<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba in sklep IV Cp 1905/2015
ECLI:SI:VSLJ:2015:IV.CP.1905.2015

Evidenčna številka:VSL0064938
Datum odločbe:13.10.2015
Senat, sodnik posameznik:mag. Matej Čujovič (preds.), Katarina Parazajda (poroč.), Zvone Strajnar
Področje:DRUŽINSKO PRAVO
Institut:zaupanje otroka v vzgojo in varstvo - določitev preživnine - določitev stikov - skupno starševstvo - stikovanje - stroški postopka

Jedro

Sodna praksa predvideva skupno starševstvo samo v primeru sporazuma med staršema.

Sodišče prve stopnje je skrbno uredilo stike med daljšimi in krajšimi počitnicami ter prazniki. V nobenem primeru pa sodišče ne more predvideti prav vsake posebnosti v letnem koledarju, morebitnega podaljšanja praznikov in počitnic, ker te padejo na en ali drugi dan v tednu ter drugih nepredvidljivih dogodkov (bolezni, obiski prijateljev, družinska in druga praznovanja ali celo banalnosti, kot so cestni zastoji ...), ki utegnejo spremeniti otrokov dnevni, tedenski ali drug ritem. Tega tudi ni treba. Stikovanje bo potekalo v največjo korist dečka takrat, ko bosta starša zmogla v takšnih situacijah s pogovorom in medsebojnim popuščanjem doseči dogovore.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka glede preživnine za čas do izdaje sodbe in glede odločitve o pravdnih stroških razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; v drugi alineji II. točke izreka pa se sodba spremeni tako, da je toženec od februarja 2015 dalje dolžan plačevati 350,00 EUR mesečne preživnine, višji tožbeni zahtevek se zavrne.

V preostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sina pravdnih strank, ... rojenega A. zaupalo v varstvo in vzgojo materi in določilo stike med dečkom in tožnikom. Za čas od 22. 2. 2013 do 30. 8. 2014 je sodišče tožniku naložilo, da mora toženki plačati še po 280,00 EUR mesečne preživnine; od 1. 9. 2014 pa je preživnino odmerilo na 380,00 EUR mesečno. Drugačne tožbene zahtevke obeh pravdnih strank je sodišče prve stopnje zavrnilo ter še odločilo, da krijeta vsaka svoje pravdne stroške.

2. Zoper takšno sodbo se pravočasno in iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Ne strinja se z dodelitvijo sina toženki. Tudi izvedenka je opozorila, da za otrokov nadaljnji razvoj ne bi bilo koristno, če bi bil dodeljen le enemu od obeh staršev. Izrecno je zapisala, da bo otrok, če bo dodeljen materi, prikrajšan za očetovo toplino, razumevanje, temperament in osebnostnim lastnostim prilagojene vzgojne vzpodbude, ki mu jih zagotavlja oče, kot tudi za možnost socializacije v družini z več otroki. Izvedenka je izrecno predlagala, naj se A. zaupa v varstvo in vzgojo obema staršema. To predlaga tudi pritožnik. Opozarja, da ne drži, da se pravdni stranki nista vključili v terapijo, in pojasnjuje, da se je sam v terapijo vključil. Ker pa toženka s skupnim starševstvom ne soglaša, hkrati pa ona ni pripravljena na obravnavo pri družinskem terapevtu, tožnik meni, da je ustreznejši roditelj sam, in predlaga, da mu sodišče A. dodeli v varstvo, vzgojo in oskrbo.

Podrejeno predlaga dopolnitev obsega stikov. Moti ga opredelitev, da se stiki končajo v ponedeljek zjutraj, ko tožnik dečka pripelje v šolo, saj v primeru, če praznik pade na ponedeljek, šole v ponedeljek zjutraj ni. Nesmiselno je torej vrniti otroka v šolo. Predlaga tudi natančnejšo določitev režima v primeru neparnega števila dni počitnic.

Pretežni del pritožbe pa se podrobno ukvarja s prisojeno preživnino. Meni, da je odločitev sodišča napačna in ne odraža dejanskih potreb dečka. Opozarja, da je toženka tožbo vložila šele 6. 3. 2013, zato ji preživnina od 22. 2. 2013 ne more pripadati.

Glede preživnine za čas od 22. 2. 2013 do 30. 8. 2014 pritožnik poudarja, da je deček pri očetu med delovnim tednom preživel vsaj dva do tri dni ter v tem času pri njem tudi spal in jedel, pri njem je imel svojo sobo z opremo, oblačila, zdravila, kozmetiko in športno opremo. Vsak drugi vikend od petka do nedelje zvečer je bil pri očetu, pri njem pa preživel tudi prvomajske počitnice ter velik del poletnih počitnic. Le en dan na teden manj je bil pri očetu kot pri materi. V tem času je imel oče stroške s A. Poleg tega je toženka dečka v času poletnih počitnic izpisala iz vrtca, kar v spornem obdobju predstavlja kar štiri mesece. To pomeni, da je sodišče tožnika obremenilo za dodatnih 770,00 EUR stroškov vrtca, ki jih v resnici ni bilo.

Nesporno je, da je tožnik toženki na račun preživljanja od januarja 2013 plačeval po 150,00 EUR mesečno. Glede na vse opisano je nevzdržno, da bi moral zdaj plačati še 8.080,00 EUR zapadle preživnine.

Ker ima A. vse stvari tako pri tožniku kot pri toženki, ugotovitve sodišča prve stopnje pravzaprav pomenijo, da ima skupno 1.200,00 EUR stroškov mesečno. Ker mora pritožnik vse kupiti za tedaj, ko je A. pri njem, mora v obliki preživnine ostalo plačati še enkrat. Glede na to, koliko časa preživi pri očetu, je preživnina previsoka. Poleg tega pritožnik opozarja, da deček ni v ničemer nadpovprečen in da njihovo življenje pred razhodom ni bilo na visoki nogi. Tožnik je bil v času zunajzakonske skupnosti s toženko nekajkrat brez službe, v ... je odšel v poskusu čim več prispevati k družinskemu proračun. To kaže, da kakšnega nadstandarda starša A. nista nudila. Očitno je, da je toženka pred in med postopkom pretirano nakupovala, da bi izkazala višje stroške.

Ni prav, da je sodišče toženki priznalo 1.600,00 EUR letno stroškov ogrevanja, saj je le lastnica dela stanovanjske hiše, strošek pa se nanaša na celotno hišo. Pretirani so tudi ugotovljeni stroški elektrike, saj gre za majhno stanovanje. Pri ugotavljanju razpoložljivih sredstev ene in druge stranke sodišče ni upoštevalo potnih stroškov. Pritožnik v pritožbi natančno analizira, koliko prevozov opravi vsak dan ter na letni ravni, in preračuna, koliko porabi za gorivo, koliko pa znaša amortizacija vozila.

Poleg tega pritožnik opozarja, da je toženka ob razpadu zunajzakonske skupnosti obdržala 45.000,00 EUR skupnih družinskih prihrankov ter vrednostne papirje v vrednosti 25.000,00 EUR, kar potrjuje njeno elektronsko sporočilo s 14. 3. 2007. O tem, da je toženka obdržala prihranke, naj se sodišče prepriča iz njenega elektronskega sporočila, ki ga je poslala tožniku 30. 10. 2012.

Pritožnik še navaja, da toženka zasluži tudi s prodajo stvari na spletnem portalu ... Gre očitno za način dodatnega zaslužka.

Izpodbijana sodba si nasprotuje pri ugotovitvi, koliko so potrebni mesečni stroški za oblačila in obutev, saj sodišče enkrat ugotovi, da 60,00 EUR, drugič pa, da 100,00 EUR.

Pritožniku tudi ni jasno, kako je sodišče lahko zanj, ki prejema 2.000,00 EUR plače, ugotovilo, da mu mesečno ostane preko 2.400,00 EUR. Poleg tega opozarja, da skupaj s soprogo in njeno hčerko biva v vrstni hiši, za katero plačujeta kredit.

Nerazumen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da ima tožnik možnost opravljati popoldansko delo in pridobivati dodatne prihodke. Pritožnik natančno opiše, koliko časa porabi za prevoze v službo in iz službe ter za stike s A. Pojasnjuje, da ob tem časa za dodatno delo nima. Drugače pa meni glede toženke, saj ima veliko časa takrat, ko je A. pri tožniku. Poleg tega je opustila možnost dodatnega izobraževanja v slovenski vojski, ki bi ji omogočilo višje zaslužke.

Glede ugotovitve, da je toženec solastnik stanovanja v ..., opozarja, da je bilo stanovanje prodano več osebam hkrati, investitor pa zaradi tega prestaja zaporno kazen. Poleg tega je stanovanje lahko le skupno premoženje.

Ob razveljavitvi sodbe pritožnik predlaga dodelitev zadeve drugemu sodniku, saj tožnik ocenjuje, da je sodnica, ki je izdala izpodbijano sodbo, na škodo tožnika večkrat izrazila pomanjkanje interesa za raziskavo dejanskega stanja.

Pritožnik še dodaja, da sodišče ni odločilo o njegovem predlogu za izrek denarne kazni s 6. 2. 2015, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Glede pravdnih stroškov pa opozarja, da sodišče v skladu s 413. členom ZPP res o stroških odloči po prostem preudarku, a bi v tej zadevi moralo upoštevati, da je toženka zoper tožnika predlagala tri neuspešne in nepotrebne kaznovalne naloge. Poleg tega je stroške za izvedenca kril le pritožnik. Ta strošek je najvišji strošek in je bil nujen.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe. Navaja, da pritožbene trditve niso utemeljene. Za čas, ko je bil deček izpisan iz vrtca, pojasnjuje, da je bilo treba plačevati tako imenovano rezervacijo. Glede stroškov bivanja pojasnjuje, da je toženka res lastnica polovice hiše, a s A. prebivata v popolnoma ločeni enoti, ki je precej večja od 36 m2, in so stroški takšni, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Glede prihrankov opozarja, da jih je porabila za preživljanje dečka in jih nima več.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Izpodbijana sodba nima nobenih pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njen preizkus. Izrek sodbe je jasen in razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, v obrazložitvi pa so navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in si ne nasprotujejo. To, da sodišče prve stopnje ni odločilo o tožnikovem predlogu za izrek denarne kazni s 6. 2. 2015, ne predstavlja nikakršne pomanjkljivosti sodbe. S sodbo namreč sodišče odloči o zahtevku, ki se nanaša na glavno stvar in stranske terjatve, ne o izvrševanju sklepa o začasni odredbi. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP torej ni bila storjena.

Glede dodelitve dečka v varstvo in v vzgojo

6. Pritožbeno sodišče ne dvomi v ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta oba starša sposobna dobre skrbi za A., da sta oba odgovorna, zavzeta in sinu naklonjena. Sodišče razume pritožnikovo stališče, da bi bilo za dečka najbolj idealno skupno starševanje. A ob tem pritožbeno sodišče tudi nima nobenih pomislekov glede ugotovitev sodišča prve stopnje, da se starša ne zmoreta dogovarjati, da se med postopkom nista zmogla sporazumeti o številnih (manj pomembnih, a za vsakodnevno življenje nujnih) vprašanjih, da na stikih med seboj obračunavata in pri tem žal pozabita na otrokove interese ter ga obremenjujeta. Pritožnik teh zaključkov niti ne izpodbija. Zakon (1. odstavek 105. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih; ZZZDR) in sodna praksa predvidevata skupno starševstvo samo v primeru sporazuma med staršema. Predpostavke skupnega starševstva so: da se roditelja dobro razumeta, da sta sposobna zelo dobre medsebojne komunikacije in da sta se zmožna zelo dobro usklajevati. Le v teh okoliščinah je moč vzpostaviti in ohranjati skupno starševstvo, ki je dejansko v korist otrok. Ničesar od zahtevanega pravdni stranki ne zmoreta. Zaključek sodišča prve stopnje, da v situaciji, ko med roditeljema prihaja do nesporazumov in konfliktov, ni pogojev za skupno starševstvo, je popolnoma pravilen. Skupnega starševstva sodišče poleg tega ni moglo vzpostaviti tudi, ker mu nasprotuje toženka. Tega ne bi moglo niti v primeru ugotovitve, da skupno starševstvo morebiti odklanja iz neutemeljenih razlogov (zato niti niso pravno pomembne pritožbene trditve o tem, kdo se je pripravljen vključiti v družinsko terapijo in kdo ne). Sodišče s sodbo skupnega starševstva roditelju, ki mu nasprotuje, ne more vsiliti (četudi ga priporoči izvedenec psiholog)(1) .

7. Sodišče prve stopnje ni spregledalo, da je tožnik v sinovem življenju zelo pomemben, pa tudi ne njegovih številnih izjemnih darov in nespornih pozitivnih osebnostnih lastnosti. A hkrati ima sodišče prve stopnje prav, da ni mogoče spregledati ugotovitve izvedenke, da je mati za otroka objekt varne navezanosti in stalnica v njegovem življenju, še posebej zato, ker je bil oče skupaj vsaj 12 mesecev dečkovega življenja odsoten. Idealnejša bi bila seveda možnost, da bi sodišče dečka dodelilo obema staršema, vendar dodelitev le očetu prav tako ne pride v poštev, saj bi jo deček doživel kot izgubo matere. Izguba primernega objekta navezanosti (da je to pri A. mati niti za pritožnika ni sporno) pa je huda travmatična izkušnja, ki bi utegnila zelo neugodno vplivati na dečkov osebnostni razvoj. Odločitev sodišča prve stopnje, da A. zaupa v vzgojo in varstvo materi, je torej po prepričanju višjega sodišča pravilna.

Glede stikov

8. Sodišče prve stopnje je stike uredilo izjemno natančno. Vsekakor je najboljši način ureditve v dani situaciji zaenkrat tak, da se starša čim manj srečujeta, tako da oče, kadar je le mogoče, prevzame dečka v šoli in ga vrne v šolo. Sodišče prve stopnje je skrbno uredilo stike med daljšimi in krajšimi počitnicami ter prazniki. V nobenem primeru pa sodišče ne more predvideti prav vsake posebnosti v letnem koledarju, morebitnega podaljšanja praznikov in počitnic, ker te padejo na en ali drugi dan v tednu ter drugih nepredvidljivih dogodkov (bolezni, obiski prijateljev, družinska in druga praznovanja ali celo banalnosti, kot so cestni zastoji ...), ki utegnejo spremeniti otrokov dnevni, tedenski ali drug ritem. Tega tudi ni treba. Stikovanje bo potekalo v največjo korist dečka takrat, ko bosta starša zmogla v takšnih situacijah s pogovorom in medsebojnim popuščanjem doseči dogovore. Višje sodišče zaupa pravdnima strankama, ki sta oba odgovorna in zavzeta roditelja, da bosta, četudi je zdaj to še zelo težko, prej ali slej v tem uspela. Ureditev stikov je že tako izjemno minuciozna, kar včasih ni dobro, saj starša (in kmalu tudi otroka) krni pri naravnem dogovarjanju o toku in ustroju življenja. Bolj nadrobna določitev stikov zaradi tega ne bi bila primerna.

Glede preživnine

9. Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da se sme preživnina za čas pred izdajo sodbe prisoditi le na zahtevo v tožbi ali nasprotni tožbi, in sicer od dneva vložitve zahteve. Če sodišče o tem odloči po uradni dolžnosti, pa od dneva izdaje sodbe.(2)

10. Posebnost v obravnavani zadevi je ta, da sta se ves čas postopka oba starša potegovala za vzgojo in varstvo dečka. Večji del postopka je bil tako osredotočen na dokazovanje koristi otroka v zvezi s tem vprašanjem, poleg tega pa na številne težave s stiki med postopkom. Nobeden od staršev se ni natančneje ukvarjal z vprašanjem preživnine, še posebej ne glede preživnine za čas sodnega postopka. Pritožnik utemeljeno opozarja, da preživnina za nazaj za preživninskega zavezanca praviloma predstavlja izjemno veliko breme. Seveda ni nobenega dvoma, da so starši svoje otroke dolžni preživljati. Vendar mora sodišče prve stopnje za čas sodnega postopka skrbno presoditi, koliko je bilo na tak ali drugačen način že poravnano. Tožniku plačevanje preživnine ni bilo naloženo. Primarno je bil torej dolžan dečka preživljati v okviru svojega gospodinjstva (131. člen ZZZDR), in to je v precejšni meri tudi počel. Poleg tega je plačeval še preživnino. Sodišče prve stopnje bo moralo okoliščine, ki jih pritožnik navede v pritožbi, nanje pa se (tako kot tožnik tudi) toženka prvič odzove v odgovoru na pritožbo, glede na določbo 414. člena ZPP obravnavati. To velja tudi za trditev, da je bil A. v poletnih mesecih vselej izpisan iz vrtca. Stroški rezervacije so namreč, kot je splošno znano, mnogo nižji od popolnega plačila vrtca, prav zaradi tega starši otroke v tem času iz vrtca izpisujejo. Višje sodišče je zato v tem obsegu pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo, zadevo pa vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Glede preživnine od izdaje sodbe dalje

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da A. mesečno za preživljanje porabi približno 560,00 EUR. Tudi višje sodišče se strinja s pritožnikovim stališčem, da je tak znesek pretiran, čeprav zavrača pritožbeni očitek, da je to posledica toženkinega ravnanja, ki da je namenoma pretirano kupovala, da bi prikazala višje stroške. Sodišče potrebe otroka oceni in ne sešteva stroškov po posameznih računih in potrebah, česar v pretežni meri tudi sodišče prve stopnje v tej zadevi ni naredilo. Višje sodišče sprejema ugotovitve, da so A. stroški bivanja približno 130,00 EUR (da bi bili stroški ogrevanja kaj nižji od ugotovljenih, pritožnik tudi v pritožbenem postopku ni uspel dokazati), stroški šolske položnice 73,00 EUR mesečno, stroški šolskih potrebščin 10,00 EUR mesečno, stroški torbe in copat 4,25 EUR mesečno, stroški nogometa okrog 30,00 EUR mesečno, stroški Fitka 25,00 EUR mesečno, stroški športne opreme (smučanje, rolanje, kolo) 9,00 EUR mesečno, stroški prehrane 105,00 EUR in stroški rojstnodnevnega praznovanja 16,00 EUR mesečno. Po drugi strani pa je višje sodišče prepričano, da deček A. starosti ne porabi mesečno 100,00 EUR za obleko in obutev, nedvomno zadošča 80,00 EUR, kljub temu da gre za obdobje, ko otroci hitro rastejo. Poleg tega je višje sodišče prepričano, da stroški kozmetike dečka te starosti, četudi ima težave z alergijo, ne presežejo 20,00 EUR mesečno. Višje sodišče je torej prepričano, da za A. preživljanje zadošča 500,00 EUR mesečno. Strošek je morda malo višji kot pri nekaterih drugih otrocih, ker se A. ukvarja s številnimi športi in dejavnostmi, k čemur ga spodbujata oba roditelja, nikakor pa pretirano ne odstopa. Opisane potrebe nedvomno predstavljajo življenjski standard dečka, kakršnega je bil deležen do razpada življenjske skupnosti staršev, kar je videti že iz trditev in dokazov obeh strank o dečkovih sposobnostih, udejstvovanju, tudi aspiracijah staršev. Zgolj zaradi razpada življenjske skupnosti ni razlogov, da bi se življenjski standard spremenil, razen če bi bila to posledica znižanja življenjskega standarda (enega ali obeh) staršev, do česar pa v obravnavani zadevi ni prišlo.

12. To, da se starša ne zmoreta dogovoriti o skupnem nakupu in uporabi potrebščin za dečka, zaradi česar ima pri vsakem vse (ne)potrebne stvari, na ugotovitev dečkovih potreb ne vpliva, preživninske obveznosti pritožnika pa tudi ne more zniževati. Nepotrebne nakupe bosta lahko starša preprosto omejila s prepotrebnim dogovorom in sodelovanjem pri starševanju.

13. Glede preživninskih zmožnosti staršev višje sodišče ocenjuje, da je realna ocena sodišča prve stopnje, da so tožnikove zmožnosti boljše in da mora zato on pokriti 70 % dečkovih potreb, mati pa 30 %. Ugotovitev o tožnikovih prejemkih v izpodbijani sodbi ni obremenjena z bistveno kršitvijo iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Res je sam izpovedal, da prejema 2.000,00 EUR mesečno, sodišče prve stopnje pa je jasno obrazložilo, da prejema še delovno uspešnost, regres, in božičnico. Višje sodišče torej sprejema zaključek sodišča prve stopnje, ki mu pritožnik opredeljeno ne nasprotuje, da z vsemi dodatki skupaj prejema približno 2.500,00 EUR mesečno in živi s partnerko, ki mesečno zasluži približno 1.600,00 EUR, toženka pa zasluži 1.060,00 EUR mesečno. Takšne zmožnosti pravdnih strank tudi po prepričanju višjega sodišča utemeljujejo razdelitev preživninskih potreb v zgoraj začrtanem razmerju. Vse ostale ugotovitve sodišča prve stopnje o premoženju pravdnih strank, glede na to, da to na nobeni strani ni takšno, da bi pravkar obrazloženo razmerje spremenilo v korist enega ali drugega, niso odločilne. Višje sodišče soglaša s stališčem, da je v času trajanja izvenzakonske skupnosti pridobljeno premoženje, skupno premoženje, okoliščina, da ga starša (še) nista razdelila, pa v nobenem primeru ne more iti v škodo preživljanja otroka. Glede trditev o tem, da je toženka obdržala družinske prihranke, višje sodišče še pojasnjuje, da pritožnik niti ne trdi, da bi jih še imela.

14. Glede na to, koliko mesečno zasluži pritožnik, bo nedvomno zmogel plačevati 350,00 EUR mesečne preživnine za mladoletnega sina, zato njegove trditve o tem, koliko stroškov ima s prevozi, kreditom in ostalim (nič od tega nima prednosti pred preživninsko obveznostjo do mladoletnega otroka), na odločitev o preživnini ne morejo vplivati. Enako in iz istih razlogov velja tudi za trditve (in ugotovitve sodišča prve stopnje) o tem, ali in koliko lahko kateri od staršev še dodatno zasluži.

15. Obseg očetovih stikov je sodišče prve stopnje pri razporeditvi preživninske obveznosti ustrezno upoštevalo. Ta, četudi so stiki obsežni, tudi ni povsem tak, kot ga predstavlja pritožnik, saj ne drži, da je deček z vsakim od staršev približno enako dolgo. Pritožnik spregleda, da deček med šolskim tednom vselej prespi pri materi, kar je povezano z večjimi stroški, med tem ko pri njem preživi dva ali tri popoldneve.

Odločitev višjega sodišča in podlaga zanjo

16. Višje sodišče je torej, kot je bilo zgoraj obrazloženo, tožnikovi pritožbi ugodilo in sodbo glede preživnine za čas od 22. 2. 2013 do izdaje sodbe razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev v tem delu temelji na določbi 355. člena v zvezi s 414. členom ZPP. Napotki za nadaljnje delo so v 9. in 10. točki obrazložitve. Pritožbi glede preživnine za čas od izdaje sodbe dalje je višje sodišče v skladu s peto alinejo 358. člena ZPP ugodilo tako, da je preživnino znižalo na 350,00 EUR mesečno. V preostalem pa pritožba ni utemeljena in jo je v skladu s 353. členom ZPP višje sodišče zavrnilo.

17. V dosedanjem postopku ni bilo opaziti ravnanja sodišča, ki bi ogrožalo učinkovit potek sojenja, tudi ni zaznati ravnanja, ki bi vzbujalo kakšne pomisleke o sodniški nepristranskosti. Pritožbeno sodišče torej v ravnanju sodišča prve stopnje, kljub nasprotnemu prepričanju pritožnika, ni našlo razlogov za ravnanje po 356. členu ZPP.

Še o stroških

18. Višje sodišče je razveljavilo tudi odločitev o pravdnih stroških, kar je sicer posledica delne razveljavitve sodbe, ob tem pa še opozarja, da sodišče v skladu z določbo 413. člena ZPP o stroških postopka v sporih iz razmerij med starši in otroci res odloči po prostem preudarku. Pogosta je odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, ker gre za postopek v korist otrok. Vendar pritožnik utemeljeno opozarja, da so stroški izvedenca pravzaprav neke vrste skupni stroški in ne bi bilo prav, da bi jih v celoti kril eden od udeležencev postopka. To bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati, ko bo po ponovni presoji preživnine za čas postopka odločalo še o pravdnih stroških.

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu z določbo 4. in 3. odstavka 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

20. Na ostale od obsežnih pritožbenih navedb višje sodišče ne odgovarja, saj niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): Tako tudi: odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 1256/2008.

Op. št. (2): Tako Vrhovno sodišče RS v odločbi II Ips 860/2008.


Zveza:

ZZZDR člen 105, 105/1, 131. ZPP člen 413.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
14.12.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzg4MTQ4