<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba II Cp 1024/2019
ECLI:SI:VSLJ:2019:II.CP.1024.2019

Evidenčna številka:VSL00025366
Datum odločbe:12.06.2019
Senat, sodnik posameznik:Metoda Orehar Ivanc (preds.), Majda Lušina (poroč.), Bojan Breznik
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:neposlovna odškodninska odgovornost - kršitev osebnostne pravice - čast in dobro ime - pravica do zasebnosti - presoja višine odškodnine - zavrnitev dokaznega predloga - substanciranje dokaznega predloga - dokaz z izvedencem medicinske stroke - osebno stanje oškodovanca - odmera pravdnih stroškov - kriterij, da vsaka stranka krije svoje stroške

Jedro

Duševna ne/uravnovešenost oškodovanca vpliva na doživljanje posega v osebnostno pravico, zato je - kljub temu, da se tožnica na svoje takratno zdravstveno stanje ne sklicuje - le-to treba ugotoviti oz. izvajati dokaze v tej smeri.

Izrek

I. Pritožba drugo tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. točka izreka) potrdi.

II. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem stroškovnem delu odločitve (II., III. in IV. točka izreka) spremeni tako, da tožnica in toženca krijejo svoje stroške postopka.

III. Toženca sta v roku 15 dni po prejemu te sodbe solidarno dolžna plačati tožeči stranki 163,20 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta toženca solidarno dolžna tožnici plačati 5.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje (I. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno: v II. točki izreka, da sta jih toženca nerazdelno dolžna povrniti tožnici v višini 1.716,11 EUR; v III. točki izreka, da jih je tožnica dolžna povrniti prvo toženi stranki v višini 1.387,01 EUR; v IV. točki izreka, da jih je tožnica dolžna povrniti drugo toženi stranki v višini 1.753,21 EUR.

2. Pritožujeta se tožeča in drugo tožena stranka.

O pritožbi drugo tožene stranke

3. Drugo tožena stranka uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Navaja, da sodbe ni mogoče preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih – stopnji in trajanju bolečin. Odškodnino sodišče prisodi le takrat, kadar duševne bolečine dosežejo stopnjo in obseg, ki ga mora sodišče ugotoviti z izvedencem. Ker je škoda ugotovljena brez sodelovanja izvedenca, je kršeno določilo 243. čl. ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Opozarja, da psihiatrično izvedensko poročilo izvedenke V. P. nasprotuje tožničinim navedbam in izpovedim s strani tožnice predlaganih prič. Zanika védenje o odškodninski tožbi direktorja zoper tožnico in o tem, da je tožnica prejela odpoved pogodbe o zaposlitvi. Drugo tožena stranka je za ta dejstva izvedela šele, ko je prvi toženec predložil psihiatrično izvedensko poročilo izvedenke P. G. Dokaznega predloga za pridobitev spisov delovnega sodišča pred tem ni mogla podati, ker je za te zadeve izvedela iz izvedenskega mnenja. Dokazi, ki naj bi jih po mnenju sodišča prve stopnje tožena stranka lahko predlagala, bi bili informativni dokazi. Meni, da psihiatrično poročilo izvedenke P. G., izdelano v delovnem sporu I Pd 3299/2013, ni upoštevano. Sodišče se je do tega mnenja le pavšalno opredelilo. Povzema vsebino psihiatričnega poročila in zaključuje, da jasno dokazuje, da se tožničino duševno stanje po seznanitvi z zdravniškim mnenjem ni poslabšalo. Vse posledice, ki naj bi bile povzročene s tem zdravniškim mnenjem, je tožnica imela že dalj časa pred marcem 2011; že vsaj od avgusta 2010 in celo že pred tem. V vsem tem obdobju je jokala, bila je brez energije, nespečna, v stresu, strta; potrebovala je psihično terapijo in zdravila. Zanika tožničino verodostojnost zaradi zanikanja službenih težav, glede katerih se je v postopku izkazalo, da so obstajale. Zanikala je jemanje zdravil, pa se je izkazalo, da jih je jemala že od leta 2004 dalje. Izpovedala je o bolniškem staležu zaradi otrok, pa se je izkazalo, da je bila v staležu zaradi psihičnih težav. Izkazalo se je, da je bila 1. 3. in 8. 3. 2011 na pregledu pri psihiatrinji, pa je izpovedala, da je bila v tistem obdobju na smučanju v ... Zanika tudi verodostojnost priče dr. K. H. Ocenjuje, da je njena izpoved v direktnem nasprotju z izvedenskim mnenjem izvedenke P. G. Priča je izpovedala o en do dva meseca trajajočem staležu, pa se je izkazalo, da je bila tožnica v staležu od 9. 8. 2010 do 29. 10. 2010 in od 23. 12. 2010 dalje. Očitno je priča sama predlagala podaljšanje staleža. Izpovedala je o anksiozno depresivni simptomatiki, pa se je izkazalo, da je bilo tožničino duševno zdravje močno narušeno že v decembru 2010 in sicer tako, da ni mogla opravljati službe in je bila ovirana pri vsakodnevnih dejavnostih. Bila je v bolniškem staležu in je prejemala antidepresive, pomirjevala in uspavala. Bila je v stanju depresivnega čustvovanja, vznemirjena, v razmišljanju svojska. Priča ni omenila, da je v avgustu 2010 diagnozo zmerne depresivne epizode spremenila v hudo brez psihotičnih simptomov in predpisala antipsihotik Zyprexo. Vse navedene težave so se pri tožnici pojavile že daleč pred marcem 2011, ko se je seznanila z mnenjem prvega toženca. Ocenjuje, da tožnici škoda ni nastala, ker zdravniški pregledi, ki jih je opravila pred in po seznanitvi z zdravniškim mnenjem, izkazujejo enako duševno stanje. Napačna je ugotovitev, da se je tožničino duševno stanje stabiliziralo do časa, ko se je seznanila z zdravniškim mnenjem. Meni, da priča M. M. ni potrdila tožničinih navedb, ker je izpovedovala o tožničinem stanju v februarju 2011, tožnica pa se je z zdravniškim mnenjem seznanila marca 2011. Meni, da psihiatrično poročilo izvedenke P. G. nasprotuje zaključku, da je bila tožnica zaradi zdravniškega potrdila v stiski, jokala, potrebovala dodatne pogovore s psihiatrinjo in medikamentozno terapijo; da je bila nespečna, nedružabna, da je odklanjala hrano. Vse težave, stanja in duševne bolečine so obstajale že v februarju 2011. Sklicuje se na pravno prakso, da z neresničnimi trditvami ni mogoče prizadeti časti posameznika, ki se zaveda lastne vrednosti. Pritrjuje ugotovitvi, da je bilo zdravniško mnenje poslano izključno institucijam, ki se ukvarjajo s tovrstno problematiko in so zavezane k molčečnosti. Posledično je nepravilna odločitev o stroških postopka.

4. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. O temelju odškodninske odgovornosti je pravnomočno razsojeno. Prvi toženec (psihiater) je – z izdelavo zdravniškega mnenja in predloga za prisilno hospitalizacijo z dne 17.2.2011 (v nadaljevanju zdravniško mnenje) in njegovim posredovanjem CSD X ter Zdravstvenemu domu X, slednjemu s predlogom za izvedbo prisilne hospitalizacije – kršil tožničine osebnostne pravice in ji povzročil duševne bolečine. Ni se prepričal o resničnosti dejstev, na podlagi katerih je izdelal zdravniško mnenje in postavil diagnozo duševne bolezni, ki jo je pojasnil z „znaki blodnjave motnje, delno z erotomansko vsebino“; zdravniško mnenje je podal ne da bi tožnico pregledal. Zdravniško mnenje je izdelal in predlog za prisilno hospitalizacijo poslal z logotipom drugo tožene stranke, pri kateri je bil v času izdelave zdravniškega mnenja zaposlen. Tožnica se je z zdravniškim mnenjem in predlogom za prisilno hospitalizacijo seznanila marca 2011; zahteva odškodnino zaradi duševnega trpljenja, povzročenega s posegom prvega toženca v osebnostno pravico.

7. Psihiatrično izvedensko poročilo o tožnici z dne 14.8.2014 (v nadaljevanju psihiatrično izvedensko poročilo) – izdelano po sodni izvedenki psihiatrične stroke V. P. v individualnem delovnem sporu zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi I Pd 000/2013 – je sodišče prve stopnje prebralo in nanj oprlo svojo odločitev. Zavrnilo pa je dokazni predlog za vpogled v štiri spise delovnega in socialnega sodišča, ki jih je pri izdelavi psihiatričnega izvedenskega poročila vpogledala izvedenka P. G. Zavrnitev dokaznega predloga je v 33. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe pojasnjena z zamudo roka za podajanje navedb in dokaznih predlogov, ker je bilo že pred prvim narokom zatrjevano, da so tožničine duševne bolečine in težave posledica težav v službi. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo, da zgolj védenje o tožničinih službenih težavah ni razlog, zaradi katerega bi drugo toženi stranki – po tem, kot se je z obstojem sodnih postopkov seznanila – odrekli možnost predlaganja dokazov, nanašajočih se na te sodne postopke. Ker pa dokazni predlog ni bil substancirano podan, je utemeljeno zavrnjen. Na naroku 25.9.2017 podan dokazni predlog za vpogled v spis delovnega in socialnega sodišča I Pd 000/2013 in zaslišanje izvedenke V. P. je argumentiran z dokazovanjem okoliščin, v katerih se je tožnica znašla v kritičnem času. V predlogu za obnovo postopka z dne 24. 10. 2017 je drugo tožena stranka vpogled spisov I Pd 000/2013, I Pd 001/2011, I Pd 002/2011, I Pd 003/2012 predlagala, ne da bi navedla dejstva, ki naj bi se z vpogledom v spise ugotavljala. Dokazni predlog je ponovila v vlogi z dne 6. 12. 2018 z argumentom, da se v teh delovnih sporih obravnava tožničino duševno stanje. Pritožbeno sodišče soglaša, da je bila izvedba dokazov utemeljeno zavrnjena. Psihiatrično izvedensko poročilo, izdelano v enem od navedenih delovnih sporov, je bilo v tem postopku prebrano in upoštevano; pritožnik z njim soglaša. Katera druga pravno pomembna dejstva naj bi se z vpogledom v sodne spise in z zaslišanjem izvedenke P. G. ugotavljala, drugo tožena stranka niti v pritožbi ne navaja.

8. Tako v postopku pred sodiščem prve stopnje kot v pritožbi drugo tožena stranka navaja, da se tožničino zdravstveno stanje zaradi škodnega dogodka ni poslabšalo. To dejstvo se v postopku ne zatrjuje in se ni ugotavljalo. Predmet dokazovanja je bilo duševno trpljenje, povzročeno s posegom v tožničino osebnostno pravico do spoštovanja zasebnosti, družinskega in zasebnega življenja, čast in dobro ime. Ugotovljeno je na osnovi izpovedb strank in prič ter listinskih dokazov. Izbor dokazov, metoda njihove izvedbe in ocena njihove dokazne vrednosti je stvar sodišča, zato je nesprejemljiva pritožbena trditev, da bi bila škoda dokazljiva samo z izvedencem medicinske stroke.

9. Duševno trpljenje je prvi toženec povzročil z izdelanim zdravniškim mnenjem in aktivnostmi za tožničino prisilno hospitalizacijo. Listini vsebujeta podatke o duševni bolezni, ki pred tem tožnici ni bila diagnosticirana, zanemarjanju otrok in družine, agresivnih vzgibih do otrok, ogroženosti otrok, angažiranosti policije za asistiranje pri prisilni hospitalizaciji. Škoda je nastala, ko se je tožnica v marcu 2011 s tem seznanila. Zdravniško mnenje in začeti postopki prisilne hospitalizacije so tožnico šokirali. Najbolj boleče je bilo za tožnico mnenje o ogroženosti njenih otrok; skrb, da bi ji otroka odvzeli, je bila zanjo travmatična. Kljub temu, da sta bila zdravniško mnenje in predlog za prisilno hospitalizacijo posredovana le strokovnim institucijam, je bila z zdravniškim mnenjem seznanjena tudi šola, v kateri sta se šolala tožničina otroka. Tožnica je čutila pozornost ljudi, počutila se je osramočeno; njena samopodoba je bila hudo prizadeta.

10. Kljub temu, da tožnica (višine) škode ne utemeljuje z duševnim stanjem, v katerem je bila pred škodnim dogodkom, je njeno takratno duševno stanje pomembno. Duševna ne/uravnovešenost oškodovanca vpliva na doživljanje posega v osebnostne pravice, zato je – kljub temu, da se tožnica na svoje takratno zdravstveno stanje ne sklicuje – le-to treba ugotoviti oz. izvajati dokaze v tej smeri. Interes za dokazovanje v tej smeri ima tožnica, saj je splošno znano, da labilno, čustveno neuravnovešeno osebo poseg v duševno sfero lahko prizadene bolj kot psihično stabilno osebnost. Bolj ko je bila tožnica psihično labilna, bolj jo je poseg v njeno osebno sfero lahko prizadel. Pritožba zato pravilno izpostavlja, da je tožničino zdravstveno stanje v času, ko se je z zdravniškim mnenjem in predlogom za prisilno hospitalizacijo soočila, pravno pomembno dejstvo. Oškodovanca je treba vzeti takega kot je; z vsemi osebnostnimi potezami in predhodno obremenjenostjo1. Odškodnina je priznana zaradi duševnega trpljenja, ki ga je tožnica v stanju, v kakršnem je takrat bila, trpela zaradi posega v zasebnost, zasebno in družinsko življenje, čast in dobro ime. Za prvega toženca, strokovnjaka s področja psihiatrije, je bila škoda, ki jo je tožnica utrpela, predvidljiva. Ni mogoče soglašati s pritožnico, da so tožničine težave obstajale že pred škodnim dogodkom in zato zaradi ravnanja prvega toženca ni utrpela škode.

11. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnikom, da tožničino psihično stanje pred škodnim dogodkom ni bilo stabilizirano, kot to zaključuje sodišče prve stopnje v 38. točki obrazložitve. Že pred marcem 2011 je psihiatrinja tožnici predpisovala antidepresive, pomirjevala, uspavala; že pred marcem 2011 je bila zaradi psihičnih težav v bolniškem staležu. Že pred marcem 2011 je psihiatrinja diagnozo zmerne depresivne epizode spremenila v hudo, vendar brez psihotičnih simptomov. Predpisala je antipsihotik, enako kot drugim zdravim ljudem, ki rabijo pomirjevala. V času, ko je za zdravniško mnenje izvedela, je bila tožnica v delovnem sporu zaradi prenehanja delovnega razmerja in drugih nesporazumov z delodajalcem. Z nasprotovanjem ugotovitvi iz 38. točke obrazložitve, da se je tožničino duševno stanje do marca 2011 stabiliziralo, pritožnik ugodnejšega izida postopka – iz v prejšnji točki navedenih razlogov – ne more doseči. Če tožničino stanje ni bilo stabilizirano, je škoda, ki jo je s posegom v osebnostne pravice utrpela, lahko le večja in ne manjša. Povsem neživljenjsko, racionalno nesprejemljivo in vsebinsko neprepričljivo je pritožbeno odklanjanje nastanka škode (duševnega trpljenja) zaradi takratne tožničine psihične labilnosti, neuravnovešenost.

12. Izvedenka P. G. je podatke o tožničinem duševnem stanju črpala iz podatkov, ki jih je dobila (tudi) od H. Iz izvedenskega poročila ni razvidno, da bi dobila drugačne podatke, kot jih je H. podala v svoji izpovedi v tem pravdnem postopku. Ni res, da je H. tožničino stanje, kakršnega je ugotovila P. G., zanikala. O tožničinem duševnem stanju pred škodnim dogodkom je podala ista dejstva, kot jih je posredovala izvedenki P. G.: da je bilo tožničino duševno stanje že pred škodnim dogodkom močno načeto, zaradi česar so se ji (kot posledica škodnega dogodka) poglobili bolezenski zanki – anksioznost in znižano čustvovanje; da so bili že pred škodnim dogodkom pri tožnici prisotni mejno psihotični znaki, ni pa ji bila postavljena diagnoza psihoze. Ni mogoče soglašati s pritožbeno trditvijo, da je izpoved K. H. v nasprotju z izvedenskim mnenjem, ki ga je podala P. G.; posledično je neutemeljen očitek kršitve, da tega nasprotja sodišče prve stopnje ni razčiščevalo.

13. Opisovanju svojega duševnega stanja pred škodnim dogodkom se je tožnica, zaslišana kot stranka, res skušala izogniti, kolikor je bilo to mogoče. Gre za občutljivo temo o duševnem zdravju, na katerega se tožnica pri utemeljevanju obsega škode ni sklicevala. Ni se sklicevala, da bi bilo duševno trpljenje zaradi njenega takratnega duševnega stanja večje ali manjše. Kljub temu, da svoje takratne psihične nestabilnosti ni omenjala, njeni izpovedi – o trpljenju, povzročenem z izdajo zdravniškega potrdila in predloga za prisilno hospitalizacijo – ni mogoče odreči verodostojnosti. O svojem stanju in občutkih je tožnica izpovedala dovolj natančno in prepričljivo. Tudi psihiatrinja H. je potrdila njeno hudo vznemirjenje mesec ali dva po škodnem dogodku, porušeno samopodobo, sram, zaradi katerega ni upala v šolo (39. stran zapisnika njenega zaslišanja). Na osnovi teh in drugih izpovedi je sodišče prve stopnje v 37. točki obrazložitve pravilno ugotovilo trajanje in obseg psihičnih bolečin, ki so v vzročni zvezi z ravnanjem prvega toženca. Drugačno stališče pritožba gradi na izvidih pregledov pri psihiatrinji (pred in po škodnem dogodku) in psihiatričnem izvedenskem poročilu, ne upošteva pa, da se izvedenka P. G. ni osredotočala na posledice ravnanja prvega toženca, ampak na okoliščine, pomembne za odločitev v delovnem sporu.

14. Tudi s prvostopenjsko oceno verodostojnosti izpovedi priče K. H., tožničine osebne psihiatrinje, pritožbeno sodišče soglaša. Priča ni zanikala psihoterapevtske pomoči, ki jo je tožnici nudila. O trajanju bolniškega staleža je, ne da bi bila izrecno vprašana, pojasnila, da je bila v kritičnem času tožnica zaradi psihičnih težav mesec ali dva v bolniškem staležu in je bil njen odnos do otrok tedaj kvečjemu boljši in ne slabši, ker je več časa preživela z njima. Podrobno razčiščevanje vzroka bolniškega staleža in njegovega trajanja – kakor ga zahteva pritožba – presega potrebe tega postopka, saj obseg škode z bolniškim staležem in z njegovim trajanjem ni utemeljevan.

15. Izpoved priče M. M. se nanaša na stanje po tem, ko se je tožnica seznanila z zdravniškim mnenjem in predlogom za prisilno hospitalizacijo. Nepravilna časovna opredelitev – da je bilo to v februarju 2011 (in ne v marcu 2011) – ne vzbuja pomisleka v pričino verodostojnost, saj je od dne, ko je dejstva zaznala, do dne, ko je o njih izpovedovala, preteklo osem let. Tožničino duševno trpljenje, jok, bojazen odvzema otrok je opisala enako kot tožnica in priča H. Plastično je prikazala spremembo v tožničini psihični sferi po škodnem dogodku. Omenila je tožničino zapiranje v stanovanje, nesposobnost za delo …. Tudi glede trajanja takega, izrazito spremenjenega duševnega stanja – dva meseca – je izpoved priče skladna z drugimi dokazi. Izpovedala je, da je tožnici želela pomagati s tem, da je svoje videnje zadeve podala v pisni izjavi, ne pa s prikrojitvijo dejstev ali neobjektivnim podajanjem dejstev. Nobenega dvoma ni o verodostojnosti te priče.

16. Nesprejemljivo je pritožbeno stališče, da ravnanje prvega toženca ni moglo prizadeti tožničinega občutka lastne vrednosti. Niti najmočnejše osebnosti takega posega ne prenesejo brez posledic. Glede na ugotovitve o tožničini psihični labilnosti že pred škodnim dogodkom je razumljivo, da tožnica posega ni mogla prenesti brez posledic. Praktično vsi dokazi potrjujejo tožničino socialno izolacijo, izražanje čustev z jokom in drugimi izrazi žalosti, nesposobnostjo za delo .... Tožnica je bila prizadeta; kljub temu, da je bilo oboje – zdravniško mnenje in intervencija za prisilno hospitalizacijo – poslano strokovnim institucijam. CSD X je z zadevo seznanil šolo, zato je bila tožnica prepričana, da vsebina zdravniškega potrdila in predloga za prisilno hospitalizacijo odmeva v okolici. Pritožbeno sodišče soglaša, da je 5.000,00 EUR ustrezna satisfakcija za duševno trpljenje, ki ga je tožnica utrpela zaradi posega prvega toženca v njeno čast in dobro ime.

17. Sodba vsebuje razloge, ki so prvostopno sodišče vodili do odločitve. Je sistematična, njeni razlogi so jasni in jedrnati ter medsebojno skladni. Na osnovi navedenih razlogov je sodbo mogoče preizkusiti. Pritožbena trditev, da so razlogi sodbe pomanjkljivi in nejasni, je argumentirana s pomanjkljivo opredelitvijo stopnje in trajanja psihičnega trpljenja, kar je neutemeljen očitek. Ugotovljena je intenzivnost duševnih bolečin (38. in 39. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe) in njihovo trajanje (37. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe). Po oceni pritožbenega sodišča prvostopna sodba nima pomanjkljivosti. Kršitev iz 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP, na obstoj katere pritožbeno sodišče pazi po tudi po uradni dolžnosti, ni bila storjena.

18. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka s pritožbo drugo tožene stranke (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. čl. ZPP).

O pritožbi tožeče stranke

19. Tožeča stranka se pritožuje zoper stroškovni del odločitve (II., III. in IV. točko izreka). Predlaga spremembo odločitve tako, da se tožeči stranki kot potreben strošek prizna sodna taksa za postopek pred sodiščem prve stopnje, ki ga sodišče ni priznalo in nagrada za pritožbeni postopek; ostale stroške pravdni stranki krijeta sami. Zahteva povrnitev stroškov tega pritožbenega postopka. Morali bi ji biti priznani stroški odgovora na pritožbo. Nepravilno je uporabljeno pravno stališče, da je odvetnik v okviru nagrade za pritožbo dolžan podati tudi odgovor na pritožbo, saj se je pritožil le zoper stroškovni del odločitve. Tudi prvo toženi stranki so stroški predloga za obnovo postopka in stroški njegove obravnave previsoko priznani. Drugo toženi stranki je previsoko odmerjena nagrada za pritožbeni postopek, ker je bila vrednost spornega predmeta tedaj že 5.000,00 EUR. Tudi nagrada za obravnavo predloga za obnovo postopka je drugo toženi stranki previsoko priznana. Stroški vložitve in obravnave predloga za obnovo postopka tožencema ne bi smeli biti priznani, ker za pravdo niso bili potrebni. Predlog namreč ni bil uspešen. Meni, da okoliščine primera utemeljujejo odločitev, da se ji stroški postopka povrnejo. Uspeh ni edino merilo za odločitev o stroških postopka. Za nastanek stroškov sta odgovorna toženca, ki se nista bila pripravljena poravnavati na ta način, da bi se tožnici opravičila. Razen tega se tožeča stranka v prvem sojenju zoper odločitev o glavni stvari ni pritožila. Želela je doseči, da se postopek čim prej konča in so stroški čim nižji. Meni, da je zaradi specifičnosti primera, predvsem grobega in izjemno hudega posega v tožničine osebnostne pravice pri odmeri stroškov treba upoštevati vse okoliščine primera.

20. Drugo tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

21. Pritožba je utemeljena.

22. Pritožbeno sodišče soglaša, da okoliščine primera utemeljujejo odločitev, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka, o katerih še ni bilo odločeno z odločbama VSL II Cp 1178/2018 in VS II Ips 190/2016. O temelju in višini zahtevka je bilo odločeno ločeno. V prvem sojenju, ko je bila predmet obravnave denarna terjatev 25.000,00 EUR, je tožničin uspeh po temelju 100 %, po višini pa zahtevek zavrnjen do višine 20.000,00 EUR. V pritožbenem postopku II Cp 2328/2015 toženca nista uspela izpodbiti odločitve o temelju zahtevka, uspela pa sta zoper odločitev o višini zahtevka; tožnica je uspela s pritožbo zoper stroškovni del odločitve. V ponovljenem postopku, ko se je obravnaval le še zahtevek za plačilo 5.000,00 EUR, je tožničin uspeh 100 %. Tudi v ponovljenem postopku so stranke vlagale vloge, izveden je bil narok. Toženca sta vložila predlog za obnovo postopka, ki se je obravnaval na naroku; s predlogom nista uspela.

23. Gledano postopek kot celoto, je tožeča stranka po višini uspela z manjšim delom zahtevka (prisojeno ji je 5.000,00 EUR, zahtevala je 25.000,00 EUR), po temelju pa v celoti. V ponovljenem postopku, ko se je obravnaval zahtevek za plačilo 5.000,00 EUR, temelj pa ni bil več sporen, je njen uspeh 100 %. Tudi v ponovljenem postopku je bil izveden narok, pravdne stranke so vložile vloge. S predlogom za obnovo postopka, ki je bil obravnavan na naroku, toženca nista uspela.

24. Vsi udeleženci postopka so imeli podobne stroške, saj so se vsi aktivno udeleževali postopka in vsi so bili zastopani po odvetnikih. Tožeča stranka ni plačala sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje, ker je bila plačila te taksne obveznosti oproščena. V pritožbenem postopku II Cp 2328/2015 je tožnica s pritožbo, za vložitev katere je plačala 50,40 EUR takse, uspela v celoti; uspeh tožencev, ki sta plačala vsak po 255,00 EUR sodne takse za pritožbo, je bil delen (polovičen). Upoštevajoč vse te okoliščine, zlasti dejstvo, da je velik del stroškov nastal v ponovljenem postopku, v katerem toženca nista bila uspešna, je primerno, da tožnica in oba toženca krijejo vsak svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje in pritožbenega postopka II Cp 2328/2015.

25. Uspeh strank je merilo za odločitev tudi o stroških pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. čl. ZPP). Tožeča stranka, ki je izpodbijala stroškovni del odločitve, je s pritožbo uspela, zato je upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, ki so ji nastali v sledeči višini: nagrada za postopek 50 EUR (tar. št. 3220 Odvetniške tarife2), materialni stroški (tar. št. 6002) 10,00 EUR, DDV 13,20 EUR, sodna taksa za pritožbo 90,00 EUR, skupaj 163,20 EUR. Toženca sta, enako kot za plačilo glavnice, solidarna zavezanca za plačilo stroškov (tretji odstavek 161. čl. ZPP). Drugo tožena stranka v pritožbenem postopku ni bila uspešna.

-------------------------------
1 V odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 1198/2008 je zavzeto stališče: Kot vzrok škode se lahko upošteva le človekovo ravnanje, ne pa stanje oškodovanca. Če je zaradi osebnega stanja oškodovanca obseg škode večji, to ne vpliva na vprašanje obstoja vzročne zveze med ravnanjem in škodnim dogodkom. Predvidljivost (adekvatnost) posledic dejanja pri ugotavljanju vzročne zveze je upoštevna le v razmerju do škodnega dogodka, ni pa materialnopravne opore za omejevanje neposlovne odškodninske odgovornosti zaradi morebitnega večjega obsega škode, ki jo pogoje osebno stanje oškodovanca.
2 Uradni list RS, št. 37/08


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 179
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 5, 154, 154/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
25.09.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMxODkz