<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba IV Cp 2005/2017
ECLI:SI:VSLJ:2017:IV.CP.2005.2017

Evidenčna številka:VSL00003495
Datum odločbe:20.09.2017
Senat, sodnik posameznik:Alenka Kobal Velkavrh (preds.), Bojan Breznik (poroč.), Dušan Barič
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO
Institut:dodelitev otrok v varstvo in vzgojo - dokaz z izvedencem - izvedenec klinične psihologije - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - izjava otroka

Jedro

Teza tožnika, da mnenja CSD ni mogoče enačiti z mnenjem izvedenca, je zmotna. Če sodišče ima kvalitetno mnenje CSD, lahko takšno mnenje nadomesti izvedensko mnenje, vendar mora imeti to mnenje vse tiste bistvene sestavine, ki omogočajo sodišču in strankam, da preverijo postopke in razloge, na podlagi katerih temeljijo strokovne ugotovitve, zaključki in predlogi CSD.

Na področju klinične psihologije je treba mnenje podpreti z metodami in tehnikami, ki pojasnjujejo in hkrati zagotavljajo objektivizacijo ugotovitev o psiholoških značilnostih preiskovancev, prav teh podatkov pa v mnenju CSD ni. V mnenju CSD so skope ugotovitve glede osebnih značilnosti staršev, ni pojasnjena čustvena navezanost otrok do posameznega roditelja, kakšne so osebnostne lastnosti otrok in roditeljev, kako bo vplivala odločitev na otroka, glede na okoliščino, da otroka med tednom izmenično bivata pri materi in očetu (načelo kontinuitete varstva in vzgoje). Ker je tožnik tako na CSD kot pred sodiščem vseskozi opredeljeno nasprotoval mnenju CSD, bi sodišče prve stopnje moralo slediti njegovemu dokaznemu predlogu, da se postavi izvedenec klinične psihologije.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu v II., III., IV., V. in VI. točki razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank (točka I), mladoletna otroka A. A., roj. 2006 in B. A., roj. 2009 je zaupalo v varstvo in vzgojo toženki (točka II), določilo je stike tožnika z otrokoma (točka III) in mu naložilo, da je dolžan za vsakega otroka plačevati mesečno preživnino v višini 180,00 EUR (točka IV), kar sta zahtevali pravdni stranki več ali drugače po tožbi in nasprotni tožbi je sodišče zavrnilo (točka V). Odločilo je še, da vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper II., III., IV., V., in VI. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ker mu je bila kršena pravica do izjave oziroma kontradiktornosti postopka, kot jo tožniku zagotavlja tudi 22. člen Ustave. Tožnik je predlagal relevantne dokaze, ki jih je ustrezno substanciral, sodišče pa je vse njegove dokazne predloge zavrnilo kot nepotrebne. Sodišče je zavrnilo dokazni predlog, da izvedenec klinične psihologije izdela mnenje glede dodelitve, čeprav je bila izvedba tega dokaza potrebna, ker sodišče ne razpolaga s potrebnim strokovnim znanjem. Mnenje CSD, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, ni mogoče enačiti z mnenjem izvedenca. CSD je specifičen pomočnik sodišča in opravlja naloge pomožnega preiskovalnega organa in ima poseben procesi položaj, ki je zaradi njegovega strokovnega znanja in izkušenj blizu položaja sodnega izvedenca, nikakor pa se ta položaj ne more enačiti z izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca. Tožnik je opredeljeno nasprotoval mnenju CSD in hkrati predlagal postavitev sodnega izvedenca klinične psihologije, zato sodišče ne bi smelo opreti sodbe na mnenje CSD. Le izvedenec lahko pojasni, kateri izmed staršev je bolj primeren za zaupanje mladoletnih otrok v vzgojo in varstvo. Tožnik ni mogel podati pripomb na mnenje CSD, kot bi jih lahko v primeru, če bi mnenje izdelal sodni izvedenec. Tožnik v nadaljevanju podrobno opisuje ugotovitve iz mnenja CSD in sam postopek, v katerem sta sodelovali pravdni stranki pred CSD, ki naj bi potrjeval, da je mnenje CSD pristransko1. Sodišče tudi ni zaslišalo prič, ki jih je predlagal tožnik, ki bi lahko potrdile, da toženka otroka maltretira in tepe ter je do njiju nasilna. Tožnik se pritožuje tudi zoper odločitev o stikih in glede določitve preživnine ter tudi glede odločitve o stroških postopka.

3. Toženka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je imela v izvedenih dokazih podlago za odločitev, da se otroka dodelita v varstvo in vzgojo toženki, pa vendar izvedeni dokazi, glede na tožnikove navedbe in njegov dokazni predlog, da se postavi izvedenec klinične psihologije, s stopnjo prepričanja ne potrjujejo, da je odločitev pravilna. Teza tožnika, da mnenje CSD ni mogoče enačiti z mnenjem izvedenca, je sicer zmotna2. Če sodišče ima kvalitetno mnenjem CSD, takšno mnenje lahko nadomesti izvedensko mnenje, vendar mora imeti to mnenje vse tiste bistvene sestavine, ki omogočajo sodišču in strankam, da preverijo postopke in razloge na podlagi katerih temeljijo strokovne ugotovitve, zaključki in predlogi CSD. V mnenju CSD so osnovni podatki o preiskovancih, vendar je že v nadaljevanju pomanjkljiv opis postopka pridobivanja informacij, predvsem pa ni diagnostičnih podatkov, ki bi morali biti skrbno interpretirani. Iz mnenja izhaja, da je bil opravljen razgovor z roditeljema (priložen je zapisnik razgovora), niso pa pojasnjeni rezultati klinično psihološkega pregleda preiskovancev (posebej otrok), s katerimi se utemeljuje predlog za dodelitev otrok toženki. Diagnostične ugotovitve so pomanjkljive (oziroma jih praktično ni), manjka torej strokovna interpretacija podatkov, predvsem pa ocena psiholoških, razvojnih in socialnih značilnosti ter ocena psihosocialnega funkcioniranja tako otrok kot njunih roditeljev. Posebej glede otrok manjka ta diagnostika. Na področju klinične psihologije je treba mnenje podpreti z metodami in tehnikami, ki pojasnjujejo in hkrati zagotavljajo objektivizacijo ugotovitev o psiholoških značilnostih preiskovancev, prav teh podatkov pa v mnenju CSD ni3. V mnenju CSD so skope ugotovitev glede osebnih značilnosti staršev, ni pojasnjena čustvena navezanost otrok do posameznega roditelja, kakšne so osebnostne lastnosti otrok in roditeljev, kako bo vpliva odločitev na otroka, glede na okoliščino, da otroka med tednom izmenično bivata pri materi in očetu (načelo kontinuitete varstva in vzgoje). V mnenju so navedeni tudi relevantni razlogi, zaradi katerih je CSD predlagal, da se otroka dodelita toženki (službene obveznosti pravdnih strank, večja fleksibilnost toženke pri zamenjavi delavnih obveznosti in pri pridobitvi stanovanja, reševanje vedenjskih težav otrok), ki tudi niso sporni in za katere ni potrebno posebno strokovno znanje. Tožnik je tako na CSD, kot pred sodiščem vseskozi opredeljeno nasprotoval mnenju CSD, zato bi sodišče prve stopnje moralo slediti dokaznemu predlogu tožnika, da se postavi izvedenec klinične psihologije.

6. Tožnik je s pritožbo zasejal dvom v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o dodelitvi otrok, ker je bilo mnenje CSD pomanjkljivo. V pritožbi je navedel trditve, ki jih je dal že v postopku pred sodiščem prve stopnje, da je tožnica nasilna do otrok, da jih je v letu 2013 za tri mesece zapustila, da je tožnik otrokoma pomagal pri izpolnjevanju šolskih obveznosti, da sta otroka izmenično v varstvu in vzgoji pri obeh starših, zato je pritožbeno sodišče (tudi) štelo pritožbo kot utemeljeno, kljub številnim pomislekom4. S pomočjo mnenja CSD pritožbeno sodišče ne more s stopnjo prepričanja odgovoriti na pritožbene navedbe, kako bo spremenjeni režim varstva in vzgoje vplival na otroka, ki sta do odločitve sodišča prve stopnje tri dni preživela pri tožniku in tri dni pri toženki, predvsem pa, ali so res psihosocialne lastnosti toženke boljše od tožnikovih ter kakšna je prava volja otrok5. Pa vendar, da zgoraj navedeno stališče ne bi bilo zmotno razumljeno. Tudi pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da objektivne okoliščine, posebej štiri izmenska zaposlitev tožnika, aktivnejša vloga toženke v zvezi z izpolnjevanjem šolskimi obveznostmi in reševanje vedenjskih težav otrok (A. A.) dajejo prednost toženki pri dodelitvi otrok v varstvo in vzgojo. Močan je tudi dvom v pristnost izjav otrok, ki ju je priložil tožnik. Tožnik tudi zmotno pričakuje, da bo sodišče opravilo neformalni razgovor z otrokoma. Ta razgovor bo opravil izvedenec, saj ga le izjemoma opravi sodišče, saj je treba preprečiti, da se otroka izpostavljata psihičnim pritiskom in občutkom, da s svojimi izjavami neposredno vplivata na to, komu ju bo sodišče dodelilo6. Ali povedano bolj konkretno, če tožnik meni, da bo izposloval drugačno odločitev glede dodelitve otrok zgolj na izraženi volji otrok, potem je zgrešeno njegovo pričakovanje, da bo v novem sojenju odločitev o dodelitvi drugačna, četudi bo postavljen izvedenec. Vztrajanje pri postavitvi izvedenca bo smiselno, če je tožnik prepričan, da ima boljše psihosocialne sposobnosti in zmožnosti kot toženka, da otrokoma zagotovi (pospešen) osebnostni razvoj, saj bo v nasprotnem tožniku nastal nepotreben strošek, ki bi bil lahko porabljen za preživljanje otrok.

7. Pritožbeni razlogi so utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju postaviti izvedenca klinično psihološke stroke, če bo tožnik vztrajal pri tem dokaznem predlogu, po potrebi pa tudi zaslišati priče, v kolikor se bo izkazalo, da je vprašanje fizičnega nasilja toženke nad otrokoma relevantno.

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pravdnih strank se na podlagi tretjega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku pridrži za končno odločbo.

-------------------------------
1 Podrobneje glej pritožbo na strani 3 in 4 ter druge navedbe s katerimi tožnik izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, zaradi katerih meni, da je odločitev o dodelitvi otroka toženki zmotna (podrobneje glej pritožbo str. 5-8).
2 Primerjaj s sklepom VSRS II DoR 390/2015.
3 Primerjaj dr. Sanja Šešok, dr. Alenka Sever, Vesna Slonjak, doc. dr. Janja Kodrič, Andreja Mikuš: Splošne smernice za opravljanje izvedenskega dela na področju psihologije, Zbornica kliničnih psihologov Slovenije.
4 Predvsem, ker je tožnik v večjem delu utemeljeval upravičenje, da se otroka dodelita njemu v varstvo in vzgojo, na negativnih ravnanjih toženke in (sporni) izjavi otrok, premalo pa na lastnih pozitivnih lastnostih.
5 Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da otrokovo mnenje ni edini kriterij, ker je lahko v nasprotju z objektivnimi dejavniki, ki zasledujejo otrokove koristi, zato ga v takšnem primeru ni moč upoštevati; glej VSL IV Cp 3332/2016.
6 Primerjaj s sodbo VSRS II Ips 71/2007.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (1976) - ZZZDR - člen 105
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 253

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
28.11.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDEzMDA5