<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Celju
Civilni oddelek

VSC Sodba Cp 42/2019
ECLI:SI:VSCE:2019:CP.42.2019

Evidenčna številka:VSC00036720
Datum odločbe:13.06.2019
Senat, sodnik posameznik:Nataša Gregorič (preds.), Karolina Pečnik (poroč.), mag. Miran Pritekelj
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO
Institut:predodelitev otroka - spremenjene razmere - sprememba ureditve stikov - otrokova korist - odklanjanje stikov - upoštevanje otrokovih želja - prava volja otroka - onemogočanje stikov - obseg stikov

Jedro

V skladu s 4. odstavkom 421. člena ZPP izda sodišče prve stopnje novo odločbo o varstvu in vzgoji otroka ter o stikih, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka. V skladu s 6. odstavkom 106. člena ZZZDR predstavlja takšno spremenjeno okoliščino tudi situacija, če tisti od staršev, pri katerem otrok živi, onemogoča stike med otrokom in drugim od staršev in stikov ni mogoče izvrševati niti ob strokovni pomoči centra za socialno delo.

V tem konkretnem primeru ne gre za starševsko odtujevanje, kjer bi moralo sodišče zaradi onemogočanja stikov odvzeti materi varstvo in vzgojo v smislu določila 6. odstavka 106. člena ZZZDR, saj mati zavestno ne vpliva negativno na otroka v smislu, da bi zaradi tega oblikovala negativen odnos do očeta, oba starša pa s svojim vedenjem vplivata na negativen odnos otrok do očeta, mati na takšen način, da otroka seznanja o zapisnikih CSD-ja, sodnih zapisnikih, pa tudi tako, da v samem začetku tega postopka ni sprejela večkrat ponujenega svetovanja s strani CSD, katerega namen je bila ureditev in uskladitev starševskega odnosa, oče na drugi strani pa s tem, ko ne upošteva želja otrok oziroma ne drži obljub, da bodo na dopustu sami ali neprimerno reagira (npr. vpitje, grožnje ob neizvajanju stikov), ko otroka ne postopata tako, kot pričakuje sam. Glede na velik odpor otrok do stikov, ki so bili določeni s sodno poravnavo, je v korist otrok, da se sicer upošteva njuna želja po zmanjšanju stikov, da pa je potrebno zaradi kontinuitete odnosa z očetom, zaradi očetovskega lika, ki je pomemben pri psihofizičnem razvoju otrok, obdržati stike enkrat tedensko (med tednom) in vsak drugi vikend za nekaj ur, saj bo oče z nekajurnimi stiki obdržal kontinuiteto odnosa in po skupnih svetovanjih, katera sta se zavezala obiskovati oba starša, bodo postopoma lahko stiki potekali tudi v večjem obsegu z vključenimi prenočitvami pri očetu.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka in tožena stranka sami trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v točki I. izreka v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnika), s katerim je zahteval, da se sodna poravnava M 74/2014, P 910/2013 z dne 24. 4. 2014, sklenjena pred Okrožnim sodiščem v Celju in sodna poravnava IV P 910/2013 z dne 29. 9.2014, sklenjena pred Okrožnim sodiščem v Celju, razveljavita in nadomestita z novo odločbo tako, da se mladoletna sinova pravdnih strank L. R. in R. R. zaupata v varstvo in vzgojo očetu R. R., da se določijo stiki matere P. D. z mld. sinovoma tako, da bodo potekali vsak ponedeljek, petek in sredo, ko ju tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) prevzame v šoli po končanih obveznostih oziroma ju v času šolskih počitnic prevzame pri tožniku ob 10.00 uri, ter do 19.00 ure, ko ju vrne tožniku na dom; v času poletnih počitnic pa tako, da bosta preživela mld. sinova pri toženki polovico časa, po predhodnem dogovoru med pravdnima strankama, ter da je toženka dolžna od dneva vložitve tožbe dalje plačevati za preživljanje mld. sinov za vsakega po 150,00 EUR mesečno, skupaj 300,00 EUR do vsakega 18. dne v mesecu za tekoči mesec, v točki II. izreka je sodno poravnavo M 74/2014, P 910/2013 z dne 24. 4. 2014, sklenjeno pred Okrožnim sodiščem v Celju glede stikov (točka II) nadomestilo s stiki tako, da bodo stiki med očetom in mld. sinovoma potekali vsak drugi vikend od sobote, ko oče prevzame oba sinova ob 11.00 uri na domu matere in ju pripelje v soboto ob 14.00 uri nazaj na dom matere, nato prevzame oba sinova v nedeljo ob 11.00 uri na domu matere in ju v nedeljo pripelje na dom matere ob 14.00 uri, nadalje vsak četrtek, ko oče prevzame otroka v šoli po pouku oz. v času šole prostih dni ob 14.00 uri na domu matere in ju pripelje na dom matere ob 16.00 uri, v času poletnih šolskih počitnic (julij in avgust) pa bosta otroka preživela 14 dni strnjeno pri enem od staršev in 14 dni strnjeno pri drugem staršu, s tem, da pri očetu ne bosta prenočila, ampak ju bo oče prevzel zjutraj ob 11.00 uri in ju pripeljal na dom matere ob 14.00 uri, o natančnih terminih koriščenja dopusta pa se bosta starša dogovorila najkasneje do 30. 5. tekočega leta, v primeru, da do dogovora med staršema ne pride, pa bosta otroka preživela prvih 14 dni v mesecu juliju pri očetu in zadnjih 14 dni v mesecu juliju pri materi, v točki III. izreka pa je sodišče prve stopnje še odločilo, da vsaka pravdna stranka trpi svoje stroške tega pravdnega postopka.

2. Zoper to sodbo se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, toženki pa naloži plačilo njegovih stroškov, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi tožnik najprej povzame odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, nato pa takšni odločitvi sodišča prve stopnje nasprotuje. Tožnik navaja, da je odločitev sodišča glede zaupanja varstva, vzgoje in oskrbe mld. L. R. in R. R. toženki napačna, ker temelji na nepravilni ugotovitvi dejanskega stanja. Nepravilno ugotovljeno dejansko stanje tožnik utemeljuje z napačno interpretacijo stališč izvedenca klinično psihološke stroke doc. dr. A. P., ki jih je predstavil v svojem izvedeniškem mnenju ter na zadnjem naroku za glavno obravnavo. Tožnik meni, da so ugotovitve izvedenca v nasprotju z ugotovitvami sodišča, saj izvedenec v izvedeniškem mnenju poudarja, da mati zavestno ne vpliva negativno na mld. L. R. in R. R., v smislu, da bi zaradi tega oblikovala negativen odnos do očeta, pri čemer tožnik poudarja, da mati gotovo vpliva na otroka, če ne zavedno, pa najmanj nezavedno. Sodišču prve stopnje pa očita, da nasprotno od ugotovitev izvedenca na podlagi drugih izvedenih dokazov ugotavlja, da oba starša s svojim vedenjem vplivata na negativen odnos otrok do očeta, in sicer mati tudi na način, da otroka seznanja o zapisnikih CSD-ja in sodnih pisanjih, kar je slednja potrdila tudi pri izvedencu, ter da je mati tekom predmetnega postopka večkrat odklonila oz. ni sprejela ponujenega svetovanja s strani CSD, kot je razvidno iz poročila CSD z dne 24. 10. 2017, katerega namen je bila ureditev oz. uskladitev starševskega odnosa. V nadaljevanju pritožbe tožnik izpostavlja obrazložitev sodišča prve stopnje v točki 13. izpodbijane sodbe, v katerem le-to povzema zaključek izvedenca, da je negativni odnos obeh otrok do očeta deloma pogojen z odnosom obeh staršev v njenem medsebojnem razmerju in ocenjuje, da je navedeni zaključek izvedenca v nasprotju s ostalimi zaključki izvedenca ter njegov ugotovitvijo, da mati vsaj zavestno ne vpliva negativno na otroka v smislu, da bi slednja zaradi tega oblikovala negativen odnos do očeta. Tožnik še poudarja, da je na področju klinične psihologije potrebno izvedeniško mnenje podpreti z metodami in tehnikami, ki pojasnjujejo in hkrati zagotavljajo objektivizacijo ugotovitev o psiholoških značilnostih preiskovancev in njunem vplivu na mld. otroka. Ob tem sicer ugotavlja, da je mnenje podprto z ustreznimi metodami in tehnikami, dvomi pa v objektivizacijo ugotovitev, to pa predvsem zaradi nejasnih, nasprotujočih si navedb glede vpliva toženke na odnos mld. L. R. in R. R. do tožnika. Ker je sodišče prve stopnje v celoti sledilo takšnim pritožbeno zatrjevanim nasprotujočim si ugotovitvam izvedenca, ki jih je ta navedel v izvedeniškem mnenju, tožnik dvomi v pravilnost njegove odločitve glede varstva in vzgoje ter stikov obeh mld. otrok. Glede spremembe stikov, ki jih je sodišče prve stopnje določilo z izpodbijano sodbo, pa tožnik opozarja, da niso v korist mld. L. R. in R. R.. Strinja se sicer, da je potrebno pri določitvi stikov upoštevati mnenje otrok, vendar poudarja, da je pri tem potrebno upoštevati tudi, ali je to mnenje resnično odraz njune prave volje. Ker je po njegovem mnenju nesporno, da sta otroka pod izrednim vplivom matere, saj pri njej živita, je zanj sporna njuna lastna presoja, kaj je zanju koristno in najboljše. Tožnik izpostavlja obrazložitev sodišča prve stopnje, da je v korist obeh otrok, da se stiki zmanjšajo, da pa je zaradi kontinuitete odnosa s tožnikom zaradi očetovskega lika, ki je pomemben pri psihofizičnem razvoju razvoju mld. L. R. in R. R., obdržati stike enkrat tedensko in vsak drugi vikend. Tožnik meni, da pri stikih v trajanju zgolj dveh ur tedensko oz. dodatnih dveh ur vsak drugi vikend, ni mogoče govoriti o kontinuiranem odnosu. Ob tem izpostavlja, da je omenjen čas izrazito prekratek, da bi lahko govorili o pozitivnem vplivu tožnika kot lika očeta na njegov doprinos k pozitivnem psihofizičnem odnosu do mld. otrok. Tožnik pritrjuje sodišču prve stopnje, da je v korist mld. otrok, da imata stike z obema staršema, tj. z obema pravdnima strankama, mu pa očita, da pri tem ni upoštevalo, da ne gre zgolj za pravico otrok ampak tudi za pravico staršev, kot je to določeno v prvem odstavku 106. člena ZZZDR. Povzema še določilo 5. odstavka 106. člena ZZZDR, ki določa, da stiki niso otrokova korist, če pomenijo zanj psihično obremenitev, ali če se z njimi ogroža njegov telesni in duševni razvoj. Tožnik je mnenja, da stiki v obsegu, kot se izvajajo sedaj, ne predstavljajo psihične obremenitve ml. L. R. in R. R. in z njimi tudi ne bi bil ogrožen telesni in duševni razvoj. Tako „skrčeni" stiki, kot jih je sodišče prve stopnje določilo v izpodbijani sodbi, in sicer da bi potekali samo vsak četrtek od 14.00-16.00 ure in vsako drugo soboto in nedeljo med 11:00 in 14:00 uro, pa po mnenju tožnika ne morejo biti v otrokovo korist. Tožnik v pritožbi še poudarja, da na podlagi takšnega skopega izvedeniškega mnenja sodišče prve stopnje ni moglo sprejeti tako drastične odločitve, kot je v konkretnem primeru, ko je v tožbi na predodelitev obeh mld. otrok tožniku stike z obema mld. otrokoma celo skrčilo. Tako pomembno zmanjšanje in skrajševanje stikov med otrokoma in tožečo stranko, po oceni tožnika ne more biti v korist obeh otrok. Sodišču prve stopnje nadalje tožnik še očita, da ni pojasnilo, katera ravnanja tožnika so tista, ki bi prispevala k temu, da stiki ne bi bili v korist obeh otrok oziroma katera dejanja naj bi za otroka pomenila psihično obremenitev ali da bi tožnik s stiki ogrožal telesni ali duševni razvoj obeh otrok, saj je samo v takšnih primerih mogoče že določene stike omejiti. Sodišču prve stopnje ob tem očita, da takšnih odločilnih dejstev za takšno omejitev ni ugotovilo. Izpostavlja tudi, da se glede načina izvrševanja stikov z mld. otrokoma v celoti prilagaja njuni želji in volji ter da preživi z njima zgolj in le toliko časa, kot to sama želita. Že iz tega razloga pa sodišče prve stopnje po tožnikovem mnenju ni imelo nobene podlage za sovjo določitev, da se stiki med mld. otrokoma ter tožnikom zmanjšajo. Tožnik sklepno v pritožbi še navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in s tem posledično napačno uporabilo materialno pravo, prav tako pa je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v obrazložitvi sodbe (nasprotujoče si trditve v obrazložitvi sodbe glede pisnega izvedeniškega mnenja izvedenca). Meni namreč, da bi, če bi pravilno ugotovilo dejansko stanje, sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnik bolj primeren kot toženka, da se mu mld. L. R. in R. R. dodelita v varstvo, vzgojo in oskrbo, posledično pa tudi ne bi spreminjalo stikov, kot so bili dogovorjeni s sodno poravnavo z dne 24. 4. 2014. S takšnim svojim postopanjem je po mnenju tožnika sodišče prve stopnje tudi zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih. Ob upoštevanju zgoraj navedenega pa tožnik izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje glede plačevanja preživnine. Če bi namreč sodišče prve stopnje dodelilo mld. L. R. in R. R. v varstvo, vzgojo in oskrbo tožniku, bi tudi pravilno odločilo, da je dolžna toženka za preživljanje mld. L. R. in R. R. plačevati tožniku mesečno preživnino v skupni višini 300,00 EUR.

3. Toženka je odgovorila na pritožbo tožnika. V odgovoru se zavzema za njeno zavrnitev in priglaša tudi svoje stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba tožnika ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V tej pravdni zadevi je tožnik kot oče mld. sinov L. R. in R. R. zahteval, da se zaradi spremenjenih razmer ponovno odloči o zaupanju v varstvo in vzgojo mld. otrok, o stikih mld. otrok s staršema in o preživnini. Trdil je, da toženka ravna v nasprotju s koristjo otrok, saj z otrokoma manipulira in ju odtujuje od tožnika in je zato toženkin sistem varstva in vzgoje za oba mld. otroka dolgoročno izredno škodljiv, saj ima samo en cilj, to je odtujiti tožnika in oba otroka.

7. V skladu s 4. odstavkom 421. člena ZPP izda sodišče prve stopnje novo odločbo o varstvu in vzgoji otroka ter o stikih, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka. Pri tem pa vsakršna sprememba ne more povzročiti nove odločbe o varstvu in vzgoji otroka, ampak mora iti za spremembo bistvenih, pravno-relevantnih okoliščin, na katerih sloni prvotna odločitev. V skladu s 6. odstavkom 106. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR) predstavlja takšno spremenjeno okoliščino tudi situacija, če tisti od staršev, pri katerem otrok živi, onemogoča stike med otrokom in drugim od staršev in stikov ni mogoče izvrševati niti ob strokovni pomoči centra za socialno delo, saj lahko v takem primeru sodišče na zahtevo drugega starša odloči, da se staršu, ki onemogoča stike, odvzame varstvo in vzgoja in se otroka zaupa drugemu od staršev, če meni, da bo ta omogočal stike in če je le tako mogoče varovati otrokovo korist.

8. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku1, še zlasti pa na podlagi izpovedi obeh pravdnih strank in izvedenskega mnenja izvedenca klinično psihološke stroke doc. dr. A. P. (v nadaljevanju: izvedenec), v točki 10. obrazložitve izpodbijane sodbe zaključilo, da v tem konkretnem primeru ne gre za starševsko odtujevanje, kjer bi moralo sodišče zaradi onemogočanja stikov odvzeti materi varstvo in vzgojo v smislu določila 6. odstavka 106. člena ZZZDR, da mati zavestno ne vpliva negativno na otroka v smislu, da bi zaradi tega oblikovala negativen odnos do očeta, da oba starša s svojim vedenjem vplivata na negativen odnos otrok do očeta, mati na takšen način, da otroka seznanja o zapisnikih CSD-ja, sodnih zapisnikih, pa tudi tako, da v same začetku tega postopka ni sprejela večkrat ponujenega svetovanja s strani CSD, katerega namen je bila ureditev in uskladitev starševskega odnosa, oče na drugi strani pa s tem, ko ne upošteva želja otrok oziroma ne drži obljub, da bodo na dopustu sami ali neprimerno reagira (npr. vpitje, grožnje ob neizvajanju stikov), ko otroka ne postopata tako, kot pričakuje sam. V isti točki obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje še zaključilo, da vsi ti negativni vplivi obeh staršev ob tem, da nista sposobna samostojne komunikacije, vzbujajo pri otrokoma nelagodje in stisko, je pa pri svoji odločitvi upoštevalo tudi željo otrok, da ostaneta pri materi, pri čemer je zaključilo, da je njuna izražena želja zrela odločitev, saj imata otroka sicer pozitiven in kritičen odnos do stvarnosti, do drugih ljudi in do sebe, ugotavlja pa še, da sta oba otroka čustveno bolj navezana na mater in kažeta večjo naklonjenost do nje, kar se odraža tudi v njuni želji, da ostaneta pri materi. Sodišče prve stopnje je tako ob upoštevanju največje koristi otrok zaključilo, da niso podane spremenjene okoliščine, ki bi terjale zaupanje in varstvo mld. otrok očetu in da je v njuno korist, da še naprej ostaneta v varstvu in vzgoji pri materi, t.j. toženki. V točkah od 12. do 15. obrazložitve izpodbijane sodbe pa je sodišče prve stopnje nadalje še ugotovilo, da stiki, kot so bili določeni s sodno poravnavo z dne 24. 4. 2014 med otrokoma in očetom otrokoma niso več v korist, zato jih je na podlagi določila 408. člena ZPP spremenilo po uradni dolžnosti. Ugotovilo je, da stiki že od leta 2015 ne potekajo tako, kot so bili dogovorjeni v sodni poravnavi, še vedno sicer potekajo na dneve, kot so bili določeni, vendar v manjšem obsegu in brez prenočitev. Glede na veliko odpor otrok do stikov, ki so bili določeni s sodno poravnavo, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je v korist otrok, da se sicer upošteva njuna želja po zmanjšanju stikov, saj je predhodno že ugotovilo, da je izjava volje obeh otrok odraz njune resnične volje in jo je zato potrebno spoštovati, da pa je potrebno zaradi kontinuitete odnosa z očetom, zaradi očetovskega lika, ki je pomemben pri psihofizičnem razvoju otrok, obdržati stike enkrat tedensko (med tednom) in vsak drugi vikend za nekaj ur, saj bo oče z nekajurnimi stiki obdržal kontinuiteto odnosa in po skupnih svetovanjih, katera sta se zavezala obiskovati oba starša, bodo postopoma lahko stiki potekali tudi v večjem obsegu z vključenimi prenočitvami pri očetu. Sodišče prve stopnje je tako sledilo mnenju in predlogu izvedenca, da stiki potekajo enkrat tedensko po dve do tri ure in vsak drugi vikend v soboto in nedeljo od dve do tri ure, s tem da je določilo uro prevzema otrok in vrnitve otrok na takšen način, kot je potekalo v zadnjem obdobju, t.j. prevzem ob 11.00 uri na domu matere in vrnitev ob 14.00 uri, brez prenočitve pri očetu, med tednom pa je obdržalo stik vsak četrtek s prevzemom po šoli in z vrnitvijo ob 16.00 uri, kar je tudi način, kot je to potekalo v zadnjem obdobju. Sodišče pa je nadalje določilo tudi stike med poletnimi počitnicami, ostalih šolskih počitnic pa ni urejalo, ker se bodo tudi v tem času stiki izvajali kontinuirano kot med šolskim letom le,da bo oče v času šolskih počitnic med tednom otroka prevzemal na domu matere.

9. Povsem nekonkretizirani so pritožbeni očitki tožnika, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih. V pritožbi namreč ne pojasni, glede katerih odločilnih dejstev sodba naj ne bi imela nobenih razlogov, zato se ta očitek tožnika sploh ne da preizkusiti. Če pa je tožnik to kršitev sodišču prve stopnje očital v povezavi s svojimi pritožbenimi navedbami, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, katera ravnanja tožnika so tista, ki terjajo zmanjševanje in skrajševanje stikov otrok z očetom, pa je ta očitek tožnika povsem neutemeljen, saj je svojo odločitev za za zmanjšanje obsega stikov sodišče prve stopnje povsem ustrezno obrazložilo v točki 14. obrazložitve izpodbijane sodbe v povezavi s točko 10. obrazložitve izpodbijane sodbe, in se ta njegova odločitev vsekakor da preizkusiti.

10. Očitek tožnika, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, katera ravnanja tožnika so tista, ki bi prispevala k temu, da stiki ne bi bili v korist obeh otrok oziroma katera dejanja naj bi za otroka pomenila psihično obremenitev ali da bi tožnik s stiki ogrožal telesni ali duševni razvoj, je tudi povsem neutemeljen, saj sodišče prve stopnje tega, da stiki sploh ne bi bili v korist otrok, ni ugotovilo in jih tudi ni ukinilo, potrebnost zmanjšanja obsega stikov pa je utemeljilo z ustreznimi razlogi v točki 14. obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je pojasnilo, da je glede na velik odpor otrok do stikov v njuno korist, da se upošteva njuna želja po zmanjšanju stikov. Predhodno pa je že v točki 10. obrazložitve izpodbijane sodbe tudi obširno obrazložilo, kako oba starša s svojim vedenjem vplivata na negativen odnos otrok do očeta in sicer oče s tem, da ne upošteva želja otrok oz. ne drži obljub, da bodo na dopustu sami ali pa neprimerno reagira (npr. vpitje, grožnje ob neizvajanju stikov), ko otroka ne postopata tako kot pričakuje oče.

11. Prav tako tudi ni pritrditi tožniku, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, t.i. protispisnost. Ta svoj očitek utemeljuje s pritožbenimi navedbami, da naj bi obstajale nasprotujoče se trditve v obrazložitvi sodbe glede pisnega izvedeniškega mnenja, da so ugotovitve izvedenca v izrazitem nasprotju z ugotovitvami sodišča. Ob tem pa izpostavlja, da izvedenec poudarja, da mati zavestno ne vpliva negativno na mld. L. R. in R. R., v smislu, da bi zaradi tega oblikovala negativen odnos do očeta, sodišču prve stopnje pa očita, da nasprotno od ugotovitev izvedenca na podlagi drugih izvedenih dokazov ugotavlja, da oba starša s svojim vedenjem vplivata na negativen odnos otrok do očeta, in sicer mati tudi na način, da otroka seznanja o zapisnikih CSD-ja in sodnih pisanjih, kar je slednja potrdila tudi pri izvedencu, ter da je mati tekom predmetnega postopka večkrat odklonila oz. ni sprejela ponujenega svetovanja s strani CSD, kot je razvidno iz poročila CSD z dne 24. 10. 2017, katerega namen je bila ureditev oz. uskladitev starševskega odnosa, v nadaljevanju pritožbe pa še izpostavlja tisti del obrazložitve sodišča prve stopnje, v katerem le-to povzema zaključek izvedenca, da je negativni odnos obeh otrok do očeta deloma pogojen z odnosom obeh staršev v njenem medsebojnem razmerju in ocenjuje, da je navedeni zaključek izvedenca v nasprotju s ostalimi zaključki izvedenca ter njegov ugotovitvijo, da mati vsaj zavestno ne vpliva negativno na otroka v smislu, da bi slednja zaradi tega oblikovala negativen odnos do očeta. Te pritožbene navedbe pa ne utemeljujejo oziroma ne predstavljajo zatrjevane postopkovne kršitve. Za t.i. protispisnost bi šlo namreč le v primeru, če bi sodišče določen podatek iz spisa nepravilno preneslo (napačno povzelo iz listinskega gradiva, v tem konkretnem primeru iz izvedenskega mnenja izvedenca) v sodbo, takšne nepravilnosti povzemanja vsebine listinskega gradiva v sodbo, ki je povsem tehnične narave, pa tožnik sodišču prve stopnje dejansko sploh ne očita. V delu, v katerem je sodišče prve stopnje sploh povzemalo izvedensko mnenje izvedenca, je le-tega po oceni pritožbenega sodišča povzelo povsem korektno, zato so očitki tožnika o protispisnosti povsem neutemeljeni. Pod krinko te postopkovne kršitve s temi pritožbenimi navedbami tožnik v resnici izpodbija pravilnost sklepanja sodišča prve stopnje o (ne)obstoju določenih dejstev (t.j., da na negativen odnos otrok do očeta mati zavestno ne vpliva, da oba starša s svojim vedenjem vplivata na negativen odnos otrok do očeta). Očitek o napačnosti takšnega sklepanja sodišča prve stopnje pa predstavlja kritiko dokazne ocene sodišča prve stopnje in posledično pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa pritožbenega razloga absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

12. Vprašanje vpliva vedenja staršev na negativen odnos otrok do očeta, vprašanje zavedanja staršev o vplivu lastnega vedenja na ta odnos, vprašanje resničnosti volje otrok pri izražanju svojih želja glede stikov z njunim očetom, ter vprašanje obsega stikov obeh otrok z očetom, ki so otrokoma v korist, so vse dejanske okoliščine, za ugotovitev katerih je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, zato je za ugotovitev teh okoliščin sodišče prve stopnje v tem pravdnem postopku izvedlo dokaz z izvedencem klinične psihologije. Dokazno podprte, temelječe na mnenju izvedenca, so tako dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da v tem konkretnem primeru ne gre za starševsko odtujevanje, da mati zavestno ne vpliva negativno na otroka v smislu, da da bi zaradi tega oblikovala negativen odnos do očeta, da oba starša s svojim vedenjem vplivata na negativen odnos otrok do očeta, mati na takšen način, da otroka seznanja o zapisnikih CSD-ja, sodnih zapisnikih, pa tudi tako, da v same začetku tega postopka ni sprejela večkrat ponujenega svetovanja s strani CSD, katerega namen je bila ureditev in uskladitev starševskega odnosa, oče na drugi strani pa s tem, ko ne upošteva želja otrok oziroma ne drži obljub, da bodo na dopustu sami ali neprimerno reagira (npr. vpitje, grožnje ob neizvajanju stikov), ko otroka ne postopata tako, kot pričakuje sam, da vsi ti negativni vplivi obeh staršev ob tem, da nista sposobna samostojne komunikacije, vzbujajo pri otrokoma nelagodje in stisko, ter da je izražena želje otrok, da ostaneta pri materi, njuna zrela odločitev, saj imata otroka sicer pozitiven in kritičen odnos do stvarnosti, do drugih ljudi in do sebe, in tako predstavlja njuno resnično voljo, da je v njuno korist, da se upošteva njuna želja po zmanjšanju stikov, ter da je potrebno zaradi kontinuitete odnosa z očetom, zaradi očetovskega lika, obdržati stike enkrat tedensko in vsak drugi vikend za nekaj ur. Glede na to, da je bil izvedenec zaradi pripomb pravdnih strank na njegovo pisno izvedensko mnenje v postopku tudi zaslišan, po ustnem podajanju mnenja, s katerim je odgovarjal na vprašanja tako sodišča kot tudi obeh pravdnih strank in razčistil tudi morebitne nejasnosti svojega pisnega izvedenskega mnenja, pa pravdni strank na mnenje izvedenca nista imeli prav nobenih pripomb več in prav tako tudi nista podali nobenih dokaznih predlogov v zvezi s tem izvedenim dokazom, tožnik ne more šele v pritožbi izpostavljati nekih domnevnih nejasnosti oziroma nasprotij v njegovem mnenju, saj bi to lahko in moral to storiti že pred sodiščem prve stopnje. S pritožbo zatrjevana nasprotja v samem izvedenskem mnenju pa po oceni pritožbenega sodišča tudi sicer sploh ne obstajajo. Pravilnosti ugotovitev izvedenca, na katerih temeljijo tudi že prej predstavljeni zaključki sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, tožnik tudi ne more omajati zgolj z lastnimi laičnimi dvomi v objektivizacijo ugotovitev izvedenca, z laičnimi zaključki o nepravilnosti njegovega mnenja, da toženka zavestno ne vpliva na negativen odnos otrok do očeta-tožnika, da izražena volja oziroma želja otrok predstavlja njuno resnično voljo, pa tudi da so v korist otrok stiki v takšnem, glede na predhodni dogovor pravdnih strank s sodno poravnavo, zmanjšanem obsegu, z lastnim videnjem rezultata dokazovanja, z lastnimi laičnimi zaključki o tem, kaj je v korist in kaj ni v korist obeh mld. otrok, ki nimajo podpore v izvedenih dokazih in lastno enostransko dokazno oceno, s katero ne more vzbuditi dvoma v pravilnost prepričljive in življenjsko logične dokazne ocene sodišča prve stopnje, na katero se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje tudi pritožbeno sodišče, saj je dokazni postopek, kot je bilo že predhodno obrazloženo, pokazal ravno nasprotno. Posledično je ob pravilni uporabi materialnega prava sodišče prve stopnje povsem pravilno zaključilo, da v tem konkretnem primeru ne gre za starševsko odtujevanje, kjer bi moralo sodišče zaradi onemogočanja stikov odvzeti materi varstvo in vzgojo v smislu 6. odstavka 106. člena ZZZDR. Zavrnitev tožbenega zahtevka tožnika, s katerim je zahteval, da se otroka dodelita njemu v varstvo in vzgojo, posledično pa tudi zavrnitev njegovega zahtevka za ureditev stikov med otrokoma in toženko in zahtevka za določitev preživnine, ki jo mora za oba otroka plačevati njuna mati, t.j. toženka, je zato povsem pravilna.

13. Ker pa je sodišče prve stopnje dokazno podprto, predvsem pa s pomočjo izvedenca, ugotovilo, da stiki mld. otrok z očetom, kot so bili dogovorjeni s sodno poravnavo z dne 24. 4. 2014, otrokoma niso (več) v korist, saj je ugotovilo velik odpor otrok do stikov2 zaradi njunega negativnega odnosa do očeta, ugotovilo pa je tudi, da je v njuno korist, da se upošteva njuna želja po zmanjšanju stikov, ki je odraz njune resnične volje, je pravilno zaključilo, da takšne spremenjene razmere oziroma korist otrok terja izdajo nove odločbe o stikih tudi po uradni dolžnosti (408. člen ZPP). Neutemeljeni, dokazno nepodprti, so namreč pomisleki tožnika, da izražena volja (želja) mld. otrok glede obsega izvajanja stikov, ni resnično odraz njune prave volje, saj je njuno pravo voljo sodišče prve stopnje ugotovilo, kot je bilo že predhodno obrazloženo, na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca. Tudi pri določitvi obsega stikov je sodišče prve stopnje imelo podlago v izvedenskem mnenju izvedenca, ki je pri tem upošteval, da je potrebno zaradi kontinuitete odnosa z očetom, zaradi očetovega lika, ki je pomemben pri psihofizičnem razvoju otroka, obdržati stike enkrat tedensko in vsak drugi vikend za nekaj ur, zato so povsem neutemeljene in dokazno nepodprte tudi vse pritožbene navedbe tožnika o napačnosti odločitve sodišča prve stopnje glede zmanjšanja obsega stikov in njegovo vztrajanje pri stališču, da tako zmanjšan obseg stikov ni v korist mld. otrok.

14. Načeloma ima tožnik prav, da so stiki mld. otrok z očetom ne samo pravica otrok, temveč tudi pravica staršev. Pravica do stikov s svojim otrokom je osebnostna pravica, ki ima utemeljitev v določbi 106. člena ZZZDR, gre pa pri njej za starševsko pravico, ki jo tudi Ustava RS (v nadaljevanju: URS) uvršča med človekove pravice in temeljne svoboščine (53. in 54. člen). Tudi Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP) v svojem 8. členu posebej opredeljuje pravico do družinskega življenja. Vendar pa tudi ta pravica ni neomejena, saj je tudi pri določanju stikov in njihovega obsega glavno merilo največja otrokova korist. To merilo pa je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pri svoji odločitvi uporabilo povsem pravilno. Neutemeljen je tako pritožbeni očitek, da naj bi sodišče v tem delu sledilo zgolj želji otrok. Kot izhaja iz izpovedi obeh pravdnih strank, ki jih je sodišče prve stopnje povzelo v točkah 8. in 9. obrazložitve izpodbijane sodbe, že vsaj od leta 2015 stiki med otrokoma in očetom – tožnikom niso potekali v takem obsegu, kot je bil dogovorjen s sodno poravnavo, temveč v precej manjšem obsegu, v zadnjem času pa so stiki potekali le po nekaj ur, ko je dnevni stik med tednom, traja največ dve uri, tudi med vikendi pa trajajo stiki do treh ur. Sam tožnik je tudi povedal, da sta zadnje čase otroka tudi govorila, da sploh nočeta biti pri njemu, in da sedaj predčasno zaključuje stike in upošteva željo otrok. Kot to izhaja iz točke 15. obrazložitve izpodbijane sodbe, te ugotovitve pa tožnik izrecno niti ne izpodbija, so z izpodbijano sodbo določeni stiki v obsegu in na takšen način, kot so potekali v zadnjem obdobju, t.j. vsak drugi vikend od sobote, ko oče prevzame oba sinova ob 11.00 uri na domu matere in ju pripelje v soboto ob 14.00 uri nazaj na dom matere, nato prevzame oba sinova v nedeljo ob 11.00 uri na domu matere in ju v nedeljo pripelje na dom matere ob 14.00 uri in nadalje vsak četrtek, ko oče prevzame otroka v šoli po pouku oz. v času šole prostih dni ob 14.00 uri na domu matere in ju pripelje na dom matere ob 16.00 uri. Uredili pa so se tudi stiki v času poletnih šolskih počitnic (julij in avgust), ko bosta otroka preživela 14 dni strnjeno pri enem od staršev in 14 dni strnjeno pri drugem staršu, s tem, da pri očetu ne bosta prenočila, ampak ju bo oče prevzel zjutraj ob 11.00 uri in ju pripeljal na dom matere ob 14.00 uri. Pri določitvi takšnega obsega stikov je sodišče prve stopnje povsem pravilno sledilo priporočilu izvedenca, ki je v svojem mnenju upošteval vse objektivne in subjektivne okoliščine ter pravila svoje stroke, torej vsaj delno tudi željo otrok, pa tudi njuno objektivno potrebo po stikih z očetom. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je ob izkazanem negativnem odnosu (in odklanjanju stikov) otrok do očeta sicer potrebno upoštevati željo otrok po zmanjšanju obsega stikov, kot to pravilno pojasnjuje tudi sodišče prve stopnje v točki 14. obrazložitve izpodbijane sodbe, zaradi potrebnosti kontinuitete njunega odnosa z očetom pa je vseeno zaradi doseganja njune največje koristi potreben večji obseg stikov, kot je izražena volja obeh otrok (L. R. bi stike žele le dvakrat na mesec, R. R. pa na stike sploh ne bi hodil, če bi si želel, pa bi se z očetom dogovoril). Tožnikovo zavzemanje za še večji obseg stikov je sicer z njegove čustvene strani razumljivo, vendar bi taka odločitev ne samo še bolj odstopala od želje otrok, temveč bi utegnila imeti nasproten učinek, saj bi lahko otroka odločitev o večjem obsegu stikov razumela kot prisilo, ki bi jima vzbudila še večji odpor in še poglobila njun negativen odnos do očeta. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da je sodišče prve stopnje s takšno novo ureditvijo stikov, ki sledi obsegu in načinu izvajanja stikov v zadnjem času, v celoti pravilno uporabilo 106. člen ZZZDR, saj se z njegovo odločitvijo v največji možni meri glede na vse dejanske okoliščine tega primera, upoštevaje tako njuno željo kot tudi pravico očeta do stikov z otrokoma, varujejo koristi obeh mld. otrok.

15. Čeprav je tožnik v uvodu pritožbe navedel, da izpodbija sodbo sodišča prve stopnje le v točkah I. in II., pa je glede na njegov pritožbeni predlog pritožbeno sodišče štelo, da jo izpodbija tudi v točki III. izreka, t.j. v stroškovni odločitvi. Le-to pa izpodbija z vezanjem na morebitni uspeh s pritožbo. Ker glede na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o glavni stvari tožnik s pritožbo ni uspel, je posledično neutemeljena tudi njegova pritožba zoper stroškovni del odločitve sodišča prve stopnje.

16. Pritožba tožnika se ob obrazloženem pokaže za neutemeljeno. Pri odločanju o pritožbi pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (350. člena ZPP), zato je pritožbo tožnika zoper izpodbijano sodbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo v skladu s 353. členom ZPP.

17. Iz enakih razlogov kot v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi v pritožbenem postopku vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka (413. člen ZPP).

-------------------------------
1 Dokazi, ki jih je sodišče izvedlo, so navedeni v točki 5. obrazložitve izpodbijane sodbe.
2 Kot izhaja iz točke 13. obrazložitve izpodbijane sodbe, sta otroka izvedencu povedala, kakšne stike si želita in sicer je L. R. povedal, da želi stike z očetom dvakrat na mesec, R. R. pa na stike sploh ne bi hodil ali pa tako, če bi si želel, bi se z očetom dogovoril.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 408, 421, 421/4
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (1976) - ZZZDR - člen 106, 106/6
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 53, 54

Konvencije, Deklaracije Resolucije
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) - člen 8

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
03.09.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQwMDIy