<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba II Cp 1878/2016
ECLI:SI:VSLJ:2016:II.CP.1878.2016

Evidenčna številka:VSL0080146
Datum odločbe:26.10.2016
Senat, sodnik posameznik:mag. Matej Čujovič (preds.), Katarina Marolt Kuret (poroč.), Polona Marjetič Zemljič
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:odškodninska odgovornost - identično dejansko stanje - vezanost pravdnega sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo

Jedro

Pravdno sodišče je vezano na pravnomočno obsodilno sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen ZPP) tudi glede dejstev, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev o obstoju kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik in druga tožena stranka sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki naj bi mu nastala zaradi prekoračitve pooblastil policistov PP A., v višini 6.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da je tožnik dolžan povrniti stroške drugi toženi stranki v višini 692,30 EUR, predlog prve tožene stranke za povračilo pravdnih stroškov pa je zavrnilo.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Meni, da je sodišče nekritično sprejelo vse izpovedi policistov, čeprav so bile delno protislovne in podane z namenom, da odvrnejo odgovornost z njihove strani. V kazenskem postopku je sodišče le delno upoštevalo dokaze glede okoliščin pred vklenitvijo tožnika, ravnanja po vklenitvi pa ni obravnavalo. Sodišče je nekritično sprejelo izpovedi policistov, da je tožnik skupaj z B. B. podrl na tla policista C. C. in ga na tleh brcal, kar je v nasprotju z dokazi, izvedenimi v tem postopku. Do dogodka ne bi prišlo, če ne bi policisti pretiravali in prekoračili pooblastil, kajti vsi gostje so hoteli normalno oditi domov z novoletne prireditve. Policist C. C. je v kazenskem postopku najprej povedal, da sta ga napadla B. B. in D. D. ter da je B. B. osebno prijel. Po drugi strani je izpovedal, da je D. D. prijel za eno roko in od njega zahteval osebni dokument. Po drugi verziji te priče naj bi ga napadla tožnik in B. B. Tožnik B. B. ni poznal, kar ni sporno. Izpoved C. C. je bila torej protislovna. Očitno je bil zelo aktiven ob tem, da je vklenil B. B. potem pa še D. D., hkrati pa naj bi ga tožnik napadel, čeprav ni vedel, kje naj bi bil. Sodišče ni upoštevalo izpovedi drugih nevtralnih prič. D. D. je klical pomoč na telefonsko številko 113, saj je bil prestrašen, kot je izhajalo iz zvočnega posnetka, predvajanega v kazenskem postopku. Policisti so se po nepotrebnem izživljali nad tožnikom in ostalimi njegovimi znanci, obsojenimi v kazenskem postopku. Dva policista sta bila na zahtevo specializiranega oddelka tožilstva v kazenskem postopku zaradi ravnanja proti E. E. na PP A. Sodišče je ocenilo izpoved priče F. F. za neverodostojno, kar je zelo subjektivna ocena. Priča je povedala, da so policisti tepli te fantiče in da je hotel obrisati tožniku solzivec z obraza, zaradi česar je skoraj prejel udarce in nato pobegnil stran. Čez čas so mu policisti dovolili, da je tožniku obrisal obraz. F. F. je izpovedal, da je tožnik slabo izgledal. Priča G. G. je v kazenskem postopku povedal, da so policisti imeli na tleh vklenjenih štiri ali pet fantov in jih nato s pendreki pretepali. To sta opisala tudi H. H. in I. I. v kazenskem postopku. Sodišče te izpovedi ni upoštevalo. Zaključek sodišča, da so policisti, ki so uporabili plinski razpršilec, ravnali zakonito, ni v skladu z izvedenimi dokazi. Razpršilec je bil uporabljen očitno z velike bližine, ko je bil tožnik že vklenjen. Tudi rana na levi goleni je očitno bila posledica močnejše brce s tršim obuvalom in je napačna ocena sodišča, da je do razpočne rane prišlo v času obvladovanja tožnika, ki naj bi se aretaciji upiral. Zmoten je zaključek, da gre pri bolečinah na ličnici na subjektivno navedbo tožnika, ki ni izkazana. Potrjena je s pričami. Tožnik poškodb ne bi dobil, če ne bi prišlo do nasilnega ravnanja policistov, in tudi ne gre za poškodbe, zadobljene med vklepanjem. Pridržanje ni bilo potrebno, saj bi ga lahko policisti identificirali že na kraju samem. Tožnik je morda spreminjal izpovedbe, vendarle v manjši meri, saj si je v hitrem in intenzivnem odvijanju dogodkov težko zapomniti podrobnosti.

3. Na pritožbo je odgovorila druga tožena stranka in prerekala podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Dokazna ocena sodišča prve stopnje glede poteka škodnega dogodka je logična, preverljiva, vsebuje jasne razloge o odločilnih dokazih v zvezi s posameznimi dejstvi, pri čemer je ustrezno upoštevan metodološki napotek iz 8. člena ZPP. Pavšalne navedbe tožnika, da so izpovedi policistov neresnične, saj so podane z namenom odvračanja odgovornosti, ugotovitev sodišča o verodostojnosti teh prič ne morejo ovreči.

6. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je vezano na pravnomočno obsodilno sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen ZPP) tudi glede dejstev, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev o obstoju kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti. V danem primeru to velja za ravnanje tožnika pred vklenitvijo, ko je (kot izhaja iz izreka kazenske sodbe(1)) skupaj z B. B. policista C. C. podrl na tla, ga ležečega brcal in mu raztrgal srajco, ga pri tem lahko telesno poškodoval, ko mu je povzročal udarnine na glavi, vratu, prsnem košu, ledvenem predelu obeh rok in obeh nog. Pritožbene navedbe, ki te ugotovitve, obsežene v izreku kazenske sodbe, grajajo in ponujajo svojo verzijo dogodka do vklenitve tožnika, ne morejo biti uspešne.

7. D. D. v obravnavani zadevi ni bil predlagan za pričo, prav tako v dokazne namene ni bilo predlagano predvajanje njegovega zvočnega posnetka telefonskega klica na številko 113 iz kazenskega postopka, zato se pritožba nanj neutemeljeno sklicuje. Pravdni postopek je samostojen postopek, v katerem tožnik za svoje trditve nosi dokazno breme, ki ga ne more (brez soglasja nasprotne stranke) izpolniti s sklicevanjem na izvedene dokaze v drugem postopku. Sodišče prve stopnje je v 10. točki obrazložitve sodbe zgolj preverjalo verodostojnost tožnikove izpovedbe, da je ta k policistom pristopil, ko je eden od njih zbil D. D. telefon, pri čemer je primerjalo njegovi izpovedbi v kazenskem postopku in v pravdnem postopku ter zaključilo, da ju prilagaja potrebam posameznega postopka, zato je štelo izpoved policista C. C. verjetnejšo. Dostavek sodišča, da ni jasno, zakaj bi D. D. klical, če do konflikta med policisti in obsojenci še ni prišlo, zgolj pojasnjuje prej zavzeto stališče iz sodbe, da je do konflikta s telefonom prišlo šele po vklenitvi tožnika.

8. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno izpovedi priče F. F. iz 16. točke sodbe. Sodišče je priči sledilo, da so policisti tožnika pošpricali s solzivcem in mu je hotel pomagati, a ji ni sledilo glede časovnega zaporedja, torej da so to storili po tem, ko je bil že vklenjen. Sodišče priče G. G. ni zaslišalo, ker tožeča stranka ni sporočila njegovega naslova. Njegova izpovedba v kazenskem postopku pa pričanja v tem postopku ne more nadomestiti. Enako velja za pričo I. I., ki v tem postopku ni bila zaslišana. Priča H. H. same vklenitve ni videl in se tudi ni spominjal podrobnosti ravnanja policistov po vklenitvi, zato je pavšalno pritožbeno sklicevanje na to pričo neutemeljeno.

9. Pritožba ne more izpodbiti dokazne ocene sodišča s sklicevanjem na lastno verzijo dogodka, ki naj bi jo potrjevala zdravniška dokumentacija. Slednja namreč ne pojasnjuje poteka dogodka, torej da je do uporabe solzivca in fizične sile policistov proti tožniku prišlo šele po njegovi vklenitvi.

10. Sodišče je v 30. točki obrazložitve sodbe navedlo, da je bil pravni temelj za pridržanje podan, saj so bili podani utemeljeni razlogi za sum, da je tožnik storil kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Do pridržanja torej ni prišlo zgolj zaradi identifikacije tožnika, kot ta zavajajoče zatrjuje v pritožbi, temveč so bili podani pogoji iz 157. člena ZKP.

11. Ker v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je pritožbeno sodišče ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih razlogov pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. v zvezi s 155. in prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tudi druga tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj vsebina te vloge k odločitvi pritožbenega sodišča ni prispevala.

-------------

Op. št. (1): Sodba Okrožnega sodišča v Novem mestu I K 3/2013 z dne 17. 9. 2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 3/2013 z dne 14. 1. 2014.


Zveza:

ZPP člen 8, 14. ZKP člen 157.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
26.01.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDAyMzc1