<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sklep IV Cp 1161/2015
ECLI:SI:VSLJ:2015:IV.CP.1161.2015

Evidenčna številka:VSL0060787
Datum odločbe:13.05.2015
Senat, sodnik posameznik:dr. Vesna Bergant Rakočević (preds.), mag. Matej Čujovič (poroč.), Zvone Strajnar
Področje:DRUŽINSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
Institut:razmerja med starši in otroki - začasna odredba - začasna dodelitev v varstvo in vzgojo - nujnost izdaje začasne odredbe - otrokova korist - stiki med starši in otroki

Jedro

Tožnica je predlagala izdajo začasne odredbe, da se ji mladoletna otroka začasno (do pravnomočne odločitve v tej zadevi) dodelita v vzgojo in varstvo, očetu pa se določijo stiki in se mu naloži plačilo preživnine. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo odločbo Ustavnega sodišča, v kateri je to poudarilo, da imajo začasne odredbe velik neposreden vpliv na končno odločitev, kar lahko močno in trajno prizadene interese obeh staršev in zlasti otroka, zato je treba k njihovemu izdajanju pristopiti restriktivno. To ne pomeni, da take začasne odredbe, kot je predlagana, ni mogoče izdati in da sodišče a priori ni naklonjeno izdajanju tovrstnih začasnih odredb, mora pa predlagatelj, če želi s predlogom uspeti, verjetno izkazati nujnost izdaje take začasne odredbe, ker bi bila sicer ogrožena otrokova korist. Tega tožnica tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni izkazala.

Stiki staršev z otrokoma so po volji staršev dve leti in pol potekali tako, da sta otroka izmenično preživljala po en teden skupaj pri enem od staršev. Tudi ob vložitvi tožbe tožnica ni videla razlogov, da bi se ta režim spremenil takoj in se mu je uprla šele s predlogom za izdajo začasne odredbe, kar pomeni, da sta bila otroka skoraj tri leta podvržena enakemu načinu izvrševanja stikov – teden pri mami in teden pri očetu. Otroka sta rojena leta 2008, kar pomeni, da sta bila maja 2012 (ob razpadu življenjske skupnosti njunih staršev) stara tri leta in pol, nadaljnja tri leta (kar je polovico njunega življenja) pa sta preživela tako, da sta bila teden dni pri očetu teden dni pri mami. Ob tako dolgotrajnem načinu takega izvrševanja stikov se zastavlja vprašanje, ali ga je sploh še možno (s končno odločbo v tem postopku) spremeniti, ne da bi se s tem poseglo v koristi otrok. Na to vprašanje bo moral odgovoriti izvedenec.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagala, da se ji mladoletna otroka A in B začasno (do pravnomočne odločitve v tej zadevi) dodelita v vzgojo in varstvo, očetu pa se določijo stiki in se mu naloži plačilo preživnine.

2. Tožnica v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je predlagana začasna odredba nujna, potrebna za otroka in zanju koristna, pa tudi zato, ker postopek teče prepočasi. Otrokoma v tem stanju, ko stiki potekajo z delitvijo en teden pri vsakem staršu, nastaja huda stiska in breme, kar predstavlja nepopravljivo škodo. Zaradi neurejenega statusa glede vzgoje in varstva ter nezmožnosti dogovarjanja staršev glede vprašanj, ki zadevajo roditeljsko pravico, niso urejeni stik s staršema. V nadaljevanju povzema navedbe, ki jih je podala že v samem predlogu, in kot primer izpostavlja nesoglasje s tožencem glede stikov med zimskimi počitnicami. Meni, da toženec ni sposoben prepoznati potreb otrok in jih temu posledično tudi ni sposoben zadovoljevati, vsaj ne kot rezidentni starš. Začasna odredba je nujno potrebna tudi zaradi režima med počitnicami, saj bi bilo sila neprijetno, če bi otroka tri tedne preživljala najprej z enim, potem pa z drugim staršem. V nadaljevanju navaja, da je začasna odredba potrebna zaradi plačevanja preživnine, ker toženec svojih obveznosti ne izpolnjuje redno. Toženec je neresen in neodgovoren in ne prispeva k preživljanju otrok, sama pa celotnega bremena preživljanja ne zmore, zato je preživljanje otrok ogroženo. Dodaja še, da bi moralo sodišče opraviti narok in na njem izvesti predlagane dokaze, tako pa je zagrešilo vrsto procesnih kršitev. Sklepno graja še mnenje CSD in njegov pomen v postopku ter ponuja svojo razlago odločbe II Ips 682/2007. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek.

3. Toženec je na pritožbo pravočasno odgovoril, podrobno prereka vse pritožbene navedbe, predstavi svojo plat dogodkov z zvezi z zapletom okoli zimskih počitnic in plačevanjem položnic za vrtec ter predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o tožničinem predlogu pravilno izhajalo iz določb ZIZ v zvezi z določbami ZPP, pri tem pa poudarilo korist otrok kot temeljno vodilo za odločanje v družinskopravnih sporih. Ob tem je pravilno izpostavilo odločbo Up-410/01,(1) v kateri je Ustavno sodišče izpostavilo, da imajo začasne odredbe velik neposreden vpliv na končno odločitev, kar lahko močno in trajno prizadene interese obeh staršev in zlasti otroka, zato je treba k njihovemu izdajanju pristopiti restriktivno. To ne pomeni, da take začasne odredbe, kot je predlagana, ni mogoče izdati in da sodišče a priori ni naklonjeno izdajanju tovrstnih začasnih odredb, mora pa predlagatelj, če želi s predlogom uspeti, verjetno izkazati nujnost izdaje take začasne odredbe, ker bi bila sicer ogrožena otrokova korist. Tega tožnica tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni izkazala.

6. Pritožnica v tožbi sama navaja, da je njena življenjska skupnost s tožencem prenehala v maju 2012 in da je režim stikov do vložitve tožbe (8. 9. 2014) potekal tako, da otroka (dvojčka, deček in deklica) izmenično preživita po en teden skupaj pri enem od staršev. V tožbi je navedla, da je tak režim neustrezen, zato predlaga, da se otroka v vzgojo in varstvo dodelita njej, s predlagano začasno odredbo (ki jo je vložila 6. 2. 2015) pa je predlagala, da bi se ji otroka dodelila v vzgojo in varstvo že za čas teka tega postopka, oče pa bi imel v tem času po njenem predlogu stike z otrokoma vsak drugi vikend ter v tednu, ko je vikend stik, še ob sredah popoldne, v tednu, ko vikend stika ni, pa ob torkih in četrtkih popoldan.

7. Že iz trditev tožnice izhaja, da so stiki (tudi po njeni volji) dve leti in pol potekali tako, da sta otroka izmenično preživljala po en teden skupaj pri enem od staršev. Tudi ob vložitvi tožbe tožnica ni videla razlogov, da bi se ta režim spremenil takoj in se mu je uprla šele s predlogom za izdajo začasne odredbe 6. 2. 2015, kar pomeni, da sta bila otroka skoraj tri leta podvržena enakemu načinu izvrševanja stikov – teden pri mami in teden pri očetu. Otroka sta rojena leta 2008 (5. 9. 2008), kar pomeni, da sta bila maja 2012 (ob razpadu življenjske skupnosti njunih staršev) stara tri leta in pol, nadaljnja tri leta (kar je polovico njunega življenja) pa sta preživela tako, da sta bila teden dni pri očetu teden dni pri mami. Za spremembo tovrstnega načina izvrševanja stikov bi morala tožnica, kot pravilno opozarja toženec v odgovoru na pritožbo, izkazati res utemeljene razloge, pa tega ni zmogla. Ob tako dolgotrajnem načinu takega izvrševanja stikov se, kot bo podrobneje obrazloženo spodaj, zastavlja vprašanje, ali ga je sploh še možno spremeniti (ob predpostavki, da bo sodišče pozitivno odločilo o zaupanju v vzgojo in varstvo enemu oziroma drugemu staršu, kar je predmet tožbe oziroma nasprotne tožbe,(2) ne da bi se s tem poseglo v koristi otrok (na kar bo moral v postopku v zvezi s končno odločitvijo odgovoriti že predlagani izvedenec).

8. Tožničine navedbe, da otrokoma režim ne ustreza, da sta zbegana, da ne vesta, kje je njun dom, da se bo toženec zaradi rojstva drugega otroka manj posvečal dvojčkoma, da sta otroka v stiski, podvržena spremembam režima vzgoje, učenja, delanja nalog, upoštevanja pravil itd., se v dokaznem postopku niso potrdile. Ključen za odločitev je zapis o svetovalnem razgovoru CSD z dne 29. 12. 2014 (list. št. 17), v zvezi s katerim mora pritožbeno sodišče glede na pritožbene očitke najprej pojasniti sledeče. Pritožbeno polemiziranje s stališčem sodišča prve stopnje v zvezi z odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 682/2007(3) kaže na njeno popolno nerazumevanje. Bistvo te odločbe je v tem, da je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da ima CSD poseben procesni položaj, ki se zaradi njegovega strokovnega znanja in izkušenj približa položaju sodnega izvedenca. To daje posebno težo mnenju, ki ga v postopku izdela CSD, ne pomeni pa, kot to zmotno tolmači pritožba, da mora CSD pri svojem delu uporabljati enake metode kot izvedenec. Da bi bile te pritožnici neznane, enostavno ne drži, saj iz poročila jasno izhaja, kakšne metode je CSD uporabil (razgovor s tožnico in tožencem ter ločen obisk pri enem in drugem v prisotnosti otrok), tožnica pa je pri njihovi izvedbi sodelovala in bila z njimi sproti seznanjena. Tudi v postopku je imela tožnica vse možnosti, da se do tega dokaza opredeli, zato očitki o obstoju kršitev ZPP in URS niso na mestu.

9. Iz mnenja CSD izhaja, da otrok različni odnosi, pravila in meje ne begajo, ampak ju celo bogatijo, če znotraj različnih družinskih krogov čutita sprejetost. CSD je pri obiskih v obeh družinah zaznal sproščene odnose, sproščena, igriva, zgovorna in aktivna pa sta bila tudi oba otroka. Ob tem pritožbeno sodišče pripominja, da ima toženec prav, ko opozarja, da se dvojnosti pri vzgoji, pravilih, mejah, opravljanju šolskih nalog itd. ne bo mogoče nikdar izogniti, ne glede na to, kakšna bo odločitev. Dvojnost bo zaradi ločitve staršev in prehajanja od enega k drugemu (ne glede na obseg stikov) vselej obstajala, zato tožnica na tem ne more uspešno (z)graditi svojega predloga. Tudi tožničina tožbena teza, da sta otroka zbegana, ker ne vesta, kje je njun dom, zato ga mora sodišče prek odločitve o vzgoji in varstvu določiti, in to pri njej, v dokaznem postopku (zaenkrat) nima opore. Iz mnenja CSD namreč izhaja ravno nasprotno, saj otroka kot svoje primarno okolje dojemata očetov dom, kar sta tudi jasno izrazila. Končno pa se v postopku ni potrdila tožničina navedba, da bo toženec zaradi rojstva novega otroka manj skrbel za dvojčka oziroma da bosta dvojčka zaradi tega kakor koli ogrožena. Iz zapisa CSD izhaja, da se dvojčka sorojenca veselita. Iz spisovnega gradiva ne izhaja nič takega, kar bi vzbujalo dvom, da bo rojstvo toženčevega novega otroka poseglo v njegov odnos do dvojčkov, razen kolikor, kar je vsakomur znano, vsak prihod novega družinskega člana, premeša in na novo vzpostavi razmerja v družini. Sicer pa sta dvojčka tudi v tožničini novi družini izpostavljena bivanju z otroki tožničinega (novega) partnerja, in prav tu je CSD opozoril mamo, naj bo zaradi rivalitete pozorna pri sobivanju B z dvojčicama njenega partnerja.

10. Pritožbene navedbe o potrebnosti izdaje začasne odredbe zaradi toženčevega domnevnega neprispevanja k preživljanju skupnih otrok ne vzdržijo. Enostavno ne drži, da je tožnica edina, ki prispeva k preživljanju skupnih otrok, če pa otroka izmenično preživita teden pri enem teden pri drugem staršu. Toženec je s svojimi nasprotnimi trditvami, kar je ustrezno podkrepil s predloženimi dokazi (priloge B), izpodbil tudi tožničine očitke, da ne plačuje obveznosti za vrtec. Sicer pa četudi bi toženec res ne plačal svojega dela teh obveznost, ob dejstvu, da vsak drug teden preživlja otroka, ko bivata pri njem, ne gre za tako ogroženost otrok, ki bi terjala izdajo začasne odredbe, kot to skuša predstaviti tožnica.

11. Sklepno je treba pritožnici pojasniti, da se začasne odredbe izhajajo po posebnem postopku, prav tako pa že njihovo ime pove, da gre za začasen ukrep, zato narok v teh postopkih v skladu s sodno prakso ni obvezen. Prav tako sodišču v tej fazi postopka ni bilo treba izvesti predlaganega dokaza z zaslišanjem strank, ker dejstva, v zvezi s katerimi je bil predlagan, četudi bi se izkazala za resnična, v obstoječih okoliščinah (tri leta obstoječi ustaljeni način izvajanja stikov) ne utemeljujejo nujnosti izdaje začasne odredbe, brez tega pa začasne odredbe v tovrstnem družinskopravnem sporu ni mogoče izdati.

12. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ potrdilo.

-------------

Op. št. (1): Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 14. 2. 2012.

Op. št. (2): Tudi toženec v nasprotni tožbi predlaga zaupanje v vzgojo in varstvo, vendar, za razliko od tožnice, predlaga ohranitev stikov z mamo v obstoječem obsegu – torej en teden pri njej, en teden pri očetu. Tako je tudi stališče CSD – glej dopis z dne 29. 12. 2014, list. št. 7, zadnji odstavek na hrbtni strani.

Op. št. (3): Odločba Vrhovnega sodišča z dne 8. 11. 2007.


Zveza:

ZPP člen 411.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.07.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDgwODg0