<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba I Cp 418/2019
ECLI:SI:VSLJ:2019:I.CP.418.2019

Evidenčna številka:VSL00026767
Datum odločbe:12.06.2019
Senat, sodnik posameznik:Majda Lušina (preds.), Bojan Breznik (poroč.), Metoda Orehar Ivanc
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:odgovornost imetnika živali - ugriz psa - opustitev nadzora nad psom - otrok kot oškodovanec - odmera nepremoženjske škode - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah

Jedro

Podan je temelj odškodninske odgovornosti toženke na podlagi drugega odstavka 158. člena Obligacijskega zakonika.

Tožnik ni trdil in dokazoval, da bi bile pri njem prisotne kakšne posebne osebne lastnosti in stanje, zaradi česar bi trpel večjo in drugačno škodo, ki je v škodnem dogodku ne bi utrpel, če ne bi imel osebnih lastnosti, ki so jo omogočile.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 1.679 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 1. 2017 naprej. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Toženki je naložilo, da je del pravdnih stroškov v znesku 1.022,89 EUR dolžna povrniti tožniku, del pravdnih stroškov v višini 348,91 EUR pa v korist proračuna RS.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki, tožnik zoper zavrnilni del, toženka zoper ugodilni del, posledično obe zoper stroškovni del sodbe. Uveljavljata vse pritožbene razloge. Tožnik predlaga spremembo sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku v celoti, toženka pa v smeri zavrnitve zahtevka. Priglašata pritožbene stroške.

3. Tožnik v pritožbi meni, da sodišče ni ustrezno upoštevalo vse konkretnosti in značilnosti obravnavanega primera, zato je odškodnina za nepremoženjsko škodo, in sicer iz naslova telesnih bolečin z nevšečnostmi med zdravljenjem in strahu, odmerjena prenizko. Tožnik je po pridobitvi izvedenskega mnenja, ki je ugotovil, da tožnik nima posledic po škodnem dogodku, predlagal, da se njegove ugotovitve glede prisotnosti strahu pred psi in obiski pri zdravniku, upoštevajo v okviru v odškodnine za nevšečnosti med zdravljenjem oziroma strahu. Sodišče je to pri odškodnini za telesne bolečine, upoštevalo a neustrezno, saj je prisodilo le 1.000 EUR odškodnine, od vtoževanih 2.000 EUR. Tudi ni upoštevalo pripomb tožnika na mnenje izvedenca in izpovedi njegove matere. Nedvomno je tožnik trpel telesne bolečine različne intenzitete, kot je ugotovil izvedenec, saj je tožnik utrpel zaradi pasjega ugriza več ran po obrazu in vratu. Vendar je tožnik v pripombah navajal, da je trajanje stalnih telesnih bolečina trajalo dlje časa, kot to ugotavlja izvedenec in da je treba upoštevati tudi izpoved tožnikove mame, ki je povedala, da je tožnika ves čas, ko je imel šive, hudo bolelo. Sodišče izpovedi tožnikove matere ni upoštevalo, čeprav gre za enakovreden dokaz izvedeniškemu mnenju. Ocena trajanja telesnih bolečin s strani izvedenca je podana preozko. Poleg bolečin je treba upoštevati tudi številne nevšečnosti med zdravljenjem. Izvedenec, na čigar mnenje je sodišče oprlo svojo odločitev, je ugotovil le nekatere neugodnosti, ni pa upošteval oziroma se opredelil do ostalih neprijetnosti, ki jih je trpel tožnik. Tožnik je namreč trdil, da je imel težave tudi pri osebni higieni, umivanju obraza, oblačenju, hranjenju, sodišče pa upošteva le, da je imel težave pri hranjenju. Tožnik je tudi trdil, da se nekaj časa ni mogel igrati s prijatelji in ni mogel hoditi v vrtec in na dejavnosti. V času zdravljenja je bila njegova aktivnost omejena. Ker toženka ni nasprotovala tožnikovim trditvam o obsegu nevšečnosti med zdravljenjem, bi jih moralo sodišče upoštevati, zakaj jih ni, ni obrazložilo. Tudi odškodnina za strah je prisojena prenizko. Tožnik je zatrjeval strah ob dogodku, med zdravljenjem, strah pred psi in obiski zdravnikov, kar je potrjeno z izvedenskim mnenjem. Drugega iz naslova strahu ni zatrjevala, torej strahu za izid zdravljenja, ki naj bi bil po mnenju sodišča vprašljiv. Izvedenec je ugotovil obseg primarnega strahu. Strahu v času ugrizov in pred medicinskimi posegi sodišče ni dovolj upoštevalo, kot tudi ne sedanjega strahu pred obiski zdravnika. Primerjaje sodno prakso tožniku pripada celotna vtoževana odškodnina iz naslova strahu.

4. Toženka v pritožbi nasprotuje presoji sodišča, da je tožnika ugriznil njen pes P. Sodišče je zavrnilo izpoved toženke, da je bil pes v času škodnega dogodka z njo v hiši, iz razloga, da je prišla v izpovedi sama s seboj v nasprotje. V njeni izpovedi ni bistvenih nasprotij. Ni mogoče nedoslednosti v izjavi in trditvah pripisati toženkini neverodostojnosti, ki ni nagnjena k laganju, predvsem zato, ker tudi drugi dokazi govore v prid trditvi, da je bil pes v času dogodka zaklenjen v hiši. To izhaja iz izpovedi priče J. A., ki jo povzema pritožba. Ni jasno kaj pomeni obrazložitev sodišča, da so policisti ugotovili identiteto psa. Policisti je niso ugotovili, pač pa so zaslišali dva otroka in izključili možnost, da bi tožnika poškodoval sosedov G. pes. Tudi deklici L. in B., ki sta se v času škodnega dogodka igrali s tožnikom, nista mogli s potrebno zanesljivostjo prepoznati psa P., saj ga nista poznali. Če sta se kdaj igrali s podobnim psom, je bil to potepuški, saj toženkin pes P. ni odhajal od hiše. Če priča K. K. ob dogodku ni vedela, kateri pes je ugriznil tožnika, potem je jasno, da v njem ni prepoznala toženkinega psa P. Priča dejansko ni vedela, s katerim psom se igra njen vnuk. Potem tudi majhni deklici nista mogli prepoznati toženkinega psa. Priča K. K. je izpovedala, da ne ve, če je imel pes P., ki je poškodoval tožnika, ovratnico. Ovratnica na psu je vsakemu vidna, zato bi jo priča morala videti, če jo je pes res imel. Priča ovratnice ni videla, potem ni videla toženkinega psa. Neobrazložena je ocena sodišča, da so si toženka in priči J. in T. A. izmislili obstoj potepuškega psa, ki je podoben P. in se je v avgustu sprehajal po vasi. Priča Š. se ne spomni, ali se je takšen pes potikal že v mesecu avgustu. Če ga tedaj ni videl, to pomeni, da ga občasno v vasi ni bilo videti. Nenazadnje je tudi priča K. K. potrdila, da je po cesti in vsepovsod veliko potepuških psov, kar utrjuje verodostojnost izpovedi prič J. in T. A. Toženkin pes P. ni bil napadalen. Bil je igriv, kar je potrdila priča K. K., tožnikova babica. Njen pes pa tudi ni zapuščal domačega dvorišča, kar so potrdili vsi A. Tudi priča K. K. je potrdila, da je bil pes ponavadi privezan na dvorišču. Izpovedala je tudi, da ne ve, ali se je toženkin pes kdaj sam sprehajal po vasi. Zato je protispisna navedba sodišča, da naj bi izjavila, da je njen vnuk psa večkrat božal. Tega ni izrecno trdila, ampak je to možnost zgolj dopustila. Izjavi tožnikovega očeta M. T. in priče K. K., da se je pes P. rad vzpenjal po ljudeh, je izmišljena, tudi sicer v nasprotju z izjavo, da se za psa nista zanimala. Priča M. T. ni poznal toženkinega psa. Opisoval je psa, ki ne ustreza opisu toženkinega psa. Ker je hiša K. K., kjer se je pripetil škodni dogodek, tik ob gozdu, je verjetneje, da je otroka napadel potepuški pes, saj toženkin pes ni nikoli zapuščal domačega dvorišča. Toženka je zanj lepo skrbela. Vedno ga je imela pod nadzorom, kar so potrdile priče J., S. in T. A., ki so izpovedali, da je bil pes včasih zaklenjen v hiši ali pa zunaj privezan na verigi, neprivezan pa je bil le v spremstvu domačih. Glede na to, da se je pes P. veliko igral z domačimi otroci, da ni bilo nobenega incidenta, da lastnega dvorišča ni zapuščal in je bil nasploh prijazen do ljudi, toženki ni mogoče očitati nezadostnega nadzora v času obravnavanega dogodka. Pes P. je sicer kasneje izginil, kako, toženka ne ve pojasniti. Zelo verjetno ga je kdo odpeljal.

Previsoko je odmerjena odškodnina. Tožnik ni utrpel zelo hudih bolečin, hude pa so trajale kratek čas. Neprijetnosti so bile manjše, kot ocenjuje sodišče. Ni jasno, v čem naj bi bil prevoz z avtom v zdravstveni dom ali bolnico neprijeten. Vožnje z avtom so zlasti za otroke prijetne. Pravilna odškodnina iz naslova telesnih bolečin je kvečjemu 600 EUR. Tožnik pa tudi ni utrpel primarnega strahu. Pes je otroka, ki se je pred tem igral z njim, res nepričakovano napadel, a je ob nepričakovanem ugrizu občutil le presenečenje, ne pa strahu. Grozeča nevarnost je kmalu prenehala, zato strahu ni mogel utrpeti. Tudi če je otrok zaradi napada bil nekaj ur čustveno razburjen, kot to ugotavlja izvedenec, to ni mogoče opredeliti pod pravni standard strahu. Sodišče bi moralo zahtevek zavrniti.

5. Tožnik je odgovoril na toženkino pritožbo in predlaga njeno zavrnitev.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

Glede temelja

7. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost dejanskih ugotovitev, relevantnih za presojo podlage zahtevka, soglaša pa tudi s pravnim zaključkom, da je toženka odškodninsko odgovorna za škodo, ki je mld. tožniku nastala, ker ga je ugriznil njen pes.

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe, s katerimi toženka poskuša izpodbiti skrbno in obširno dokazno podprto ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je ob tehtanju vsakega dokaza posebej in vseh skupaj (v skladu s 8. členom ZPP) pravilno ugotovilo dejstvo, da je tožnika ugriznil toženkin pes z imenom P. Sodišče je prepričljivo pojasnilo, zakaj ne sprejema toženkinega zatrjevanja, da je bil njen pes v času škodnega dogodka pod njenim nadzorom. Sodišče pravilno ni verjelo njeni izpovedi, saj je v izpovedi prišla sama seboj v nasprotje. Izpoved je bila v bistvenih okoliščinah neskladna, saj je različno zatrjevala, kje naj bi bil njen pes takrat. Tudi priči J. A., ki je izpovedoval, da naj bi bil toženkin pes ves čas v hiši, ko je toženka luščila fižol, v povezavi z drugimi dokazi ni verjelo, ker ni bil prepričljiv. Sodišče prve stopnje je na podlagi uradnih zaznamkov policije, ki je po škodnem dogodku raziskovala nastanek dogodka in s tem čigav pes je ugriznil tožnika, in izpovedi policistke T. P., ki je ugotavljala okoliščine nastanka dogodka, v povezavi z izpovedjo tožnikove babice K. K., pri kateri je bil tedaj tožnik v varstvu, prepričljivo ocenilo, da je tožnika ugriznil pes manjše rasti po imenu P., ki je v lasti toženke. Tistega dne sta se z mladoletnim tožnikom igrali tudi sosedovi hčeri mld. L. in B. O., s katerima je policistka opravila v prisotnosti njunega očeta razgovor. Potrdili sta isto zgodbo, kot jo je povedala tožnikova babica K. K. S psom so se otroci igrali na travi v bližini, pri čemer sta punčki opisali psa, ki je bil manjše rasti svetlo rjave barve, enako kot priča K. K., ki so ga klicali P. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da punčki nista mogli zanesljivo prepoznati toženkinega psa P., kot psa, ki je ugriznil tožnika. Iz dokazov izhaja nasprotno. Iz obvestila o zbranih podatkih glede razgovora z njima izhaja, da se je pes, po imenu P., ki je ugriznil tožnika, večkrat sprehajal naokoli. O tem je izpovedovala tudi policistka T. P., ki je bila zaslišana kot priča in je opravila razgovore z deklicama, ki je s preveritvijo pri toženki videla enakega psa, ko so ga opisovali punčki in tožnikova babica, z imenom P. Ovržena je pritožbena trditev, da tožnikova babica ni vedela, kateri pes je ugriznil njenega vnuka. Da je šlo za sosedovega toženkinega psa manjše rasti rjave barve, je razvidno iz policijskega zaznamka o razgovoru s pričo K. K. in njunega zaslišanja na naroku. Punčki in tožnikova babica so vedeli, čigav pes je ugriznil tožnika, drugačno zatrjevanje nima dokazne opore. Dokazne ocene ne omaje pritožbeno zavzemanje, da bi morala priča K. K. videti ovratnico, ki jo je nosil njen pes, saj je izpovedala, da temu ni posvečala pozornosti. Toženkine trditve, da naj bi šlo za drugega psa, potepuškega ali sosedovega, dokazni postopek ni potrdil. Sosedov pes po raziskavi policije je bil čisto drugačen, večji in druge barve, glede na opis psa P. Fotografije toženkinega psa in sosedovega psa je policistka ob raziskavi dogodka pokazala tudi priči K. K., ki je potrdila, da je bil pes, ki je ugriznil njenega vnuka manjše rasti rjave barve. Tudi izpoved tožnikovega očeta glede nekoliko drugačnega opisa psa toženke, ki je sicer potrdil, da ga je večkrat videl pri toženki in ga tako poznal, ne ovrže pravilnosti ugotovitve, da je bil toženkin pes tisti, ki je ugriznil tožnika. Prepričljiva je tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje, da toženka ni dokazala, da se je v času škodnega dogodka istočasno v vasi nahajal potepuški pes, podoben toženkinemu, ki je lahko ugriznil tožnika. Sodišče utemeljeno ni verjelo pričama J. in T. A., toženkinemu zetu in vnuku, da bi se v mesecu avgustu, ko je prišlo do dogodka, potikal pri toženki podoben pes, saj je bila njuna izpoved v nasprotju z izpovedbo vaščana D. Š., ki je izpovedal, da se v mesecu avgustu po vasi ni potikal pes podoben toženkinem. Priča je res fotografijo psa, ki naj bi bil podoben P., objavila na družabnem omrežju, a to nekaj mesecev po dogodku, pri čemer je bil ta pes večji.

9. Pritožbeno sodišče pa tudi ne dvomi v pravilnost ugotovitve, da toženka tistega dne ni zagotovila ustreznega varstva in nadzora nad psom. Drži pritožbeno izpostavljanje izpovedi prič T. A. in S. A., da naj bi bil toženkin pes včasih zaklenjen v njeni hiši, včasih pa privezan na dvorišču, neprivezan pa le v spremstvu domačih, vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno njihovo izpoved presojalo v povezavi priče D. Š., ki je potrdil, da je bil toženkin pes tudi odvezan, pri čemer je bilo v postopku nesporno ugotovljeno, da dvorišče, kjer živi toženka ni ograjeno. Ob izpovedi prič K. K. in M. T., ki sta izpovedala, da je bil pes tudi kdaj spuščen okoli hiše in ne vedno privezan, ob tem, da sta priči J. A. in S. A. skladno povedala, da je toženkin pes kakšen mesec po dogodku neznano kam izginil, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da ni dokazano, da bi ga imela toženka ali njeni družinski člani, kadar so prišli k njej, ves čas pod nadzorom še takrat, ko ni bil privezan. Pritožbeno izpostavljanje le dele izpovedb posameznih prič ne ovrže zanesljive ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil toženkin pes že pred škodnim dogodkom spuščen z verige in se potikal po vasi. Pes P. je bil očitno navajen zapustiti toženkino dvorišče, to pa se je zgodilo tudi škodnega dne, saj je bilo ugotovljeno, da je bil ravno pes P. tisti, ki je ugriznil mld. tožnika pri igri. Dejstvo, da je bil toženkin pes sicer miren, nenapadalen in da je toženka zanj lepo skrbela, še ne potrjuje zaključka, da je bilo za potreben nadzor poskrbljeno in zato ni zahajal naokoli. Temelj odškodninske odgovornosti toženke na podlagi drugega odstavka 158. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je torej podan.

Glede nepremoženjske škode

10. Sodišče prve stopnje je z odmero denarne odškodnine v znesku 1.600 EUR pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine. Pri odmeri odškodnine za nematerialno škodo, ki je stvar materialnega prava, je sodišče vezano na merila iz 179. in 182. člena OZ, kot so zlasti stopnja bolečin in strahu in njihovo trajanje, pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Upoštevati je treba konkretne okoliščine posameznega oškodovanca (subjektivno merilo) in oškodovancu z odškodnino nameniti pravično zadoščenje za omilitev njegovih bolečin. Hkrati pa je treba upoštevati tudi primere iz sodne prakse (objektivno merilo). Odškodnina mora biti namreč odmerjena tudi glede na primerjavo z odškodninami za enako škodo ter upoštevaje razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami, s čimer se vzpostavlja sorazmerna enakost med več osebami glede na težo primera.

11. Dejanske ugotovitve, ki se nanašajo na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, ki so predstavljene v razlogih izpodbijane sodbe (točka 12), pritožbeno sodišče v celoti sprejema, saj imajo podlago v izvedenem dokaznem postopku in skrbni dokazni oceni, pri kateri je upoštevana tudi izpovedba tožnikove matere. Iz teh razlogov izhaja, da je tožnik kot triletnik v škodnem dogodku utrpel več ugrizov toženkinega psa po obrazu, pod brado in po vratu. Ugreznine so prizadele kožo in deloma podkožje. Tožnik ima zaradi ugrizov devet brazgotin, ki so sedaj komaj vidne. Sodišče prve stopnje je trajanje in intenzivnost telesnih bolečin, ki jih je trpel, ugotovilo pravilno, s pomočjo izvedenca medicinske stroke. Tožnik je na izvedensko mnenje res podal pripombe, vendar pa je v njih ponavljal svoje trditve o trajanju bolečin, sklicujoče se na prehodno izpoved tožnikove mame o daljšem trajanju bolečin in občutljivosti tožnika, kar na odločitev ne more vplivati, saj je vse to izvedenec pri oceni trajanja in intenzitete bolečin upošteval, dejstvo pa je, da je tisto, kar je opisoval tožnik, ustrezno objektiviziral. Izvedensko mnenje, ki ga je sodišče prve stopnje sprejelo in v njegovo pravilnost ne dvomi niti pritožbeno sodišče, vsebuje kumulativno trajanje bolečin posameznih intenzitet, kar pomeni, da ta čas ni nujno enak obdobju, ko so se bolečine določene intenzitete dejansko pojavljale. Ugotovljeno je, da je tožnik trpel trajne hude telesne bolečine nekaj ur do obiska pri zdravniku, ko so prešle v srednje hude bolečine, ki so trajale vsaj dva dni, lažje trajne bolečine je trpel tri do štiri dni, občasne lahke bolečine do srednje intenzitete v času zdravljenja in pa tudi še teden ali dva po njem je tožnik trpel predvsem v zvezi z oskrbovanjem ran, ob dotikih, pritiskih in hranjenju. Potem so bolečine ponehale. Velja dodati, da tožnik ni trdil in dokazoval, da bi bile pri njem prisotne kakšne posebne osebne lastnosti in stanje, zaradi česar bi trpel večjo in drugačno škodo, ki je v škodnem dogodku ne bi utrpel, če ne bi imel osebnih lastnosti, ki so jo omogočile.

12. Sodišče prve stopnje je med številnimi nevšečnostmi, ki jih je ugotovilo s pomočjo izvedenca medicinske stroke, upoštevalo, kar tožnik izpostavlja v pritožbi, toženka pa posamezni neprijetnosti nerazumno odreka takšen značaj. Ni dvoma, da je bil daljši prevoz v zdravstveni dom in nato v bolnico takoj po dobljeni poškodbi v objemu hudih bolečin za tožnika neugoden. Tožnik je nato prejel za vsako rano lokalno anestezijo, kar je pri malčku nedvomno povzročilo večje trpljenje, šivali so mu rane, kasneje večkrat opravljali preveze in nato odstranili šive. Tožnik je imel zatečen in zašit obraz, zaradi česar je imel težave pri hranjenju. Tožnik je imel težave tudi pri osebni higieni, oblačenju, dotikih, pritiskih, kar je sodišče pri presoji tovrstne nepremoženjske škode upoštevalo, saj je iz razlogov sodišča prve stopnje razvidno, da je zaradi teh nevšečnosti tožnik ves čas zdravljenja in še po zaključku trpel telesne bolečine. V tej ugotovitvi pa je implicirano tudi, da je bila tožnikova aktivnost (vključitev v vrtec in igranje s sovrstniki) v času zdravljenja in ob prisotnih bolečinah omejena, kar je tudi normalno in življenjsko sprejemljivo.

13. Glede na takšne ugotovitve tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavlja pravično odškodnino znesek 1.000 EUR. Odmerjena odškodnina ustrezno upošteva načelo individualizacije in je tudi ustrezno umeščena med zelo lahke, podobne oziroma hujše primere, ki so bili obravnavani v sodni praksi. Pritožbeno sodišče tu izpostavlja podobne primere (VSL I Cp 774/2015, I Cp 826/2017, II Cp 931/2018, I Cp 2929/2014). Pravdni stranki pa v pritožbah drugačnih primerov iz sodne prakse konkretno ne podajata.

14. Tudi odškodnina iz naslov strahu v znesku 600 EUR je primerna. Toženka zgolj s povzemanjem ugotovitev sodnega izvedenca v mnenju in ugotovitev sodišča prve stopnje ne more doseči drugačne odločitve. Enako velja za toženko, ki zavrača obstoj strahu z neživljenjskim dojemanjem, češ da je triletni tožnik lahko ob nepričakovanem napadu psa, ki ga je večkrat ugriznil po delih obraza, občutil le presenečenje. Sodišče prve stopnje je v bistvenem upoštevalo izvedensko mnenje izvedenca, ki je ugotovil obstoj hudega strahu ob škodnem dogodku, ki je trajal nekaj ur do pregleda v bolnici ter pred medicinskimi posegi povezanimi z oskrbovanjem ran in pri tem ocenil, da so trajali vsakič največ nekaj ur. Doživljanje strahu je subjektivno doživljanje in sodišče prve stopnje je, upoštevajoč tudi izpoved tožnikove matere, ki ji je verjelo, da se je sin ustrašil za svoje življenje in doživel hud primaren strah, ker ga je pes večkrat ugriznil v predel glave. V okviru tovrstne škode je sodišče upoštevalo tudi okoliščino, da se po škodnem dogodku tožnik bolj boji obiskov pri zdravniku, in je kljub vajenosti na psa od doma, do tujih psov zdaj bolj previden. Previdnost pri srečanju/kontaktu s katerokoli domačo živaljo ni nikoli odveč, zato pritožbeno izpostavljanje tožnika, da je po dogodku previden do tujih psov, ne mora imeti posebne teže. Ker je odškodnina, upoštevaje vse konkretnosti primera, odmerjena tudi v razponu, ki ga je začrtala sodna praksa v podobnih primerih (VSL I Cp 774/2015, I Cp 826/2017, VSM I Cp 15/2017, ), se pravdni stranki neutemeljeno zavzemata za zvišanje oziroma zavrnitev odškodnine iz tega naslova.

15. Čeprav tožnik vlaga pritožbo zoper celoten zavrnilni del sodbe, tožbenega zahtevka iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti vsebinsko ne izpodbija. Po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ob neizpodbijani ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da poškodbe pri tožniku niso pustile nobenih trajnih funkcionalnih omejitev, ugotavlja, da je tožbeni zahtevek iz tega naslova pravilno zavrnjen.

16. Glede na navedeno pritožbi nista utemeljeni. Po ugotovitvi, da niso podani niti po uradni dolžnosti preizkušene kršitve materialnega in procesnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, tožnik pa z odgovorom na pritožbo tudi ni pripomogel k odločitvi o toženkini pritožbi, je pritožbeno sodišče odločilo, da krijeta sami svoje stroške postopka (prvi odstavek 165. člena, prvi odstavek 155. člena ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 158, 158/2, 179, 182

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
29.11.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMzNzI3