<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sklep IV Cp 285/2020
ECLI:SI:VSLJ:2020:IV.CP.285.2020

Evidenčna številka:VSL00031667
Datum odločbe:17.02.2020
Senat, sodnik posameznik:Katarina Marolt Kuret (preds.), Polona Marjetič Zemljič (poroč.), mag. Nataša Ložina
Področje:DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
Institut:nasilje v družini - ekonomsko nasilje - psihično nasilje - materialni prekluzivni rok - uvedba postopka - stranka postopka

Jedro

Šestmesečni rok iz četrtega odstavka 22.b člena ZPND je materialni prekluzivni rok, v katerem mora žrtev pred sodiščem predlagati uvedbo postopka za odločanje o ukrepih v smislu 19. člena ZPND. Zato je bilo na predlagateljici breme, da dokaže pravočasnost svojega predloga s posegom v svojo osebnostno pravico.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Predlagateljica je dolžna plačati nasprotnemu udeležencu 260,4 EUR stroškov za odgovor na pritožbo v 15 dneh od izteka paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog predlagateljice, da nasprotnemu udeležencu prepove vstopiti v stanovanje na naslovu L., ki ga uporablja predlagateljica, in se temu stanovanju, oziroma kraju zaposlitve predlagateljice, in Osnovni šoli L., ki jo obiskuje mladoletni A. A., približevati, navezovati stike z žrtvijo na kakršenkoli način, vključno s sredstvi komuniciranja na daljavo in tudi preko tretjih oseb, vzpostaviti vsakršno srečanje z žrtvijo ter objavljati osebne podatke žrtve, dokumente iz sodnih in upravnih spisov in osebne zapise, ki se nanašajo na žrtev. Sklenilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka sama.

2. Predlagateljica izpodbija sklep iz vseh razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu ugodi, in podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v nov postopek sodišču prve stopnje s stroškovno posledico. V obrazložitvi navaja, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker ni ravnalo skladno z drugim odstavkom 287. člena ZPP ter zavrnilo dokazni predlog za opravo poizvedb pri Društvu za nenasilno komunikacijo in zaslišanje prič B. B. in M. M., ne da bi odločitev obrazložilo. V pritožbenem postopku vztraja, da je nasprotni udeleženec nad predlagateljico izvajal ekonomsko nasilje. Morala je vrniti mobilno številko, vzel ji je zlatnino in smuči, ni prispeval za plačilo položnic, niti za preživljanje družine, zato je morala prodajati stvari otrok, da je družino lahko preživljala. Sodišče je spregledalo zavržno in nedopustno ravnanje nasprotnega udeleženca, ki je pred otrokoma zmetal stvari iz omare in jih razrezal z nožem. Ker v stanovanju kadi, se mora družina zapirati v majhno sobo, v stanovanju tudi kriči. Opisana dejanja kažejo, da nasprotni udeleženec predlagateljico zaničuje, zato je logično, da se počuti ponižano in je prestrašena. Po zaključku zadnjega naroka v tej zadevi je grozil tudi sinu B. B., mu vzel telefon in grafično kartico ter ga s telesom stisnil ob zid in ga spravil v hudo duševno stisko, tako da se je moral zateči k sosedi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Predlagatelj postopka v smislu prvega odstavka 22 b. člena ZPND je lahko samo žrtev ali center za socialno delo s soglasjem žrtve. Predlog pa mora biti podan najpozneje v šestih mesecih od dogodka, v katerem je povzročitelj nasilja posegel v njeno dostojanstvo ali druge osebnostne pravice (četrti odstavek 22 b. člena ZPND). Šestmesečni rok iz četrtega odstavka 22 b. člena ZPND je materialni prekluzivni rok, v katerem mora žrtev pred sodiščem predlagati uvedbo postopka za odločanje o ukrepih v smislu 19. člena ZPND. Zato je bilo na predlagateljici breme, da dokaže pravočasnost svojega predloga s posegom v svojo osebnostno pravico po 15. 7. 2019.

5. Stališče sodišča prve stopnje, ki se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je in kako je nasprotni udeleženec posegel v osebne pravice predlagateljice pred 15. 7. 2019 je zato pravilno. Predlagateljica je v zvezi z nasiljem, ki naj bi ga izvajal nasprotni udeleženec, pavšalno predlagala zaslišanje prič B. B. in M. M., za katera niti v pritožbi ne pove, katera pravno relevantna dejstva, ki so se zgodila po 15. 7. 2019, bi lahko dokazala in nekritično prezre, da izvedeni dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Dejstvo, da se je predlagateljica vključila v program Društva za nenasilno komunikacije, ni bilo sporno, zato v zvezi s tem dokaza ni bilo potrebno izvesti. B. B. je polnoleten in ni stranka postopka, zato se sodišče do dogodka, ki se nanaša nanj, ne bo opredeljevalo.

6. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da nasilje ni zgolj fizično, ampak se lahko pojavi tudi v psihični obliki, kar naj bi se zgodilo v konkretnem primeru. Prezre pa, da je pri tej obliki pomembno, kako ga dojema ogroženi, ki terja sodno varstvo, in da mora posameznikovo individualno dojemanje sodišče ustrezno objektivizirati, kar je sodišče prve stopnje tudi naredilo. Pritožbeno sodišče se strinja, da ugotovljenih dejstev z materialnopravno subsumcijo ni mogoče umestiti v pravno normo ZPND, ki opredeljuje nasilje.

7. Udeleženca postopka sta dolgoletna zunajzakonska partnerja, starša dveh otrok, od katerih je eden že polnoleten. Štiričlanska družina živi v enosobnem stanovanju. Zaradi razpada življenjske skupnosti obstaja med staršema konflikt od 2019 dalje. Na predlog predlagateljice poteka postopek zaradi zaupanja mladoletnega sina A. A. v varstvo in vzgojo, določitev stikov in preživnine.

8. V zvezi s psihičnim nasiljem je predlagateljica izpovedala, da jo nasprotni udeleženec žali, medtem ko je bila ona 20 let tiho. Z njenim geslom se je vpisal na facebook, gledal messenger in se oglašal na njeno staro telefonsko številko, pisal sporočila in se pri tem izdajal za predlagateljico. Mamo je vprašal, kdo je P., s katerim naj bi se dobivala. Septembra leta 2019 je bilo predlagateljici vsega dovolj, ker je nasprotni udeleženec žalil njeno sestro, ko je bil na kavi z njenim fantom, in mu dejal, da sestra pošilja na pol gole fotografije nekemu prijatelju in ima facebook stran, čeprav to ni res. Zato sta se z nasprotnim udeležencem sporekla. Prijavila ga je na policijo in od takrat dalje nasprotni udeleženec spi v otroški sobi. Tudi kajenje nasprotnega udeleženca v kuhinji jo moti, ker ne more sušiti opranega perila, v straniščni školjki so ogorki.

9. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da predlagateljica ne le, da ni izpovedala, da zaradi ravnanja nasprotnega udeleženca čuti strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženost ali drugo duševno stisko, zaslišana ni potrdila niti številnih nasilnih dejanj, ki jih je zatrjevala v predlogu za izdajo ukrepov po ZPND. Center za socialno delo družine zaradi nasilja ni obravnaval. Med razgovorom, ki ga je imel center v zvezi s predhodnim svetovanjem, nasilja niso zaznali, na vprašanje strokovnega delavca, ali je bilo v družini v preteklosti prisotno nasilje, sta oba udeleženca odgovorila negativno.

10. Nobenega dvoma ni, da je odnos udeležencev, ki jima razpada dolgoletna življenjska skupnost, konflikten, da se zato občasno obojestransko zmerjata, tako kot je to sodišče prve stopnje opisalo v 11. in 13. točki obrazložitve. Drug drugemu se sicer skušata izogniti, kar pa je v enosobnem stanovanju nemogoče. Sodišče je na naroku zaznalo, da se predlagateljica nasprotnega udeleženca ne boji. Njun odnos na naroku za glavno obravnavo ni bil napet in konflikten, kot je običajno v primerih nasilja v družini. Oba udeleženca postopka sta močno prizadeta zaradi razpada zunajzakonske zveze in počutja njunih otrok ob tem, zlasti A. A., ki je še mladoleten.

11. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da predlagateljica konkretnega predloga ni vložila zato, ker bi se počutila ogroženo, ali bi jo bilo strah pred nasprotnim udeležencem, ampak želi urediti razmerja po razpadu zunajzakonske skupnosti, med katerimi je tudi vprašanje bivanja v doslej skupnem stanovanju. Ukrepi, ki jih sodišče lahko izreče po ZPND, temu niso namenjeni.

12. Podrobna analiza pritožbenih navedb v zvezi z zatrjevanjem ekonomskega nasilja pokaže, da predlagateljica v tem delu niti ne graja toliko dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki so vodile k sprejetju odločitve, ampak se predvsem ne strinja z materialnopravno subsumpcijo teh dejstev in vztraja, da dejstvo, da je morala nasprotnemu udeležencu vrniti mobilno telefonsko številko, da je vzel zlatnino in smuči, da ne prispeva za plačilo položnic in preživljanje družine, predstavlja ekonomsko nasilje. Pritožbeno sodišče se s stališčem predlagateljice ne strinja in se pridružuje razlogom, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v 10. točki obrazložitve.

13. Nezmožnost komuniciranja je ena od težav, s katerimi se soočajo številni pari v obdobju razpada življenjske skupnosti, vendar pa predlagateljica med postopkom ni izpovedovala o strahu, ponižanju, občutkih manjvrednosti, ogroženosti in duševnih stiskah, prej nasprotno. Izpovedala je, da ji je vsega dovolj, da želi drugačno življenje, da sta zato z udeležencev v konfliktnem odnosu in da med njima občasno prihaja do obojestranskega zmerjanja, kar ne pomeni, da je predlagateljico mogoče opredeliti kot žrtev psihičnega nasilja v smislu določila petega odstavka 3. člena ZPND. Pojmu ekonomsko nasilje v smislu določila 6. točke 3. člena ZPND ne ustreza niti dejstvo, da nasprotni udeleženec izračuna višino skupnih stroškov in jih razdeli na polovico in da zaradi nezmožnosti sklepanja dogovorov med udeležencema tega postopka včasih zmanjka denarja za položnice, včasih pa za hrano, saj očitno tudi hrano nakupujeta stihijsko, dokler jima ne zmanjka denarja. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo načelo sorazmernosti in ni poseglo po tako restriktivnem ukrepu, kot je izselitev iz stanovanja in prepoved približevanja. Celoten sklop pritožbenih trditev dejansko meri na vprašanja, ki so aktualna za odločitev o tem, kdo od staršev je z vidika varovanja pravic in koristi otroka primernejši za zaupanje mladoletnega sina v varstvo in vzgojo, kako naj bi bili urejeni stiki dečka z očetom kot tudi kateri od staršev bo ostal v stanovanju, za katerega se plačuje neprofitna najemnina, kar pa vse sodi v postopke, ki se vodijo po določbah Družinskega zakonika, ne pa v postopku na podlagi določb ZPND.

14. Izpodbijani sklep je pravilen in zakonit, pritožbene navedbe pa neutemeljene. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sklep sodišča prve stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22 a. člena ZPND potrdilo.

15. Na podlagi osmega odstavka 22 a. člena ZPND sodišče v postopkih po ZPND o stroških postopka odloča po prostem preudarku. Glede na to, da sodišče druge stopnje odločbe sodišča prve stopnje ni spremenilo in je predlagateljica v pritožbenem postopku propadla, mora nositi svoje stroške pritožbenega postopka sama in povrniti stroške za odgovor na pritožbo nasprotnemu udeležencu. Stroške je sodišče odmerilo na podlagi Odvetniške tarife, njihova natančna specifikacija pa je razvidna iz stroškovnika, ki je v spisu (165. člen ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o preprečevanju nasilja v družini (2008) - ZPND - člen 3, 3/5, 3/6, 19, 22b, 22b/4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
15.07.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM4MDk4