<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba I Cp 1585/2001
ECLI:SI:VSLJ:2001:I.CP.1585.2001

Evidenčna številka:VSL408715
Datum odločbe:06.03.2001
Področje:DRUŽINSKO PRAVO
Institut:razmerja staršev do otrok po razvezi zakonske zveze - varstvo in vzgoja otroka - dodelitev otroka - otrokova želja - preživnina - višina preživnine

Jedro

V primeru, ko starši ne živijo skupaj, je treba pri odločanju o dodelitvi otrok v vzgojo in varstvo enemu izmed roditeljev upoštevati tako (subjektivne) želje otrok, ki so svoje mnenje sposobni izraziti, kot njihove (objektivne) koristi.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica je dolžna tožencu povrniti na 20.875,00 SIT (dvajset tisoč osemstopetinsedemdeset 00/100 tolarjev) odmerjenih stroškov odgovora na pritožbo, v 15 dneh.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zakonska zveza med pravdnima strankama razveže, njuna mladoletna otroka, dne 25.12.1986 rojeni M. in dne 10.2.1989 rojena P. pa se dodelita v vzgojo in varstvo očetu - tožencu. Tožnica je dolžna za preživljanje mladoletnih otrok M. in P. plačevati mesečno preživnino v znesku po 17.000,00 SIT za vsakega otroka (skupaj torej 34.000,00 SIT), in sicer od 1.2.2000 dalje. Preživninsko obveznost je tožnica dolžna izpolniti glede preživninskih zneskov, zapadlih do sodbe, v 15 dneh, v bodoče pa do vsakega 5. dne v mesecu za tekoči mesec, in to v zneskih, določenih s sodbo, do prve uskladitve preživnin z gibanjem življenjskih stroškov in plač, potlej pa v valoriziranih zneskih, določenih po vsakokratnem sklepu o uskladitvi preživnin Vlade RS in Centra za socialno delo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnica v pritožbi zoper odločitev sodišča prve stopnje o dodelitvi otrok in plačevanju preživnine uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja iz 2. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99; v nadaljevanju ZPP). Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje izvesti dokaz s postavitvijo izvedenca - kliničnega psihologa, ki bi ugotovil, kdo od staršev je primernejši roditelj. Za dodelitev otrok tožencu se je sodišče prve stopnje odločilo namreč prvenstveno na podlagi razgovora, ki ga je opravilo z obema otrokoma na podlagi določila 410. člena ZPP. Tudi tožnica verjame, da sta otroka sodišču izpovedala, da želita ostati pri očetu, ne nazadnje je k temu pripomoglo tudi eno leto trajajoče stanje, začasno rešeno z začasno odredbo, vendar je po njenem mnenju jasno, da toženec usmerja oziroma vpliva na izpovedi otrok. Zaradi zavarovanja koristi otrok bi moralo sodišče prve stopnje tako izvesti dokaz z angažiranjem strokovnjaka. Tožnica dodatno navaja, da toženec že sedaj krši svoja zagotovila oziroma izpovedi pred prvostopenjskim sodiščem s tem, da tožnici preprečuje stike z otrokoma. Toženec je otroka v času zadnjega leta in pol pripeljal tožnici le enkrat, nesporno pa si otroka želita stikov z njuno mamo. Ker je iz tako opisanega ravnanja toženca razvidno, da toženec svoje starševske vloge ne uresničuje v korist otrok, je po predlogu pritožnice potrebno izpodbijano sodbo v točki 2 izreka spremenititako, da se oba otroka dodelita v varstvo in vzgojo materi. Nadalje sodišče prve stopnje pri odmeri preživnine ni upoštevalo majhne finančne zmožnosti tožnice in napačno ocenilo, da bo tožnica z zneskom 27.000,00 SIT mesečno zmogla preživeti. Res je sicer tožnica izjavila, da pri njej bivata tudi oba njena sinova, ki ji mesečno prispevata skupaj 50.000,00 SIT, je pa iz njene izpovedi izpadlo, da s tem zneskom tožnica dodatno preskrbuje ne le oba sinova, temveč tudi tričlansko družino enega izmed sinov. Ne drži torej, da tožnica zmore plačevati 34.000,00 SIT brez škode za lastno preživljanje, zato predlaga razveljavitev tega dela odločbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je bila v skladu z določilom prvega odstavka 344. člena ZPP vročena tožencu, ki v odgovoru na pritožbo predlaga potrditev izpodbijanega dela odločbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je pri odločanju o pritožbi drugače presojalo pomen želja otrok, kot tožnica. Otrokove želje imajo po prepričanju tega sodišča v postopku za dodelitev otrok v vzgojo in varstvo odločilen pomen, in sicer predvsem iz razloga, ker gre (na dan zadnje glavne obravnave) za otroka v starosti 12 in 14 let, torej za obdobje, ko začno otroci pripisovati lastni volji odločilen pomen. V drugem odstavku 105. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 14/89; v nadaljevanju ZZZDR) je določeno, da se v primeru, ko starši ne živijo skupaj, upoštevajo otrokove želje, če jih je otrok sposoben izraziti. V 12. členu Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah (Ur.l. SFR-MP, št. 15/90, akt o notifikaciji nasledstva, Ur.l. RS, št. 35/92, MP 9/92) pa je določeno, da države podpisnice jamčijo otroku pravico do izražanja lastnega mnenja, o tehtnosti izraženega mnenja pa se presoja v skladu z otrokovo zrelostjo in starostjo. Ti določbi je v razveznem postopku, ko sodišče odloča o dodelitvi otrok v varstvo in vzgojo, potrebno obravnavati v povezavi z 78. členom ZZZDR, ki izhaja iz koristi otrok (in ki želje otrok ne omenja). Pravilna uporaba materialnega prava zato terja takšen pristop, ki bo upošteval tako subjektivne (želje) kot objektivne (koristi otrok) dejavnike.

Obravnava želja otrok pravdnih strank skupaj z razmerami, v katerih živita, pokaže, da je odločitev sodišča prve stopnje, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, povsem pravilna.

Tožnica v pritožbi zatrjuje, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe ZPP zato, ker ni izvedlo dokaza, ki ga je predlagala tožnica, kasneje pa umaknila, a še vedno vztrajala na tem, da ga sodišče izvede po uradni dolžnosti zaradi koristi otrok. V pravdnem postopku ima res vsaka stranka pravico, da sodišče obravnava, ovrednoti in obrazloženo sprejme ali zavrne njene trditve in stališča, če so postavljena v skladu z določbami pravdnega postopka in če niso očitno pravno nepomembna. Vendar to ne pomeni, da ima pravdna stranka pravico do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Če sodišče razumno oceni, da so nekatera dejstva, ki naj se z dokazi ugotovijo, že dovolj razčiščena, nadaljnjih (predlaganih ali ne) dokazov ni dolžno izvajati. V danem primeru je bilo tudi po prepričanju pritožbenega sodišča že iz izvedenih dokazov mogoče zanesljivo sklepati o obstoju odločilnih dejstev, in zato sodišče prve stopnje dokaznemu predlogu s postavitvijo izvedenca - kliničnega psihologa ni bilo dolžno slediti. Poleg tega pa je tožnica izvedbo tega dokaza onemogočila tudi sama, ker za izvedbo tega dokaza ni založila potrebnih sredstev.

Seveda v postopku zaradi dodelitve otrok v vzgojo in varstvo ni mogoče mimo ravnanja staršev glede tega, koliko eden ali drugi prispevata (ali ne) k omogočanju rednih stikov med otrokom in roditeljem, ki ne živi z otrokom, vendar iz podatkov spisa ne izhaja, kot to zatrjuje tožnica, da ji toženec ne bi hotel omogočiti omenjenih stikov. Iz razgovorov pred Centrom za socialno delo izhaja, da se je bil toženec pripravljen s tožnico pripravljen dogovarjati o stikih z otrokoma, bolj pa je bilo problematično vprašanje, ali otroka morda odklanjata stike z materjo. Tako stanje pa ne more iti v škodo tožencu glede vprašanja o dodelitvi otrok v vzgojo in varstvo.

Ob razvezi zakonske zveze pravdnih strank je sodišče prve stopnje odločilo tudi o preživljanju otrok pravdnih strank, in sicer tako, da je tožnica dolžna za vsakega izmed otrok plačevati mesečno preživnino po 17.000,00 SIT. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je preživnina, ki jo je sodišče prve stopnje naložilo v plačilo tožnici, v skladu s kriteriji iz 79. člena ZZZDR (možnosti vsakega izmed staršev in potrebe otrok). To velja tudi za primer, če sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo 50.000,00 SIT, ki ji tožnica mesečno prejema od svojih dveh starejših (polnoletnih) sinov. Zanju tožnica ni izkazala razloga, iz katerega bi ju morala preživljati. Če jima vseeno kakorkoli pomaga, pa to ne more biti razlog za zmanjšanje višine preživnine za njuna mladoletna otroka, ki se ne moreta preživljati sama brez staršev.

Po povedanem se izkaže, da pritožba tožnice ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v skladu s 353. členom ZPP v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zaradi neuspeha pritožbe mora kriti stroške pritožbenega postopka tožnica, poleg tega pa mora tožencu povrniti stroške odgovora na pritožbo. Slednje je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (Ur.l. RS, št. 7/95; v nadaljevanju OT) ter Zakonom o sodnih taksah (Ur.l. SRS, št. 30/78; v nadaljevanju ZST). Toženec je tako upravičen do povrnitve 125 odvetniških točk za sestavo odgovora na pritožbo, torej 12.500,00 SIT (1. točka tar. št. 16 OT), od tega 19 % DDV znaša 2.375,00 SIT. Skupaj s sodno takso za odgovor na pritožbo 6.000,00 SIT stroški znašajo 20.875,00 SIT.

 


Zveza:

ZZZDR člen 78, 79, 105, 105/2, 78, 79, 105, 105/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy01ODIzNQ==