<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba III Cp 2811/2015
ECLI:SI:VSLJ:2015:III.CP.2811.2015

Evidenčna številka:VSL0053180
Datum odločbe:09.12.2015
Senat, sodnik posameznik:Polona Marjetič Zemljič (preds.), mag. Matej Čujovič (poroč.), Katarina Marolt Kuret
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:identično dejansko stanje - vezanost pravdnega sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo - kaznivo dejanje pranje denarja - kvalifikatoren element kaznivega dejanja - višina škode

Jedro

Če višina škode, ki jo ugotavlja kazenska sodba, ni objektivni pogoj kaznivosti niti kvalifikatoren element kaznivega dejanja, pravdno sodišče ni vezano na v izreku kazenske sodbe ugotovljeno višino škode. Toda toženec v obravnavani zadevi vtoževani višini škode niti pavšalno ni nasprotoval, zato kljub pravilnemu materialnopravnemu pritožbenemu stališču s pritožbo v tej smeri ne more uspeti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo (I. točka izreka), da je toženec dolžan tožeči stranki plačati 62.542,29 EUR (solidarno s T. T. (sedaj N.), ki je bila pravnomočno obsojena na plačilo 109.329,11 EUR s sodbo III P 542/2014 Okrožnega sodišča v Mariboru) ter 2.735,85 EUR stroškov pravdnega postopka (II. točka izreka).

2. Toženec v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da tožeča stranka tekom postopka v svoji trditveni podlagi ni navedla nobenih pravotvornih dejstev, ki bi opravičevali odškodninsko odgovornost, medtem ko v ponovljenem postopku skuša prvotno trditveno podlago spremeniti z novimi trditvami in dokaznimi predlogi. Nasprotuje odločitvi stališča, da predmetni tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je bilo odločeno v kazenskem postopku s pravnomočno sodbo, saj se izkaže, da je tožeča stranka zaradi poneverjanja denarnih sredstev utemeljevala tožbeni zahtevek na neupravičeni obogatitvi, v kazenski zadevi pa je bil pritožnik obsojen zaradi kaznivega dejanja pranja denarja. Očita nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, češ da sodišče ni ugotovilo, ali je bil toženec obogaten na račun tožeče stranke. Nadalje očita tudi napačno uporabo prava, saj mu, upoštevajoč dejstvo, da ni vedel za manipulacije T. T., ni mogoče očitati naklepa ali malomarnosti pri povzročitvi škode. Predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev sodbe.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni očitek, da tožeča stranka v svoji trditveni podlagi ni navedla nobenih pravotvornih dejstev, ki bi upravičevali odškodninsko odgovornost, in da je svojo trditveno podlago tekom postopka skušala spreminjati/širiti, ni utemeljen. Tožeča stranka je že v tožbi navedla vsa relevantna dejstva glede elementov toženčeve odškodninske odgovornosti. Višje sodišče je ob prvem odločanju v tej zadevi (v svojem razveljavitvenem sklepu) poudarilo, da je že iz dotedanjih navedb mogoče izluščiti trditveno podlago za odškodninsko odgovornost, vendar se prvostopenjsko sodišče s temi trditvami do takrat ni ukvarjalo, ker je izbralo drugo materialnopravno podlago za odločanje, ki pa ni bila pravilna. Ne drži, da bi tožeča stranka po odločitvi pritožbenega sodišča širila svojo trditveno podstat – ta je ostala ista, le sodišče prve stopnje je tokrat ugotavljalo druga dejstva kot prvič, pri čemer se v dokaznem postopku z ugotavljanjem večine sodišču niti ni bilo treba posebej ukvarjati, saj je bila v vmesnem času izdana pravnomočna kazenska obsodilna sodba.

6. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je bil toženec v kazenskem postopku s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I K 18165/2015 z dne 20. 5. 2015 pravnomočno obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja pranja denarja po petem(1) odstavku v zvezi s prvim(2) odstavkom 245. člena KZ-1.

7. Kadar temelji tožbeni zahtevek na identičnem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, je (pravdno) sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen ZPP). Vezanost na kazensko sodbo glede obstoja kaznivega dejanja pomeni vezanost na ugotovljene znake kaznivega dejanja(3), ki jih je v konkretnem primeru treba razbrati iz izreka kazenske sodbe in se glasi: toženec je v času od 28. 2. 2013 do 5. 11. 2013 sprejel, hranil in razpolagal z delom denarja, ki je bil pridobljen s kaznivim dejanjem poneverbe, s tem ko je T. N. dal na razpolago svoj osebni račun št. 0000 – 0000, odprt pri banki X, na katerega je sprejel denar v znesku 62.542,29 EUR, ter ga opral tako, da je iz navedenega računa 28. 2. 2013 in 8. 3. 2013 dvignil skupaj 10.000,00 EUR, za preostali znesek denarja pa je T. N. izročil bančno kartico navedenega računa in ji zaupal PIN številko, na podlagi katerih je T. N. z njegovega računa sama izvedla različna plačila in dvignila 52.542,29 EUR, s čimer je zakril njegov izvor, pri tem pa bi moral in mogel vedeti, da je bil denar pridobljen s kaznivim dejanjem, saj je šlo za nevsakdanja nakazila večjih zneskov denarja, pri tem pa je vedel, da ima T. N. finančne težave.

8. Protipravnost toženčevega opisanega ravnanja, pravno priznana škoda, ki je z njim nastala, in vzročna zveza(4) so elementi odškodninske odgovornosti, glede katerih trditveno in dokazno breme nosi tožeča stranka. Temu je v vsem zadostila. Glede na zgoraj povzeto kazensko obsodilno sodbo, v kateri je bila ugotovljena kazenska odgovornost toženca, je nesprejemljivo njegovo stališče, da mu ni mogoče očitati naklepa ali malomarnosti(5) pri povzročitvi škode, ki je nastala tožeči stranki. Toženec neobstoja kazenske odgovornosti po izdaji pravnomočne kazenske obsodilne sodbe pač ne more več uspešno uveljavljati v pravdnem postopku. Ker se ne more razbremeniti krivde, je sodišče prve stopanje pravilno zaključilo, da je podana njegova odškodninska odgovornost za obravnavani škodni dogodek.

9. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da vezanost pravdnega sodišča na kazensko obsodilno sodbo pomeni vezanost na konkretna dejstva, navedena v samem izreku kazenske sodbe(6), oziroma vezanost na ugotovitev tistih dejstev, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev, da obstaja kaznivo dejanje in kazenska odgovornost(7). Toženec zato ne more uspeti s pritožbeno navedbo, češ da tožbeni zahtevek v pravdi ne temelji na istem historičnem dogodku/istem dejanskem stanju. Prav tako toženec nima prav, da pravdno sodišče ni vezano glede obstoja/nastanka škode: pravdno sodišče je vezano na ugotovitev, da je nastala prepovedana posledica, ki ustreza ugotovljenemu kaznivemu dejanju(8). Drži pa, da višina škode, ki jo ugotavlja kazenska sodba, ni objektivni pogoj kaznivosti niti kvalifikatoren element kaznivega dejanja, zato pravdno sodišče ni vezano na v izreku kazenske sodbe ugotovljeno višino škode(9). Toda toženec vtoževani višini škode (62.542,29 EUR) niti pavšalno ni nasprotoval (prvi odstavek 214. člena ZPP), zato tudi v tej smeri s pritožbo ne more uspeti.

10. Nenazadnje višje sodišče še pojasnjuje, da vprašanje toženčeve obogatitve na račun tožeče stranke v postopku ugotavljanja njegove odškodninske odgovornosti ni pravno odločilno. Ni pomembno, ali je bil toženec zaradi svojega (kaznivega) dejanja obogaten ali ne – dejstvo je, da je tožeči stranki s svojim ravnanjem (so)povzročil škodo in jo mora (v obsegu, v katerem je sodeloval) povrniti.

11. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa sodišče druge stopnje pri preizkusu izpodbijane sodbe ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe zoper sodbo in je njena logična posledica (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

-------------

Op. št. (1): Kdor bi moral in mogel vedeti, da je bil denar ali premoženje pridobljeno s kaznivim dejanjem, pa stori dejanje iz prvega ali tretjega odstavka tega člena, se kaznuje z zaporom do dveh let.

Op. št. (2): Kdor denar ali premoženje, za katero ve, da je bilo pridobljeno s kaznivim dejanjem, sprejme, zamenja, hrani, z njim razpolaga, ga uporabi pri gospodarski dejavnosti ali na drug način, določen z zakonom o preprečevanju pranja denarja, s pranjem zakrije ali poskusi zakriti njegov izvor, se kaznuje z zaporom do petih let.

Op. št. (3): Glej sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 792/2003 z dne 17. 9. 2003 in sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 181/2013 z dne 23. 9. 2013.

Op. št. (4): Tudi ta predstavlja element kaznivega dejanja in je pravdno sodišče vezano. Tako Višje sodišče v sodbi II Cp 310/2015 z dne 15. 4. 2015.

Op. št. (5): V kazenskem postopku je krivdo celo sam priznal.

Op. št. (6): Glej sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2241/2014 z dne 19. 11. 2014.

Op. št. (7): Tako višje sodišče v Ljubljani v sodbi I Cp 2726/2014 z dne 11. 12. 2014. Primerjaj tudi sodbo istega sodišča I Cp 540/2015 z dne 13. 5. 2015.

Op. št. (8): Tako Galič, A., Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, stran 142.

Op. št. (9): Tako tudi Višje sodišče v Ljubljani v sodbi I Cp 178/2015 z dne 24. 3. 2015.


Zveza:

ZPP člen 14, 14/1. OZ člen 131. KZ-1 člen 245, 245/5.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
05.02.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzkwNDAx