<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Celju
Civilni oddelek

VSC Sklep Cp 13/2019
ECLI:SI:VSCE:2019:CP.13.2019

Evidenčna številka:VSC00020299
Datum odločbe:31.01.2019
Senat, sodnik posameznik:Nataša Gregorič (preds.), mag. Miran Pritekelj (poroč.), Karolina Pečnik
Področje:DRUŽINSKO PRAVO
Institut:stiki otroka - tretja oseba - stiki v korist otroka

Jedro

Stiki otroka s tretjo osebo morajo biti v otrokovo korist.

Izrek

Pritožbi predlagatelja zoper točko III. izreka sklepa z dne 9. 11. 2018 se ugodi in se izrek v tem delu spremeni tako, da glasi: ″Ugovoru se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje, vsebovan v točki II. izreka sklepa z dne 23. julija 2018 razveljavi″, v preostalih delih pa se pritožbi kot neutemeljeni zavrneta in se v še izpodbijanih delih potrdita oba sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. S sklepom opr. št. N 494/2017 z dne 23. julija 2018 je sodišče prve stopnje sklenilo: ″I. Zavrne se predlagateljev predlog za izdajo začasne odredbe za ureditev stikov, ki se glasi tako, da ima predlagatelj M. J. stike z mld. Z. J., ki bodo potekali vsako tretjo sredo v mesecu ob 14.00 uri s trajanjem dve uri, v Centru starejših - Hiši generacij, kamor bi nasprotna udeleženka M. L. na dan stikov pripeljala mld. Z. oz. če bi dopuščalo vreme na prostem, pod nadzorom osebe, ki jo določi CSD Laško, a katera naj ne bi bila zaposlena pri tej ustanovi. II. Po uradni dolžnosti se izda začasna odredba, ki glasi: ″1. Stiki med mld. Z. J., roj. ... in predlagateljem M.J. roj...., ki so bili določeni z začasno sodno poravnavo Okrožnega sodišča v Celju z opr. št. Z 3/2015 z dne 24. 3. 2015, se ukinejo. 2. Ta začasna odredba velja do dneva oprave prvega naroka po izdelavi prve naslednje dopolnitve izvedenskega mnenja izvedenke prof. dr. M. B. Ž. T. v predmetni nepravdni zadevi. 3. V primeru kršitve te začasne odredbe bo sodišče kršitelju izreklo denarno kazen v višini 300,00 € in jo v primeru ponovne kršitve izterjalo po uradni dolžnosti in hkrati izreklo novo denarno kazen, v novem višjem znesku in bo tako sodišče ravnalo vse dotlej, da bo kršitelj s kršitvijo prenehal. 4. Ugovor zoper ta sklep o začasni odredbi ne zadrži njene izvršitve.″ III. Ugovor predlagatelja z dne 27.7.2017 se zavrne. Predlagatelj sam nosi stroške ugovora.″

2. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ocenilo, da je potrebno predlog predlagatelja za izdajo začasne odredbe zavrniti, ter da je poleg tega potrebno po uradni dolžnosti izdati začasno odredbo in z njo nujno potrebno preprečiti nastanek težko nadomestljive škode. Ugovor predlagatelja zoper sklep z dne 27. 7. 2017 pa je zavrnilo. Sodišče prve stopnje je odločilo, da so posamezne navedbe v ugovoru predlagatelja v tej fazi postopka neutemeljene tudi zato, ker je podlaga za ugovor zaradi nedopolnjenega mnenja izvedenke odpravljen, saj je sodišče aktualno dejansko stanje ugotovilo na podlagi časovno sveže dopolnitve mnenja in strokovnih argumentov o tem, da stikov med predlagateljem in mld. Zivo trenutno ni primerno uvajati, ter so ti argumenti prav tako že predstavljeni v obrazložitvi točke I. in II. te sodne odločbe. Ker ugovor ni utemeljen, predlagatelj ni upravičen do povračila stroškov za ugovor.

3. S sklepom N 494/2017 z dne 9. 11. 2018 pa je sodišče prve stopnje sklenilo: I. Zavrne se predlagateljev predlog za ureditev stikov, ki se glasi tako, da ima predlagatelj M. J. stike z mld. Z. J., ki bodo potekali vsako prvo sredo v mesecu ob 14.00 uri s trajanjem dve uri, v Centru starejših - Hiši generacij, kamor bi nasprotna udeleženka M. L. (oz. sedaj novi rejnik M. G.) na dan stikov pripeljala mld. Z. oz. če bo dopuščalo vreme na prostem, pod nadzorom osebe, ki jo določi CSD Laško, a katera naj ne bi bila zaposlena pri tej ustanovi. II. Izda se začasna odredba po uradni dolžnosti, ki glasi: „1. Stiki med M. J. in mld. Z. J., ki so bili določeni začasno s sodno poravnavo pri Okrožnem sodišču v Celju opr.št. Z 3/2015 z dne 24.3.2015, se ukinejo. 2. V primeru kršitve te začasne odredbe bo sodišče kršitelju izreklo denarno kazen v znesku 400,00 EUR, ki se bo izterjala v korist proračuna in bo v primeru nadaljnjega nespoštovanja začasne odredbe izreklo novo denarno kazen v novem višjem denarnem znesku in bo tako sodišče ravnalo vse dotlej dokler kršitelj te začasne odredbe ne bo spoštoval. 3. Ta začasna odredba velja do pravnomočne rešitve tega nepravdnega postopka. 4. Ugovor ali pritožba zoper začasno odredbo ne zadržita njene izvršitve." III. Ugovor predlagatelja po pooblaščencu zoper sklep o začasni odredbi iz tč II. izreka sklepa Okrožnega sodišča v Celju opr.št. N 494/2017 z dne 23.7.2018 se kot neutemeljen zavrne. 7. Vsak udeleženec nosi svoje stroške postopka.″ Sodišče prve stopnje je na podlagi dopolnjenega dokaznega postopka, zlasti na podlagi mnenja izvedenke, da zaradi celotnega tekočega procesa stabilizacije pri deklici glede na vse velike življenjske spremembe, ki se ji trenutno dogajajo, in v sedanjem času tudi še nepredvidljivega odzivanja predlagatelja, sodišče ugotavlja, da ni mogoče zaključiti, da bi bili v teh okoliščinah stiki Z. v korist. Zato je predlog predlagatelja za določitev stikov v celoti zavrnilo. Sodišče pa je nato glede stikov izdalo s tem sklepom še začasno odredbo po uradni dolžnosti, ker je ugotovilo enako kot ob izdaji sklepa z dne 11. 11.2016 in z dne 14. 10. 2017, da terja zaščita otrokove koristi nujno ukrepanje. Stiki kot so določeni z začasno sodno poravnavo pri Okrožnem sodišču v Celju, opr. št. Z 3/2015 z dne 24. 3. 2015, za mld. Z. niso koristni. Nato je zavrnilo še ugovor zoper izdano začasno odredbo iz točke II. izreka sklepa Okrožnega sodišča v Celju opr. št. N 494/2017 z dne 23. 7. 2018. Sodišče je še ugotovilo, da so stiki z Z. polsestro in polbratom s predlagateljem že od leta 2016 ukinjeni. Sodišče je zato zaključilo, da bi izvajanje stikov trikrat mesečno, kot to določa začasna sodna poravnava Okrožnega sodišča v Celju Z 3/2015 z dne 24. 3. 2015, bilo za deklico še toliko bolj tvegano za njen mir in proces stabilizacije. O stroških postopka je sodišče odločilo upoštevajoč člen 413 ZPP in 37 ZNP.

4. Zoper obe odločitvi se pritožuje predlagatelj po svojem pooblaščencu. Najprej podaja pritožbo zoper sklep N 494/2017 z dne 23. 7. 2018. Pritožbo podaja zoper točko I. in točko II. izreka sklepa. Predlaga, da se sklep razveljavi in se vrne zadevo v novo odločanje. V pritožbi navaja, da izrek sprejet v točki I. in točki III. izreka nasprotuje samemu sebi, saj sodišče ne more hkrati zavrniti predlagateljev predlog za izdajo začasne odredbe ter istočasno zavrniti ugovor predlagatelja z dne 27. 7 2017. Gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlagatelj vztraja pri navedbah iz ugovora z dne 5. 3. 2018 zoper začasno odredbo z dne 20. 2. 2018 ter navedbah iz pritožbe z dne 5. 6. 2018 in se na njih v celoti sklicuje v tej pritožbi. Enako se sklicuje na navedbo v pripravljalni vlogi z dne 18. 5. 2018, v kateri je podal pripombe na mnenje imenovane izvedenke z dne 30. 4. 2018 in je predlagal pridobitev mnenja drugega izvedenca psihiatrične stroke. Pritožbeno sodišče je namreč pritožbi predlagatelja z dne 27. 9. 2017 le-tej ugodilo in dalo napotilo sodišču prve stopnje, da mora upoštevati mnenje izvedenke, na katero se sklicuje prvostopno sodišče, ki ga je podala, ko je bila zaslišana na naroku dne 14. 7. 2017, v katerem je podala mnenje, da bi se lahko izvedli stiki predlagatelja z mld. otrokoma na podlagi sestanka pri njej. Ko je bilo pridobljeno dodatno mnenje, je bila idealna prilika za neposredno srečanje predlagatelja z mld. Z. po daljšem časovnem obdobju, ko so bili stiki prekinjeni in je deklica pozabila na ″ata″ in ga ni prepoznala. Ker sodna izvedenka kljub temu, da deklica predlagatelja ni želela videti, ni omogočila daljšega stika s predlagateljem, ki ga je pred tem celo priporočala, je napravila strokovno napako. S tem je morda deklica za vedno izgubila drugega starša, izvedenka bi morala pomagati deklici, da se spomni očeta, kar bi se v njunem daljšem stiku prav gotovo zgodilo. Mld. Z. je že toliko stara, da bi se ob daljšem druženju s predlagateljem prav gotovo v njej prebudila nekdanja čustva in ljubezen, ki jo je do nje izkazoval edino predlagatelj in tudi ona njemu. Odločitev sodišča je povsem nerazumljiva in preuranjena, tudi iz razloga, ker je na zadnji glavni obravnavi dne 23. 7. 2018 zaradi spremenjenih okoliščin sodišče sprejelo sklep, da se dokazni postopek dopolni z dopolnitvijo mnenja izvedenke Ž. T.. Zato predlagatelj apelira, da se omogoči deklici možnost ponovne pridobitve starševske ljubezni, brez katere bo v življenju boleče prikrajšana. Sodišče je zato zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo ter bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ko je izdalo izpodbijane odločbe, še preden je pridobilo dodatno mnenje sodne izvedenke. Priglaša pritožbene stroške.

5. Predlagatelj podaja pritožbo tudi zoper sklep N 494/2017 z dne 9. 11. 1018. Pritožbo podaja zoper točko I. in točko III. izreka sklepa z dne 9. 11. 2018 iz vseh pritožbenih razlogov po členu 338 ZPP. Po mnenju predlagatelja je sodišče prve stopnje nepravilno izdalo sklep, s katerim je zavrnilo predlagateljev predlog za ureditev stikov, ki se glasi tako, da ima predlagatelja M. J. stike z mld. Z. J., ki bodo potekali vsako prvo sredo v mesecu ob 14.00 uri s trajanjem dve uri, v Centru starejših - Hiši generacij, kamor bi nasprotna udeleženka M. L. na dan stikov pripeljala mld. Zivo oziroma, če bo dopuščalo vreme na prostem, pod nadzorom osebe, ki jo določi CSD Laško, katera naj ne bi bila zaposlena pri tej ustanovi ter je izdalo začasno odredbo, s katero je odločilo, da se stiki med mld. M. J. in mld. Z. J., ki so bili določeni z začasno sodno poravnavo pri Okrožnem sodišču v Celju št. Z 3/2015 z dne 24. 3. 2015 ukinejo, ter ta začasna odredba velja do dneva oprave prvega naroka po izdelavi izvedenskega mnenja izvedenke prof. M. B. Ž. T. v predmetni zadevi. Ta sklep je predlagatelj izpodbijal s pritožbo z dne 30. 7. 2018, o kateri sodišče sploh še ni odločilo, pač pa je nadaljevalo z nepravdnim postopkom. Ker sodišče ni odločilo o pritožbi, je zmotno uporabilo materialno pravo in bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Začasno odredbo z dne 23. 7. 2018 je predlagatelj izpodbijal z ugovorom z dne 30. 7. 2018, torej hkrati z novo začasno odredbo. Predlagatelj v celoti vztraja pri navedbah iz ugovora z dne 30. 7. 2018 zoper začasno odredbo z dne 23. 7. 2018 ter navedbam iz pritožbe 31. 7. 2018 in se na njih v celoti sklicuje v tej pritožbi. Enako se sklicuje na navedbe v pripravljalni vlogi z dne 18. 5. 2018, v kateri je podal pripombe na mnenje izvedenke z dne 30. 4. 2018 in je predlagal pridobitev mnenja drugega izvedenca psihiatrične stroke. Izvedenka dr. Ž. T. je po glavni obravnavi dne 23. 7. 2018 podala novo mnenje, ponovno v škodo predlagatelja in mld. Z.. Čeprav je vmes preteklo pol leta, ni opravila razgovora z obema še manj, da bi poizkusila s skupnim srečanjem, za kar se je pred tem zavzemala in kar predlagatelj že ves čas predlaga, da bi bila dana možnost obema predvsem otroku, da ponovno spozna edino osebo v njenem življenju, ki ji je izkazovala ″starševsko ljubezen″. Le-ta je bila žal prekinjena z neustreznim ravnanjem CSD Laško, ki je dodelil otroka rejnici, s katero je bil predlagatelj že pred tem v sporu zaradi sina in za katero je izvedenka, ko je bila zaslišana na zadnji glavni obravnavi dejala, da ne izključuje možnosti, da je izkazovala kritičnost do predlagatelja. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno prav ter bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ko je neenakopravno obravnavalo predlagatelja z nasprotnimi udeleženci predvsem s tem, ko ni ugodilo njegovemu predlogu, da izvedenka organizira srečanje predlagatelja z mld. Z. in ko ni ugodilo predlogu, da se postavi drug izvedenec psihiatrične stroke. Priglaša še pritožbene stroške.

6. Na pritožbo predlagatelje je odgovorila tretja nasprotna udeleženka M. L.. V odgovoru na pritožbi navaja, da se je predlagatelj neprimerno obnašal na varovanih stikih na Centru za socialno delo. Takšen odnos kasneje tudi ni spremenil. S tem, ko se je neprimerno obnašal, je tudi vplival na razvoj mld. otroka. Predlagatelj kot tak je v maščevalnem odnosu do nje in do CSD, zato je odločitev sodišča, v katerem je odločilo o začasni odredbi pravilna in utemeljena. Stiki sploh ne bi bili smiselni, saj je preteklo že preveliko časa, mld. Z. predlagatelja omenja zelo redko, ko pa ga, pa daje opazni videz stiske, strahu in nesproščenosti, in raje spremeni temo, da se izogne na kakršnekoli spomine na predlagatelja. Mld. Z. je zaživela povsem novo, sproščeno življenje. Deklica predlagatelja ob srečanju v Ljubljani sploh ni več prepoznala, zato je mnenja, da bi bilo kakršnokoli ponovno vzpostavljanje stikov s predlagateljem zanjo preveč stresno, in ne bi bilo v njeno korist. Zato predlaga, da se ugovori in pritožba kot neutemeljeni zavrnejo.

7. Pritožba predlagatelja zoper sklep z dne 9. 11. 2018 je delno utemeljena, v preostalem še izpodbijanem delu, pa ni utemeljena.

8. Sodišče prve stopnje je pri izdaji sklepa o začasni odredbi po uradni dolžnosti (točka II. izreka sklepa z dne 23. julija 2018), očitno spet spregledalo dejstvo, da je z izdajo sklepa Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 322/2018 z dne 5. julija 2018 ponovno vzpostavljeno procesnopravno stanje, iz katerega izhaja, da je še vedno v veljavi izdana začasna odredba z dne 14. 7. 2017 , ki je glasila: ″Stiki med M.J. in mld. Z. J., ki so bili določeno začasno, s sodno poravnavo pri Okrožnem sodišču v Celju opr. št. Z 3/2015 z dne 24. 3. 2015 se ukinejo. Izrečena je bila sankcija v primeru kršitve. Ta začasna odredba velja do pravnomočne rešitve tega nepravdnega postopka in ugovor zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve.″ Sodišče druge stopnje je v tem sklepu še zapisalo, da bo v nadaljevanju postopka moralo sodišče prve stopnje zaradi sklepa VSC Cp 560/2017 z dne 16. 11. 2017, odločati o ugovoru predlagateljev zoper sklep o izdani začasni odredbi, ker je sodišče druge stopnje s tem sklepom ugodilo pritožbi zoper sklep o zavrnitvi ugovora predlagatelja in je razveljavilo sklep z dne 11. 9. 2017 in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. S sklepom z dne 23. 7. 2018 pa je sodišče prve stopnje v točki III. izreka odločilo, da se ugovor predlagatelja z dne 27. 7. 2017 zavrne. S tem je bilo odločeno o ugovoru zoper izdano začasno odredbo, ne pa še o pritožbi zoper to začasno odredbo. Sodišče prve stopnje je pritožbo zoper svojo odločitev vsebovano v točki III. izreka posredovalo Višjemu sodišču v Celju v pritožbeno reševanje s predložitvenim poročilom, skupaj z odločanjem o pritožbi zoper končno odločbo, katero je sodišče prve stopnje sprejelo s sklepom N 494/2017 z dne 9. 11. 2018. Sodišče prve stopnje je ponovno storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je v nasprotju z določbo člena 189 ZPP, ponovno s sklepom z dne 23. julija 2018 v točki II. odločalo o začasni odredbi, s povsem enako vsebino, kot je v tem trenutku še veljala, ker o pritožbi zoper sklep z dne 14. 7. 2017 v zvezi z odločitvijo o ugovoru in s pritožbo še ni bilo odločeno in je dejansko o pritožbi zoper točko III. izreka sklepa z dne 31. januarja 2019 bilo odločeno šele s sklepom Višjega sodišča v Celju, to je s sedaj izdanim sklepom Cp 13/2019 z dne 31. januarja 2019. Do tega dne oziroma vsaj do izdaje končne odločbe sodišča prve stopnje pa se tako izkaže, da je začasna odredba z vsebino kot je predstavljena zgoraj in ki je bila izdana s sklepom N 179/2017 z dne 14. 7. 2017, še vedno bila v veljavi. Zato sodišče prve stopnje ni imelo nobenega pooblastila, da je po uradni dolžnosti ponovno izdalo začasno odredbo z enako vsebino in nato ugovor zavrnilo, razlika je le v tem, da je to začasno odredbo z enako vsebino časovno omejilo do dneva oprave prvega naroka po izdelavi, naslednje dopolnitve izvedenskega mnenja. Zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe 3. točke prvega odstavka člena 365 ZPP v zvezi s členom 37 ZNP ob reševanju pritožbe zoper sklep z dne 9. 11. 2018 ugodilo pritožbi predlagatelja in sklep sodišča prve stopnje v točki II. z dne 23. julija 2018 razveljavilo.

9. V nadaljevanju je sodišče druge stopnje odločalo o pritožbi predlagatelja zoper sklep o odločitvi o zavrnitvi ugovora predlagatelja, vsebovan v točki III. sklepa z dne 23. julij 2018. Kot že obrazloženo zgoraj je sodišče prve stopnje s predložitvenim poročilom (list. št. 548) spisa, z istim predložitvenim poročilom predložilo v pritožbeno reševanje obe pritožbi, tako zoper odločitev z dne 23. 7. 2018, kakor zoper odločitev z dne 9. 11. 2018. Pritožnik sicer pravilno v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje kljub temu, da še ni odločilo o pritožbi, nadaljevalo nepravdni postopek, vendar pa s takšnim postopanjem sodišča prve stopnje, ki sicer ni povsem časovno pravilno, ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz člena 339 ZPP. Sodišče prve stopnje pa je obrazložilo svojo odločitev tako, da se zavrne ugovor zoper sklep o izdani začasni odredbi z dne 14. 7. 2017 s tem, da so posamezne navedbe v ugovoru v tej fazi postopka neutemeljene tudi zato, ker je podlaga za ugovor zaradi nedopolnjenega mnenja izvedenka odpravljena, saj je sodišče aktualno dejansko stanje ugotovilo na podlagi časovno sveže dopolnitve mnenja in strokovnih argumentov o tem, da stikov med predlagateljem in mld. Z. trenutno ni primerno uvajati ter, da so ti argumenti prav tako že predstavljeni v obrazložitvi k točki I. in točki II. sodne odločbe sodišča prve stopnje iz sklepa z dne 23. julij 20171. Sodišče je zato štelo, da ugovor ni utemeljen. Pritožnik v pritožbi ne graja odločitve sodišča prve stopnje v tem smislu, da se sodišče prve stopnje ni vrnilo v obdobje izreka te začasne odredbe, temveč da je ob reševanju ugovora povzemalo dopolnjeno dejansko stanje glede na časovno dinamiko in potek tega nepravdnega postopka, ki se je dopolnjeval z dodatnimi dokazi, zlasti z dodatnimi mnenji izvedenke pedopsihiatrinje in s poročili CSD. Tudi če se sodišče druge stopnje ob reševanju pritožbe vrne na obdobje izdaje začasne odredbe, pa se izkaže, da je ta odločitev bila pravilna in je bila pravilna še v času odločanja sodišča prve stopnje, kajti iz vsebine začasne odredbe izhaja, da je bila le-ta izdana iz razloga, da se preprečijo stiki s predlagateljem, ki se je neprimerno obnašal na stikih pod nazorom, predlagatelj se ni udeležil strokovnega starševskega svetovanja, kar je izvedenka opredelila kot nujen pogoj za stike. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da stiki, ki so bili določeni z začasno sodno poravnavo mld. Z. niso v korist. Takšni stiki so pred ukinitvijo pri mld. Z. povzročali stisko in zmedo. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da izvajanje stikov, pri katerih predlagatelj omalovažuje rejnico in delavke CSD, pri mld. Z. povzroča asociacijo na zaznavo nasilja v času, ko sta z mamo še živeli pri predlagatelju in pomeni še dodatno psihično trpljenje pri mld. Z., ki se mora že tako po lastnih zmožnostih spopadati z neugodno situacijo zaradi odsotnosti primarne družine. Vsako tako nepotrebno duševno trpljenje pa pomeni nenadomestljivo škodo, še posebej, ker lahko v mld. Z. oblikuje odklonilen odnos do ljudi in institucij, ki so ji v pomoč, kar je potrebno takoj preprečiti z izdajo začasne odredbe o prekinitvi izvrševanja stikov, še pred pravnomočnostjo končne odločbe v tem postopku. Takšne odločitve so se kot pravilne izkazale tudi glede na vpliv časovne dinamike nadaljnjega razvoja odnosov in na stike med mld. otrokom in predlagateljem, kateri se dejansko niso izvajali in iz spisovnega gradiva izhaja, da predlagatelj svojega negativnega odnosa do institucij ni spremenil. Sodišče druge stopnje je zato ob uporabi določbe 2. točke prvega odstavka 365. člena ZPP, pritožbo zoper sklep o izdaji začasne odredbe zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

10. Glede na obrazloženo dejansko stanje zadeve, da je do odločitve sodišča druge stopnje. torej tudi v času odločanja sodišča prve stopnje, to je dne 23. julija 2018 bila v veljavi začasna odredba z dne 14. 7. 2017 v zgoraj predstavljeni obliki, zato predlagatelj sam ne more uspešno podati predloga za izdajo začasne odredbe, ki bi bila enaka glavnemu zahtevku iz predloga. Ker je torej veljala začasna odredba v isti zadevi, udeleženec ne more predlagati začasne odredbe z isto vsebino (tretji odstavek 189. člena ZPP). V zvezi z zavrnitvijo predloga (točka I. izreka sklepa z dne 23. 7. 2018) pritožnik podaja pritožbo, v kateri očita, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je istočasno zavrnilo predlog predlagatelja za izdajo začasne odredbe, ter istočasno zavrnilo ugovor predlagatelja z dne 27. 7. 2017. V tem primeru sodišče prve stopnje ni storilo očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je odločilo o ugovoru zoper izdano začasno odredbo, s tem je nastopila situacija, ki je veljala do pravnomočnosti odločitev glede te začasne odredbe, hkrati pa je moralo odločiti tudi o predlogu predlagatelja in je pravilno zavrnilo njegov predlog za izdajo začasne odredbe z vsebino, katera bi omogočala ponovno vzpostavitev stikov. Predlagatelj se nadalje v pritožbi sklicuje na dejstvo, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo navodil sodišča druge stopnje, da naj izvedenka poda mnenje po tistem, ko bi se lahko izvedli stiki predlagatelja in mld. otroka na podlagi sestanka pri njej. Ta sestanek je bil opravljen, vendar se je izkazalo, da mld. Z. predlagatelja ni prepoznala, kar prizna tudi pritožba sama. Izvedenka je v nadaljevanju pojasnila, zakaj ni opravila neposrednega srečanja med obema, torej med mld. Z. in predlagateljem. Izvedenka se ni odločila za neposredno srečanje med mld. Z. in predlagateljem, saj je deklica v aktivni fazi vzpostavljanja svojega notranjega ravnovesja, ki je bilo močno porušeno zaradi disfunkcionalnosti družine, kjer je preživljanja svoja zgodnje razvojna obdobja. Gre za občutljiv proces, ki ga bi bilo zelo tvegano prekiniti, to je proces njenega nadaljnjega razvoja in zato deklice dodatnim preizkušanj in emocionalnim stresom v še nedokončanem poteku stabiliziranja ne bi bilo varno izpostavljati, sploh glede na njeno aktualno življenje, ki ga je izvedenka neposredno zaznala, ob samem razgovoru z Z.. Sodišče prve stopnje je res na obravnavi dne 23. 7. 2018 sprejelo sklep, da se dokazni postopek dopolni z dopolnitvijo mnenja izvedenke dr. Ž. T. vendar je imelo, že na podlagi do takrat izvedenega dokaznega postopka dovolj dokazov in s tem tudi podatkov o tem, da vzpostavitev stikov ne bi bila v korist mld. otroka. To dopolnilno mnenje pa je sodišče prve stopnje nato materialno pravno pravilno uporabilo pri sprejetju končne odločitev, katero je sprejelo v zvezi z zavrnitvijo predlog za izvajanje stikov v svojem sklepu opr. št. N 494/2017 z dne 9. 11. 2018. Tako tudi pritožba v tem delu ni utemeljena in je sodišče druge stopnje pritožbo v celoti zavrnilo in je v celoti potrdilo sklep sodišča prve stopnje z dne 23. 7. 2018 v izpodbijanih delih, to je v točki I. in III. izreka. Pritožnik s svojo pritožbo ni uspel, sodišče druge stopnje je spremenilo odločitev, vsebovano v točki II. izreka tega sklepa ob reševanju pritožbe zoper sklep z dne 9. 11. 2018, zato pritožnik ni upravičen do priglašenih pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).

11. Predlagatelj nadalje podaja pritožbo zoper odločitev sodišča prve stopnje z dne 9. 11. 2018. Izpodbija jo v točki I. in III. izreka. V točki III. izreka je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor predlagatelja zoper sklep o izdaji začasne odredbe, vsebovane v točki II. izreka sklepa N 494/2017 z dne 23. 7. 2018. Sodišče druge stopnje je pri obravnavanju pritožbe zoper sklep z dne 9. 11. 2018 sprejelo odločitev, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z določbo tretjega odstavka 189. čelna ZPP izdalo po uradni dolžnosti začasno odredbo, o kateri je bilo že odločeno s sklepom z dne 14. 7. 2017. Zato je utemeljena pritožba, podana zoper točko III. izreka sklepa sodišča prve stopnje, kjer je ugovor predlagatelja zoper sklep z dne 23. 7. 2018 kot neutemeljen zavrnilo. Sodišče prve stopnje je nepravilno odločalo o ugovoru in ga je kot neutemeljenega zavrnilo, zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe 3. točke prvega odstavka 365. člena ZPP pritožbi v tem delu ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje, vsebovano v točki III. izreka sklepa z dne 9. 11. 2018, spremenilo tako, da se o izreku sklepa sodišča prve stopnje, vsebovan v točki II. izreka sklepa z dne 23. 7. 2018 razveljavi.

12. Pritožba glede odločitve, vsebovane v točki I. izreka, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog predlagatelja za drugačno ureditev stikov, kot je bila ta vsebovana v začasni poravnavi Z 3/2015 z dne 23. 3. 2015 (kasneje je bila nekoliko dopolnjena in spremenjena, kot to izhaja iz izreka sklepa sodišča prve stopnje), ni utemeljena.

13. Predlagatelj izpodbija odločitev sodišča prve stopnje vsebovano v točki I. izreka z dne 9. 11. 2018, v katerem je sodišče prve stopnje vsebinsko odločilo o predmetu te nepravdne zadeve. V tem delu izreka je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog predlagatelja za ureditev stikov, ki se glasi tako, da ima predlagatelj M. J. stike z mld. Z. J., ki bodo potekali vsako prvo sredo v mesecu ob 14.00 uri s trajanjem dve uri, v Centru starejših - Hiši generacij, kamor bi nasprotna udeleženka M. L. oziroma (sedaj novi rejnik M. G. na dan stikov pripeljala mld. Z. oziroma, če bo dopuščalo vreme na prostem, pod nadzorom osebe, ki jo določi CSD Laško, katera naj ne bi bila zaposlena pri tej ustanovi. Pritožnik v tem delu odločitve uveljavlja pritožbeni razlog storitve bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki ga vidi v tem, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je neenakopravno obravnavalo predlagatelja z nasprotnimi udeleženci predvsem s tem, ko ni ugodilo njegovemu predlogu, da izvedenka organizira srečanje predlagatelja z mld. Z. in, ker ni ugodilo predlogu, da se postavi drug izvedenec psihiatrične stroke. Sodišče prve stopnje je v točki 27. in 28. obrazložitve sklepa z dne 9. 11. 2018 odgovorilo na ti dve pritožbeno izpostavljeni navedbi, ki se izkažeta za neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je izvedenka dne 23. 4. 2018 opravila pogovor tako s predlagateljem kot z mld. Z.na samem, prav tako tudi z rejnico. V pisnem dopolnilnem mnenju z dne 30. 4. 2018 pa je izvedenka obrazložila, da se pri ponovni pedopsihiatrični preiskavi ni odločila za neposredno srečanje med Z. in predlagateljem, saj je deklica v aktivni fazi vzpostavljanja svojega notranjega ravnovesja, ki je bilo močno porušeno zaradi disfunkcionalnosti družine, kjer je preživljala svoja zgodnja razvojna obdobja. Izvedenka je pojasnila, da je to namreč občutljiv proces, ki bi ga bilo zelo tvegano prekiniti in zato deklico dodatnim preizkušanj in emocionalnim stresom v še nedokončanem poteku stabiliziranja ne bi bilo varno izpostavljati, sploh glede na njeno aktualno doživljanje, ki ga je izvedenka neposredno zaznala ob sami preiskavi z Z.. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenka ugotovilo tudi osebni status predlagatelja, katerega je ocenilo, da je le-ta v zelo slabem zdravstvenem stanju, misli samo še na maščevanje, kazenski postopek še ni pravnomočno končan. Njegovo sedanje psihosocialno funkcioniranje je zamenjala preokupiranost s hitro agresivnimi težnjami, o tem se je sodišče prve stopnje tudi prepričalo z zaslišanjem predlagatelja na naroku dne 18. 7. 2018, saj je predlagatelj take izjave ponovil tudi na naroku. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenke zaključilo, da je predlagatelj močno zagrenjena oseba, svojih zamer ne le globoko čuti, jih tudi odprto izraža navzven, je precej razburljiv, opazno impulziven, svoje čustveno stanje izraža zelo neobvladovano. Sodišče prve stopnje je mnenje izvedenke ocenilo kot strokovno in nepristransko. Sodišče je na podlagi mnenja izvedenke in na podlagi izvedenih dokazov, ugotovilo, da sedaj o navezanosti mld. Z. na predlagatelja ni mogoče govoriti, iz česar tako izhaja, da med njima, vsaj z Z. strani ni ugotoviti obstoja emocionalnega odnosa. Zato ne držijo pritožbene navedbe predlagatelja, da je s tem, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog predlagatelja, izgubila mld. Z. emocionalni odnos z edino osebo v njenem življenju, ki ji je izkazovala ″starševsko ljubezen″. Ves razvoj odnosov med mld. Z. in predlagateljem je namreč pokazal, da takoj po vzpostavitvi stikov pod nadzorom ni prišlo do zaželjenega učinka, da bi stiki s predlagateljem, ki ni njen biološki oče pomenili, da so takšni stiki s tretjo osebo v korist mld. Z. (prvi odstavek 106.a člena ZZZDR). Ravno nasprotno, ves potek celega nepravdnega postopka, ki je trajal skoraj štiri leta je pokazal, kot je na koncu zaključilo sodišče prve stopnje, da zaradi celotnega tekočega procesa stabilizacije pri deklici glede na vse življenjske spremembe, ki se ji trenutno dogajajo (mld. otrok je pri drugi rejniški družini, deklica je začela obiskovati šolo) in v sedanjem času tudi še nepredvidljivega odzivanja predlagatelja, sodišče ugotavlja, da ni moč zaključiti, da bi bili v teh okoliščinah stiki s predlagateljem Z. v korist. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno predlog predlagatelja zavrnilo. Sodišče druge stopnje se glede dejanskega stanja, kot ga je tekom celega nepravdnega postopka ugotovilo sodišče prve stopnje v celoti pridružuje zaključkom, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Sodišče prve stopnje je izvajalo dolgotrajen nepravdni postopek, na koncu pa je na podlagi vseh izvedenih dokazov zaključilo in to tudi obširno obrazložilo, da vzpostavitev stikov med mld. Zivo in predlagateljem, ki ni njen biološki oče, ne bi bila v njeno korist. To je obširno in materialno pravno pravilno obrazložilo v točkam 33., 34. in 35. obrazložitve. Z dejanskim stanjem, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje se v celoti strinja sodišče druge stopnje, pri tem pa sodišče druge stopnje še ugotavlja, da pritožnik takšnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje pritožbeno, substancirano ne izpodbija. Ponovna vzpostavitev stikov med predlagateljem in mld. Z. ne bi bila v njeno korist, kar je osnovno vodilo in poslanstvo inštituta vzpostavitev stikov med otrokom in tretjo osebo. Sodišče prve stopnje ni neenakopravno obravnavalo vseh udeležencev tega nepravdnega postopka. Kot je že obrazloženo je izvedenka sicer organizirala srečanje predlagatelja z mld. Z., katerega je dejansko tudi izvedla, ni pa vzpostavila neposrednega stika med obema, kar je obrazložila tudi v svojem mnenju. Sodišče prve stopnje je ocenilo podano mnenje izvedenke, kot takšno, da je strokovno in utemeljeno. Večkrat je bilo dopolnjeno, mnenje je sledilo časovni dinamiki razvoja mld. Z., sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da postavitev novega izvedenca ne bi pripomogla k drugačni razjasnitvi dejanskega stanja dinamike in potrebnosti vzpostavitve odnosov med mld. Z. in predlagateljem in tudi ne bi pripeljal do drugačnega zaključka sodišča prve stopnje glede njegove odločitve o zavrnitvi predloga predlagatelja z dne 23. 4. 2015.

14. Pritožba predlagatelja zoper sklep sodišča N 494/2017 z dne 9. 11. 2018 zoper točko I izreka se tako izkaže za neutemeljeno in sodišče druge stopnje je pritožbo predlagatelja zavrnilo in v tem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje, vse ob uporabi določbe prvega odstavka 365. člena ZPP v zvezi s členom 37 ZNP.

15. Ker predlagatelj s pritožbo glede glavne stvari ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165. ZPP).

-------------------------------
1 Glej obrazložitev, vsebovano v točki 27. obrazložitve sklepa z dne 23. 7. 2018.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (1976) - ZZZDR - člen 106a, 106a/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.05.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI4NzQx