkinega ravnanja v zvezi s stikom, ki bi moral teči med 30. 10. in 4. 11. 2018. V argumentih pokaže razumevanje za toženko, ne oceni pa njenega ravnanja z vidika otrokove koristi, tj. z vidika tožnikovih trditev o nevarnosti za nastanek odtujitvenega sindroma.

Ugotovitev, da toženkino onemogočanje stikov izvira iz tožnikovega protipravnega ravnanja, je napačen, arbitraren in v nasprotju s procesnim gradivom. Sodišče je spregledalo, da je nedopustno ravnala toženka, ko je hčer odpeljala v tujino in jo tam ves čas protipravno zadržuje. Navedeno izhaja iz sodbe hrvaškega sodišča in iz dopisov Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve ter tudi iz odločitve sodišča, ki je zavrglo tožnikov predlog za vrnitev hčere v Slovenijo. Poleg tega je tožnik pripeljal hčer na kraj, ki je bil določen s sklepom sodišča, toženka pa tja ni prišla, niti ni opozorila sodišča na morebitno napako pri določitvi kraja, niti ni prišla na hčerin dom vse do naroka v drugi zadevi, ko je prišla tako nasilno, da je morala posredovati policija. Sodišče se ni izreklo o tožnikovih navedbah in dokazih o tem, da je toženka na silo in proti volji hčere ter brez prisotnosti izvršitelja in šole otroka zopet zvijačno odvzela in ga protipravno odpeljala na Hrvaško.

Ker je hči slovenska državljanka in ima v Sloveniji običajno in stalno prebivališče, je zmoten zaključek, da jo je tožnik ugrabil. Sodišče tudi ni presodilo tožnikovih navedb o toženkinem pogojevanju stika med 30. 11. in 2. 12. 2018. Ugotovitev v sklepu, da doslej ni bilo potrebe po angažiranju centra za socialno delo, ne upošteva tožnikovih navedb, da je od 5. 9. 2018 dalje obveščal center o težavah pri izvajanju stikov in ga pozival k ukrepanju. Neutemeljena je tudi presoja, ali bi tožnik omogočal stike, če bi bila hči pri njem. Sodišče ni upoštevalo, da so bili stiki določeni že 6. 9. 2016 in da ni nikoli ravnal v nasprotju s sodnimi poravnavami o stikih. Neupoštevanje dejstva, da toženka protipravno zadržuje hčer na Hrvaškem že dve leti in pol, in na drugi strani upoštevanje dejstva, da je sam zadrževal hčer 23 dni, kaže na neenakopravno obravnavo pravdnih strani.

Sodišče se je pri ugotovitvi o trajanju zimskih počitnic oprlo na listino, ki jo je predložila toženka v tujem jeziku, ni pa opravilo poizvedb, ki jih je predlagal sam. Sklicevanje na izvedensko mnenje je neutemeljeno, ker izvedenka ob podaji mnenja ni bila seznanjena s tem, da so tožnikovi stiki s hčerjo manjši zaradi njenega šolanja na Hrvaškem in da je toženka tri mesece zapored onemogočila osebni stik s hčerjo. Sodišče se tudi ni izreklo o tem, ali ostaja v veljavi stik med 4. 1. in 6. 1. 2019, določen z začasno odredbo z 10. 7. 2018.

Odločitev o stroških postopka je napačna, ker ni obrazložena.

6. Toženka v pritožbi zoper sklep z dne 10. 12. 2018, s katerim ji je bila izrečena denarna kazen, uveljavlja, da je odločitev zmotna. Trdi, da je takoj po izdaji začasne odredbe tožniku omogočila stik čez vikend. Neutemeljena je tudi izterjava že izrečene denarne kazni. Postopek po tretjem odstavku 226. člena ZIZ se opravi brez posebnega upnikovega predloga, njegov predlog za izterjavo pa se obravnava kot obvestilo o neizpolnitvi obveznosti iz začasne odredbe. Izrek denarne kazni je upravičen le, ko je to edini način za dosego izpolnitve terjatve iz izvršilnega naslova (odločba US RS Up-1092/07). Glede na tak namen izreka denarne kazni tretji odstavek 226. člena ZIZ ne predvideva oprave izvršbe na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni, ne da bi sodišče hkrati izdalo nov sklep, s katerim bi določilo dolžniku nov rok za izpolnitev obveznosti in izreklo novo denarno kazen. Šele, če je treba dolžnika nadalje prisiljevati k spoštovanju izdane začasne odredbe z določitvijo novega roka in z izrekom nove, višje denarne kazni, je utemeljena izvršitev že izrečene denarne kazni (sklep VSL III Ip 2171/2014). Ob ugotovitvi, da kršitev začasne odredbe ni več podana, bi bila izterjava denarne kazni le povračilni ukrep, to pa ni njen namen. Ker tožnik ni želel ne toženki ne sodišču dati zagotovila, da bo deklico po končanem stiku vrnil materi, je bila podana realna in konkretna nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje in deklico ponovno odpeljal na neznano lokacijo za dalj časa. Toženka se obvezuje, da bo tožniku ponudila nadomestni vikend in da se bosta dogovorila glede njegove izvedbe.

7. Tožnik v odgovoru na toženkino pritožbo zoper sklep z dne 24. 10. 2018 predlaga njeno zavrnitev.

8. Tožnikovi pritožbi zoper sklepa z dne 24. 10. 2018 in z dne 10. 12. 2018 sta delno utemeljeni. Toženkini pritožbi zoper navedena sklepa nista utemeljeni.

O pritožbah zoper sklep z dne 24. 10. 2018

9. Napake, na katere je opozoril tožnik v pritožbi, niso take, da bi onemogočale preizkus pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa, niti tožniku niso preprečile oblikovanja pritožbenih razlogov. Gre za pomote, ki jih more odpraviti sodišče prve stopnje s popravnim sklepom (324. člen ZPP).

10. S hkratno odločitvijo o več zahtevah pravdnih strank za sodno varstvo v postopku, ki teče zaradi zaupanja mladoletne hčere pravdnih strank v varstvo in vzgojo, ureditve stikov in določitve preživnine sodišče ni ravnalo v nasprotju z zahtevami poštenega postopka. Vse odločitve se nanašajo na isto temo, tj. zaupanje otroka v vzgojo in varstvo in ureditev stikov z drugim staršem za čas do pravnomočne odločitve o nasprotnih zahtevah pravdnih strank, z izpodbijanim sklepom pa je odločilo o zahtevah, ki so ob njegovi izdaji postale zrele za odločitev. Pri tem je upoštevalo, da je zaradi varstva koristi otroka treba odločiti brez nepotrebnega odlašanja. Do časovnega zamika pri odločanju o ugovoru zoper začasno odredbo ni prišlo zaradi opustitve dolžnega postopanja s strani sodišča, marveč zaradi izvedbe dokaznega postopka, potrebnega (tudi) za odločitev o ugovoru zoper začasno odredbo, in zaradi mnogih predlogov pravdnih strank bodisi v zvezi z začasnim zaupanjem otroka v varstvo in vzgojo bodisi v zvezi z izvrševanjem stikov med otrokom in nerezidenčnim staršem. Po dopolnitvi drugega izvedenskega mnenja je vsaka od pravdnih strank podala nove predloge v zvezi z začasno ureditvijo zaupanja otroka in ureditve stikov. Poleg tega pa je moralo sodišče odločiti tudi o ravnanju vsake od strank v zvezi s spoštovanjem odločitev o izvrševanju stikov med otrokom in tožnikom.

11. Pritožbeno sodišče na tem mestu dodaja, da niti nenehne zahteve po spremembi začasne ureditve razmerij med otrokom in staršema niti nespoštovanja začasne ureditve stikov ne prispevajo k temu, da bi sodišče čim prej sprejelo končno odločitev, prav za to pa bi si tudi pravdni stranki ob upoštevanju otrokove koristi – postopek traja že dve leti in pol, negotov položaj pa se po ugotovitvah izvedencev že odraža pri otroku – morali prvenstveno prizadevati.

O zavrnitvi tožnikovega ugovora zoper začasno odredbo z dne 22. 7. 2016 (II. točka izreka)

12. Izdaja izpodbijane začasne odredbe temelji na 411. členu ZPP, po katerem lahko sodišče med postopkom v sporih iz razmerij med starši in otroki na predlog stranke ali po uradni dolžnosti izda začasne odredbe o varstvu in preživljanju skupnih otrok. Ustavno sodišče je v odločbi Up-410/011 resda izpostavilo, da imajo začasne odredbe o vzgoji in varstvu med postopkom velik neposreden vpliv na končno odločitev, kar lahko močno in trajno prizadene interese obeh staršev in zlasti otroka, zato je treba k njihovemu izdajanju pristopiti restriktivno. Vendar ne pomeni, da take začasne odredbe ni mogoče izdati in da sodišče a priori ni naklonjeno izdajanju tovrstnih začasnih odredb. Tako odločitev mora sodišče sprejeti predvsem takrat, kadar je verjetno izkazana nujnost njene izdaje, ker bi bila sicer ogrožena otrokova korist.2

13. Stališče sodišča, da je bila izdaja začasne odredbe o začasnem zaupanju hčere pravdnih strank v varstvo in vzgojo materi nujno potrebna zaradi varovanja otrokove koristi in da z izdano začasno odredbo koristi otroka niso ogrožene, niti odločitev zanj ni škodljiva, temelji na ugotovitvah,

- da je bila hči pravdnih strank z začasno odredbo P 1626/2016-IV z dne 22. 7. 2016 zaupana v varstvo in vzgojo toženki,

- da je bilo tedaj ugotovljeno, da je bila deklica izpostavljena prepirom in neustrezni komunikaciji med pravdnima strankama in bi ji zaradi tožnikovih ravnanj lahko nastala nenadomestljiva škoda,

- da je pristojno sodišče na Hrvaškem zavrnilo tožnikov predlog za vrnitev otroka, vložen na podlagi Haaške konvencije o civilnopravnih vidikih mednarodnega protipravnega odvzema otrok,

- da je bil tožnikov predlog za vrnitev otroka, podan v tej pravdi, pravnomočno zavržen,

- da sta obe izvedenki, postavljeni v tem postopku, in izvedenec, postavljen v postopku P 2326/2014-IV, ki je pred tem tekel med istima strankama o istem vprašanju, podali mnenje, da ima toženka primernejše starševske kapacitete za nadaljnje varstvo in vzgojo hčere,

- da ni izkazano, da toženka ni primerna za varstvo in vzgojo otroka zaradi zatrjevane posesivnosti, agresivnosti in psihičnega nasilja,

- da se je deklica sposobna prilagoditi novemu okolju in drugače govorečim ljudem, kjer živi z materjo,

- da dejstvo, da toženka ne živi v lastnem stanovanju in da je odvisna od pomoči primarne družine, na otroka ne vpliva negativno.

14. Niti pritožbene navedbe niti preizkus odločitve po uradni dolžnosti ne vzbuja dvoma o pravilnosti odločitve o zavrnitvi ugovora zoper začasno odredbo o začasnem zaupanju hčere toženki. Zbrano procesno gradivo zadostuje za odločitev o začasni ureditvi razmerij med pravdnima strankama in otrokom. Sodišče ga je pri svoji odločitvi upoštevalo, ovrednotilo vse relevantne okoliščine in jim dalo ustrezno težo.

15. Ker je bila tožniku dana možnost, da se o toženkinih navedbah v predlogu za izdajo začasne odredbe in izdani začasni odredbi izreče v ugovoru zoper njo, očitek o kršitvi pravice do izjave ni utemeljen.

16. Sodišče ni spregledalo, da je toženka odpeljala hčer v A., ne da bi tožnik s tem soglašal. Ni utemeljeno tožnikovo gledišče, da bi morala biti tej okoliščini vselej dana odločilna teža.3 Sodišče je pravilno upoštevalo, da je bila hči v času skupnega življenja pravdnih strank izpostavljena prepirom in neustrezni komunikaciji med staršema. Toženka je s svojimi obrazloženimi navedbami o tedanjem dogajanju in dokazili o iskanju pomoči pri centru za socialno delo, na policiji in v varni hiši dovolj verjetno izkazala, da je bilo skupno življenje za otrokov razvoj ogrožujoče. Postavitev (novega) izvedenca za ugotavljanje tedanjega ravnanja pravdnih strank ni bila potrebna.

17. Sodišče je ustrezno ovrednotilo tudi dejstvo, da toženka živi v drugi državi in da je z zaupanjem njej neogibno povezano dejstvo, da skupaj z njo živi tudi hči pravdnih strank. Trditev, da bi bile življenjske razmere v okolju, v katerem živi toženka, škodljive za otrokov razvoj, ni z ničimer izkazana. Ni izkazano, da toženkina odločitev za preselitev v A. ne bi imela razumne podlage. Kot izhaja iz podatkov spisa, se je iz A., kjer živi njena primarna družina, preselila v Slovenijo, ko sta v letu 2010 zaživela skupaj s tožnikom, po razpadu njune življenjske skupnosti pa v Sloveniji ni imela niti bivališča niti zaposlitve. Ob dejstvu, da sodišče ves postopek skrbi za ureditev stikov med tožnikom in otrokom in njihovo izvrševanje skrbno spremlja, toženkina preselitev sama za sebe ne zadostuje za ugoditev tožnikovemu ugovoru.

18. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o zmotnosti zaključka, da ni izkazana toženkina neprimernost za začasno zaupanje otroka v varstvo in vzgojo. Glede na to, da gre za začasno odločitev, so izvedenska mnenja ovrednotena dovolj natančno, da je mogoč sklep o neutemeljenosti tožnikovih ugovornih navedb. Neutemeljen je tudi očitek o nasprotju med ugotovitvijo, da toženka ni neprimerna za začasno zaupanje otroka, in ugotovitvijo, da sta obe pravdni stranki primerna starša svojemu otroku, da hči do obeh goji pozitiven odnos, ju sprejema in rada z njima preživlja čas. Primernost toženke za zaupanje še ne pomeni, da tožnik nima takšnih lastnosti in sposobnosti.

19. (Začasna) odločitev o nadomestitvi tožnikovega soglasja za vpis hčere v osnovno šolo v A. je pravnomočna odločitev, sprejeta v postopku II N 498/2018. Pritožbeni očitek o kršitvi slovenskega pravnega reda se lahko nanaša na to odločitev in ne na odločitev, izpodbijano v tej zadevi. O njegovi utemeljenosti se zato ni treba izreči.

O zavrženju tožnikovega predloga za izdajo začasne odredbe o zaupanju otroka njemu, o stikih in preživnini z dne 4. 8. 2016 (I. točka izreka)

20. Odločitev o zavrženju predloga za vrnitev otroka, podanega 4. 8. 2016, temelji na ugotovitvi, da je bilo o vsebinsko enakem predlogu, podanem 27. 7. 2016, že pravnomočno odločeno s sklepom z dne 10. 7. 2018 (v povezavi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 1764/2018 z dne 19. 9. 2018).

21. Tožnikovi vlogi z dne 27. 7. 2016 in z dne 4. 8. 2016 sta v delu, v katerem tožnik navaja razloge za zaupanje hčere njemu, domala dobesedno enaki. Ugotovitev sodišča, da gre za vsebinsko enaka predloga, je tako zadostna za utemeljitev odločitve, da gre za že pravnomočno razsojeno stvar.

22. Tožnik utemeljeno opozarja, da je bil predlog za vrnitev hčere v Slovenijo zavržen4 in da zato v tem delu pravnomočnost odločitve ne more biti ovira za ponovno odločanje. Kot izhaja že iz razlogov odločitev sodišč, izdanih o prvem predlogu (z dne 27. 7. 2016), je odločitev o zavrženju ne glede na to pravilna. Ker je za odločanje o predlogu za vrnitev otroka v Slovenijo pristojno sodišče v državi, v katero je bil otrok odpeljan (9. člen Haaške konvencije o civilnopravnih vidikih mednarodnega protipravnega odvzema otroka (v nadaljevanju: Haaška konvencija), sodišče v Republiki Sloveniji ni pristojno za odločitev o takem predlogu, ta ugotovitev pa prav tako vodi do zavrženja predloga. Ker se pritožnik le sklicuje na razloge o zmotnosti navedenega stališča, podane v pritožbi zoper sklep z dne 10. 7. 2018, pritožbeno sodišče ni dolžno podrobneje obrazložiti navedenega stališča. Zadostuje sklicevanje na razloge sklepa VSL IV Cp 1764/2018.

O zavrnitvi tožnikovega predloga za izdajo začasne odredbe z dne 7. 9. 2018 (V. točka izreka)

23. Stališče sodišča, da tožnik ni izkazal, da bi bila izdaja začasne odredbe z zaupanjem hčere v varstvo in vzgojo njemu v največjo korist otroka, temelji na ugotovitvah,

- da je toženkino onemogočanje stikov posledica njene bojazni, da tožnik otroka ponovno ne bi vrnil,

- da ji tožnik otroka po stiku 12. 8. 2018 ni želel vrniti in je tudi sam onemogočal stik toženke s hčerjo,

- da je toženka primernejša za nadaljnje varstvo in vzgojo hčere,

- da je zanjo v toženkini oskrbi dobro poskrbljeno, da obiskuje šolo v A. in se v sedanjem okolju dobro počuti,

- da omejitev dveh osebnih stikov s tožnikom in enega prek skype-a še ne more biti razlog za predodelitev,

- da bi k zagotovitvi izvrševanja nadaljnjih stikov toženko morala vzpodbuditi izrečena denarna kazen,

- da je glede na to, da otrok v starosti hčere pravdnih strank zdrži na skypu približno pol ure, daljši čas pa le, če bi šlo za igrice, je dolžnost toženke, da otroka na stik ustrezno pripravi in ga ne moti, tožnika pa, da otroka ustrezno animira, da mu bo stik v veselje in ne v breme.

24. Pritožbeni očitki o zmotnosti navedenih ugotovitev niso utemeljeni. Ugotovitve o kvaliteti skrbi za otroka v okolju, v katerem živi z materjo, temeljijo na ugotovitvah izvedencev, podanih na podlagi obravnave otroke ob izdelavi izvedenskih mnenj. Poteka stika, predvidenega za 30. 10. 2018, sodišče ni moglo upoštevati, ker je bila odločba izdana nekaj manj kot teden dni prej. Pritožbene navedbe tudi ne vzbujajo dvoma o pravilnosti ugotovitve, da se razmere od izdaje začasne odredbe niso spremenile.

25. Odločitev temelji na pravilnem ovrednotenju vseh okoliščin, ki so pomembne za spremembo odločitve o zaupanju otroka zaradi onemogočanja stikov. Po šestem odstavku 106. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) se staršu, ki onemogoča stik, odvzame varstvo in vzgoja, če onemogoča stike med otrokom in drugim od staršev in stikov ni mogoče izvrševati niti ob strokovni pomoči centra za socialno delo, drugi od staršev pa bo omogočal stike, in je le tako mogoče varovati otrokovo korist. Sodišče je ovrednotilo težo toženkinega ravnanja v povezavi s posameznimi neizvršenimi stiki in ga primerjalo s tožnikovim ravnanjem v avgustu 2018, oboje pa z vidika otrokove koristi, tj. kako bi sprememba odločitve, ki je po svoji naravi začasna, vplivala na hčer pravdnih strank. Neutemeljen je očitek, da je pri tem dalo prednost toženki pred tožnikom. Sodišče je poudarilo tako nesprejemljivost tega, da toženka otroku ne omogoči osebnega stika, in pomen tega, da otroka ustrezno pripravi na stik prek skype-a, na drugi strani pa tudi na nesprejemljivost tožnikovega ravnanja v avgustu, zaradi katerega je bila potrebna prisilna izvršba, in na pomen tega, da prevzame odločilno iniciativo med samim stikom prek elektronske naprave.5

O zavrnitvi tožnikovega ugovora zoper sklep z dne 10. 7. 2018 (III. točka izreka)

26. Predmet izpodbijanja je odločitev sodišča, da stiki med tožnikom in hčerjo potekajo od 22. 7. do 12. 8. 2018, nato pa do pravnomočne odločitve v zadevi en vikend v mesecu in enkrat tedensko eno uro prek skypa.

27. Odločitev o zavrnitvi ugovora zoper odločitev o ureditvi stikov od 22. 7. 2018 dalje temelji na stališčih, (1) da je bila kontradiktornost zagotovljena z vložitvijo ugovora, (2) da je kraj šolanja posledica tega, da je otrok začasno zaupan v varstvo in vzgojo materi, (3) da je obseg stikov treba prilagoditi šolskim obveznostim, (4) da je obseg stikov prek skypa omejen na enkrat tedensko, ker je pri izvajanju teh stikov prihajalo do konfliktov med pravdnima strankama in (5) da se pravdni stranki ta čas nista sposobni sami dogovoriti o obsegu in načinu izvrševanja stikov.

28. Očitek o kršitvi pravici do izjave ni utemeljen. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, je bila tožniku zagotovljena z vložitvijo ugovora zoper sklep o začasni ureditvi stikov.

29. Sodišče je dovolj zanesljivo ugotovilo dejstva, pomembna za odločitev o obsegu in poteku stikov. Glede na to, da je hči začasno zaupana v varstvo in vzgojo materi in da je s 1. 9. 2018 pričela obiskovati osnovno šolo, je pravilno stališče sodišča, da je treba pred tem sprejet dogovor o obsegu stikov spremeniti in ga prilagoditi tako, da bo hči lahko izpolnjevala šolske obveznosti.

O zavrženju tožnikovega ugovora zoper I. in II. točko izreka sklepa z dne 28. 8. 2018 (VI. točka izreka)

30. S sklepom z dne 28. 8. 2018 je sodišče prve stopnje (1) tožniku naložilo, da prvi delovni dan po prejemu sklepa preda otroka na Centru za socialno delo (I. točka izreka), (2) za primer, da tega ne bo prostovoljno storil, je dovolilo izvršbo z odvzemom otroka in njeno izročitvijo toženki (II. točka izreka) in (3) zavrnilo tožnikov predlog za odlog izvršbe (III. točka izreka).

31. Na podlagi ugotovitev, da je otrok od 3. 9. 2018 pri toženki in da je tožnik vložil ugovor 6. 9. 2018, tj. potem, ko je njegova dolžnost predaje prenehala, je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da tožnik nima več pravnega interesa za odločitev o ugovoru.

32. Pritožnik utemeljeno uveljavlja, da pravni interes za odločitev o ugovoru z izročitvijo otroka toženki ni prenehal. Dolžnik ima pravico do ugovora zoper sklep o dovolitvi izvršbe z novim izvršilnim sredstvom. Njegov pravni interes je podan ne le zaradi odločitve o stroških izvršilnega postopka, ampak predvsem zaradi pomena in teže izpodbijane odločitve za otroka. Njegova korist je morala biti primarno vodilo pri izdaji odločbe, ki jo tožnik izpodbija z ugovorom, tožnik pa je šele v ugovornem postopku dobil možnost, da izrazi svoje stališče o zakonitosti in pravilnosti izrečenega ukrepa. Zato je imel pravico zahtevati vsebinsko odločitev o ugovoru.

O zavrnitvi toženkinega predloga za omejitev stikov med tožnikom in hčerjo (V. točka izreka)

33. Odločitev o zavrnitvi toženkinega predloga za omejitev stikov med hčerjo in tožnikom na dve uri tedensko in njihovo izvrševanje pod nadzorstvom centra za socialno dela temelji na ugotovitvah, (1) da sta po doslej izvedenem dokaznem postopku in izvedenskih mnenjih obe pravdni stranki primerna starša svojemu otroku, (2) da hči goji pozitiven odnos do obeh, ju sprejema in z obema rada preživlja čas, in (3) da bi večja omejitev stikov od te, ki je potrebna zaradi vključitve hčere v šolo, lahko privedla do odtujitve med njo in tožnikom.

34. Toženkini pritožbeni pomisleki o pravilnosti odločitve niso utemeljeni. Ne glede na mnenje izvedenke o tožnikovih osebnostnih lastnostih in o njegovi sposobnosti za razmejitev med partnerskim odnosom in starševsko vlogo, ki ga toženka izpostavlja v pritožbi, je sodišče na podlagi treh izvedenskih mnenj ocenilo, da sta obe stranki primerna starša svojemu otroku in da hči goji pozitiven odnos do obeh in z obema rada preživlja čas. V teh ugotovitvah je imelo zadostno podlago za sklep, da bo tožnik po pretekli izkušnji z odvzemom otroka ravnal razumno in hčere ne bo več protipravno zadrževal in je spravljal v dodatno stisko. Toženkina skrb, da bo tožnik po enem od naslednjih stikov ponovno zadržal otroka pri sebi, je razumljiva. Ne glede na to je treba upoštevati, da bi dodatna omejitev stikov pomenila preveliko tveganje za oslabitev vezi med tožnikom in hčerjo. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno izhajalo iz pričakovanja, da bo tožnik v bodoče dal prednost hčerinim interesom in upošteval začasno ureditev stikov, določenih s sodno odločbo, dokler o zahtevkih pravdnih strank ne bo pravnomočno odločeno.

O odločitvi o denarni kazni zaradi neizvrševanja stikov (VII. točka izreka)

35. Odločitev o izreku denarne kazni temelji na ugotovitvah, da toženka ni omogočila osebnega stika 5. 10. 2018 in stika prek skypa 5. 9. 2018.

36. Petnajstdnevni rok z vidika zagotovitve namena denarne kazni ni predolg. Tožnik ni izkazal, da bi bila izrečena denarna kazen glede na toženkin premoženjski položaj majhnega pomena ali morda celo zanemarljiva. Krajšega roka pa ne narekuje niti dejstvo, da gre za ponavljajočo se toženkino obveznost.

37. Neutemeljen je tožnikov očitek o zmotnosti ugotovitve, da je bilo toženkino ravnanje ob predvidenem stiku 7. 9. 2018 opravičljivo. S sklepom z dne 10. 7. 2018 je bil izrek denarne kazni predviden za kršitev obveznosti vsake od pravdnih strank v zvezi z izvedbo stikov. Sprejemljiva je ocena sodišča, da se za obe kršitvi, do katerih je prišlo neposredno potem, ko je tožnik več kot tri tedne v nasprotju s sodno odločbo in voljo toženke zadrževal otroka, izreče denarna kazen v višini 300 EUR.

38. Toženkino stališče, da stik prek skypa 5. 9. 2018, tj. dva dni zatem, ko je bil otrok vrnjen njej, hčeri ne bi bil v korist, ne pretehta dejstva, ki mu je odločilno težo pripisalo že sodišče prve stopnje, tj. da so bili stiki predhodno določeni s sodno odločbo. Toženkine pritožbene navedbe v zvezi s tožnikovimi navedbami o stiku prek skypa 10. 10. 2018 niso pomembne za odločitev, ker za izrečeno denarno kazen zadostujeta ugotovitvi o kršitvi stikov 5. 9. 2018 in 5. 10. 2018.

O pritožbi zoper sklep z dne 10. 12. 2018

39. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo primarni predlog za začasno predodelitev hčere pravdnih strank tožniku in delno ugodilo tožnikovemu podredno podanemu predlogu za določitev stikov med zimsko-novoletnimi počitnicami, tako da je odločilo, da hči preživi čas od 23. 12. 2018 do 1. 1. 2019 pri tožniku. S sklepom je toženki tudi izreklo denarno kazen 600 EUR in določilo novo denarno kazen 900 EUR.

O primarnem predlogu za zaupanje hčere tožniku

40. Sodišče prve stopnje je, opiraje se na šesti odstavek 106. člena ZZZDR, zavzelo stališče, da morajo biti za predodelitev otroka zaradi onemogočanja stikov kumulativno izpolnjene štiri predpostavke, tj. da tisti od staršev, pri katerem otrok živi, onemogoča stike med otrokom in drugim staršem, da stikov ni mogoče izvrševati niti ob strokovni pomoči centra za socialno delo, da bo drugi od staršev omogočal stike in da je le tako mogoče varovati otrokove koristi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prva predpostavka podana, ne pa tudi ostale. Odločitev temelji na ugotovitvah,

- da stik prek skypa 14. 11. 2018 ni bil izveden, da je toženka to utemeljila s hujšimi zdravstvenimi težavami svojega očeta, zaradi katerih je bil tedaj sprejet na urgenci, in da je bil stik nadomeščen 18. 11. 2018,

- da toženka ni omogočila treh zaporednih osebnih stikov v septembru, oktobru in začetku novembra 2018,

- da je bil osebni stik med tožnikom in hčerjo med 30. 11. in 2. 12. izveden,

- da stiki prek skypa potekajo v skladu z dogovorom, izpadli stiki pa se nadomestijo,

- da doslej ni bilo potrebe po angažiranju strokovne pomoči centra za socialno delo, da bi se lahko stiki izvrševali,

- da je tožnik ob prvem osebnem stiku otroka 23 dni zadrževal pri sebi in ga ni hotel izročiti toženki,

- da je hči pravdnih strank prejela dva minusa pri hrvaškem jeziku zaradi neopravljene domače naloge in da v šoli ni organizirana šolska prehrana, sicer pa je v razredu dobro socializirana, dobro obvlada učne vsebine, redno izpolnjuje šolske in domače naloge ter njena mati skrbi za njene potrebe in z učiteljico redno sodeluje.

41. Zatrjevani kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nista podani. Listine, ki jih je za dokazovanje navedb v predlogu predložil sam, pozna, listine, ki jih je predložila toženka, pa so mu bile vročene skupaj z njenim odgovorom na njegov predlog. Iz zapisa na ovojnici tudi izhaja, da gre za priloge, označene z B47 do B60.

42. Toženkin odgovor je bil tožniku vročen 3. 12. 2018, izpodbijani sklep pa je sodišče izdalo 10. 12. 2018. Že pred vročitvijo toženkinega odgovora je tožnik predlagal čim hitrejšo odločitev o predlogu. Niti pred izdajo sklepa niti v danem roku ni ugovarjal toženkini navedbi, da je bil stik 14. 11. 2018 nadomeščen s stikom 18. 11. 2018.

43. V odgovoru na tožnikov predlog toženka resda ni dokončala stavka, ki je bil namenjen predstavitvi razloga, zaradi katerega stik ni bil izveden, je pa navedla, da tožnik dobro pozna razlog in v dokaz predložila elektronsko sporočilo, poslano tožniku na dan dolžnega stika pozno zvečer, v katerem je navedla, da je na stik pozabila zaradi hujših zdravstvenih težav svojega očeta. Iz razlogov sklepa, podanih v nadaljevanju, tudi jasno izhaja, da sodišče toženkinega ravnanja ni opredelilo kot onemogočanja stikov med tožnikom in hčerjo. Opozorilo je namreč na življenjskost nadomestitve stika, do katerega zaradi različnih nepredvidljivih okoliščin ne pride ob času, predvidenem z začasno odredbo.

44. Nobene podlage v izpodbijanem sklepu ni za sklep, da sodišče toženkinega ravnanja ni ovrednotilo z vidika otrokove koristi, ampak – kot trdi pritožnik – le z vidika toženkinega položaja. Neutemeljen je tudi očitek, da se ni opredelilo do neizvedbe stika med 30. 10. in 4. 11. 2018. Izrecno je namreč navedlo, da razlog, ki ga je navedla toženka, ni opravičljiv.

45. Neutemeljeni so tudi pritožbeni pomisleki o pravilnosti ugotovitve, da je bil izveden stik med 30. 11. in 2. 12. 2018. Tožnik niti ne zatrjuje, da stik ni bil izveden, tako da ostale pritožbene navedbe v zvezi z navedeno ugotovitvijo ne morejo vnesti dvoma o pravilnosti navedenega dejstva.

46. K drugačni odločitvi o zadevi ne more prispevati niti tožnikovo vztrajanje pri stališčih, da toženka nedopustno zadržuje hčer v tujini in da njegovo ravnanje v avgustu 2018 ni bilo nedopustno in je tudi sicer v primerjavi s toženkinim ravnanjem trajalo znatno manj časa. Pritožbeno sodišče je že v prvem odločanju v obravnavani zadevi obrazložilo, kakšno je razmerje in o čem se odloča v postopku po Haaški konvenciji in v obravnavanem postopku. V obravnavani zadevi je pomembno, da je otrok pri materi na podlagi začasne odredbe, izdane v tem postopku, tožnik pa je v nasprotju s sodno odločbo, izdano v tem postopku, zadrževal hčer pri sebi od 12. 8. 2018 do 3. 9. 2018. Pravilnosti ugotovitve, da je ravnal nedopustno, ne omajejo niti pritožbene navedbe o tem, da je 12. 8. 2018 pripeljal hčer na mesto, določeno s sklepom sodišča, da toženka ni opozorila na napako v sklepu in da hčere ni prišla iskat vse do naroka v drugi zadevi, niti njegovo videnje dogajanja 3. 9. 2018. Odločilno je, da ni bilo podlage za to, da je bila hči od 13. 8. do 3. 9. 2018 pri njem in da razlogi za to, četudi držijo tožnikove pritožbene navedbe, v odločilni meri ne izvirajo iz toženkine sfere.

47. Tožnikovo obveščanje centra za socialno delo in pozivanje k ukrepanju ne zadostuje za sklep, da izvrševanje stikov ni bilo mogoče niti ob strokovni pomoči centra.

48. Pritožba tudi ne vzbuja dvoma o pravilnosti zaključka, da upoštevaje tožnikovo ravnanje ob prvem stiku, določenem s sklepom, s katerim je bil spremenjen obseg stikov zaradi hčerine vključitve v šolo, ni verjetno izkazano, da bi tožnik omogočal stike med hčerjo in toženko. Tožnikovo upoštevanje prej izdane začasne odredbe, po kateri so bili stiki med njim in hčerjo obsežnejši, ne omaje pravilnosti navedenega zaključka.

49. V presoji o obstoju predpostavk za spremembo odločitve o začasnem zaupanju otroka v varstvo in vzgojo je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi dejstvo, da je toženki zaradi onemogočanja posameznih stikov izreklo denarno kazen. Nadomestitev začasne odločitve z drugačno začasno odločitvijo je z vidika otrokove koristi pravilno ovrednotilo kot skrajni ukrep. Utemeljeno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da bo toženkino nadaljnje onemogočanje stikov lahko pomembno vplivalo na končno odločitev o zaupanju otroka.

O podrednem predlogu za določitev stikov

50. V zvezi s tožnikovim predlogom za določitev stikov med njim in hčerjo od 23. 12. 2018 do 13. 1. 2019 je v izpodbijanem sklepu ugotovljeno,

- da se pouk po počitnicah začne 7. 1. 2019,

- da naj stiki po izvedenskem mnenju H. med počitnicami in prazniki potekajo tako, da bo hči preživela dve tretjini časa z očetom, eno tretjino pa z mamo,

- da naj zato hči preživi čas od 23. 12. 2018 do 1. 1. 2019 pri očetu.

51. Pritožbeni očitki o zmotnosti odločitve niso utemeljeni. Tožnik je že v predlogu navedel, da je na spletni strani dobil podatek, da počitnice na Hrvaškem trajajo do 13. 1. 2019, niti v predlogu, niti v pritožbi pa ni navedel razlogov, zaradi katerih te spletne strani ni opredelil tako, da bi bilo podatek mogoče preveriti. Za zaključek, da počitnice trajajo do 6. 1. 2019, je imelo dovolj podlage v toženkini trditvi, podkrepljeni s predložitvijo koledarja. Poimenovanje mesecev na koledarju je resda v hrvaškem jeziku, to pa ne pomeni, da listine ni bilo dopustno uporabiti v delu, v katerem je bila označena s številčnimi oznakami in razumljiva tudi povprečno razgledani osebi, ki ne pozna hrvaškega jezika.

52. Pritožba ne vzbuja pomislekov o pravilnosti odločitve, po kateri otrok ne preživi celotnih počitnic z očetom, marveč njihov (manjši) del tudi z materjo. Ne glede na manjši obseg stikov z očetom je primerno, da je tudi del počitniškega obdobja otrok pri staršu, kateremu je zaupan v varstvo in vzgojo.

53. Ker se sodišče v izreku sklepa ni izreklo o stiku med 4. 1. in 6. 1. 2019, je v tem delu ostala v veljavi začasna odredba z dne 10. 7. 2018. Okoliščina, da sodišče prve stopnje še ni odločilo o toženkinem ugovoru zoper začasno odredbo o stikih med božično-novoletnimi počitnicami, tako ni bila ovira za odločitev o tožnikovi pritožbi. Spremembe odločitve o stiku med tožnikom in hčerjo med 4. 1. in 6. 1. 2019 namreč ne more doseči z izpodbijanjem sklepa z dne 10. 12. 2018, ker je to predmet sklepa o začasni odredbi z dne 10. 7. 2018.

O denarni kazni

54. Neutemeljeni so toženkini očitki o izreku denarne kazni in določitvi nove višje kazni. V skladu z 238.f členom ZIZ se sodna odločba glede pravice do osebnih stikov z otrokom izvrši po določbah prvega, drugega, tretjega in petega odstavka 226. člena ZIZ. Po prvem odstavku 226. člena ZIZ sodišče določi v sklepu o izvršbi primeren rok za izpolnitev obveznosti. V tretjem odstavku istega člena je določeno, da sodišče za primer, če dolžnik v določenem roku ne bo izpolnil obveznosti, s sklepom o izvršbi izreče denarno kazen. Zoper dolžnika, ki kljub drugi izrečeni kazni ne izpolni svoje obveznosti, postopa sodišče še naprej tako, kot je določeno v drugem in tretjem odstavku tega člena, vse dokler seštevek denarnih kazni iz posameznih sklepov ne doseže desetkratnega zneska iz drugega odstavka tega člena (peti odstavek 226. člena ZIZ).

55. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu – v povezavi s sklepom o začasni odredbi, ki ima po 268. členu ZIZ učinek sklepa o izvršbi – ravnalo na opisan način. Časovna določitev toženkinih obveznosti v zvezi z zagotovitvijo stika med otrokom in tožnikom predstavlja rok za izpolnitev njene obveznosti. Ker gre za nenadomestno dejanje, tj. dejanje, ki ga po naravi stvari lahko opravi le toženka, se pritožba neutemeljeno sklicuje na odločbo US RS Up-1092/07. Le toženka kot oseba, ki ji je hči zaupana v varstvo in vzgojo, lahko namreč omogoči izvedbo stika s tožnikom. Izterjava denarne kazni tako služi zagotovitvi spoštovanja sodnih odločb in učinkoviti uresničitvi upnikove pravice do sodnega varstva. Zakon ne zahteva določitve novega roka pred izrekom denarne kazni.

56. Pravilna je tudi odločitev sodišča, da gre za novo kršitev obveznosti po začasni odredbi v zvezi z zagotovitvijo stika med hčerjo in tožnikom in da je zato utemeljen izrek višje denarne kazni. Toženka je dolžna za zagotovitev vsakega osebnega stika med otrokom in tožnikom ukreniti, kar ji je naloženo z začasno odredbo, tega pa ni storila ne ob stiku, določenem v začetku oktobra, in ne ob stikih, določenih za konec oktobra oziroma začetek novembra.

O stroških postopka

57. Tožnikov pritožbeni očitek o neobrazloženosti odločitve o stroških postopka je utemeljen. Tudi v odločitvi po prostem preudarku morajo biti namreč navedeni razlogi, ki jo utemeljujejo. Ker pa je odločitev o stroških postopka z izdajo začasne odredbe odvisna od odločitve o glavni stvari, je pritožbeno sodišče izpodbijani del sklepa le razveljavilo, ne pa tudi vrnilo v nov postopek.

58. Po navedenem in po ugotovitvi, da sicer niso podani po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče (1) tožnikovi pritožbi zoper sklep z dne 24. 10. 2018 delno ugodilo ter odločitev o zavrženju njegovega ugovora zoper sklep z dne 28. 8. 2018 razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, v ostalem pa njegovo in v celoti toženkino pritožbo zoper navedeni sklep zavrnilo in sklep v nerazveljavljenem delu potrdilo, in (2) tožnikovi pritožbi zoper sklep z dne 10. 12. 2018 delno ugodilo in sklep o stroških v VII. točki izreka razveljavilo, v ostalem pa njegovo pritožbo in v celoti toženkino pritožbo zoper navedeni sklep zavrnilo in ga v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdilo (2. točka in 3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

59. Niti izpodbijana odločitev niti drugi podatki spisa ne dajejo podlage za sklep, da je sodišče ravnalo samovoljno in da(ja)lo v postopku prednost toženki pred tožnikom. Predlog za dodelitev zadeve drugemu sodniku zato ni utemeljen.

60. Odločitev o stroških bo sestavni del končne odločitve v zadevi.

-------------------------------
1 Odločba z dne 14. 2. 2003, Uradni list RS, št. 20/2002.
2 Tako tudi npr. sklep VSL IV Cp 1103/2018 z dne 14. 6. 2018.
3 Sklep VSL IV Cp 2433/2015 z dne 13. 10. 2015 ne daje podlage za drugačen sklep.
4 Sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1473/2016-IV z dne 10. 7. 2018 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 1764/2018 z dne 19. 9. 2018.
5 Odločbi VSL IV Cp 1294/2005 z dne 8. 6. 2005 in IV Cp 1103/2018 z dne 14. 6. 2018 ne dajeta podlage za sklep, da je sodišče v izpodbijani odločitvi spregledalo katero od relevantnih okoliščin ali ji dalo premajhno oziroma preveliko težo.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 411
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (1976) - ZZZDR - člen 106, 106/6
Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 226, 226/1, 226/2, 226/3, 226/5, 238f, 268

Konvencije, Deklaracije Resolucije
Konvencija o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok (Haaška konvencija) - člen 9

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
10.08.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMwNzQ3