<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Mariboru
Kazenski oddelek

VSM Sklep V Kp 46218/2016
ECLI:SI:VSMB:2018:V.KP.46218.2016

Evidenčna številka:VSM00017707
Datum odločbe:14.11.2018
Senat, sodnik posameznik:Zdenka Klarič (preds.), Boris Štampar (poroč.), Simona Skorpik
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:izločitev dokazov - izločitev izvedenskega mnenja iz spisa - zaslišanje mladoletnega oškodovanca

Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijanem sklepu, da zgolj dejstvo, da je izvedenka podala mnenje v drugi kazenski zadevi zoper istega obdolženca (otroka in mater), kjer je šlo za drugačno dejansko stanje in drugačen očitek kaznivega dejanja, ne pomeni, da je izvedenka v predmetni zadevi "pristranska" in bi zato njeno mnenje bilo potrebno iz spisa izločiti.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega A. V. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi drugega odstavka 285.e člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnilo predlog za izločitev dokazov, ki ga je s pisno vlogo podal zagovornik obdolženca na predobravnavnem naroku 28. 3. 2018.

2. Zoper tak sklep se je pritožil zagovornik obdolženca, in sicer kot navaja zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določil Ustave RS in Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da se odločanje v predmetni zadevi odstopi drugemu okrožnemu sodišču in se v zadevi izloči tudi predsednico senata, da se iz sodnega spisa izločita izvedensko mnenje dr. T. in zapisnik o zaslišanju mdl. otroka, podrejeno, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba uvodoma obširno navaja, da do sedaj še ni bilo odločeno o prenosu krajevne pristojnosti, zato po mnenju pritožbe predsednica senata ne more odločati o izločitvi dokazov, prav tako pa naj bi to predstavljalo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker v izpodbijanem sklepu manjkajo razlogi za prenos krajevne pristojnosti. Vse to po stališču pritožbe kaže na to, da obdolžencu ne bo omogočen pravičen in pošten sodni postopek, pri čemer se pritožba sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS Up 799/2013 z dne 22. 1. 2015, ki jo povzema in izpostavlja, da sta za obstoj nepristranskosti sojenja pomembna tako subjektivni kot tudi objektivni kriterij ter da se mora nepristranskost sojenja odražati tudi navzven oziroma da gre za t. i. zunanji videz nepristranskosti sojenja.

5. Pritožbi ni mogoče pritrditi. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da je o predlogu za prenos krajevne pristojnosti, ki ga je zagovornik obdolženca podal s pisno vlogo na predobravnavnem naroku dne 28. 3. 2018 (skupaj z zahtevama za izločitev predsednice senata in izločitev dokazov) Višje sodišče v Mariboru že odločilo s sklepom I Kr 46218/2016 z dne 15. 5. 2018 in predlog za prenos krajevne pristojnosti kot neutemeljen zavrnilo. Argumenti za sprejeto odločitev so razvidni iz citiranega sklepa, ki ga bo sodišče prve stopnje v nadaljevanju vročilo vsem upravičencem, ker do sedaj tega ni storilo. Iz tega razloga so pomisleki pritožbe o nepoštenem in pristranskem postopku odveč, prav tako izvajanja pritožbe v smeri namernega spregledanja zahteve za prenos krajevne pristojnosti, ker je sodišče prve stopnje predlog za prenos krajevne pristojnosti neposredno po prejemu, posredovalo v pristojno odločanje višjemu sodišču. Podana ni niti bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu utemeljeno ni ukvarjalo z razlogi za prenos krajevne pristojnosti, saj o tem ni pristojno odločati, niti to ni predmet odločanja v fazi, ko stranke na predobravnavnem naroku zahtevajo izločitev dokazov. Okoliščina, da stranke s citiranim sklepom vse do sedaj niso bile seznanjene pa ne vpliva na pravilnost in zakonitost nadaljnjega vodenja postopka, ki je v fazi razpisa glavne obravnave. Zoper odločitev višjega sodišča namreč v skladu s tretjim odstavkom 35. člena ZKP ni pritožbe in se lahko zavrnitev predloga, torej da se krajevna pristojnost ne prenese, izpodbija šele v morebitni pritožbi zoper sodbo.

6. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da dokaza, katerih izločitev je predlagal zagovornik obdolženca na predobravnavnem naroku, to je izločitev izvedenskega mnenja dr. T. in izločitev zapisnika o zaslišanju mdl. otroka z dne 14. 7. 2017 s strani preiskovalne sodnice, nista nezakonito pridobljena, vsled česar ni razlogov za njihovo izločitev in je zato odločitev sodišča prve stopnje, da se predlog zagovornika za izločitev teh dokazov zavrne kot neutemeljen, pravilna. Za tako svojo ugotovitev in presojo je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu navedlo tehtne in prepričljive razloge, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša, jih sprejema kot pravilne in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje.

7. Pritožba pravilnosti izpodbijanega sklepa ne more z ničemer omajati. Zagovornik namreč v pritožbi ponavlja vse tiste ugovore, ki jih je zoper izvedensko mnenje in zapisnik o zaslišanju mdl. oškodovanca, navajal že v vlogi za izločitev dokazov in jih je s tehtnimi in prepričljivimi razlogi zavrnilo že sodišče prve stopnje. Zagovornik v pritožbi vztraja, da je mnenje izvedenke dr. T. potrebno iz spisa izločiti, ker je izvedenka zoper istega obdolženca, otroka in mater ter v enakem časovnem obdobju že podala mnenje v drugi kazenski zadevi II K 44796/2013, ki se je končala z obsodilno sodbo, zaradi česar si je po mnenju pritožbe že vnaprej ustvarila negativno mnenje v zadevi in bi sodišče prve stopnje moralo postaviti drugega izvedenca. Nadalje pritožba oporeka strokovnosti mnenja izvedenke, ker dr. T. ni izvedenka za področje otroške psihologije, izvedensko mnenje pa lahko po stališču pritožbe poda le pedopsiholog, pri čemer se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča RS, I Ips 14942/2012. Ker izpodbijani sklep o tem nima razlogov, ga tudi ni mogoče preizkusiti.

8. Pritožba nima prav. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijanem sklepu, da zgolj dejstvo, da je izvedenka podala mnenje v drugi kazenski zadevi zoper istega obdolženca (otroka in mater), kjer je šlo za drugačno dejansko stanje in drugačen očitek kaznivega dejanja, ne pomeni, da je izvedenka v predmetni zadevi „pristranska“ in bi zato njeno mnenje bilo potrebno iz spisa izločiti. Ni se mogoče strinjati niti s pritožbeno primerjavo izvedenke in predsednika senata kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča RS Us 57/2014 z dne 26. 1. 2017. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, se citirana ustavna odločba nanaša na povsem druge primere kot je obravnavani, in sicer gre za objektivni vidik nepristranskosti sodnika, ki je sodil v izločenem postopku ter hkrati glede istega historičnega dogodka v že zaključenem enotnem postopku. To pa ne velja za izvedenko v obravnavani zadevi, saj je mnenje v drugi kazenski zadevi podala za različno časovno obdobje zoper istega oškodovanca in glede drugega historičnega dogodka. Predhodni stik, ki ga je izvedenka z mdl. oškodovancem že imela, pa ji je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, predvsem z vidika primerjave vedenjskih in intelektualnih sposobnosti mdl. oškodovanca skozi časovno obdobje, lahko bil v korist pri izdelavi mnenja, v smislu izdelave popolnejšega mnenja.

9. Pritožba izvedenki neutemeljeno oporeka tudi strokovnost in kompetentnost pri podaji mnenja, ker bi izvedensko mnenje moral izdelati pedopsiholog. Iz izreka odredbe preiskovalne sodnice I Kpr 46218/2016 z dne 5. 4. 2017 izhaja, da je izvedensko mnenje zaupala sodni izvedenki psihiatrične in pedopsihiatrične stroke dr. T., ki naj izdela izvid in mnenje po proučitvi podatkov v spisu in po razgovoru z mdl. oškodovancem. Pritožbeno sodišče ne dvomi v strokovnost podanega mnenja, ki je natančno, poglobljeno in predvsem dobro utemeljeno z vidika, kako je izvedenka prišla do svojih ugotovitev.

10. Pritožba, ki nekompetentnost izvedenke utemeljuje tudi z njeno starostjo, pavšalnim navajanjem, da nima strokovnih izkušenj za testiranja, ker izvedenka ni opravila testov po SWA metodi, za katero pritožba meni, da bi bila uspešna, prav tako ker bi morala razgovor z mdl. oškodovancem snemati (avdio in vizualno), s takšnimi izvajanji nasprotuje verodostojnosti izvedenskega mnenja. Enako velja za navajanja pritožbe, da je strokovno mnenje izdelano v nasprotju s pravili stroke in ga zato naj ne bi bilo mogoče preizkusiti, prav tako sklicevanje na priložene strokovne članke izvedenke in drugih avtorjev. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, je oporekanje vsebini izvedenskega menja, načinu dela izvedenke in njeni verodostojnosti, stvar dokazne ocene sodišča prva stopnje in ne vprašanje (ne)zakonitosti izvedenega dokaza, za katerega ni dvoma, da je pridobljen na zakonit način. Zato ne drži izvajanje pritožbe, da izpodbijani sklep o tem nima razlogov, ker je sodišče prve stopnje obširne navedbe v pisnem ugovoru pravilno in popolno povzelo ter jih s prepričljivimi razlogi utemeljeno zavrnilo oziroma pravilno ugotovilo, da so očitki, ki izpodbijajo strokovnost in verodostojnost izvedenskega mnenja stvar dokazne ocene, ki se bo obravnavala v nadaljevanju kazenskega postopka, po potrebi z dopolnitvijo izvedenskega mnenja ter zaslišanjem izvedenke. Prav to pa izhaja tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 14942/2012 z dne 9. 3. 2017, na katero se pritožba sklicuje, saj je vprašanje potrebe po novem izvedencu zaradi nestrokovnosti dela prvega izvedenca, stvar dejanske presoje od primera do primera. Zato so ponavljanja pritožbe o pristranskem in nestrokovnem izvedenskem mnenju izvedenke dr. T. ter kršitvah številnih ustavnih načel (14., 22., 23., 27. in 29 člen Ustave RS) in 6. člena EKČP, neutemeljena.

11. Pritožba neutemeljeno zahteva tudi izločitev zapisnika o zaslišanju mdl. oškodovanca zaradi nezmožnosti, da bi pri zaslišanju bil navzoč strokovnjak obrambe, pri čemer pritožba ponavlja očitke o nepravilnostih pri zaslišanju mdl. oškodovanca s strani preiskovalne sodnice in izvedenke. Na enake pomisleke obrambe je s tehtnimi in prepričljivimi razlogi odgovorilo že sodišče prve stopnje in jih tudi po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljeno zavrnilo. Pri tem je utemeljeno izhajalo iz zapisnika o zaslišanju mdl. oškodovanca z dne 14. 7. 2017 in pojasnil preiskovalne sodnice z dne 18. 7. 2017, iz katerih izhaja, da je postopek zaslišanja bil izveden v skladu z določbami 178. člena ZKP, ki določa, da sta v fazi preiskave, za katero ne velja načelo javnosti sojenja, ampak, da je postopek tajen, namenjen zbiranju dokazov in ne njihovemu ocenjevanju, pri zaslišanju mdl. oškodovanca, ki je žrtev katerega izmed kaznivih dejanj iz tretjega odstavka 65. člena ZKP, pa sta lahko navzoča le zagovornik in državni tožilec in torej ne tudi tretje osebe, kot je v obravnavani zadevi strokovnjak obrambe. Mdl. oškodovanec je bil v skladu s citiranimi določbami ZKP zaslišan v posebej pripravljeni, prijazni sobi Kriznega centra, v prisotnosti izvedenke in preiskovalne sodnice, preko videokonference pa so zaslišanje v drugi sobi spremljali tudi državni tožilec, zagovornik obdolženca in pooblaščenca oškodovanca, vsi pa so preko računalniške povezave lahko postavljali tudi vprašanja mdl. oškodovancu, na katera je bilo odgovorjeno. Zaslišanje mdl. oškodovanca pa je bilo v skladu z odredbo preiskovalne sodnice tudi zvočno in slikovno posneto. S takšnim postopanjem pravica do obrambe obdolženca, ki izhaja tudi iz 29. člena Ustave RS in pravica do enakosti orožja iz 22. člena Ustave RS, nista bili z ničemer kršeni. Strokovnjak za katerega zagovornik meni, da ga glede na obdolžencu očitano kaznivo dejanje potrebuje, pa bo lahko navzoč v fazi nadaljevanja kazenskega postopka, to je na glavni obravnavi, vse v skladu z določbami ZKP, katere glavni namen je, da se dejansko stanje popolno in pravilno ugotovi, medtem ko je dokazna ocena izvedenih dokazov v pristojnosti sodišča prve stopnje.

12. Pritožba z navajanji, da v preiskavi pred zaslišanjem mdl. oškodovanca ni bilo ugotovljeno ali je sposoben pričati ter nadaljnjimi, da so mdl. oškodovancu bila postavljena sugestivna vprašanja in odgovori izsiljeni, graja dokazno oceno izvedenega dokaza in njegovo verodostojnost, kar pa ni predmet presoje v postopku izločanja dokazov na predobravnavnem naroku. Enako to velja glede dokazov, ki jih je obramba predlagala v preiskavi (zaslišanje prič M. C., A. O., opredelitev izvedenke dr. T. do dokumentacije M. O. Ž., vpogled v izvedenska mnenja kliničnih psihologov izdelana za potrebe pravdnega postopka Okrožnega sodišča v A. P 321/2012, izvedenke B. V. H. in mag. D. T., soočenje izvedenke dr. T. z strokovnjakom obrambe mag. M. V.) in za katere pritožba meni, da bi v preiskavi morali biti izvedeni. O predlaganih dokazih je zaradi nestrinjanja preiskovalne sodnice odločal zunajobravnavni senat s sklepom II Ks 46218/2016 z dne 2. 10. 2017 in jih zavrnil, obdolženec pa je bil že v sklepu poučen, da lahko na glavni obravnavi izvedbo posameznih dokazov ponovno predlaga, prav tako lahko pod pogoji iz 4. točke tretjega odstavka 285.a člena ZKP predlaga nove dokaze, v kolikor meni, da bodo ti potrebni za razjasnitev dejanskega stanja. Po obrazloženem in ker pritožba ne navaja ničesar novega, kar bi zahtevalo dodatno obrazložitev, so razlogi sodišča prve stopnje, ki je zahtevo za izločitev zapisnika o zaslišanju mdl. oškodovanca kot neutemeljeno zavrnilo, pravilni in utemeljeni, pritožba pa pravilnost teh razlogov ne more z ničemer omajati.

13. Pritožba v nadaljevanju obširno graja še postopanje in odločanje preiskovalne sodnice, višje sodnice A. A. in predsednice senata, razpravljajoče okrožne sodnice svétnice B. B. ter zahteva njuno izločitev.

14. S pritožbenimi izvajanji, ki jih je zagovornik navajal že v ugovoru zoper obtožnico, se pritožbeno sodišče ne strinja. Pritožniku, ki je sicer prava vešča stranka, je ponovno pojasniti, da pritožbena izvajanja o izločitvah preiskovalne sodnice in predsednice senata, niso predmet odločanja v zahtevi za izločitev dokazov, zato jih pritožbeno sodišče v tej fazi postopka ne more upoštevati. Kot je bilo zagovorniku že povedano v sklepu o ugovoru zoper obtožnico, je mogoče sklep o zavrženju zahteve za izločitev preiskovane sodnice grajati v morebitni pritožbi zoper sodbo, enako pa to velja za sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev predsednice senata. Tako ne drži izvajanje pritožbe, da je obdolžencu bila kršena pravica do pravnega sredstva, niti pravica do poštenega postopka, ker bo vse navedeno mogoče grajati v pritožbi zoper sodbo.

15. Dodati je še, da ne drži izvajanje pritožbe, da preiskovalna sodnica ne bi smela sama izdati sklepa, s katerim je zahtevo za (svojo) izločitev zavrgla. Podlaga za takšno postopanje preiskovalne sodnice je namreč v petem odstavku 42. člena ZKP, ki tudi določa, da zoper takšen sklep ni pritožbe. Kot neutemeljeno pa se izkaže tudi navajanje pritožbe, da je sklep o izločitvi predsednice senata nezakonit, ker ga je izdal predsednik sodišča, okrožni sodnik svétnik C. C., ki se je v kazenski zadevi sam izločil. Predsednik sodišča je o izločitvi predsednice senata odločal v okviru izvajanja tako imenovane sodne uprave, kjer gre za drugačno vrsto presoje, kot pri odločanju o glavni stvari, torej kot pri odločanju v okviru opravljanja sodniških dolžnosti v posamezni kazenski zadevi. V prid temu govorijo tudi razlogi za izločitev iz 39. člena ZKP, ki jih je mogoče utemeljeno uveljavljati le, ko gre za sodnika, ki opravlja sodniško dolžnost v konkretni kazenski zadevi.

16. Po obrazloženem, in ker pritožba zagovornika obdolženega A. V. tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko povzročilo dvom v pravilnost izpodbijanega sklepa, je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornika odločilo tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člen ZKP).

17. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za izločitev dokazov odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočno končanem kazenskem postopku.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 35, 35/3, 39, 42, 42/5, 65, 65/3, 178, 285.a, 285.a/3-4, 285.e, 285.e/2, 371, 371/1-11, 402, 402/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
18.12.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIzOTk2