<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Kopru
Civilni oddelek

VSK sodba I Cp 240/2000
ECLI:SI:VSKP:2000:I.CP.240.2000

Evidenčna številka:VSK00510
Datum odločbe:27.06.2000
Področje:DRUŽINSKO PRAVO
Institut:razmerja staršev do otrok po razvezi zakonske zveze - varstvo in vzgoja otroka

Jedro

V primeru, ko sta oba starša primerna da se jima po razvezi zakonske zvezi mladoletni otrok dodeli v varstvo in vzgojo je potrebno upoštevati izvedeniško mnenje, ki strokovno obrazloži odraščanje in razvoj otroka, ter na podlagi teh ugotovitev sodišče odloči, kateri izmed staršev ima boljše možnosti za varstvo in vzgojo mladoletnega otroka.

 

Izrek

Pritožba tožene stranke se kot neutemeljena zavrne in p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zakonska zveza pravdnih strank razveže, mladoletnega sina pravdnih strank je dodelilo v vzgojo, varstvo in oskrbo tožnici, tožencu pa naložilo, da je za preživljanje mladoletnega sina dolžan plačevati preživino v znesku 40.000,00 SIT mesečno. Sodišče prve stopnje je na podlagi tožbe, odgovora na tožbo in zaslišanja obeh strank ugotovilo, da so njuni medsebojni odnosi v tolikšni meri omajani, da ja postala zakonska zveza za obe stranki nevzdržna. To sta na zaslišanju potrdili obe stranki, poleg tega pa je tako ugotovitev potrjevalo tudi dejstvo, da stranki že v času, ko je tekel postopek pred sodiščem prve stopnje nista več živeli skupaj. Ker je sodišče na podlagi opisanega dejanskega stanja ugotovilo, da obstajajo vsi pogoji za razvezo zakonske zveze, je moralo na podlagi 65. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) odločiti tudi o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnega otroka obeh zakoncev. Vsaka od pravdnih strank je v svojih vlogah zahtevala, da sodišče mladoletnega sina dodeli v vzgojo, varstvo in oskrbo njej. Zakonca tudi na Centru za socialno delo Nova Gorica nista uspela doseči dogovora o tem, kdo bo skrbel za vzgojo, varstvo in oskrbo ml. sina in sta zato strokovni delavki tega centra sodišču predlagali, da o tem pridobi mnenje ustreznega izvedenca. Sodišče je na predlog toženca v postopku kot izvedenca postavilo Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše iz Ljubljane, ki je za izdelavo izvedeniškega mnenja zadolžil Z.B. spec, klin. psih.. Izvedenka je pred pripravo mnenja opravila razgovor z obema pravdnima strankama in njunim ml. sinom, ter nato predlagala, da se le-ta ob upoštevanju ugotovljenih psiholoških značilnosti in starostnega obdobja zaupa v vzgojo, varstvo in oskrbo tožnici. Hkrati pa je opozorila, da za vsestranski psihosocialni razvoj otrok potrebuje tudi očeta. Sodišče je v postopku zaslišalo obe pravdni stranki, ki sta navajali vsaka svoje razloge za to, da bi se jima otrok dodelil v vzgojo, varstvo in oskrbo in na drugi strani poudarjal pomanjkljivosti nasprotne stranke in okolja v katerem ta živi, zaradi česar naj ne bi bila primerna za vzgajanje ml. sina. Sodišče prve stopnje je nadalje ugodilo tudi predlogu toženca in na obravnavi zaslišalo izvedenko. Izvedenka je na zaslišanju povedala, da pri svojem izvedenskem mnenju v celoti vztraja, saj njeno mnenje temelji na neposredni proučitvi dejanskega stanja in upoštevanju pravil stroke. Poleg tega je izvedenka na zaslišanju odgovorila še na številna vprašanja toženčevega pooblaščenca in s tem natančneje pojasnila, zakaj je menila, da bi bilo za ml. sina pravdnih strank bolje, če bi bil dodeljen v vzgojo, varstvo in oskrbo materi. Na podlagi vseh zgoraj navedenih dokazov je sodišče prve stopnje, kot že rečeno, odločilo, da se ml. sin dodeli v vzgojo, varstvo in oskrbo tožnici.

Zoper 2. in 3. odst. sodbe (torej v delu, ki se nanaša na dodelitev ml. sina in preživnino) se pritožuje toženec in sicer zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Po mnenju toženca je v zvezi z dodelitvijo otroka potrebno upoštevati predvsem tri dejstva. Prva pomembna okoliščina se nanaša na dejstvo, da so do otrokovega 6. leta starosti zanj v glavnem skrbeli tožničini starši in toženec, zaradi česar je bil otrok bolj navezan na toženca, kot na tožnico. Nadalje toženec opozarja, da se je tožnica ob koncu julija odselila v drugo hišo, nato pa je v začetku septembra s seboj odpeljala še otroka. Poleg tega pa tožnica otroku preprečuje psihične in fizične stike s tožencem. Toženec v zvezi z zgoraj navedenim meni, da bi bilo potrebno ob razvezi zakonske zveze stremeti za tem, da ostane čimveč okoliščin pomembnih za otroka nespremenjenih. To dejstvo zgotovo ni bilo upoštevano, ko je tožnica otroka odpeljala v tuje okolje in k tujim ljudem, pa še to je storila šele nekaj mesecev potem, ko se je že odselila iz skupnega prebivališča. Tudi iz tega razloga otrokova navezanost na tožnico ni takšna, kot jo opisuje izvedenka. Toženec v nadaljevanju pritožbe opozarja še na ravnanja tožnice, s katerimi ta poskuša preprečiti stike med njim in otrokom in mu otroka odtujiti. Glede izvedenskega mnenja toženec meni, da je napisano v lakonskem stilu in ne vsebuje potrebne obrazložitve dejstev in okoliščin, ki so pomembna v zvezi z odločanjem o dodelitvi otroka, saj izvedenka ni proučila okoliščin, ki so vplivale na otrokov razvoj do 6. leta. Izvedenka tudi ni vsebinsko odgovorila niti na eno od številnih vprašanj, saj je na vsa vprašanja odgovorila le ob upoštevanju aktualnega psihičnega stanja otroka. Po mnenju toženca bi bilo za otroka vsekakor bolje, če bi ga sodišče dodelilo v vzgojo, varstvo in oskrbo njemu, saj bi s tem ostal v istem okolju, kot je živel doslej, poleg tega pa bi ga v tem primeru lažje obiskovala tudi tožnica. Otrok bi namreč praktično živel v isti hiši kot tožničini starši, medtem ko bi ga moral toženec hoditi obiskovati v tujo hišo. Na ta način bi otrok praktično imel oba starša. Toženec zato predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da ml. sina dodeli v vzgojo, varstvo in oskrbo njemu ter tožnici naloži plačevanje preživine, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek in odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče v obravnavani zadevi vse odločilne dejanske okoliščine pravilno ugotovilo in pravilno uporabilo materialno pravo. Ne gre dvomiti, da bi v konkretnem primeru obe pravdni stranki po razvezi primerno skbeli za ml. sina in bi zato sodišče lahko le-tega dodelilo v vzgojo, varstvo in oskrbo enemu ali drugemu. Prav tako ni dvoma, da si tako tožnica kot toženec iskreno želita, da bi njun otrok živel pri vsakem od njiju. Kljub zgoraj navedenim dejstvom, pa je potrebno hkrati ugotoviti, da obe stranki tudi soglašata, da je njuna zakonska zveza postala navzdržna ter jo je zato potrebno razvezati. Posledica razveze zakonske zveze pa je nujno tudi, da bivša zakonca po razvezi ne živita več skupaj v skupnem gospodinjstvu, kar se je v konkretnem primeru dejansko zgodilo že pred formalno razvezo zakonske zveze.

Sodišče mora zato ob razvezi zakonske zveze odločiti tudi, kdo od bivših zakoncev bo skrbel za vzgojo in varstvo skupnega otroka. Ob upoštevanju vsega zgoraj navedenega ter 1. in 2. odst. 78. čl. ZZZDR je torej sodišče moralo odločiti tudi o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnega otroka. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o tem vprašanju sledilo vsem dokaznim predlogom toženca, saj je zaslišalo tako njega kot tožnico, pridobilo je izvedensko mnenje in tudi neposredno zaslišalo izvedenko. Sodišče prve stopnje je sprejelo celo dokazni predlog toženca, da se zaslišijo starši tožnice, ki pa so zaslišanje odklonili. Zato so neutemeljeni posredni očitki toženca, da sodišče ni sledilo njegovim predlogom.

Prav tako so neutemeljene tudi pritožbene navedbe toženca, da sodišče v postopku ni poskrbelo za zaščito koristi otroka. Osnovna skrb sodišča v zvezi z dodelitvijo otroka je namreč prav v tem, da poskrbi za zaščito otrokovih koristi, kar praktično pomeni, da otroka dodeli tistemu od staršev pri katerem bo najbolje poskrbljeno za njegov razvoj. Dejstvo je, da je sodišče prve stopnje v postopku prav zaradi razrešitve tega vprašanja tudi imenovalo izvedenko. V zvezi z mnenjem izvedenke pa po oceni pritožbenega sodišča nikakor ni mogoče trditi, da to mnenje ni bilo strokovno, predvsem pa, da izvedenka pred pripravo mnenja ni storila vsega, kar bi lahko od nje, kot strokovnjaka na tem področju pričakovali. Opravila je namreč razgovore z obema pravdnima strankama in otrokom, ter na podlagi teh razgovorov napravila ustrezne zaključke in podala ustrezno mnenje. S tem v zvezi so tudi neutemeljeni pavšalni očitki toženca, češ da izvedenka ni vsebinsko odgovorila na nobeno ob vprašanj, ki jih ji je pooblaščenec toženca postavil ob njenem neposrednem zaslišanju.

Nasprotno, izvedenka je na vsa vprašanja odgovorila povsem konkretno, pri čemer je poskušala svoje odgovore vselej tudi še nadalje obrazložiti. Res pa je, da je izvedenka vztrajala pri svojem mnenju, da je za otroka bolje, če ga sodišče dodeli v vzgojo, varstvo in oskrbo materi.

Neutemeljene so tudi navedbe toženca, da bi morala izvedenka več pozornosti posvetiti okoliščinam glede otrokove vzgoje do njegovega šestega leta. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je namreč za zaščito otrokovih koristi bolj pomembno vprašanje, koga od staršev bo otrok bolj potreboval v prihodnje. Če se upošteva še dejstvo, da si je tožnica drugače organizirala delovni čas tako, da je lahko več z otrokom, kot tudi dejstvo, da se je otrok dobro vživel v novo okolje, je mnenje izvedenke o tem, da je ob upoštevanju otrokove starosti in njegovih potreb bolje, če se otrok dedeli v vzgojo, varstvo in osbrbo tožnici vsekakor sprejemljivo. Sodišče prve stopnje je tudi ravnalo popolnoma pravilno, ko je v celoti upoštevalo mnenje izvedenke. To mnenje je namreč objektivno in strokovno, saj so sicer interesi obeh pravdnih strank in njune navedbe povsem nasprotujoče. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje s tem, da je ob razsojanju kot odločilno upoštevalo mnenje izvedenke tudi zaščitilo predvsem koristi otroka.

Toženec v pritožbi tudi poudarja dejstvo, da se je tožnica prva odselila iz skupnega prebivališča in ni takoj vzela s seboj tudi otroka. Po mnenju pritožbenega sodišča to dejstvo na odločanje o tem, komu bo dodeljen otrok, ne more imeti takšnega vpliva, kot mu ga pripisuje toženec. Očitno je namreč, da je zakonska zveza pravdnih strank postala nevzdržne v tolikšni meri, da skupno življenje ni bilo mogoče. Pri tem je pomembno, ali je že v začetku postala nevzdržna za obe stranki, ali le za tožnico. Tožnica je bila pri razreševanju zadeve pač bolj odločna kot toženec (ali pa je zakonska zveza zanjo postala nevzdržna prej kot za toženca) in se je iz tega razloga odselila iz skupnega stanovanja. Ob tem pa ni nesprejemljivo, da se je najprej odselila sama in uredila primerno stanovanje in se šele nato vrnila po otroka. Na podlagi opisanega ravnanja tožnice torej nikakor ni mogoče zaključiti, da se je v začetku otroku "odpovedala", kot napačno razloguje toženec.

Kljub vsemu zgoraj navedenemu pa se mora tudi tožnica zavedati, da se bo v bodoče vsakakor morala vzdržati ravnanja, s katerim bi onemogočala stike med ml. sinom in tožencem, oziroma ne sme ml. sina tožencu odtujevati ali ukrepati tako, da bi se zaradi tega odnos med ml. sinom in tožencem zaradi njenih ravnanj poslabšal. Iz listin in izjav v spisu (npr. tožničina izjava, da je toženec infantilna oseba, program nastopa glasbene šole, iz katerega izhaja, da je ml. sin pravdnih strank nastopil s priimkom tožničinega novega partnerja) bi bilo možno sklepati, da bi lahko bila tožnica do toženca žaljiva ali, da mu poskuša ml. sina celo odtujiti. Dejstvo je, da ima toženec na podlagi določbe 3. odst. 78. čl. ZZZDR pravico do osebnih stikov z ml. sinom, prav tako pa tudi ni sporno, da bosta morali o vseh pomembnejših vrašanjih glede vzgoje otroka odločati obe stranki skupaj. Poleg tega je potrebno tudi glede odnosov ml. sina in toženca upoštevati mnenje izvedenke, ki navaja: "Za dober in vsestranski psihosocialni razvoj pa deček potrebuje tudi očeta, s katerim naj preživi skupen čas v miru in v aktivnostih, v katerih oba uživata.".

Vsa zgoraj navedena dejstva bo morala predvsem zaradi koristi otroka v bodoče upoštevati tudi tožnica.

Glede na to, da sodišče ni ugodilo pritožbi toženca glede dodelitve ml. sina, ni spremenilo tudi sodbe sodišča v delu, ki se nanaša na obveznost plačevanja preživnine in njeno višino. Toženec namreč v uvodu pritožbe navaja, da se pritožuje zoper 3. odst. izreka sodbe, v katerem je sodišče odločalo o preživnini, vendar iz nadaljevanja pritožbe ne izhaja, da bi se pritoževal tudi zoper višino določene preživnine, ter je zato njegovo pritožbo šteti le kot pritožbo zoper odločitev o dolžnosti plačevanja preživnine v povezavi z dodelitvijo ml. sina v vzgojo, varstvo in oskrbo. Sodišče druge stopnje pa je v skladu s 1. odst. 350. čl Zakona o pravdnem postopku (ZPP) dolžno preizkusiti sodbo sodišča prve stopnje le v tistem delu, ki se izpodbija s pritožbo, torej v okviru pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa v obsegu bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6, 7., 8., 11., 12 in 14. tč. 2. odst. 339. čl.ZPP in pravilni uporabi materialnega prava. Pritožbeno sodišče je ob upoštevanju navedenega preizkušalo izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na višino preživnine in ugotovilo, da je ta povsem primerna, glede na zmožnosti obeh staršev in potreb otroka.

Po oceni pritožbenega sodišča je torej sodišče prve stopnje vse pravno pomembne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa tudi ni zagrešilo kakšne bistvene kršitve pravdnega postopka iz 2. odst. 350. čl. ZPP, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Na podlagi 353. čl. ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

 


Zveza:

ZZZDR člen 78/1, 78/2, 78/1, 78/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy01MjY4OQ==