<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sklep IV Cp 1622/2018
ECLI:SI:VSLJ:2018:IV.CP.1622.2018

Evidenčna številka:VSL00018913
Datum odločbe:22.08.2018
Senat, sodnik posameznik:dr. Vesna Bergant Rakočević (preds.), Zvone Strajnar (poroč.), Irena Veter
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
Institut:razmerja med starši in otroki - varstvo in vzgoja otroka - stiki - začasna odredba - začasna ureditev stikov - otrokova korist

Jedro

Sodišče sme primernost staršev za vzgojo in varstvo na podlagi predloga za izdajo začasne odredbe presojati šele, če je predlagatelj verjetno izkazal, da je začasna odredba o vzgoji in varstvu potrebna zaradi konkretne ogroženosti koristi otroka, odločitve pa ni mogoče odložiti do popolne razjasnitve stvari po celovito izvedenem dokaznem postopku ob koncu postopka.

Z izdano začasno odredbo je sodišče vzpostavilo položaj, v katerem bo lahko otrok do končne odločitve v zadevi ohranil povezanost z vsakim od staršev, hkrati pa bodo z natančno določitvijo stikov preprečene konfliktne situacije, ki bi ogrožajoče vplivale na otroka, kakršne so se ob prej nejasno določenih stikih že pojavljale. Pritožbeno sodišče dodaja, da bosta morala starša izkazati razumsko sposobnost pri izvrševanju navedene začasne odredbe in da bo njuna zmožnost prilagajanja koristim otroka nedvomno vplivala na vprašanje končne odločitve v tej pravdni zadevi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z začasno odredbo določilo stike mld. A. A. s staršema, in sicer tako, da vsak prvi in tretji teden v mesecu preživi dva dni (ponedeljek in torek) pri očetu, nato dva dni (sreda in četrtek) pri materi in nato vikend (petek, sobota in nedelja) z očetom, vsak drugi in četrti teden v mesecu pa obratno tako, da preživi prva dva dni v tednu pri materi, druga dva dni pri očetu in nato vikend ponovno pri materi. Morebitni odpadli stik zaradi A. bolezni se ne nadomešča. Odločilo je še, da ima v času stika deklice z enim od staršev drugi starš pravico do telefonskega stika z otrokom. Sodišče je določilo tudi stike v času poletnih počitnic in še odločilo, da se za primer kršitve začasne odredbe izreče denarna kazen v višini 500,00 EUR.

2. Tožeča stranka je v vlogi, ki jo je naslovila "ugovor in pritožba", izpodbijala takšno odločitev. Navedla je, da vlaga ugovor zoper ugodilni del sklepa, ki dejansko ne pomeni ugoditve predlogu za izdajo začasne odredbe, poredno pa naj se njena vloga šteje za pritožbo. To vlaga tudi zoper zavrnilni del odločbe o začasni odredbi. Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da se njenemu predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi. Poudarja, da je hči doslej ves čas živela na njenem domu. Na razgovorih na CSD je opozarjala, da so prvotno dogovorjeni stiki od torka do petka in od četrtka do nedelje pri očetu za otroka naporni in preobsežni. CSD je vseskozi deloval izrazito na strani toženca, čeprav za to ni imel nobenih utemeljenih razlogov. Ponovno opozarja na dogodek, ko je oče samovoljno podaljšal stik po katerem je pri otroku opažala stisko in strah pred izgubo matere. Oče svoje zahteve, da otrok polovico časa biva pri njem, postavlja bolj iz vidika svojih želja, kot iz vidika hčerinih potreb. Enaki stiki z obema staršema niso primerni in koristni za otroka, ki še ni dopolnil treh let. Na prvotni dogovor o takšnih stikih je pristala zgolj zaradi očetovega vztrajanja. Stike, kot jih je predlagal CSD, ni predlagal nobeden od staršev. Z zamenjavo bivališča otroka vsake dva dni mu je odvzeta pravica do ustaljenega doma. Tak obseg stikov otrokove potrebe ne utemeljujejo. Ne CSD ne sodišče nista upoštevala njenih navedb, da so tako pogosti stiki za otroka prenaporni in da se kažejo v njegovi stiski in pogrešanju matere. Meni tudi, da je v dani situaciji utemeljen njen predlog, da se ji otrok začasno zaupa v vzgojo in varstvo. V tej starosti otroka stalna prisotnost matere v njegovem življenju predstavlja otrokovo nujno potrebo in željo. Odločitev sodišča, da se določijo ponavljajoči dvodnevni stiki, hkrati pa se zavrne tožničin predlog za zaupanje otroka v vzgojo in varstvo, ni utemeljena z nujnostjo takšnega ukrepanja in zagotavljanje največje koristi otroka. Stalna selitev otroka ne predstavlja stabilnosti doma, ki jo otrok nujno potrebuje za svoj razvoj. Podrejeni režim dvodnevnih stikov tudi ni primeren zato, ker oče opravlja poklic vojaka in dela v turnusih, tudi ponoči, in ima večdnevne odsotnosti zaradi rednih vojaških usposabljanj. Tako toženec otroka v času odsotnosti dejansko prepušča v varstvo svoje matere. Odločitev, da se morebitni odpadli stiki zaradi bolezni hčerke ne nadomeščajo, je nejasna in nerazumljiva. Imela bi smisel, če bi bila deklica dodeljena začasno v varstvo in vzgojo materi. Sicer ni mogoče razumeti, kako bi se odpadli stiki, zaradi bolezni ne nadomeščali. Ob takšni odločitvi bo otrok kljub bolezni izpostavljen dvodnevnemu siljenju na stike k obema staršema, tudi to je razlog, da se odloči o predlagani dodelitvi otroka v začasno vzgojo in varstvo njej. Že doslej je bila ona tista, ki je skrbela in negovala hči v času bolezni. Iz odločitve izhaja, da imajo enakovredne pravice staršev do stikov prednost tudi v primeru otrokove bolezni. S takšno določitvijo stikov je sodišče poseglo v ustavno varovano pravico otroka, saj mu je vzelo dosedanji dom, ki ga je imel. Sodišče tudi ni utemeljeno obrazložilo, zakaj je sledilo mnenju CSD, ki ga je mogoče razumeti kot vsiljen režim, ki ga ni predlagal nihče od staršev. Takšen režim bo med staršema sprožal številne dileme, konflikte in probleme, ki jih zaradi grožnje izreka denarne kazni ne bosta smela razreševati, zlasti v zvezi z ravnanjem z otrokom v času njegove bolezni.

3. Toženec je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Tožnica je pravno sredstvo proti izpodbijanemu sklepu naslovila z "ugovor in pritožba". Navedla je, da vlaga ugovor zoper "ugodilni del sklepa", ki dejansko ne pomeni ugoditve njenemu predlogu za izdajo začasne odredbe in pritožbo, s katero izpodbija odločitev o zavrnitvi njenega predloga za izdajo začasne odredbe, da se ji mladoletna hčerka pravdnih strank zaupa v vzgojo in varstvo. Tožnica vlaga pravno sredstvo zoper tisti del odločitve, s katero njenemu predlogu o omejitvi oz. utesnitvi stikov ni bilo ugodeno. Pravno sredstvo upnika zoper takšno odločitev pa je pritožba (prvi odstavek 9. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ), o teh pa odločajo višja sodišča (35. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ in 1. točka 104. člena Zakona o sodiščih, ZS). Tožničino pravno sredstvo je torej treba obravnavati kot pritožbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da sme sodišče primernost staršev za vzgojo in varstvo na podlagi predloga za izdajo začasne odredbe presojati šele, če je predlagatelj verjetno izkazal, da je začasna odredba o vzgoji in varstvu potrebna zaradi konkretne ogroženosti koristi otroka, odločitve pa ni mogoče odložiti da popolne razjasnitve stvari po celovito izvedenem dokaznem postopku ob koncu postopka. V obravnavani zadevi je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da ogroženosti mladoletne A., zaradi katere bi bilo nujno, da se vprašanje njenega zaupanja v vzgojo in varstvo uredi še pred meritorno odločitvijo sodišča s sodbo, ni. Ker ni bilo zakonsko določenih pogojev (272. člen ZIZ) za vnaprejšen poseg sodišča, je to pravilno zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe v delu, ki se nanaša na zaupanje otroka v varstvo in vzgojo.

7. Hkrati je prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo, ko je začasno uredilo stike mladoletnega otroka s staršema. Starša kot primarna varuha otrokovih koristi morata najti načine, s katerimi bosta pri otroku čimbolj omilila posledice prenehanja njune življenjske skupnosti. Zakon (106. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ZZZDR) zato primarno predpostavlja njuno zmožnost sporazuma pri določitvi stikov, in sicer tako, da bo otrok čimbolj ohranil občutek čustvene navezanosti, povezanosti z obema staršema in občutek medsebojne pripadnosti. Stiki naj torej v čim večji meri ohranjajo odnose, ki obstajajo med starši in otroki, ko živijo skupaj. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da sta se starša dogovarjala o stikih in da so ti potekali tako, da je otrok pri vsakemu od njiju preživel polovico časa. Vendar pa je prišlo zaradi nejasnih pravil o stikih oz. zaradi njihove premalo konkretizirane določitve do zaostrenega odnosa med pravdnima strankama. Center za socialno delo je v svojem mnenju (mnenje z dne 25. 5. 2018) in v izogib konfliktom med staršema predlagal jasno določitev stikov z začasno odredbo do pravnomočnega zaključka sodnega postopka. Svoj predlog je tudi konkretiziral in pri tem menil, da bo z vidika predvidljivosti in konstantnosti stika takšna začasna ureditev stikov v otrokovo korist, saj mu bo omogočala občutek varnosti in preprečevala stisko ob izgubi enega in drugega starša. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da bi ohranjanje nedorečenega izvrševanja stikov lahko okrepilo konflikt med staršema, ki bi lahko vodil do njunih samovoljnih ravnanj, kakršno je bilo toženčevo samovoljno zadržanje otroka na stiku cel teden z namenom, da bi nadoknadil zamujene dni stikov, čeprav to ni bilo med strankama dogovorjeno in zaradi česar je tožnica iskala pomoč pri policiji. Z izdano začasno odredbo je torej sodišče vzpostavilo položaj, v katerem bo lahko otrok do končne odločitve v zadevi ohranil povezanost z vsakim od staršev, hkrati pa bodo z natančno določitvijo stikov preprečene konfliktne situacije, ki bi ogrožajoče vplivale na otroka, kakršne so se ob prej nejasno določenih stikih že pojavljale. Pritožbena trditev tožnice, da tako določeni stiki niso v otrokovo korist oz. da so v nasprotju z otrokovimi potrebami, ni utemeljen, saj je v neposrednem nasprotju s strokovnim mnenjem centra za socialno delo. Da je takšna določitev stikov v otrokovo korist, pa izhaja tudi iz dopolnitve njegovega mnenja, ki ga je sodišče prejelo po vložitvi pritožbe. Pritožbeno sodišče dodaja, da tudi iz poročila vrtca, ki ga obiskuje mld. otrok pravdnih strank, na katerega je v odgovoru na pritožbo opozoril toženec, izhaja, da gre deklica rada k enemu in drugemu staršu in da pri tem ne izkazuje nikakršne stiske.

8. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da toženec zaradi značilnosti njegovega poklica ne more vršiti tako določenih stikov. Je v neposrednem nasprotju z njegovimi navedbami, da lahko delo v turnusih vsakokrat prilagodi stiku s hčerko.

9. Pritožba tudi neutemeljeno izpostavlja nejasnost in nerazumljivost odločitve prvostopenjskega sodišča, da se morebitni odpadli stik zaradi bolezni mladoletne A. ne nadomešča. Nikakor iz navedene odločitve ne izhaja, da naj bi bil otrok kljub bolezni izpostavljen seljenju na stik k drugemu od staršev. Iz odločitve izhaja, da se v primeru, da mladoletna A. zboli, ko je na stiku pri enemu od staršev, stik podaljša do otrokove ozdravitve. Pritožbeno sodišče dodaja, da bosta morala starša izkazati razumsko sposobnost pri izvrševanju navedene začasne odredbe in da bo njuna zmožnost prilagajanja koristim otroka nedvomno vplivala na vprašanje končne odločitve v tej pravdni zadevi.

10. Glede na navedeno je pritožba neutemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 9, 15, 272
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 35
Zakon o sodiščih (1994) - ZS - člen 104, 104-1
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (1976) - ZZZDR - člen 106

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
15.03.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI2NjEz