<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sklep IV Cp 735/2021
ECLI:SI:VSLJ:2021:IV.CP.735.2021

Evidenčna številka:VSL00046176
Datum odločbe:26.05.2021
Senat, sodnik posameznik:Majda Irt (preds.), Zvone Strajnar (poroč.), dr. Vesna Bergant Rakočević
Področje:DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
Institut:odvzem otroka staršem - namestitev otroka v rejniško družino - ukrepi za varstvo koristi otroka - omejitev starševske skrbi - ureditev stikov med starši in otrokom - stiki pod nadzorom strokovnih delavcev - ogroženost otroka - fizično nasilje - varstvo koristi otroka

Jedro

Pritrditi je treba pritožbeni kritiki izpodbijane odločitve, ko sodišče kljub ugotovitvi o obstoju velike bojazni, da bi lahko nasprotna udeleženca otroka s stika odpeljala neznano kam, stikov ni določilo ob nadzoru strokovnih delavcev CSD. Samovoljno odpeljanje otroka neznano kam nedvomno predstavlja ogrozitveno dejanje za otrokove koristi.

Izrek

I. Pritožbi predlagatelja se delno ugodi in se izpodbijani sklep II N 105/2019-133 z dne 4. 12. 2020 v odločitvi o stikih (VI. točka izreka sklepa) spremeni tako, da se v tem delu glasi:

„Stiki med mld. otrokom A. A. in staršema, mld. materjo B. B. in očetom C. C., potekajo vsak drugi teden po tri ure pod nadzorom strokovnih delavcev centra za socialno delo z območja rejniške družine, v katero je otrok nameščen, na kraju, ki ga bo določil predlagatelj.“

II. V preostalem delu se pritožba predlagatelja zoper navedeni sklep in v celoti pritožba drugega nasprotnega udeleženca zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Pritožba drugega nasprotnega udeleženca zoper sklep II N 105/2019-163 z dne 8. 3. 2021 se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom II N 105/2019-133 z dne 4. 12. 2020 sklenilo, da se mld. A. A., roj. ... 2019 odvzame materi – prvi nasprotni udeleženki in očetu – drugemu nasprotnemu udeležencu in se ga namesti v rejniško družino.1 Odločilo je še, da sta udeleženca dolžna plačevati za preživljanje mladoletnega otroka mesečno preživnino, in sicer vsak v znesku 50,00 EUR, da se jima prepove upravljanje in razpolaganje z denarnimi sredstvi otroka na njegovem osebnem računu, da se v tem obsegu nasprotnima udeležencema omeji starševska skrb za otroka, ki se ga postavi pod skrbništvo in se mu imenuje za skrbnika CSD X. Odločilo je še, da je skrbnik dolžan odpreti račun na otrokovo ime, da stiki med mladoletnim otrokom in staršema potekajo vsak drugi teden po tri ure na kraju, ki ga bo določil predlagatelj in da izrečeni ukrep traja tri leta.

2. Predlagatelj je zoper odločitev o stikih vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da se izpodbijani sklep v odločitvi o stikih spremeni tako, da ti potekajo pod nadzorom strokovnih delavcev centra za socialno delo (CSD) z območja, na katerem je tajna lokacija, na kateri je otrok nameščen. Navaja, da bi določitev stika staršev z otrokom brez nadzora strokovnih delavcev CSD ogrozilo otroka, če bi ga nasprotna udeleženca samovoljno odpeljala neznano kam. Doslej se je namreč že večkrat izkazalo, da nasprotna udeleženca ravnata samovoljno, da se ne držita dogovorov in da bi s svojim nepredvidljivim ravnanjem lahko ogrozila otroka, če bi ga v primeru nenadzorovanih stikov samovoljno odpeljala neznano kam. Meni tudi, da so stiki v trajanju treh ur preobsežni. Zato predlaga določitev stikov vsak drugi teden po dve uri.

3. Pritožbo zoper navedeni sklep je vložil tudi drugi nasprotni udeleženec. Navaja, da uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) ter Družinskega zakonika (DZ). Navaja, da odvzem starševske pravice lahko pripelje do močne in nepopravljive posledice za starša in otroka. Ne drži očitek, da je nasilen do prve nasprotne udeleženke in da se vdaja alkoholu. V neutemeljenost navedenih očitkov se sodišče lahko prepriča z vpogledom v sklep o zavrženju kazenske ovadbe, glede očitka o uživanju alkohola pa z vpogledom v alkotest z dne 27. 3. 2020. Navaja, da je bilo za otroka vedno lepo poskrbljeno. Ko je prišel iz zapora, je poiskal in uredil primerne prostore za bivanje. Prijava o nasilju je bila lažna. Tudi očitki, da ponavlja kazniva dejanja niso pravilni, v kar se sodišče lahko prepriča z vpogledom v oprostilne sodbe oziroma sklepa o zavrženju ovadb. Sodnica je potrebovala zaključek o družinskem nasilju zato, da je imela podlago za odvzem otroka. Sodišče je samo zaključilo, da je otrok lepo razvit, da je vesel in nasmejan, na koncu pa sklenilo, da ga je treba odvzeti. Tak zaključek je torej v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi.

4. Predlagatelj je v odgovoru na pritožbo drugega nasprotnega udeleženca navedel, da že ves čas skuša usmerjati starša v ustrezno skrb za otroka, vendar ne sprejemata pomoči, zavračata sodelovanje in se ne držita dogovorov. Izkazano je, da je otrok ogrožen, zato je odločitev sodišča pravilna.

5. Sodišče prve stopnje je s sklepom II N 105/2019-156 z dne 11. 2. 2021 izdalo začasno odredbo, da se mladoletni otrok takoj začasno odvzame udeležencema in da se ga namesti na tajno lokacijo, da se udeležencema začasno odvzame pravica do stikov in da se otroka postavi pod skrbništvo in mu za skrbnika imenuje CSD X. Odločilo je še, da začasna odredba velja do pravnomočnega zaključka sodnega postopka glede izreka ukrepa odvzema otroka. Zoper navedeno odločitev je drugi nasprotni udeleženec vložil ugovor, ki ga je sodišče prve stopnje s sklepom II N 105/2019-163 z dne 8. 3. 2021 zavrnilo.

6. Drugi nasprotni udeleženec je zoper takšno odločitev vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb ZNP-1, DZ in Ustave. Sodišču prve stopnje očita, da ni odgovorilo na njegove navedbe iz ugovora. Sodišča ne zanimajo sodbe oziroma sklepi, iz katerih izhaja, da ne izvaja kaznivih dejanj in uživa alkoholnih pijač ter, da so očitki o družinskem nasilju pavšalne ocene. Kršitve sodišča so tako grobe, da bi moralo pritožbeno sodišče otroka nemudoma vrniti staršema. Ocene sodnice, socialne delavke in policista so pavšalne narave in jim pritožbeno sodišče ne bi smelo slediti. Okoliščine kažejo na pristranskost sodnice sodišča prve stopnje. Delavka CSD je prvi nasprotni udeleženki grozila s takojšnjim odvzemom otroka, če zoper njega ne bo podala obremenilne izjave. Sodišče pri tem ne navede, da se je prva nasprotna udeleženka vrnila na domači naslov v dvanajstih urah od ustrahovanja CSD. Pritožbenemu sodišču predlaga odločitev, da se otroka nemudoma vrne v varno okolje in se mu prekine škodovanje na telesnem in duševnem zdravju ter razvoju.

7. Pritožba predlagatelja zoper sklep II N 105/2019-133 z dne 4. 12. 2020 je delno utemeljena, pritožba drugega nasprotnega udeleženca zoper navedeni sklep in njegova pritožba zoper sklep II N 105/2019-163 z dne 8. 2. 2021 pa nista utemeljeni.

8. Materialnopravno izhodišče odločanja v tej zadevi je v Ustavi Republike Slovenije (Ustava RS). Ta v 54. členu določa pravice in dolžnosti staršev, ki se jim lahko odvzamejo ali omejijo samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon. Z zakonom se odvzamejo ali omejijo takrat, ko svoje pravice in dolžnosti ne izvajajo, oziroma jih ne izvajajo v korist otroka (prvi odstavek 154. člena DZ). Če sodišče ugotovi, da je otrok ogrožen, izreče enega od ukrepov za varstvo koristi otroka. Otrok je ogrožen, če je utrpel, ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju (157. člen DZ). Prvostopenjsko sodišče je v obravnavani zadevi sledilo predlagateljevemu predlogu o izkazanosti tako visoke ogroženosti mladoletnega otroka A. A. (roj. ... 2019), da ga je treba odvzeti staršem. Po 174. členu DZ, sodišče staršem odvzeme otroka in ga namesti k drugi osebi, v rejništvo ali v zavod, če je otrok ogrožen s strani obeh staršev in je mogoče le z odvzemom v zadostni meri zavarovati njegove koristi, hkrati pa okoliščine primera kažejo, da bodo starši po določenem času ponovno prevzeli skrbi za njegovo vzgojo in varstvo.

9. Izpodbijana odločitev temelji na dejanskih ugotovitvah, da je otrokova mati (prva nasprotna udeleženka) še mladoletna, stara komaj 17 let, in sama ni sposobna otrokove vzgoje in varstva. S pomočjo sodne izvedenke psihiatrične stroke je ugotovilo, da otrok ne kaže znakov zanemarjenosti ali ogroženosti, vendar pa je izvedenka opozorila, da se z otrokovo rastjo in razvijanjem večajo njegove potrebe po bolj celovitem in kompleksnem starševskem ravnanju. Za zagotovitev tega pa pri nasprotni udeleženki zaenkrat ni podanih potrebnih potencialov. Tako še ni sposobna prevzeti celovite in samostojne starševske vloge. Res, da drugi nasprotni udeleženec (otrokov oče), v družini prevzema glavno vlogo glede skrbi za otroka, vendar pa je pri tem nezanesljiv, saj je bil že takoj po otrokovem rojstvu na prestajanju zaporne kazni, hkrati pa se zoper njega še vedno vodijo številni kazenski postopki pred različnimi sodišči. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da otrokov oče družino za dan, dva ali tri, kot je tudi sam izpovedal, pušča samo, pri čemer je predlagatelj ob enem od takšnih izostankov nasprotnega udeleženca, na domu družine ugotovil, da je bila prva nasprotna udeleženka z otrokom v hudi stiski zaradi pomanjkanja hrane. Ob tem pa družina nima nikakršne podpore socialne mreže. Ugotovilo je tudi, da se drugi nasprotni udeleženec vozi z avtomobilom brez vozniškega izpita in da s tem ogroža sebe, svojo družino in druge udeležence v prometu. Nasprotna udeleženca tudi nista zmožna prepoznati ravnanj institucij, ki delajo v dobrobit družine, predvsem v dobrobit otroka in izkazujeta nepripravljenost na sodelovanje z njimi. Tako na CSD nista hotela podati niti (osnovnih) informacij o trenutnem prebivališču družine, o tem, kje bosta stanovala, predložiti najemne pogodbe za bivališče, niti pustiti strokovnih delavk CSD v stanovanje na naslovu ..., tako, da CSD (predlagatelj) nima nikakršnega vpogleda v razmere, v katerih otrok živi, in s tem ne potrebnih informacij glede njegovega počutja in ustreznosti skrbi zanj. Obdobje, v katerem predlagatelj dela z družino nasprotnih udeležencev, so zaznamovale številne selitve, otrok, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, pa potrebuje urejene bivanjske razmere v stalnem okolju bivanja ter urejeno dnevno rutino in njegovi starosti potrebno socializacijo, kar mu nasprotna udeleženca ne nudita. Končno, pa se je prvostopenjsko sodišče prepričalo, da drugi nasprotni udeleženec nad mld. prvo nasprotno udeleženko izvaja fizično nasilje. Žrtev nasilja je tudi njun mld. otrok, saj živi v okolju kjer se izvaja nasilje nad drugim družinskim članom in je prisoten pri njegovem izvajanju. Sodišče prve stopnje ni verjelo neprepričljivim trditvam drugega nasprotnega udeleženca, da ni bil nasilen. Nasprotno dokazuje več prijav njegovega nasilja ter modrice in poškodbe prve nasprotne udeleženke, ki je pod velikim vplivom drugega nasprotnega udeleženca in ki ni zmogla prepričljivega pojasnila, kje jih je zadobila. Sklep o zavrženju kazenske ovadbe sam po sebi še ne ovrže ugotovitve sodišča, da je drugi nasprotni udeleženec izvajal nasilje. Sicer pa je v obravnavani zadevi dani predlog za odvzem otroka posledica več okoliščin, ne le nasilja drugega nasprotnega udeleženca.

10. Glede na navedeno in po ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tudi ni mogoče uporabiti drugega, milejšega ukrepa za varstvo koristi otroka (156. člen DZ), saj je prva nasprotna udeleženka namestitev in pomoč v materinskem domu, kjer bi bilo zanjo najbolj optimalno poskrbljeno, da se nauči vseh potrebnih veščin samostojne skrbi za otroka, večkrat samovoljno prekinila. Ker tudi s strani drugega nasprotnega udeleženca ni izkazano, da je zmožen poskrbeti za osnovne otrokove potrebe, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se mladoletni otrok za dobo treh let odvzame obema staršema in se ga namesti v rejniško družino. Pritožba drugega nasprotnega udeleženca zoper odločitev o odvzemu otroka, se tako izkaže za neutemeljeno in jo je bilo treba zavrniti in v tem delu potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku, ZNP-1).

11. Sodišče prve stopnje je sledilo predlogu izvedenke glede časovnega trajanja stika obeh staršev z otrokom, zato je odločilo, da naj se stiki izvajajo vsak drugi teden po tri ure, pri tem pa naj bi kraj izvajanja stikov pred njihovo izvedbo določil predlagatelj in ga pravočasno sporočil nasprotnima udeležencema. Pritrditi je treba predlagateljevi pritožbeni kritiki izpodbijane odločitve, ko sodišče kljub ugotovitvi o obstoju velike bojazni, da bi lahko nasprotna udeleženca otroka s stika odpeljala neznano kam, stikov ni določilo ob nadzoru strokovnih delavcev CSD. Samovoljno odpeljanje otroka neznano kam nedvomno predstavlja ogrozitveno dejanje za otrokove koristi. Pritrditi je zato treba predlagatelju, da je potrebno uvesti stike pod nadzorom, da se prepreči morebitna otrokova ogroženost. V tem delu je bilo zato treba izpodbijano odločitev ustrezno spremeniti (3. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1). Pritožbeno sodišče pa ni sledilo predlagateljevemu predlogu o skrajšanju stikov na dve uri, saj za skrajšanje, ob izvedenkinih ugotovitvah o primernosti tri urnega stika, ni navedel nikakršnih razlogov.

12. Zavrniti pa je bilo treba tudi pritožbo drugega nasprotnega udeleženca zoper odločitev o zavrnitvi njegovega ugovora zoper začasno odredbo, da se staršema mladoletni otrok takoj začasno odvzeme in da se jima začasno (do pravnomočnosti odločitve o ukrepu trajnejšega značaja) odvzame tudi pravica do stikov. Sodišče prve stopnje je izdalo navedeno začasno odredbo po izdaji končnega sklepa o ukrepu trajnejšega značaja odvzema otroka, potem, ko je nastala takšna stopnja otrokove ogroženosti, ki je narekovala takojšnje ukrepanje z nujnim odvzemom otroka (167. člen DZ). Prva nasprotna udeleženka je 5. 2. 2021 po sporu z drugim nasprotnim udeležencem in ko se je zaradi že tretje umetne prekinitve nosečnosti v slabem letu dni oglasila v bolnišnici, naznanila policiji, da drugi nasprotni udeleženec nad njo že ves čas trajanja njune življenjske skupnosti vrši psihično in fizično nasilje, ki si ga doslej ni upala naznaniti. Drugemu nasprotnemu udeležencu je bil istega dne izrečen ukrep prepovedi približevanja prvi nasprotni udeleženki in mld. otroku. Okrožno sodišče v Novem mestu pa je s sklepom z dne 6. 2. 2021 ukrep potrdilo ter njegovo veljavnost podaljšalo za nadaljnjih 15 dni, do 20. 2. 2021. Sodišče je ugotovilo, da drugi nasprotni udeleženec redno uživa alkohol, je nepredvidljiv, vzkipljiv in se fizično izživlja nad prvo nasprotno udeleženko, tako da jo tepe, davi, celo do stanja nezavesti. Nasilje vrši v prisotnosti mladoletnega otroka. Po navedbah prve nasprotne udeleženke pa je bil neposredno nasilen tudi do otroka samega, ko ga je večkrat udaril s kuhalnico. Prva nasprotna udeleženka je bila nastanjena v krizni center, ki pa ga je že istega dne ponoči zapustila in odšla neznano kam, 10. 2. 2020 pa jo je policija z otrokom našla na domu drugega nasprotnega udeleženca. Ob izkazanem nasilju očeta do matere, tudi v prisotnosti dečka in ob nasilju, ki ga tudi neposredno vrši nad otrokom in ob materinem ravnanju, ki izkazuje, da nima uvida v resnost situacije, v kateri se nahaja, da institucionalno pomoč zavrača ter se v omenjeno škodljivo okolje brez ustrezne kritične distance vrača, s čemer izkazuje nezrelost, neodgovorno ravnanje in nezmožnost poskrbeti za koristi mladoletnega otroka, je sodišče pravilno odločilo, da se mladoletnega otroka takoj odvzame staršema in se ga namesti v rejništvo.

13. Glede na navedeno je pritožba drugega nasprotnega udeleženca neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti ter v izpodbijanem delu potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

-------------------------------
1 174. člen Družinskega zakonika (DZ) določa, da sodišče ob ugotovitvi okoliščin, navedenih v navedenem določilu odvzame otroka in ga namesti k drugi osebi, v rejništvo ali v zavod. V 178. členu DZ pa je določeno, da lahko sodišče odloči, da se staršev otroka ne seznani s tem, kam bo otrok nameščen. V tem primeru se izvirnik odločbe z navedbo osebe, h kateri bo otrok nameščen, in z imenovanjem rejnika, druge osebe ali zavoda zapečati, vroča pa se prepis odločbe brez navedbe, kam je otrok nameščen. V obravnavani zadevi je sodišče uporabilo navedeno določbo in v prepisih odločbe navedlo, da je otrok nameščen „na tajno lokacijo“. Po mnenju pritožbenega sodišča je prav, da starši vedo, ali je otrok nameščen k drugi osebi ali v rejništvo ali v zavod, v prepisu odločbe pa se izpusti ime oziroma naslov in druge podatke, ki bi lahko identificirale osebo, rejnika ali zavod.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Družinski zakonik (2017) - DZ - člen 154, 154/1, 156, 157, 171, 174, 178
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 54

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
13.09.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDUwMjA2