<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sklep IV Cp 133/2019
ECLI:SI:VSLJ:2019:IV.CP.133.2019

Evidenčna številka:VSL00019456
Datum odločbe:31.01.2019
Senat, sodnik posameznik:dr. Vesna Bergant Rakočević (preds.), Barbara Žužek Javornik (poroč.), Zvone Strajnar
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO
Institut:spori iz razmerja med starši in otroki - stiki med starši in otroki - sprememba stikov - spremenjene razmere - otrokova korist - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - izvedensko mnenje

Jedro

V družinsko pravnih zadevah za odločitev sodišča praviloma zadošča že strokovno mnenje CSD. Ima namreč bistvene značilnosti in strukturo izvedenskih mnenj in izdelajo ga strokovnjaki, tako da je sorodno izvedenskemu mnenju. Izvedenca zato sodišče angažira le, če glede na okoliščine konkretnega primera oceni, da mu mnenje CSD ne zadostuje za odločitev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Predlagateljica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlagateljičin predlog za spremembo stikov, ki jih ima nasprotni udeleženec z mld. hčerko A. na podlagi sodne poravnave, sklenjene 12. 2. 2018 pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu. Zavrnilo je tudi predlog za izdajo začasne odredbe o začasni določitvi stikov mld. A. z nasprotnim udeležencem. Odločilo je, da udeleženca nosita vsak svoje stroške nepravdnega postopka.

2. V pritožbi predlagateljica uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj sodišče druge stopnje razveljavi sklep sodišča prve stopnje in mu zadevo vrne v ponovno odločanje z obveznim procesnim napotilom o postavitvi izvedenca klinične psihologije. Poudarja, da je glavno načelo pri odločanju o stikih otroka s starši otrokova korist, ki sta jo ob sklepanju sodne poravnave sicer imela v mislih tudi udeleženca postopka, vendar pa se je kasneje izkazalo, da obseg s sodno poravnavo dogovorjenih stikov pri deklici povzroča psihično stisko, s katero se ne more uspešno spopasti. Psihična obremenjenost mld. A. in posledično njeno krčevito zavračanje stikov pomenijo spremenjene razmere. Sodišče prve stopnje narobe razume materialnopravni okvir „največje otrokove koristi“. To se najbolj kaže v napačnem razumevanju mnenja oziroma poročila CSD in želje mld. A. po manjšem obsegu stikov. Sodišče ni izvedlo pomembnega dokaza s poslušanjem zvočnega posnetka z dne 6. 8. 2018. Zgolj na prvi pogled je mogoče reči, da je s snemanjem čustvenega izbruha posegla v otrokovo zasebnost. Nedvomno je treba pri tehtanju ustavnih pravic dati prednost koristi otroka, ki je že ogrožen. Napačno je naziranje, da je mnenje multidisciplinarnega tima CSD mogoče enačiti z izvedenskim mnenjem. „Mnenje“ CSD je prazno, pavšalno, neobrazloženo in ne temelji na nikakršni pedopsihološki metodi. Strokovni delavci CSD niso upoštevali, da si A. želi manjši obseg stikov, ker čuti, da pri nasprotnem udeležencu nima dovolj samostojnosti in organizacije pri učenju; to je iz razlogov, ki izvirajo iz sfere nasprotnega udeleženca. Strokovni delavec CSD nima ustreznega strokovnega znanja, strokovnega dela, ki bi mu lahko sledilo mnenje, pa sploh ni opravil. Sodišče bi moralo CSD pozvati k dopolnitvi mnenja. Zaključek, da preživljanje časa z nasprotnim udeležencem ne vodi k obremenitvi A. življenja, je v nasprotju z mnenjem CSD, da je v pogledu šolskih obveznosti celo smiselno slediti želji A. po manjšem obsegu stikov z nasprotnim udeležencem. Razlogovanje sodišča, da je izjava A. o manjšem obsegu stikov izključna posledica njene želje, da zmanjša napetost med staršema in s tem razbremeni svojo lastno stisko, ni jasno. CSD je to možnost le dopuščal. A. želi biti več časa v njej bolj poznanem okolju pri predlagateljici in je to v njeno največjo korist. Glede na predhodno navedeno je nepravilna tudi ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da ni utemeljen predlog za izdajo začasne odredbe, ker predlagateljica ni izkazala obstoja terjatve. Zaključek o neobstoju objektivnih razlogov, da stiki ne bi bili v korist otroka, je preuranjen in napačen. To bi utegnil ugotoviti kvečjemu izvedenec. Izdaja začasne odredbe je nujno potrebna, saj bo z ugoditvijo predlogu za izdajo začasne odredbe mld. A. razbremenjena stresa in stiske, ki ji nastaja zaradi izvajanja pogostih stikov po sodni poravnavi. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča ni objektivizirana, izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih in se ne da preizkusiti.

3. Nasprotni udeleženec na pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predlagateljica in nasprotni udeleženec sta se glede obsega izvrševanja stikov hčerke A. dogovorila v sodni poravnavi, in sicer ima A. med tednom stik z očetom vsak torek od 18. ure do srede zjutraj in vsak drugi četrtek, ki mu ne sledi vikend stik z očetom, od 18. ure do petka zjutraj. Po poravnavi imata stike tudi vsak drugi vikend od petka od 18. ure do nedelje do 19. ure, šolske počitnice in praznike preživlja izmenično pri enem in drugem staršu, poletne počitnice pa z vsakim staršem polovico. Že čez 4 mesece pa je predlagateljica vložila predlog za spremembo stikov. Predlagala je, naj se obseg stikov zmanjša, ker hčerka toliko stikov z očetom zavrača, še naprej bi imela stike z njim kot pred poravnavo: med tednom vsako sredo popoldne od 16.30 do 19. ure ter vsak drugi vikend od 10. ure v soboto do 15. ure v nedeljo.

6. Ob preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih trditev in uradoma upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP, ki se v nepravdnem postopku zaradi spremembe stikov uporablja skladno s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku – ZNP) drugostopenjsko sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa za razsojo relevatna dejstva ter pravilno uporabilo materialno pravo – določbe četrtega odstavka 421. člena ZPP in 106. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Nova odločba o stikih se lahko izda, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka (četrti odstavek 421. člena ZPP). Otroci imajo pravico do stikov z obema staršema in oba starša imata pravico do stikov z otroki, glavno vodilo pri odločanju o stikih pa so koristi otroka. Kakšna je otrokova korist, je pravni pojem, ki ga je treba v vsakem primeru posebej napolniti z vsebino, ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera. Sodišče prve stopnje je to v obravnavani zadevi storilo. Odločitev je utemeljilo z jasnimi in popolnimi razlogi, ki jim pritožbeno sodišče pritrjuje, zato se sklicuje nanje in bo v nadaljevanju le odgovorilo na bistvene pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7. Utemeljeno je bil zavrnjen dokaz s poslušanjem posnetkov z dne 6. 8. 2018. Višje sodišče se strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je mogoče posnetek otroka, ki ga naredi eden od staršev, uporabiti kot dokaz le izjemoma, ko to terjajo posebej utemeljene okoliščine in je to nujno za zavarovanje koristi otroka ter da takih okoliščin v obravnavani zadevi ni. Da A. s sodno poravnavo dogovorjenim stikom nasprotuje, to je dejstvo, v dokaz katerega je predlagateljica predlagala izvedbo navedenega dokaza, je sodišče prve stopnje ugotovilo že z drugimi dokazi in pri odločitvi upoštevalo, da A. (trenutno) tak obseg stikov zavrača.

8. Pravilno je sodišče prve stopnje ravnalo tudi, da se je oprlo na mnenje CSD, katerega je izdelal multidisciplinarni tim. V družinsko pravnih zadevah za odločitev sodišča praviloma zadošča že strokovno mnenje CSD. Ima namreč bistvene značilnosti in strukturo izvedenskih mnenj in izdelajo ga strokovnjaki, tako da je sorodno izvedenskemu mnenju.1 Izvedenca zato sodišče angažira le, če glede na okoliščine konkretnega primera oceni, da mu mnenje CSD ne zadostuje za odločitev. Iz poročila, ki ga je CSD izdelal za potrebe tega postopka, je razvidno, da so pri izdelavi mnenja sodelovali strokovnjaki s področja družinskih odnosov, pregledali so dokumentacijo, ki se nanaša na težave pri izvajanju stikov mld. A. in nasprotnega udeleženca, opravljen je bil razgovor z mld. A. in več razgovorov z njenima staršema. V poročilu in mnenju CSD so konkretni podatki in ugotovitve o odnosih med mld. A. in staršema, na podlagi katerih je multidisciplinarni tim strokovnjakov podal mnenje glede predlagateljičinega predloga za spremembo s poravnavo dogovorjenih stikov. Pritožbeni očitki o neuporabnosti mnenja, ker da ni narejeno z ustreznimi metodami, da je prazno, pavšalno in neobrazloženo, tako niso utemeljeni. Mnenje, ki ga je izdelal multidisciplinarni tim, je ustrezno obrazloženo in preverljivo, v njem ni nejasnosti ali protislovij, odgovorjeno je na vsa vprašanja, ki so relevantna za odločitev v konkretni zadevi. Predlagateljica je bila z mnenjem CSD seznanjena, saj ga je fotokopirala (gl. list. št. 39 in 40 spisa), pa nanj konkretnih pripomb ni podala. Glede na to sodišče ni imelo razloga, da bi od CSD zahtevalo dopolnitev mnenja in je ravnalo pravilno, ko je nanj oprlo svojo odločitev.

9. Mnenje CSD je sodišče prve stopnje pravilno povzelo in uporabilo. Iz mnenja izhaja, da so težave pri izvajanju stikov med mld. A. in očetom posledica vpliva nerazrešenega partnerskega odnosa med strankama postopka na A. čustvovanje in ravnanje. V največjo korist A. bi zato bilo, da starša uredita svoj konfliktni odnos. Z zmanjšanjem napetosti med njima in obojestranskim spoštovanjem pravice drugega bivšega partnerja do pristnih stikov z otrokom, bosta A. lahko razbremenila občutka, da lahko in mora s svojim odnosom do njiju poseči v njun odnos, kar v A. povzroča napetosti in posledično zavračanje večjega obsega stikov z očetom. Iz mnenja je tako mogoče povzeti, da razlog za A. upor ni večji obseg stikov z očetom, pač pa dejstvo razpada družine in nerazrešeni medsebojni odnosi. Vzdrževanje takega stanja mld. A. gotovo ni v korist. Pri odločitvah v zvezi s stiki sodišče željo otroka upošteva, če ugotovi, da je to otroku v največjo korist. Želja in korist otroka namreč nista sopomenki. Treba je upoštevati dolgoročno in ne kratkoročno korist otroka. Dolgoročno pa je otroku v korist, da ima čim več stikov s staršem, s katerim ne živi, saj to pripomore pri odraščanju otroka v zrelo, samostojno osebnost. Še zlasti je vzpostavitev pristnega stika z nerezidenčnim staršem pomembna, ko ni realne osnove za otrokovo zavračanje stikov in se nakazuje, da je to vsaj delno posledica vpliva drugega starša.2 Resnična korist A. je, da ima pogoste stike z očetom, saj ga, kot izhaja iz mnenja CSD, doživlja pozitivno in je nanj navezana. Z zmanjšanjem stikov bi prišlo do postopnega odtujevanja, s pogostimi stiki pa bo lahko A. odnos z očetom ohranila, morda celo nadgradila. V postopku ni bilo ugotovljeno nobeno tako ravnanje očeta, ki bi lahko utemeljevalo A. zavračanje stikov z njim v večjem obsegu. Po ugotovitvah CSD je ključno za odpravo težav pri izvajanju stikov, da bi starša zavzela drugačno pozicijo drug do drugega in priznavala drug drugega kot starša in v starševski vlogi delovala enotno, s čimer bosta A. omogočila, da se bo znebila občutka, da se mora odločiti za enega ali drugega.

10. Po navedbah predlagateljice je A. najprej začela zavračati stike z očetom med tednom, ker je ob torkih in četrtkih obremenjena z obšolskimi dejavnostmi in bi bila po dejavnostih rada doma in prespala doma. Da ima obšolske dejavnosti ob torkih in četrtkih popoldne, je predlagateljica očitno vedela že ob sklepanju poravnave, saj sama navaja, da ima obšolske dejavnosti že vrsto let ob istih dnevih v tednu. Zato se sodišču zastavlja vprašanje, ali jo je sklepala „s figo v žepu“? Sicer pa je treba izvenšolske dejavnosti otroka prilagajati stikom s staršem, s katerim ne živi, in ne obratno.3 Ne gre spregledati, da predlagateljica in nasprotni udeleženec živita relativno blizu, tako da A. pri očetu zamenja le bivalni prostor, ne pa tudi bivalnega okolja. Zato ni ovir, da ne bi izvenšolske dejavnosti, če je te že sicer ne obremenjujejo preveč, obiskovala enako takrat, ko je pri očetu, kot takrat, ko je pri mami. Ker bo A. ob torkih in vsak drugi četrtek pri očetu prespala, bo imela za šolske obveznosti enako časa, kot ga ima pri mami, in bo lahko po dejavnostih naredila nalogo in se učila. Oče ji je pri tem pripravljen pomagati enako kot mama. Ob rednih stikih z očetom se bo privadila tudi bivalnemu prostoru pri njem, kar ji bo omogočilo, da se bo sprostila in bo tudi pri njem lahko delala naloge, se učila in počela druge stvari, kot jih počne pri mami. Pomembno je, da A. pri očetu večkrat prespi, saj tak stik pripomore k ohranjanju in poglabljanju medsebojnih odnosov.4

11. Pri odločanju o stikih pomembno vlogo igra tudi čas. Svoj namen lahko odločitve dosežejo le, če so dovolj hitre. Medsebojni odnosi namreč praviloma niso statični, kar še posebej velja za odnos odraščajočih otrok s starši. 12-letno dekle lahko hitro spremeni odnos do staršev in v primeru, če s staršem, s katerim ne živi, nima dovolj stikov, lahko hitro pride do odtujitve, kar seveda ni v njeno korist, saj za zdrav in skladen razvoj potrebuje oba starša, ki vsaj v odnosu do nje ne bosta obremenjena z medsebojnimi konflikti.

12. Vprašanje, zakaj si A. želi krajši stik od v poravnavi dogovorjenega med vikendi, je ostalo neodgovorjeno, zato sodišče ne vidi razloga, da bi sledilo njeni neargumentirani želji po skrajšanju stikov med vikendi.

13. Ker je pravilna odločitev o zavrnitvi predloga za spremembo stikov, je pravilna tudi odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagateljica predlagala, naj se začasno določi še nekoliko manj stikov med A. in nasprotnim udeležencem, kot to zahteva s predlogom za spremembo stikov.

14. Očitek, da sklepa zaradi neobrazloženosti ni mogoče preizkusiti (kršitev po 14. toči drugega odstavka 339. člena ZPP), ni utemeljen, saj se je sodišče prve stopnje jasno opredelilo do vseh zatrjevanih pravno relevantnih dejstev in odgovorilo na vse pravno relevantne navedbe predlagateljice. Dokazna ocena pa je 8. členu ZPP skladna: sodišče prve stopnje je ob upoštevanju vseh dokazov in celote procesnega dogajanja naredilo zaključke o pravno relevantnih dejstvih.

15. Ker niso podane ne v pritožbi uveljavljane ne kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

16. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Pritožnica svoje stroške pritožbenega postopka nosi sama na podlagi prvega odstavka 35. člena ZNP.

-------------------------------
1 Z. Strajnar: Pomen mnenja CSD pri odločanju o vzgoji in varstvu ter preživljanju otrok v postopku razveze zakonske zveze, Pravosodni bilten, 4/2000; dr. T. Jelovšek: Nekateri (procesni) vidiki udeležbe CSD v sporih iz razmerij med starši in otroki, Odvetnik, 2013, št. 62; mag. N. Caharijah Ferme: Vloga CSD pri urejanju stikov, Pravna praksa letnik 2014, št. 48; sodba VS RS II Ips 682/2007, sodba VSL IV Cp 549/2018.
2 Gl. sklep VS RS II Ips 706/2009.
3 Prim. npr. sklep VSL IV Cp1111/2012.
4 Gl. npr. sodbo VSL IV Cp 549/2018.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 421, 421/4
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (1976) - ZZZDR - člen 106

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
28.03.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI3MDU5