<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sklep IV Cp 1228/2019
ECLI:SI:VSLJ:2019:IV.CP.1228.2019

Evidenčna številka:VSL00025186
Datum odločbe:10.07.2019
Senat, sodnik posameznik:mag. Matej Čujovič (preds.), mag. Nataša Ložina (poroč.), Katarina Parazajda
Področje:DRUŽINSKO PRAVO
Institut:začasna odredba iz razmerij med starši in otroci - odvzem pravice do stikov z otrokom - omejitev pravice do stikov - korist mladoletnega otroka

Jedro

Začasna odredba v sporih iz razmerij med starši in otroki je nujen ukrep, ki ga je treba izreči takrat, ko se pokaže, da koristi otroka terjajo nujno ukrepanje že tekom postopka, ko se ugotovi, da bi otroku lahko nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda ali da je prišlo do nasilja, ko torej zaradi ogroženosti otroka izhaja nuja, da se začasno uredijo sporna razmerja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom umik predloga za izdajo začasne odredbe za določitev stikov nasprotnega udeleženca z A. A. pod nadzorom delavca Centra za socialno delo v prostorih Centra za socialno delo v X. vzelo na znanje in postopek v tem delu ustavilo (1. točka izreka). Predlog za izdajo začasne odredbe, po kateri se nasprotnemu udeležencu določijo stiki z A. A. vsak drugi vikend od sobote od 9.00 ure dopoldan, ko nasprotni udeleženec A. A. prevzame na domu matere, do nedelje do 18.00 ure, ko jo pripelje na dom matere, in med tednom v sredo popoldne, ko nasprotni udeleženec A. A. pobere v vrtcu oziroma kasneje v šoli ob 15.00 uri do 18.00 ure, ko jo pripelje na dom matere, je sodišče zavrnilo (2. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje predlagateljica. Navaja, da pritožbo vlaga zoper sklep v celoti, iz obrazložitve pa je razvidno, da se pritožuje le zoper 2. točko izreka. Uveljavlja absolutno bistveni kršitvi določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zmotno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, da naj sodišče prve stopnje izda novo sodbo (prav sklep), podredno, da zadevo odstopi v reševanje sodišču druge stopnje, ki naj sklep spremeni ali razveljavi ter zadevo vrne v nov postopek.

3. Predlagateljica zatrjuje, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o zaslišanju strank in med samimi listinami in zapisniki. Sodišče ni upoštevalo mnenja Centra za socialno delo X. z dne 9. 4. 2009, pisnega poročila zasebnega vrtca D. z dne 23. 4. 2009, poročila o klinično psihološkem pregledu S. P. z dne 19. 4. 2019, strokovnega mnenja M. B. z dne 4. 4. 2019, izpovedbi predlagateljice, iz katere izhaja separacijska anksioznost A. A., ki je posledica očetovega ravnanja, izpovedi predlagateljice o tem, da je A. A. po februarskem stiku z očetom na smučišču doživljala napade panike, se bala dvigala in smučarskih naprav, imela nočne more in se ponoči zbujala, izpovedi nasprotnega udeleženca M. K. z dne 10. 4. 2009 o tem, da je A. A. rekel, da v življenju lahko kaj pride vmes. Sodišče ni vrednostno ovrednotilo izjave nasprotnega udeleženca, da otrok ni videl, da bi materi pljunil v obraz, ki jo je popravil in rekel, da ni pljunil, in zdravniškega kartona, iz katerega izhaja, da se je zdravstveno stanje A. A. v zadnjem letu bistveno poslabšalo. Sodišče tudi ni upoštevalo zapisnika o sprejemu ustne ovadbe z dne 16. 8. 2019. Ker sodišče teh listin, zapisnikov o zaslišanju strank in samih listin in zapisnikov ni upoštevalo, je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Sodišče je storilo tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. V njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, to so dejstva, iz katerih izhaja ogroženost otroka in nujna potreba po spremembi obsega in dinamike stikov.

5. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da razvoj A. A. s stiki, kot so dogovorjeni s sodno poravnavo, ni ogrožen. Po mnenju predlagateljice je zdrav razvoj A. A. zelo ogrožen, kar izhaja iz mnenja Centra za socialno delo X. z dne 9. 4. 2019, pisnega poročila zasebnega vrtca D. z dne 23. 4. 2001, poročila o klinično psihološkem pregledu S. P. z dne 19. 4. 2019, izvedenskega mnenja M. B. z dne 4. 4. 2019, izpovedi predlagateljice, ki sta jo potrdili vzgojiteljici v vrtcu D., izpovedi nasprotnega udeleženca ter zdravstvenega kartona. Od stikov, kot so dogovorjeni s sodno poravnavo, A. A. nima koristi. Nastaja ji nepopravljiva oziroma nesorazmerno težko popravljiva škoda, nad njo s strani očeta prihaja do psihičnega nasilja, to pa je po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (ZPND) prepovedano. Kadar je nasprotni udeleženec pod vplivom alkohola, ni zmožen kontrolirati svojega obnašanja in postane nasilen, zato se ga predlagateljica boji, strah povzroča tudi A. Pri A. A. nasprotni udeleženec povzroča strah za življenje svoje matere, zato se počuti tudi ogroženo. To je razvidno iz izjav A. A. Nasprotni udeleženec A. A. straši, tega ni zanikal, samo olepšal je. Sodišče ni ugotavljalo, ali oče izvaja psihološko nasilje nad otrokom ali ne. Da je bila doza strahu, ki ga je A. A. prejela od očeta pred zimski počitnicami izjemno močna, pričajo naslednja dejstva: na počitnicah je začela trzati z glavico in gristi nohte, ponoči se je zbujala, kazala je histerični strah pred smučarskimi napravami in dvigalom, materi je povedala, da je tako jokala, da jo je oče stisnil in skoraj zadavil, na smučanju je pokazala najvišjo možno stopnjo separacijske anksioznosti. Da je oče A. A. pred smučanjem ustrahoval, izhaja iz tega, da je rekel, da je 23. 2. 2019 ugotovil, da so šle stvari predaleč. Med staršema se je pred zimskimi počitnicami razvil konflikt, ki ga predlagateljica opisuje. Deklica se boji samo za mamico, za očeta pa ne. Predlagateljica dodaja, da jo je hčer po stiku (od 1. 5. do 5. 5.) spraševala, kdo jo je rodil.

6. S. P., M. B. in Center za socialno delo X. so se opredelili do strukture stikov. Bili so enotnega mnenja, da struktura stikov, kot je dogovorjena, ni v korist A. A. Deklica nima nobenega reda. Zaradi neenakomernega ritma, ki ga predlagateljica podrobno opredeljuje, A. A. nima rutine, saj ne more vedeti, kdaj bo po njo prišel kdo od staršev. Obe strokovnjaki sta povedali, da če se zadeve – obseg stikov ne bodo uredile, se bodo dekličine težave še poglabljale. Psihično zdravje otroka je torej ogroženo do te mere, da je izdaja predlagane začasne odredbe nujno potrebna. V nasprotnem primeru Center za socialno delo ne bi predlagal stikov v zmanjšanem obsegu. Center za socialno delo X. je zaznal ogroženost otroka, sicer ne bi govorili o simptomatiki. Če je sodišče menilo, da predlog CSD ni obrazložen, bi moralo CSD pozvati, da naj svoje mnenje obrazloži.

7. Da ima izvajanje psihičnega nasilja nad A. A. posledice, izhaja iz poročila S. P., iz katerega je razvidno, da ima A. separacijsko anksioznost in psihosomatske simptome oziroma iz mnenja M. B., iz katerega izhaja, da ima A. močno separacijsko anksioznost. Sodišče je glede psihičnega stanja A. nekritično ocenilo izjavo vzgojiteljic, da je hlačke pomazala le trikrat in da se pri njima nikoli ni pokakala v hlačke. Sodišče je tudi neustrezno ovrednotilo izpoved matere.

8. Nadalje je sodišče nepravilno ugotovilo, da bo z zmanjšanjem stikov nasprotnemu udeležencu nastala škoda, saj to ne drži. Nasprotni udeleženec ravnanja usmerja zoper predlagateljico. Septembra 2008 je nagajal in ni želel dati soglasja za vpis A. A. v vrtec v X., sedaj nasprotuje izbiri šole, za katero predlagateljica meni, da je primernejša. Da je imel na naroku rdeče oči, ni posledica osebne prizadetosti, temveč po veliki verjetnosti zlorabe alkohola. Nasprotni udeleženec kljubuje predlagateljici samo zato, da uveljavlja svojo voljo. Sodišče spregleda, da je izvenzakonska skupnost razpadla zaradi psihičnega in fizičnega nasilja s strani nasprotnega udeleženca, zaradi nesposobnosti konstruktivne komunikacije in zaradi zlorabe alkohola. Opazka sodišča, da bi morala predlagateljica z nasprotnim udeležencem komunicirati, je neprimerna.

9. Napačen je zaključek, da A. A. zaradi obsega in načina izvajanja stikov z očetom ni ogrožena. Predlagateljica povzema, da je A. A. ogrožena zaradi izvajanja psihičnega nasilja, saj nasprotni udeleženec v njej vzbuja strah, da bo izgubila mamico, boji se tudi sama zase, zato so se pri njej pojavili separacijska anksioznost, psihosomatski simptomi, tiki, grizenje nohtov in kakanje v hlačke. Obseg in način izvajanja stikov ter neredno obiskovanje vrtca pomenijo nestrukturiran življenjski ritem, to ruši njen občutek varnosti, ki je za zdrav razvoj otroka ključen. V korist A. A. je, da se stiki omejijo ter da se spremeni način izvajanja stikov, sicer bo za A. A. nastala nepopravljiva škoda.

10. Nasprotni udeleženec v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

11. Pritožba ni utemeljena.

12. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno navedlo materialnopravno podlago za izdajo začasne odredbe o odvzemu ali omejitvi pravice do stikov oziroma o načinu izvrševanja stikov. Povzelo je relevantni določbi, 411. člen ZPP ter 272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Pravilno je poudarilo, da je treba upoštevaje sodno prakso pri izdaji začasne odredbe v sporih iz razmerij med starši in otroki upoštevati izključno otrokove koristi, ki naj se z izdajo začasne odredbe zavarujejo. Začasna odredba v teh sporih je nujen ukrep, ki ga je treba izreči takrat, ko se pokaže, da koristi otroka terjajo nujno ukrepanje že tekom postopka, ko se ugotovi, da bi otroku lahko nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda ali da je prišlo do nasilja, ko torej zaradi ogroženosti otroka izhaja nuja, da se začasno uredijo sporna razmerja. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da potrebne okoliščine za izdajo začasne odredbe v spremembi stikov niso izkazane s stopnjo verjetnosti, tudi po oceni sodišča druge stopnje je takšen zaključek pravilen. Sodišče prve stopnje je namreč takšen zaključek sprejelo na podlagi ugotovitve, da je reden in urejen režim stikov že določen z izvršilnim naslovom, da iz pridobljenih poročil ne izhaja, da je treba očetu stike omejiti oziroma določiti stike pod nadzorom ali da stiki ne bi bili A. A. v korist ali da je otrok ogrožen s strani očeta ter da imata starša izredno konflikten odnos. Ker bi z ureditvijo stikov na drug način, kot so določeni s sodno poravnavo z dne 6. 11. 2018 (manj kot pol leta pred izdajo izpodbijanega sklepa), sodišče odločalo v nasprotju z mnenji in poročili, iz katerih ne izhaja, da bi bilo treba stike očetu omejiti, ker bi bil ogrožen zaradi stikov z očetom, je sodišče pravilno zaključilo, da je predlog za izdajo začasne odredbe neutemeljen.

13. Predlagateljica sodišču prve stopnje očita, da je storilo kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar neutemeljeno. V okviru zatrjevane kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP povzema zakonsko določbo, vendar ne navede, v čem naj bi bilo nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o zaslišanju strank in med samimi listinami in zapisniki, dejansko torej kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP vsebinsko ne pojasni. Pri navedeni kršitvi gre namreč za napačno povzemanje vsebine listin in zapisnikov v sodbi, česar predlagateljica ni izkazala in tega tudi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti ni ugotovilo.

14. V okviru kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP predlagateljica navaja, česa sodišče prve stopnje ni upoštevalo, ker ne predstavlja zatrjevane kršitve, očitki pa so neutemeljeni. V postopku izdaje začasne odredbe sodišče pravno relevantna dejstva ugotavlja s stopnjo verjetnosti. Sodišču se ni treba opredeliti do vsakega dokaznega predloga, saj bi izvajanje obsežnih dokaznih predlogov pomenilo zavlačevanje postopka zavarovanja z začasno odredbo. Prav tako sodišču ni treba presoditi celotnih izpovedi, pač pa oceni izvedene dokaze le z vidika pravno odločilnih dejstev za izdajo začasne odredbe, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo in pravilno upoštevalo, da je treba k regulacijskim začasnim odredbam, za kakršno gre v konkretnem primeru, pristopati restriktivno.

15. Tudi očitek, da naj bi sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen, saj so v izpodbijanem sklepu razlogi o odločilnih dejstvih navedeni, drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Sklep sodišča prve stopnje je bilo mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje se je do izvedenih dokazov opredelilo v zadostni meri in drugačne navedbe niso utemeljene. Neutemeljen je tudi očitek v zvezi z naznanitvijo nasprotnega udeleženca glede več kaznivih dejanj v preteklosti, kar je bilo že pred sklenitvijo sodne poravnave z dne 6. 11. 2018. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je namreč CSD X. 19. 4. 2019 zapisal, da mati do takrat ni izražala skrbi in dvoma o tem, da bi oče ustrezno skrbel za otroka.

16. Dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ne drži, da bi napačno zaključilo, da zdrav razvoj A. A. s stiki, kot so dogovorjeni s sodno poravnavo, ni ogrožen. Predlagateljica tudi v pritožbi vztraja, da je zdrav razvoj A. A. z obsegom in načinom izvajanja stikov, kot so bili dogovorjeni v pravdnem postopku P 1443/2018-IV, zelo ogrožen in se sklicuje na listinske dokaze, vendar neutemeljeno. Neutemeljeno navaja, da A. A. od stikov nima koristi in da ji nastaja nepopravljiva oziroma nesorazmerno težko popravljiva škoda ter zatrjuje, da s strani očeta nad A. A. prihaja do psihičnega nasilja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz izvedenih dokazov izhaja, da ima A. A. določene čustvene težave, vendar pa ni verjetno izkazano, da bi bil vzrok tem težavam oče oziroma stiki deklice z očetom. Ugotovilo je namreč, da imata starša zelo konflikten odnos, ki ga ne zmoreta reševati in to ni v korist A. A., pri čemer so konfliktnost njunega odnosa poudarila vsa pridobljena poročila, ki jih je sodišče prve stopnje povzelo v 12. točki obrazložitve in o tem navedlo tudi pravilne razloge.

17. Psihologinja S. P. je tako zaključila, da bodo čustvene težave deklice (separacijska anksioznost, ki je povezana s težavami v prilagajanju na razhod staršev, novo bivalno in vrtčevsko okolje, s čemer je dekličin občutek varnosti pomembno zmanjšan) še naprej vztrajale in se poglabljale, če se starša ne bosta uspela uskladiti glede zagotavljanja predvidljivosti in rutine v skrbi za otroka, torej je neutemeljeno sklicevanje na navedeno psihologinjo v zvezi s trditvami, da struktura stikov, kot je dgovorjena do sedaj, ni v korist A. A. Navedena psihologinja namreč ni ugotovila, da bi težave izvirale iz odnosa A. A. z očetom, temveč so posledica medsebojnega odnosa pravdnih strank in njunega pomanjkljivega usklajevanja. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, so stiki urejeni, reden režim stikov obstaja po sodni poravnavi, vendar se ti ne izvajajo, tako da predlagateljica neutemeljeno navaja, da struktura stikov, kot je dogovorjena, ni v korist A. A. Kot že navedeno, je obseg stikov urejen.

18. Sodišče je nadalje navedlo, da ni uspelo z zadostno stopnjo verjetnosti ugotoviti, da bi bil oče neprimeren za skrb za otroka zaradi prekomernih težav z alkoholom in da bi nad otrokom izvajal psihično in fizično nasilje, pravilne razloge glede tega je navedlo v 19. točki obrazložitve, sprejema jih tudi sodišče druge stopnje. Drugačne pritožbene navedbe o ravnanju nasprotnega udeleženca pod vplivom alkohola in o tem, kako pri A. nasprotni udeleženec povzroča strah za življenje njene matere, niso utemeljene. Sodišče je pravilno zaključilo, da predlagateljica očeta ne vidi tako ogrožujočega za deklico, kot sicer trdi v predlogu. Sodišče je pravilno zaključilo tudi, da ni z verjetnostjo izkazano psihično in fizično nasilje nad otrokom in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

19. Da naj bi oče pred smučanjem A. A. močno ustrahoval, predlagateljica izpeljuje iz obnašanja mld. hčere na zimskih počitnicah (zbujanje ponoči, trzanje z glavo, grizenje nohtov, strah pred smučarskimi napravami in dvigalom, najvišja možna stopnja separacijske anksioznosti). V postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevane okoliščine je sodišče prve stopnje ocenilo in razloge o tem navedlo v 21. in 22. točki obrazložitve. Tudi v tem delu so razlogi pravilni. Sodišče prve stopnje je navedlo razloge tudi glede strahu A. A. pred dvigalom, ki jih je na naroku potrdila tudi predlagateljica. Sodišče je ugotovilo, da je od zimskih počitnic A. A. dejansko bolj zadržana pri igri, potrebuje več spodbude, zjutraj ob vstopu v igralnico joče, vendar je ugotovilo tudi, da ni z zadostno stopnjo verjetnosti izkazano, da bi to stisko otroka povzročil zgolj oče. Glede na dopisovanje predlagateljice in nasprotnega udeleženca glede zimskih počitnic (priloga v spisu A 21) so očitki predlagateljice s prelaganjem krivde na očeta neutemeljeni.

20. Predlagateljica navaja, da se deklica boji samo za mamico, za očeta pa ne. Tudi glede tega je sodišče prve stopnje navedlo pravilne razloge. Ugotovilo je, da je deklica več pri mami, ki stikov z očetom ne dopušča na način, določen v izvršilnem naslovu, in je iz tega razloga deklica na mamo zelo navezana. Deklica in oče sta v času pred razhodom strank preživela veliko časa skupaj, zato je bila A. A. na očeta navezana, kar posledično pomeni, da je zanjo takšno stanje (ko se stiki z očetom ne izvajajo oziroma se ne izvajajo po sodni poravnavi) hudo breme in je njen občutek varnosti porušen, zato je razumljivo, da se za mamico boji.

21. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, sta stranki zelo različni osebnosti in imata posledično različne vzgojne metode. Sodišče je sledilo mnenju psihologinje S. P., da se bosta morala starša uskladiti glede zagotavljanja predvidljivosti in rutine v skrbi za otroka, nekatere od okoliščin pa bodo vedno ostale različne. Predlagateljica ob povedanem neutemeljeno navaja, da stiki niso v korist mld. hčere, ker zaradi očeta nima nobenega reda. Neutemeljen je tudi očitek, da A. A. nima rutine, ker ne more vedeti, kdaj bo po njo prišel kdo od staršev, saj so stiki dogovorjeni s sodno poravnavo in je to deklici tudi mogoče ustrezno pojasniti. Res je psihologinja S. P. navedla, da se bodo dekličine težave poglabljale, če se starša ne bosta uspela uskladiti glede zagotavljanja predvidljivosti in rutine v skrbi za otroka, vendar ni ugotovila, da bi težave izvirale iz odnosa A. A. z očetom, temveč so posledica medsebojnega odnosa pravdnih strank in njunega pomanjkljivega usklajevanja, torej tudi predlagateljice. Očitek, da je zato začasna odredba potrebna iz tega razloga, je prav tako neutemeljen.

22. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo vsebino poročila Centra za socialno delo X. (Enote X.). Poročilo ni navajalo, da stiki otroku ne bi bili v korist oziroma da bi bilo stike z očetom treba zmanjšati oziroma omejiti. CSD je predlagal le zmanjšanje prehodov, takšen predlog bo sodišče upoštevalo pri presoji za končno odločitev v zadevi, medtem ko ogroženosti otroka, zaradi katere bi bilo treba poseči v ureditev stikov že med postopkom z začasno odredbo, CSD ni ugotovil.

23. Kot že navedeno, je sodišče prve stopnje izvedene dokaze ocenilo v zadostni meri za potrebe izdaje začasne odredbe. Kršitve določb postopka tudi ni storilo, ker ni posebej ocenilo poročila M. B., ki je mnenje izdelala enostransko, brez sodelovanja nasprotnega udeleženca. Ustrezno je sodišče ocenilo tudi izjavo vzgojiteljic in ustrezno ovrednotilo izpoved matere in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

24. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je oče čustveno prizadet zaradi trenutnega omejevanja stikov, da mu nastaja določena škoda in da je neutemeljena navedba, da nasprotnemu udeležencu izdana začasna odredba ne bi povzročila nobene škode in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Trditve o obiskovanju dveh vrtcev, dejstvu, da nasprotni udeleženec prvotno ni želel dati soglasja za vpis A. A. v vrtec v X. in o nasprotovanju izbire šole presegajo odločanje o tej začasni odredbi. Na odločitev pa tudi ne more vplivati navedba o vzroku rdečih oči nasprotnega udeleženca na naroku. Predlagateljica zatrjuje, da po veliki verjetnosti zaradi posledice zlorabe alkohola, vendar je to dejstvo ostalo neizkazano.

25. Glede na navedeno je torej sodišče prve stopnje dejansko stanje v zadevi pravilno ugotovilo in je z zavrnitvijo predloga za izdajo začasne odredbe v 2. točki izreka tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

26. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 411
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (1976) - ZZZDR - člen 106

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
27.08.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMxMjAw