<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba IV Cp 1324/2018
ECLI:SI:VSLJ:2018:IV.CP.1324.2018

Evidenčna številka:VSL00014372
Datum odločbe:29.08.2018
Senat, sodnik posameznik:Alenka Kobal Velkavrh (preds.), Blanka Javorac Završek (poroč.), Bojan Breznik
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO
Institut:razmerja med starši in otroki - postopek v sporih iz razmerij med starši in otroki - nova odločba o varstvu in vzgoji otroka - dodelitev otrok v varstvo in vzgojo - skupno starševstvo - ureditev stikov - določitev preživnine - otrokova korist - izvedensko mnenje - mnenje otroka - preživninske obveznosti staršev do otrok - sposobnosti preživninskega zavezanca - časovne meje pravnomočnosti - stroški postopka - odločanje o stroških po prostem preudarku

Jedro

Deklica je bila s sodno poravnavo zaupana v skupno starševstvo, ki zaradi napetosti in sovražnega odnosa med staršema deklici ni več v korist.

Obe izvedenki sta ugotovili, da so lastnosti obeh staršev take, da imata oba ustrezne starševske kapacitete in nobeden od njiju zaradi svojih osebnih lastnosti kot roditelj ni neprimeren. Vendar sta menili obe izvedenki, da bi bilo bolje, če bi imela deklica v prihodnje domicil pri materi, z očetom pa bi imela natančno določene stike. Dodelitev deklice materi bi po mnenju izvedenke B. na deklico pozitivno vplivala v smislu večje psihološke stabilnosti in razbremenitve, dodelitev očetu pa bi bila zanjo čustvena obremenitev, še večja depresivnost oziroma dodatna čustvena nestabilizacija. Pomembno je tudi, da je deklica izrazila svojo željo in bi predodelitev očetu pomenilo, da se dekličine želje ne upošteva in da njeno mnenje ni vredno. Sodišče je pri dokaznem ocenjevanju izvedenskega mnenja kot bistveno upoštevalo tudi, da je izvedenka ugotovilo, da deklica materi zaupa o svojih čustvih in občutkih in stiskah, očetu pa se tega ne upa storiti. Poleg tega se A. v očetovi družini ne počuti sprejeto in se ne počuti kot del družine, je pa izvedenka izrazila optimizem, da bi se to lahko popravilo z rednim izvajanjem stikov. Na podlagi navedenega je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je v A. največjo korist, da se zaupa v varstvo in vzgojo materi.

Prvostopenjsko sodišče je lahko (pri odločanju o preživnini) upoštevalo le tista dejstva, ki so nastala do konca glavne obravnave na prvi stopnji (časovne meje pravnomočnosti), zato bodočega dejstva (dekličin začetek obiskovanja vrtca) sodišče ni moglo upoštevati.

Po določilu 413. člena ZPP lahko sodišče v sporih iz razmerij med starši in otroki odloči o stroških postopka po prostem preudarku. Pritožbeno sodišče se zato ni spuščalo v presojo o tem, s kakšnim delom zahtevka je uspela katera od pravdnih strank. Sprememba sporazuma o dodelitvi deklice v skupno starševstvo je bila v interesu obeh pravdnih strank, predvsem pa v korist deklice. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

Izrek

I. 1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani stroškovni del prvostopenjske sodbe (IV. točka izreka) spremeni tako, da se glasi:

„Vsaka pravdna stranka krije svoje stroške postopka.“

2. V ostalem se pritožba zavrne in se izpodbijani, a nespremenjeni del prvostopenjske sodbe potrdi.

II. Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo spremenilo režim stikov sklenjen s sodno poravnavo na Okrožnem sodišču v Ljubljani, v pravdni zadevi IV P 917/2008 dne 7. 10. 2008 tako, da je zaupalo mladoletno A. A. v varstvo in vzgojo materi (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi je zavrnilo (II. točka izreka). Zavrglo je tožbo tožnice v delu, ki se nanaša na stalno prebivališče mladoletne A. (III. točka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 794,35 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper I., II. in IV. točko izreka sodbe se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Navaja, da sodišče ni dokazno ovrednotilo z vidika najvišje A. koristi ugotovljenega dejstva, da deklica zaradi konfliktnega odnosa med staršema doživlja hude stiske. Dokazna ocena mora biti izvedena na temelju skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, sodišče pa bi moralo dokazno ovrednotiti dejstva in zaključke izvedencev, mnenje CSD ter izpovedbo in navedbe pravdnih strank. Sodišče je podalo preveliko težo v dokazni oceni zaključkom izvedencev. Njihova strokovna stališča ne morejo nadomestiti ali zapolniti pravnega standarda koristi otroka. Ta naloga je v domeni sodišča. Zaključek izvedenke B., da naj bi bilo v korist otroka, če bi bila dodeljena očetu, je na splošni ravni brez konkretne obrazložitve in utemeljitve. Izvedenka je govorila precej „laično“ in strokovno ni prepričala. Vprašanje, komu naj se otrok dodeli, ni v domeni izvedenca, ampak v domeni sodišča. Če je odločitev sodbe oprta na vsebino izvedenskega mnenja glede vprašanja, komu naj se otrok dodeli, sodba temelji na stališču in presoji izvedenca in je nezakonita ter v nasprotju z določilom 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba nima vsebine dokazne ocene glede zaslišanja strank in dokazne ocene primernosti enega in drugega starša, da izvaja rezidenčno starševsko vlogo. Odločitev o dodelitvi deklice očetu, ob upoštevanju njene želje, da več časa preživi z materjo, za deklico ne bi predstavljala nobene škode. Toženec opozarja na tožničine osebne značilnosti, da v ospredje postavlja svoje lastne potrebe in poglede in tekom postopka ni pokazala nobene pripravljenosti stopiti korak bliže k poskusu dogovarjanja z očetom glede načina in režima izvajanja stikov. Prav tako ni pokazala, kljub toženčevi pripravljenosti, niti malo pripravljenosti na kakršnokoli komunikacijo s tožencem. Sodba nima dokazne ocene o tem, da je tožnica v svoji izpovedbi sodišču lagala, da z informacijami iz postopka ne seznanja mladoletne A. Sodišče tudi ne bi smelo spregledati lažne prijave suma spolne zlorabe. Prav tako je izpadla dokazna ocena o tožničinem ravnanju fotografiranja dekličine zadnjice in objave teh fotografij na spletu. Tožnica ne razume dekličinih potreb po stikih z očetom, zaradi materinega odklonilnega vpliva do očeta pa je okrnjen tudi A. odnos z očetom.

Sodišče je napačno ocenilo materialne zmožnosti toženca. Toženec je navajal, da znašajo mesečni stroški preživljanja za C. 400 EUR in za D. 150 EUR. Izpovedal pa je tudi, da bodo preživninske potrebe D. bistveno narasle, ko bo pričela obiskovati vrtec in bo strošek za oskrbo v vrtcu znašal 350 EUR, skupaj torej za D. preživljanje 500 EUR mesečno. Tega sodišče ni upoštevalo. Prav tako ni upoštevalo, da toženec sam prispeva k preživljanju C. in D., saj je njegova žena brezposelna. Toženec plačuje tudi hipotekarni kredit za hišo v znesku 900 EUR mesečno. Po plačilu preživnine za A. mu bo tako ostalo okoli 620 EUR za preživljanje sebe, partnerke in bivanjskih stroškov. Tožencu tako ostane veliko manj kot nadstandarden znesek, kar je ugotovilo sodišče. A. ne obiskuje nobenih izvenšolskih plačljivih dejavnosti, zato njene mesečne potrebe znašajo okoli 450 do 485 EUR. Toženec ni sposoben prispevati k preživljanje A. v znesku 250 EUR, pač pa le 200 EUR. Sodišče bi moralo pri odmeri preživnine upoštevati, da je A. skoraj polovico vsega časa pri očetu ter polovico vseh počitnic.

Pri odločanju o stroških je sodišče zmotno uporabilo 154. in 155. člen ZPP. Sodišče bi moralo odločiti, da krije vsaka stranka svoje pravdne stroške, saj sodišče odloča o ureditvi razmerja, ki je bistvenega pomena za obe pravdni stranki, še zlasti za njuno mladoletno hčer.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Po sklenjeni sodni poravnavi IV P 917/2008 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani je bila deklica A. zaupana v varstvo in vzgojo obema staršema. V tem sodnem postopku oba roditelja zatrjujeta, da so se razmere po sklenjeni sodni poravnavi tako spremenile, da je treba deklico zaupati v varstvo in vzgojo le enemu od staršev. To je ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče. Na podlagi izpovedb obeh pravdnih strank, poročila in mnenja CSD, izvedenskega mnenje izvedenke B. B. in izvedenke E. E. je sodišče ugotovilo, da deklici ni več v korist, da je v varstvo in vzgojo zaupana obema staršema, kar je narekovalo novo odločitev o zaupanju v varstvo in vzgojo otroka.

6. V skladu z določbo 5.a člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerij (ZZZDR) morajo starši v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom skrbeti za otrokovo korist. Ravnanje v otrokovo korist pomeni zadovoljevanje njegovih materialnih, čustvenih in psihosocialnih potreb. V tej smeri so pravno pomembne okoliščine, ki jih je sodišče ugotovilo z mnenjem izvedenk psihološke in psihiatrične stroke ter poročil pristojnega CSD. Deklica je bila s sodno poravnavo zaupana v skupno starševstvo, ki zaradi napetosti in sovražnega odnosa med staršema deklici ni več v korist.

7. Svojo presojo o tem, komu od staršev naj se deklica zaupa v varstvo in vzgojo je sodišče oprlo na izvedensko mnenje dveh izvedenk ter mnenje in poročilo pristojnega CSD, v izvedenskem mnenju pa je izražena tudi volja 13-letne A. Pritožbeni očitek, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, sodišče pa ni ugotovilo največje koristi otroka, pač pa je odločitev prepustilo izvedencem, ni utemeljen. Sodišče je napravilo pravni zaključek, strokovno pomoč pa je poiskalo v izvedenskih mnenjih dveh izvedencev ter CSD.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa odločilna pravno pomembna dejstva, tudi materialno pravo je pravilno uporabilo. Očitane bistvene kršitve določb niso podane. Razlogi izpodbijane sodbe so jasni, preverljivi in prepričljivi. Tudi dokazna ocena prvostopenjskega sodišča je sklenjena in logično prepričljiva.

9. Obe izvedenki sta ugotovili, da so lastnosti obeh staršev take, da imata oba ustrezne starševske kapacitete in nobeden od njiju zaradi svojih osebnih lastnosti kot roditelj ni neprimeren. Vendar sta menili obe izvedenki, da bi bilo bolje, če bi imela deklica v prihodnje domicil pri materi, z očetom pa bi imela natančno določene stike. Dodelitev deklice materi bi po mnenju izvedenke B. na deklico pozitivno vplivala v smislu večje psihološke stabilnosti in razbremenitve, dodelitev očetu pa bi bila zanjo čustvena obremenitev, še večja depresivnost oziroma dodatna čustvena nestabilizacija. Pomembno je tudi, da je deklica izrazila svojo željo in bi predodelitev očetu pomenilo, da se dekličine želje ne upošteva in da njeno mnenje ni vredno. Sodišče je pri dokaznem ocenjevanju izvedenskega mnenja kot bistveno upoštevalo tudi, da je izvedenka ugotovilo, da deklica materi zaupa o svojih čustvih in občutkih in stiskah, očetu pa se tega ne upa storiti. Poleg tega se A. v očetovi družini ne počuti sprejeto in se ne počuti kot del družine, je pa izvedenka izrazila optimizem, da bi se to lahko popravilo z rednim izvajanjem stikov. Na podlagi navedenega je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je v A. največjo korist, da se zaupa v varstvo in vzgojo materi. Pritožba tožene stranke ne navaja ničesar takega, kar bi tak zaključek izpodbilo.

10. Če se sodišče v razlogih izpodbijane sodbe ni konkretneje opredeljevalo do prijave suma storitve kaznivega dejanja spolne zlorabe s strani tožene stranke in objave spornih fotografij mladoletne deklice, to ne omaje pravilnosti prvostopenjske odločitve. Očitki o značajskih lastnostih tožnice, ki jih podaja toženec v pritožbi, ob tem, da sta bili pravdni stranki izpostavljeni ekspertizi tako izvedenke psihološke kot psihiatrične stroke, ter je bilo ugotovljeno, da imata oba ustrezne starševske kapacitete, ne morejo izpodbiti pravilnih ugotovitev prvostopenjskega sodišča (temveč le dodatno poglabljajo spor med pravdnima strankama).

11. Toženec v pritožbi izpodbija tudi preživninsko sposobnost, ki jih jo je zanj ugotovilo prvostopenjsko sodišče ter obseg preživninskih potreb mladoletne A. Navaja, da sodišče ni upoštevalo, da bo hčerka D. pričela obiskovati vrtec ter se bodo povečale njene preživninske potrebe, sam pa ima še hipotekarni kredit in skrbi za dva mladoletna otroka, saj je njegova partnerka brezposelna. Tudi te pritožbene navedbe niso utemeljene. Prvostopenjsko sodišče je lahko upoštevalo le tista dejstva, ki so nastala do konca glavne obravnave na prvi stopnji (časovne meje pravnomočnosti), zato bodočega dejstva (dekličin začetek obiskovanja vrtca) sodišče ni moglo upoštevati. Sodišče je upoštevalo preživninske obveznosti, ki jo ima toženec do obeh otrok in A. in ugotovilo, da tožencu po plačilu preživninskih obveznosti za oba otroka in valorizirane preživnine za A. še vedno ostane 1.870 EUR mesečno. Plačilo kredita sicer nima prednosti pred plačilom preživnine za otroke, pa bo kljub temu tožencu še vedno po plačilu kredita ostalo dovolj denarja za preostale mesečne potrebe. Glede pritožbenega očitka, da deklica ne obiskuje zunajšolskih dejavnosti pa je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je toženec sam navajal, da znašajo stroški za izvenšolske dejavnosti (plesne in strelske vaje) 50 EUR mesečno, njegova navedba je ostala neprerekana in jo je zato sodišče sprejelo kot ugotovljeno.

12. Toženec v pritožbi še navaja, da bi moralo sodišče upoštevati, da A. skoraj polovico vsega časa preživi z očetom. Ta pritožbena navedba ne drži, saj je prvostopenjsko sodišče spremenilo režim skupnega starševstva, ko je A. res preživela polovico časa z vsakim od roditeljev. Deklica sedaj preživi s tožencem manj časa kot ga je preživela prej, zato je prav, da plačuje toženec vsaj toliko, kot je za dekličino preživljanje plačeval prej, ko je z njim preživela več časa, saj ima dovolj sredstev na razpolago za to.

13. Pač pa je utemeljena pritožba v delu, ki se nanaša na stroške. Pravna narava sporov iz razmerij med starši in otroci onemogoča brezpogojno uporabo splošnih pravil o povrnitvi pravdnih stroškov, kjer velja kot osnovni kriterij za njihovo povrnitev kriterij uspeha. Tega je prvostopenjsko sodišče tudi uporabilo. Po določilu 413. člena ZPP lahko sodišče v sporih iz razmerij med starši in otroci odloči o stroških postopka po prostem preudarku. Pritožbeno sodišče se zato ni spuščalo v presojo o tem, s kakšnim delom zahtevka je uspela katera od pravdnih strank. Sprememba sporazuma o dodelitvi deklice v skupno starševstvo je bila v interesu obeh pravdnih strank, predvsem pa v korist deklice. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške. Odločitev se nanaša tudi na pritožbeni postopek, poleg tega pa je tožena stranka uspela zgolj v stroškovnem delu (154., 155. in 165. člen ZPP).

14. Iz navedenih razlogov je tako pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke (razen v delu, ki se nanaša na stroške) zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (1976) - ZZZDR - člen 5a
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 413

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
27.09.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIxNzAz