<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sklep IV Cp 667/2019
ECLI:SI:VSLJ:2019:IV.CP.667.2019

Evidenčna številka:VSL00025122
Datum odločbe:11.04.2019
Senat, sodnik posameznik:dr. Vesna Bergant Rakočević (preds.), Zvone Strajnar (poroč.), Barbara Žužek Javornik
Področje:DRUŽINSKO PRAVO
Institut:preprečevanje nasilja v družini - nasilje v družini - ukrepi za preprečevanje nasilja v družini - zavrnitev predloga

Jedro

Cilj in težnja ZPND je, da v koordiniranem delovanju različnih organov in organizacij, z dopolnjevanjem že obstoječih ukrepov za zaščito žrtev, ki jim ga zagotavljajo drugi predpisi, zagotavlja varovanje dobrin, ki so ustavnega pomena in sicer dostojanstvo človeka ter nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti. Njegov namen je, da v nujnem in hitrem postopku s prenehanjem in preprečitvijo nasilnih dejanj zagotovi varstvo žrtev družinskega nasilja. Ker pa so partnerska razmerja po naravi stvari tudi konfliktna, za sodišče, ki odloča o predlogu za izrek ukrepov po ZPND ne bo relevantno zgolj vprašanje, ali določeno ravnanje predstavlja nasilje ali ne, marveč, ali predstavlja takšno nasilje, da je poseg v družinsko skupnost oziroma zasebnost utemeljen. V skladu z načelom sorazmernosti mora biti podana takšna raven psihičnega nasilja, ki utemeljuje poseg v pravice nasprotnega udeleženca. Tako partnerska nastrojenost še ne predstavlja nasilja v smislu ZPND. Namen zakona namreč ni v tem, da se s posebnimi ukrepi rešujejo konfliktni odnosi med partnerjema, h katerim prispevata oba. Sodišče mora zato najti mejo med konfliktnimi položaj, ki naj jih ljudje kot nosilci medčloveških odnosov rešujejo sami in položaji, kjer ne gre zgolj za to, da so posamezniki žrtve medsebojnih odnosov, marveč v resnici zato, da so žrtve nasilnih dejanj ter gre za takšno raven nasilja, da je poseg države glede na okoliščine primera za zasebna razmerja nujen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Predlagatelji in nasprotni udeleženec sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog predlagateljev, da se nasprotnemu udeležencu prepove približati predlagateljem na razdaljo manj kot 200 metrov, vstopiti v stanovanjsko hišo, osnovno šolo in vrtec, se zadrževati in se približati hiši, šoli in vrtcu na razdaljo manj kot 200 metrov ter da se mu prepove navezovati stike s predlagatelji na kakršenkoli način, tudi preko sredstev za elektronsko komunikacijo. Predlagali so, da se ukrep izreče za šest mesecev, v času trajanja ukrepa pa se stiki mladoletnih predlagateljev z nasprotnim udeležencem naj ne bi izvajali, nasprotni udeleženec pa bi se moral udeležiti določenih programov. Sodišče je zavrnilo tudi podredni predlog, da se stiki izvajajo v času trajanja ukrepa eno uro na teden pod nadzorom strokovne osebe CSD z določenimi izjemami, kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa. Sodišče je odločilo, da bo o stroških postopka odločilo s posebnim sklepom.

2. Predlagatelji v pravočasni pritožbi izpodbijajo sklep sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP1 v zvezi s 37. členom ZNP2. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti ugodi predlogu, podredno, da sklep razveljavi in vrne zadevo drugemu sodniku sodišča prve stopnje v nov postopek. Izpostavljajo oceno ogroženosti z dne 18. 6. 2018, iz katere izhaja visoka ogroženost tretje predlagateljice. Visoka ogroženost je še vedno podana, zmanjšali so se le nekateri rizični dejavniki. Sodišče prve stopnje je zato v nasprotju z izpovedbami prič M. K., dr. L. Z. in dr. C. D. J. zaključilo, da tretja predlagateljica ni več ogrožena. Sodišče tudi ni obrazložilo zaključka, da tretja predlagateljica ni v podrejenem položaju in v strahu. Sodišču očitajo zmotno uporabo materialnega prava z neupoštevanjem izpovedbe dr. C. D. J. in dr. L. Z. Navajajo, da sodišče ni upoštevalo določenih zatrjevanih dogodkov psihičnega nasilja, ki so se po večini dogajali v obdobju zadnjih šestih mesecev pred vložitvijo predloga. Sodišče tudi ni zaslišalo predlagane priče J. P., ki bi kot strokovnjakinja lahko pojasnila, zakaj žrtev vztraja v nasilnem odnosu. Prav tako ni zaslišalo prič B. D., V. Ž., A. Č., Z. N. in E. A., ki so bile navzoče pri neposrednem psihičnem nasilju, ter brez obrazložitve ni upoštevalo pisnih izjav prič M. J., V. Ž., B. D. in Z. N. Prav tako sodišče ni obrazložilo, zakaj ni pomembno dejstvo, da je bil zoper nasprotnega udeleženca vložen obtožni predlog. Glede fizičnega nasilja pritožba izpostavlja, da je sodišče odločilo pristransko, ko je ugotovilo, da fizičnega nasilja ni bilo. Glede očitanega zalezovanja pritožba očita sodišču, da se ni opredelilo do dogodka v letu 2018, ko je nasprotni udeleženec z mladoletnima predlagateljema namenoma prišel v lokal, kjer je bila tretja predlagateljica. Poleg navedenega pa zalezovanje predstavlja tudi prejem nepotrebnih in nenehnih sporočil. Glede ekonomskega nasilja je sodišče napačno zaključilo, da neplačevanje preživnine in prenos vseh finančnih obveznosti na tretjo predlagateljico, ni bilo izkazano. Ker gre za negativno dejstvo, ga predlagatelji ne morejo dokazati. V zvezi z ekonomskim nasiljem so ugotovitve sodišča v nasprotju z dokazi v spisu, iz katerih izhaja prošnja nasprotnemu udeležencu k prispevanju k preživljanju otrok in obveznostim družine. Menijo, da če predaja otrok poteka preko tretjih oseb in če se je nasilje morda zmanjšalo ter osebno stanje tretje predlagateljice izboljšalo, to ne pomeni, da ni potrebe za izdajo ukrepov po ZPND3. Poleg tega v spis vlagajo zadnjo korespondenco z dne 27. 2. 2019, v kateri nasprotni udeleženec tretjo predlagateljico ponovno obtožuje, da je slaba mati in ji razlaga, katere stvari bi ji morale biti jasne ter jo zaslišuje, kje se nahaja. Glede nasilja nad otrokoma je sodišče napačno zaključilo, da težav otrok ne more z gotovostjo pripisati nasilju nasprotnega udeleženca, saj zadostuje verjetnost. Nadalje pritožba povzema izpovedbe določenih prič s poudarkom, da sta bila mladoletna predlagatelja žrtev nasilja. Poudarjajo izpoved priče dr. A. C., ki naj bi jasno potrdila, da je prva predlagateljica očitno žrtev psihičnega nasilja. Sodišče je napačno za posamezne težave otrok zaključilo, da niso nujno odraz nasilja oziroma da niso dokazane. Glede izvajanja psihičnega nasilja nad otrokoma pa bi sodišče moralo poleg nezaslišanih prič postaviti izvedenca klinične psihologije in izvedenca psihiatrične stroke. Izvedenca pa bi sodišče moralo postaviti tudi zaradi ocene ponovitvene nevarnosti nasprotnega udeleženca. Nadalje menijo, da ni bila zagotovljena ustavna pravica do sodnega varstva, ker sodnica ni zagotovila procesnih jamstev tretje predlagateljice. Posledično je upravičen dvom v nepristranskost sodnice. Poudarjajo, da je sodnica dopustila, da je bil nasprotni udeleženec navzoč in tretji predlagateljici postavljal vprašanja, prav tako mu je sodnica pomagala izvajati pritisk ter tako povzročila sekundarno viktimizacijo. Trdijo, da sodnica ni prepoznala nasilja, ga opravičuje in minimizira, kot nasilje pa smatra samo fizično nasilje, prav tako pa je v zadevi odločala devet mesecev ter tako odlašala z odločitvijo.

3. Nasprotni udeleženec je na vročeno pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Cilj in težnja ZPND je, da v koordiniranem delovanju različnih organov in organizacij, z dopolnjevanjem že obstoječih ukrepov za zaščito žrtev, ki jim ga zagotavljajo drugi predpisi (Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Obligacijski zakonik z določili, ki se nanašajo na kršitev pravic osebnosti, kazenska zakonodaja in zakonodaja s področja prava o prekrških), zagotavlja varovanje dobrin, ki so ustavnega pomena in sicer dostojanstvo človeka ter nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti.4 Njegov namen je, da v nujnem in hitrem postopku s prenehanjem in preprečitvijo nasilnih dejanj zagotovi varstvo žrtev družinskega nasilja. Ker pa so partnerska razmerja po naravi stvari tudi konfliktna, za sodišče, ki odloča o predlogu za izrek ukrepov po ZPND ne bo relevantno zgolj vprašanje, ali določeno ravnanje predstavlja nasilje ali ne, marveč, ali predstavlja takšno nasilje, da je poseg v družinsko skupnost oziroma zasebnost utemeljen.5 V skladu z načelom sorazmernosti mora biti podana takšna raven psihičnega nasilja, ki utemeljuje poseg v pravice nasprotnega udeleženca.6 Tako partnerska nastrojenost še ne predstavlja nasilja v smislu ZPND7. Namen zakona namreč ni v tem, da se s posebnimi ukrepi rešujejo konfliktni odnosi med partnerjema, h katerim prispevata oba.8 Sodišče mora zato najti mejo med konfliktnimi položaj, ki naj jih ljudje kot nosilci medčloveških odnosov rešujejo sami in položaji, kjer ne gre zgolj za to, da so posamezniki žrtve medsebojnih odnosov, marveč v resnici zato, da so žrtve nasilnih dejanj ter gre za takšno raven nasilja, da je poseg države glede na okoliščine primera za zasebna razmerja nujen.9

6. Iz dejanske podlage izpodbijanega sklepa izhajajo naslednje bistvene ugotovitve:

- da je med tretjo predlagateljico in nasprotnim udeležencem prisoten močan konflikten odnos, poln medsebojnih očitkov, ki po ugotovitvah CSD X traja že daljše časovno obdobje;

- da izrecnega nasilja nad predlagateljico ni izpostavila nobena zaslišana priča, ki je nasprotnega udeleženca obravnavala in se imela možnost seznaniti z odnosom udeležencev;

- da je na počitnicah na V. med partnerjema prišlo do spora, v katerem sta se prepirala in bila drug do drugega nasilna, tudi fizično, da je šlo za enkraten dogodek v letu 2016, dve leti pred vložitvijo predloga v tej zadevi;

- da je bilo med staršema v letu 2016 in 2017 veliko neprimerne komunikacije (tako s strani nasprotnega udeleženca kot tudi tretje predlagateljice) in da je vzrok zanjo povezan predvsem z nerazrešenimi vprašanji glede skupnih mladoletnih otrok, da pa so se stvari tekom leta 2018 umirile, da je v teku postopek zaradi varstva in vzgoje mld. prve predlagateljice in drugega predlagatelja, določitve stikov in preživnine, opr. št. P 554/2016;

- da sodišče ni sledilo očitkom o nasilju nasprotnega udeleženca nad mld. otrokoma, saj ne nasilja ne neprimernega ravnanja niso zaznale osebe (klinična psihologinja, zdravnica) in inštitucije (CSD), ki so mld. otroka obravnavale oziroma v katerih sta bila otroka v dnevnem varstvu in vzgoji (vrtec, šola …);

- da predaja mld. otrok na stike (kjer naj bi prišlo do konfliktov) sedaj poteka preko tretjih oseb, brez neposrednega srečanja nasprotnega udeleženca in tretje predlagateljice, da se srečujeta zgolj na javnih krajih (običajno na prireditvah, povezanimi z mld. otrokoma), na katerih tretja predlagateljica običajno ni sama.

7. Glede na navedeno materialnopravno izhodišče za odločanje v tej zadevi in pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje o pravno odločilnih dejstvih, pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom in odločitvi sodišča prve stopnje in bo v nadaljevanju odgovorilo le na bistvene pritožbene poudarke (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

8. Bistvo zavrnitve predloga predlagateljev je časovna oddaljenost zatrjevanega nasilja, iz sporočil v septembru 2018 in izpovedi udeležencev pa je razvidno, da imata tretja predlagateljica in nasprotni udeleženec sedaj normalno komunikacijo, predaja otrok pa poteka preko tretjih oseb, zato se skoraj nikoli ne srečata (zgolj na prireditvah otrok ali naključno). Prav tako pa sodišče ni ugotovilo znakov nasilja oziroma ogroženosti otrok. Sodišče prve stopnje je torej zaključilo, da nasprotni udeleženec nasilja nad predlagatelji ne izvaja, posledično pa predlagateljem ne grozi nobena škoda, zato predlagani ukrepi niso utemeljeni in bi bili v nasprotju z načelom sorazmernosti. Pritožbeno sodišče se z navedenim strinja. Kot izhaja iz točke 5. obrazložitve te odločbe, namen ZPND ni kaznovanje nasprotnega udeleženca za pretekla ravnanja, temveč je namen varstvo žrtve pred nasiljem, torej prenehanje in preprečitev nasilja v družini in odvrnitev nadaljnje škode. V obravnavanem primeru takšno varstvo ni potrebno. Smiselno zavzemanje pritožbe, da bi bilo treba zagotavljati varstvo preventivno, saj naj bi bil nasprotni udeleženec nepredvidljiv, ni utemeljeno.

9. Dvomov v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje tudi ne vzbuja naknadno s pritožbo predložena listina, tj. elektronska pošta nasprotnega udeleženca z dne 27. 2. 2019. Ne drži, da bi nasprotni udeleženec v navedeni elektronski pošti tretjo predlagateljico označil za slabo mamo in jo zasliševal, temveč je na primeren način obrazložil svoje stališče in zastavil vprašanja glede otrok. Vsebina torej ni takšna, da bi objektivno lahko posegla v pravico do dostojanstva oziroma v druge osebnostne pravice tretje predlagateljice, ali da bi bila v kakršnemkoli podrejenem položaju.

10. V zvezi z (ne)obstojem nasilja pa je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da se sodišče do določenih dogodkov oziroma ravnanj nasprotnega udeleženca ni opredelilo. Namreč glede na pravilne ugotovitve sodišča, da je trenutna komunikacija minimalna, kar sta tretja predlagateljica in nasprotni udeleženec potrdila, ter da predaja otrok, kjer naj bi prišlo večkrat do konfliktov, trenutno poteka preko tretjih oseb, sodišče ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ko se ni opredelilo do vseh preteklih dogodkov. Posledično je neutemeljen tudi pritožbeni očitek glede nazaslišanja prič B. D., V. Ž., A. Č., Z. N. in E. A. Odločilno je torej, da do zatrjevanih dogodkov ne prihaja več, zato zaslišanje prič o preteklih dogodkih domnevnega nasilja, odločitve sodišča ne bi spremenilo. Enako velja glede pritožbenega očitka, da se sodišče ni opredelilo do pisnih izjav prič, ki jih je sicer vpogledalo, kot to izhaja iz dokaznega sklepa. Prav tako pa se pritožba neutemeljeno zavzema, da bi sodišče moralo upoštevati okoliščino vložitve obtoženega predloga zoper nasprotnega udeleženca. Obtožni predlog vložen v letu 2017 sam po sebi ničesar ne dokazuje in ne pomeni, da se trenutno izvaja nasilje nad žrtvijo in da jo je zato treba zaščiti.

11. Neutemeljeno je pritožbeno izpostavljanje ocene ogroženosti, iz katere izhaja visoka ogroženost tretje predlagateljice. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da ocena ogroženosti ni povzetek dejanskih in preverljivih dogodkov, temveč gre za subjektivno dojemanje realnosti s strani žrtve. Ocena zato sama po sebi še ne pomeni potrebnosti ugoditve predlogu za izrek ukrepov po ZPND. Sodišče je zato na podlagi obširnega dokaznega postopka ugotavljalo, ali je prisotno nasilje in ali je žrtve treba zaščiti. Za izrek ukrepov mora biti namreč podana tudi objektivna podlaga, ki pa je sodišče ni ugotovilo.

12. Pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče napačno ni upoštevalo izpovedb dr. C. D. J. iz razloga, ker je družinska prijateljica in dr. L. Z., ker s strani tretje predlagateljice prejema plačilo. Sodišče prve stopnje namreč njunima izpovedbama ni sledilo le zaradi navedenih razlogov, temveč je tudi obrazložilo, da izpovedbi temeljita zgolj na enostranskih trditvah o tem, kar jima je povedala tretja predlagateljica, medtem ko nasprotnega udeleženca nista videli, nista opravili z njim pogovora ter nista opazovali njunega medsebojnega odnosa. Dodatno pa je sodišče še iz določenih sporočil tretje predlagateljice ugotovilo, da se tožnica zna zoperstaviti ter ni v takšnem podrejenem položaju, kot to zatrjuje. Pritožbeno sodišče se z navedenim strinja, dodaja pa, da tudi če je tretja predlagateljica bila v duševni stiski in se subjektivno počuti ogroženo, ob odsotnosti skoraj vsakršnih stikov z nasprotnim udeležencem, to ne pomeni, da so izpolnjeni pogoji za izrek ukrepa po ZPND.

13. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba o pristranskosti sodišča, ker ni verjelo tretji predlagateljici o poteku zatrjevanega fizičnega nasilja. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno obrazložilo, da je enkraten dogodek, ki se je zgodil leta 2016 (dve leti pred vložitvijo predloga v tej zadevi) časovno preveč oddaljen, da bi lahko zaključilo, da je tretja predlagateljica žrtev fizičnega nasilja. Pritožbeno sodišče se tudi strinja z zaključkom sodišča, da tretja predlagateljica ni žrtev zalezovanja. V pritožbi izpostavljen dogodek leta 2018, ko je nasprotni udeleženec skupaj z otrokoma prišel v kavarno, v kateri je bila tretja predlagateljica, tudi po oceni pritožbenega sodišča ne predstavlja zalezovanja. Glede komunikacije preko sporočil pa je že sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da sta starša določeno komunikacijo dolžna vzdržati glede dogovarjanja o pomembnih stvareh glede otrok in stikov, pri čemer je ta komunikacija v letu 2018 minimalna in nežaljiva, in zato ne predstavlja zalezovanja. Pritožbeno sodišče tudi ne dvomi v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje o odsotnosti ekonomskega nasilja, saj se je zatrjevano ekonomsko nasilje dogajalo v pretežni meri pred vložitvijo tožbe na zaupanje mladoletnih otrok v vzgojo in varstvo, določitev stikov in preživnine v letu 2016, kar pritožba niti ne izpodbija.

14. Ne drži, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da ne more z gotovostjo težav mladoletnih predlagateljev pripisati nasilju nasprotnega udeleženca. Sodišče namreč s stopnjo verjetnosti ni moglo ugotoviti, da so njune težave posledica stiske oziroma psihičnega nasilja. Prav tako ne drži, da je dr. A. C. jasno potrdila, da je prva predlagateljica žrtev psihičnega nasilja, saj je izpovedala, da je vzrokov lahko več, od karakterja, razvoja, separacijske odvisnosti do psihičnega nasilja. Pritožba ne more uspeti s sklicevanjem na posamezne dele izpovedb prič, ki naj bi kazali, da sta mladoletna predlagatelja lahko bila žrtev zatrjevanega psihičnega nasilja, saj izpovedbe prikazuje iztrgano iz celotnega konteksta. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da očetovega nasilja nista zaznali klinična psihologija in zdravnica, prav tako pa tudi ne institucije (CSD, vrtec in šola). Tudi zaključek sodišča, da izvora ugotovljenih zdravstvenih in vedenjskih težav ni mogoče povezati s psihičnim nasiljem, saj iz izpovedb klinične psihologinje in obeh pediatrinj izhaja, da so izvori lahko različni, je pravilen. Pritožbeno sodišče se v zvezi z navedenim v celoti sklicuje na argumente sodišča prve stopnje, pritožbene navedbe pa zavrača kot neutemeljene.

15. Prav tako pa je neutemeljen pritožbeni očitek o nepopolni in nepravilni ugotovitvi dejanskega stanja glede psihičnega nasilja nad mladoletnima predlagateljema, ker sodišče ni zaslišalo vseh predlaganih prič in ni postavilo izvedenca klinične psihologije in izvedenca psihiatrične stroke. Kot že obrazloženo, sodišče prve stopnje je ugotovilo, da do konfliktov ne prihaja več, pri čemer je klinična psihologinja N. H. izpovedala, da je deček žrtev le toliko, kolikor je bil prisoten pri konfliktih staršev. Prav tako pa je sodišče na podlagi izpovedb drugih prič ugotovilo vedenjske in zdravstvene težave mladoletnih predlagateljev.10 Izpovedbe predlaganih prič A. Č., V. Ž., Z. N., E. A. in S. Ž. ml., zato ne bi vplivale na odločitev sodišča. Neizvedbo vseh predlaganih dokaznih predlogov pa utemeljuje tudi narava postopka po ZPND, zato sodišče izvede le tiste dokaze, ki so relevantni in nujno potrebni, da se s stopnjo verjetnosti potrdi (ne)obstoj odločilnih dejstev. Navedeno velja tudi za zavrnitev zaslišanja priče J. P. Poleg tega pa dokazni predlog za postavitev izvedenca ni bil postavljen v smeri ugotavljanja psihičnega nasilja nad mladoletnima predlagateljema. Postavitev izvedenca je bila predlagana za ugotovitev psihičnega stanja nasprotnega udeleženca, vendar to za ugotavljanje pogojev za izrek ukrepov po ZPND ni pravno odločilno.

16. Neutemeljena je pritožbena navedba o potrebnosti ukrepov po ZPND v obravnavanem primeru, kljub odsotnosti incidentov, saj do njih več ne prihaja zaradi določenih ukrepov, izvedenih s strani tretje predlagateljice. Nasprotno, navedeno namreč kaže, da je bilo položaj mogoče rešiti brez posredovanja države. Kot je bilo poudarjeno, je eno temeljnih načel ZPND načelo sorazmernosti, ki je hkrati tudi pomembna varovalka pred prevelikimi oziroma neupravičenimi posegi v pravice posameznika.

17. Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da je bil predmetni postopek predolg, vendar to ni vodilo do vsebinske nepravilnosti izpodbijane odločitve. Prav tako pa so tudi predlagatelji še pred zadnjim narokom predložili pripravljalno vlogo z dne 30. 10. 2018 ter 12. 10. 2018 in 19. 10. 2018 podali dokazne predloge. Okoliščina daljšega trajanja postopka, zato tudi ne kaže na zatrjevano pristranskost sodnice. Druge s pritožbo zatrjevane okoliščine o pristranskosti sodnice pa pritožbenemu sodišču ne vzbudijo dvoma v nepristranskost sodnice in v pravilnost sklepa sodišča o zavrnitvi predloga za izločitev. S sklepom o zavrnitvi predloga za izločitev je bilo pravilno obrazloženo, da javno podajanje stališč ne izkazuje pomanjkanja dolžne intelektualne neoporečnosti sodnice pri odločanju v zadevi ter tudi ne povezave s predmetom konkretnega postopka ali s stranko postopka. Prav tako pa pritožba nekorektno navaja, da je stališče sodnice, da nasilje nad ženskami in otroki ne obstaja ter da ga v obravnavanem primeru opravičuje. Tretji predlagateljici zato ni bila kršena ustavna pravica do sodnega varstva. Prav tako pa ni podana uveljavljena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj je skladno z 2. točko drugega odstavka 339. člena ZPP podana takrat, če je pri odločanju sodeloval sodnik, ki bi moral biti izločen iz razlogov 1. do 5. točke prvega odstavka 70. člena ZPP (in ne 6. točke), oziroma sodnik, ki je bil izločen s sklepom predsednika sodišča.

18. Izpodbijani sklep je torej pravilen in zakonit, pritožbene navedbe pa neutemeljene. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

19. Na podlagi 8. točke 22a. člena ZNPD sodišče o stroških postopka odloča po prostem preudarku. Predlagatelji s pritožbo niso uspeli, nasprotni udeleženec pa z odgovorom na pritožbo ni prispeval k predmetni odločitvi, zato sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------
1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.
2 Zakona o nepravdnem postopku, Uradni list SRS, št. 30/1986 s spremembami.
3 Zakon o preprečevanju nasilja v družini, Uradni list RS, št. 16/2008 s spremembami.
4 Poročevalec Državnega zbora št. 90/2007.
5 Tomaž Pavčnik, Nekatera vprašanja Zakona o preprečevanju nasilja v družini, Pravosodni bilten št. 2/2012, str. 95.
6 Odločba Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 4087/2010.
7 Odločba Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 4098/2010.
8 Odločba Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 3711/2008.
9 T. Pavčnik, str. 98.
10 Kot je bilo navedeno, zanje ni moglo zaključiti, da so v vzročni zvezi z zatrjevanim nasiljem.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o preprečevanju nasilja v družini (2008) - ZPND - člen 1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
26.08.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMxMTg0