<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sklep IV Cp 98/2021
ECLI:SI:VSLJ:2021:IV.CP.98.2021

Evidenčna številka:VSL00047494
Datum odločbe:19.05.2021
Senat, sodnik posameznik:dr. Vesna Bergant Rakočević (preds.), Zvone Strajnar (poroč.), Majda Irt
Področje:DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO PRAVO ČLOVEKOVIH PRAVIC - NEPRAVDNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
Institut:spori iz razmerja med starši in otroki - pravice in dolžnosti staršev - varstvo in vzgoja mladoletnega otroka - skupno varstvo in vzgoja otroka - stiki med otrokom in staršema - starševska skrb - korist mladoletnega otroka - Konvencija ZN o otrokovih pravicah - šolanje - sklenitev sodne poravnave - nasprotni udeleženci - načelo ne bis in idem - bistveni vpliv na razvoj otroka - preživninska obveznost staršev - določitev preživnine - materialne zmožnosti staršev - potrebe preživninskega upravičenca

Jedro

Z vidika pravic staršev bi bilo najprimerneje, da za otroka vselej skrbijo in izvršujejo svoje pravice skupaj, tudi če živijo ločeno. Te pravice se lahko omejijo samo iz razlogov, ki jih narekuje otrokova korist. Z vidika otrokove koristi pa velja kot izhodišče, da varstvo in vzgoja potekata tako, kot da bi bila življenjska skupnost staršev še vedno vzpostavljena.

Zaključek prvostopenjskega sodišča, da otrokova starša nista zmožna takšne stopnje dogovarjanja, da bi sodišče lahko ugodilo očetovemu predlogu za skupno starševstvo, saj na naroku za glavno obravnavo kljub poskusom nista bila sposobna doseči sporazumne rešitve, ne zadošča za zavrnitev možnosti določitve skupnega varstva in vzgoje.

Izpodbijani sklep ne vsebuje nikakršnih razlogov, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da so preživninske zmožnosti predlagateljice slabše. Določitev preživnine je odvisna od preživninskih zmožnosti preživninskih zavezancev in ne od njunega trenutnega premoženjskega stanja. Pri presoji zmožnosti udeležencev imata oba enako izhodišče: oba sta mlada, očitno delazmožna in z enako stopnjo izobrazbe. Vsak od njiju ima tudi breme preživljanja še enega otroka iz življenjske skupnosti z drugim partnerjem.

Izrek

I. Pritožbi predlagateljice zoper odločitev v II. točki izreka izpodbijanega sklepa se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v tem delu razveljavi.

II. Pritožbi nasprotnega udeleženca zoper odločitev o zaupanju otroka v vzgojo in varstvo (I. točka izreka izpodbijanega sklepa) in stikih (III. točka izreka izpodbijanega sklepa) se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se mladoletni otrok udeležencev A. A., rojen ... 2014, EMŠO: ..., zaupa v njuno skupno vzgojo in varstvo, navedeni točki izreka pa se doda nov odstavek, ki se glasi:

„Skupna vzgoja in varstvo mld. otroka udeležencev se izvršuje tako, da otrok v tednu, ko ima oče razporejen delavnik na štiri dni, preživi pri njem preostale tri dni in štiri dni pri materi, v tednu, ko ima oče razporejen delavnik na tri dni pa preživi pri njem preostale štiri dni in tri dni pri materi.

Mld. otrok A. A. počitnice med šolskim letom preživlja s staršema izmenjaje ter z vsakim polovico časa med poletnimi počitnicami;“

odločitev v III. točki izreka izpodbijanega sklepa (odločitev o stikih) pa se razveljavi.

III. Pritožbama udeležencev zoper odločitev o preživnini (IV. točka izreka izpodbijanega sklepa) in pritožbi nasprotnega udeleženca zoper stroškovno odločitev (VI. točka izreka izpodbijanega sklepa) se ugodi in se izpodbijani sklep v tem delu razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

IV. V preostalem delu se pritožbi udeležencev zavrneta in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se mladoletni otrok udeležencev A. A., rojen ... 2014, zaupa v vzgojo in varstvo materi (tč. I izreka sklepa), da ostane vpisan v osnovno šolo, ki jo trenutno obiskuje (tč. II izreka sklepa), da potekajo stiki med njim in nasprotnim udeležencem - očetom v tednih, ko ima oče delavnik razporejen na tri dni med tednom, tako da potekajo ostala dva dneva med tednom, ob tednih, ko ima oče delavnik razporejen na dva dneva med tednom, pa potekajo ostale tri dni med tednom, vsakič s prenočitvijo otroka pri očetu (tč. III izreka sklepa). Glede izvrševanja stikov je še odločilo, da potekajo tako, da oče otroka prevzame v šoli po pouku in ga ob koncu stika do 19. ure pripelje k materi. Odločilo je še, da stiki potekajo tudi vsak drugi torek tedna takrat, ko je oče dela prost, da se stik ob koncu tedna zgolj podaljša, če je imel oče med tednom stik z otrokom tudi v petek, če pa ni imel stika v petek, oče prevzame otroka v soboto ob 9. uri pri materi in ga materi pripelje do 19. ure v nedeljo. Odločilo je še, da ima oče stike z otrokom tudi v času vsakih drugih šolskih počitnic ter polovico časa med poletnimi počitnicami. Sodišče prve stopnje je še odločilo, da je nasprotni udeleženec dolžan za preživljanje mladoletnega otroka od 1. 4. 2020 dalje plačevati mesečno preživnino v višini 100 EUR (tč. IV izreka sklepa), da se drugačen predlog predlagateljice zavrne (tč. V. izreka sklepa) in da vsak udeleženec sam krije svoje stroške postopka (tč. VI. izreka sklepa) .

2. Udeleženca sta zoper prvostopenjsko odločitev vložila pravočasni pritožbi. Oba izpodbijata odločitev o določitvi stikov in določitvi preživnine. Predlagateljica izpodbija še odločitev, da naj otrok ostane vpisan v osnovno šolo, ki jo trenutno obiskuje, nasprotni udeleženec pa odločitev, da naj se otrok zaupa v vzgojo in varstvo predlagateljici in stroškovno odločitev. Oba v pritožbi uveljavljata pritožbene razloge bistvenih kršitev postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava.

3. Predlagateljica v pritožbi navaja, da določitev kraja šolanja sploh ni bil del njenega predloga, ampak o tem vprašanju teče postopek pred sodiščem pod opr. št. II N 000/2020, o katerem sodišče še ni odločilo in je razpisan narok. Glede stikov je sodišče odločilo povsem mimo predloga obeh strank. Navedlo je, da je sledilo mnenju CSD, da je otroku v največjo korist, če njegovi stiki s staršema potekajo tako, kot so potekali doslej. Takšna ureditev za predlagateljico ni sprejemljiva. Ko je bila še brezposelna, se je v tistem času res lahko v celoti prilagajala željam in potrebam nasprotnega udeleženca, odkar pa je dobila zaposlitev, pa je bil to vedno večji problem. Vsak od staršev bo imel svoj urnik dela in je nepravično, da se je zgolj ona dolžna prilagajati urniku dela nasprotnega udeleženca. Težko je našla zaposlitev, pa še to le za polovični delovni čas, ob tako določenih stikih pa zaposlitve za polni delovni čas sploh ne bo dobila. Nepravilna pa je tudi odločitev sodišča o določitvi višine preživnine. Sodišče je pravilno povzelo mesečne stroške otroka pri materi in očetu, ne pa tudi njunih preživninskih zmožnosti, zato je njuno preživninsko breme napačno porazdelilo. Nasprotni udeleženec ima znatno boljši premoženjski položaj od nje, zato je njegov prispevek v višini 100 EUR mesečno bistveno prenizek. Predlaga, da se ugotovljeni stroški za preživljanje mladoletnega otroka med oba starša porazdelijo tako, da sama krije 150 EUR preživninskih stroškov, nasprotni udeleženec pa 230 EUR. Opozarja, da njen mesečni dohodek znaša 366,53 EUR, dohodek nasprotnega udeleženca pa najmanj 1.000 EUR mesečno, poleg tega ima avto višjega cenovnega razreda. Prihodki nasprotnega udeleženca so še znatno višji, saj je v času, ko sta s predlagateljico še živela skupaj, precejšnji del svojih mesečnih prihodkov dobil z napitninami oziroma plačili na roke. Preživninski zavezanec je dolžan svoje obveznosti izpolnjevati v denarju, saj med udeležencema ni bil sklenjen nikakršen dogovor o drugačnem pokrivanju preživninskih potreb otroka.

4. Nasprotni udeleženec s pritožbo predlaga spremembo izpodbijanega sklepa, podredno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Opozarja, da je bil po predlogu obeh strank že v letu 2019 sprožen postopek zaradi zaupanja otroka v vzgojo in varstvo, določitve stikov in preživnine, ki je tekel pod opr. št. I N 000/2019. Tekom postopka je nasprotni udeleženec spremenil svoj predlog tako, da je uveljavljal, da se mladoletni otrok zaupa v vzgojo in varstvo njemu in predlagal določitev stika otroka z materjo in plačilo preživnine. Postopek v tej zadevi pa se je začel po predlogu matere, zato bi moralo sodišče oba postopka združiti. Ne drži navedba sodišča prve stopnje, da naj bi bil postopek I N 000/2019 ustavljen s sklepom z dne 1. 7. 2020. Tak sklep nasprotnemu udeležencu niti njegovi pooblaščenki ni bil vročen in mu njegov obstoj ni znan. Zaradi napačnega izhodišča, da je bil postopek opr. št. I N 000/2019 pravnomočno ustavljen, sodišče zmotno ni združilo obeh postopkov in predlogov enotno obravnavalo. Ne sprejema zaključka sodišča prve stopnje, da bo koris A. A. otroka zadoščeno v največji meri, če bo otrok dodeljen v vzgojo in varstvo materi, kot je bilo odločeno z izpodbijanim sklepom. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pretežno utemeljilo na mnenju CSD Gorenjska iz časa, ko je bila med staršema prisotna še visoka stopnja konflikta, ki pa se je v poletju 2020 v precejšnji meri polegel. V postopek ni pritegnilo izvedenca kliničnega psihologa, za kar se je nasprotni udeleženec zavzemal že v odgovoru na predlog. Mnenje CSD z dne 2. 7. 2020 mu tudi ni bilo vročeno. Če mnenje CSD ne vsebuje ocene psiholoških, razvojnih, socialnih značilnosti ter ocene psihosocialnega funkcioniranja otrok in roditeljev, ne more nadomestiti mnenja izvedenca kliničnega psihologa. Meni tudi, da pred CSD ni bil obravnavan enakopravno. Odločitve zato ni mogoče utemeljiti na mnenju CSD tudi zaradi njegovega nestrokovnega, pristranskega in neprimernega postopanja. Tudi okoliščina, da sta udeleženca v preteklosti soglašala, da se mladoletni otrok zaupa v vzgojo in varstvo materi, ne more služiti kot podlaga za izpodbijano odločitev. CSD in sodišče nista posvetila nobene pozornosti opozorilom nasprotnega udeleženca, da je predlagateljica z otrokom pogostoma manipulirala in ga celo ščuvala proti očetu in njegovim bližnjim, kar je pri otroku izzvalo veliko stisko. Ne CSD ne sodišče se v izpodbijanem sklepu ni kritično opredelilo do njegovih navedb v zvezi z vplivom materinih številnih selitev in menjavanja partnerjev na mladoletnega otroka, da otrok pri materi neredno je, da ga je prevzel v strganih ali premajhnih oblačilih ali v istih oblačilih, kot ga je dan prej oblečenega peljal v vrtec in da je bila predlagateljica od rojstva mladoletnega otroka nezaposlena. Sodišče prve stopnje je ob odsotnosti vsakršnega razloga, ki bi bil proti dodelitvi otroka v varstvo in vzgojo očetu, otroka dodelilo v varstvo in vzgojo materi in ne očetu oziroma vsaj odločilo o skupnem starševstvu, kar je nedopustno. Po logiki, ki sledi iz stališča sodišča prve stopnje, bi bilo skupno starševstvo rezervirano le za primere, ko bi starši o tem sklenili sodno poravnavo, česar pa Družinski zakonik ne določa in tak tudi ni bil namen zakonodajalca. Če je bilo skladno z Zakonom o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ZZZDR) skupno starševstvo še pogojeno s soglasjem obeh staršev, pa po Družinskem zakoniku (DZ) ni več in lahko sodišče odloči, da se otrok dodeli v varstvo in vzgojo obema staršema, tudi če o tem ni soglasja staršev. Utemeljevanje, da skupno starševstvo ni primerno, če starša glede šolanja otroka ne najdeta skupnega jezika, ni na mestu. V primeru skupnega starševstva sta se starša bolj primorana usklajevati, se poslušati in slišati ter tehtati morebiti različne vzgojne prijeme, vendar za otroka to kvečjemu pomeni, da ga bosta lahko sooblikovala oba starša, ne le eden od njiju. Neustrezno je tudi opiranje odločitve na mnenje dr. B. B. Odločitev glede stikov je za nasprotnega udeleženca sporna v delu, ko je sodišče stike na dan v tednu, ko nasprotni udeleženec naslednji dan dela, omejilo na čas do 19. ure, namesto do jutra tistega dne, ko nasprotni udeleženec nastopi delo. Dan, ko nasprotni udeleženec dela, se njegov delavnik prične ob 12. uri. Glede na potek obstoječih stikov ni nobenega razloga, da bi nasprotni udeleženec dan preden nastopi delovno obveznost med tednom, otroka vračal zvečer ob 19. uri, saj ga lahko enako kot doslej zjutraj pelje v šolo oziroma sedaj k materi. Razlogi izpodbijanega sklepa v zvezi s preživnino so nejasni in odločitve v tem delu ni mogoče preizkusiti, kar kaže na bistveno kršitev določb postopka. Otrok pri vsakem od staršev preživi polovico meseca, kar pomeni, da v okviru lastnega gospodinjstva vsak od staršev enakovredno zadovoljuje otrokove bivanjske potrebe, potrebe po hrani, higieni, razvedrilu, prav tako je bilo med strankama nesporno, da vsak od staršev skrbi za obleko in obutev otroka v času, ko je ta pri njem. V nadaljevanju izpodbija ugotovite o nekaterih stroških, kot npr. stroških stanovanja pri nasprotnem udeležencu in stroških, ki jih je imela predlagateljica z otrokovim vstopom v šolo. Mladoletni otrok tudi nima nobene izvenšolske dejavnosti, saj nogometa ne igra več od spomladi. Ni jasna podlaga za odločitev, da mora nasprotni udeleženec plačati preživnino za mld. A. A. v znesku 100 EUR mesečno, saj enakovredno pol meseca v svojem gospodinjstvu zadovoljuje otrokove potrebe. Edini strošek, ki nastaja izven gospodinjstva, je strošek šole, ki znaša od 20 do 30 EUR mesečno. Preživnina v znesku 100 EUR zato ni razumna, saj pomeni, da razlika 85 EUR dejansko ne bo šla za kritje otrokovih potreb. Sodišče izhaja iz ugotovitve, da je nasprotni udeleženec v materialnem pogledu v mnogo boljšem položaju predlagateljice, kar pa ni res. Od 4. 4. 2020 do 10. 9. 2020 je bil brez zaposlitve in prejemnik denarnega nadomestila v znesku 680 EUR, od takrat dalje pa mesečno zasluži približno 1.000 EUR. Predlagateljica tudi ni z ničemer izkazala, da si prizadeva najti redno zaposlitev za poln delovni čas.

5. Vsak od udeležencev je vložil odgovor na pritožbo nasprotnika in predlagal njeno zavrnitev.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je glede očitka nasprotnega udeleženca, da glede obravnavane problematike pred Okrožnim sodiščem v Kranju tečeta dva postopka, vpogledalo v zadevo I N 000/2019 navedenega sodišča. Iz podatkov spisa v navedeni zadevi izhaja, da sta udeleženca predlagala, da sodišče v nepravdnem postopku izda sklep o njunem sporazumu o varstvu in vzgoji otrok, določitvi stikov in plačilu preživnine. Tak predlog bi bil v skladu z določili Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, drugi odstavek 105. člena, tretji odstavek 106. člena in 130. člen), vendar v času njegove vložitve (3. 12. 2019) omenjeni zakon ni več veljal, zato bi prvostopenjsko sodišče njun predlog obravnavalo po določbah Družinskega zakonika (DZ)1 kot predlog za sklenitev sodne poravnave (drugi odstavek 138. člena DZ). Vendar pa je nasprotni udeleženec oziroma predlagatelj v omenjenem postopku z vlogo z dne 16. 3. 2020 izrazil nestrinjanje s sporazumnim predlogom in sodišču predlagal, da se mladoletni otrok obeh udeležencev zaupa v vzgojo in varstvo njemu, določijo otrokovi stiki z materjo in preživnina.

8. Objektivna posledica takšnega predloga je ustavitev postopka o predlogu za sklenitev sodne poravnave. Tako je sodišče prve stopnje s sklepom I N 000/2019 z dne 10. 4. 2020 tudi odločilo. Takšna posledica predloga nasprotnega udeleženca za drugačno ureditev razmerij med staršema in otrokom bi morala biti nasprotnemu udeležencu znana, glede na to, da je drugačno ureditev predlagal sam, čeprav mu omenjeni sklep ni bil vročen, kot navaja v pritožbi. Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu sicer ugotavlja, da je omenjeni sklep postal pravnomočen 1. 7. 20209, vendar pa to sklepa zgolj na podlagi vpogleda v vpisnik sodišča, ne pa tudi na podlagi vpogleda v sam spis. Postopek, v katerem je bil izdan izpodbijani sklep, bi bil obremenjen z bistveno kršitvijo določb postopka, če sodišče prve stopnje ne bi presojalo dejanskih trditev nasprotnega udeleženca in predlaganih dokazov, ki jih je dal v pripravljalni vlogi v postopku I N 000/2019.2 Do kršitve postopka3 ni prišlo, saj je nasprotni udeleženec v odgovoru na predlog predlagateljice, s katerim je predlagala odločitev o varstvu in vzgoji otroka, preživljanju otroka in otrokovih stikih, ponovil vse navedbe iz omenjene pripravljalne vloge, v kateri je podal svoj predlog za odločitev in svoje dejanske trditve še razširil. Takšno nepravilno postopanje prvostopenjskega sodišča torej ni vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločbe (prvi odstavek 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

9. Predlagateljica je 23. 6. 2020 vložila predlog za izvrševanje roditeljske pravice, s katerim je predlagala, da naj se nadomesti soglasje očeta C. C. za njegov vpis v Osnovno šolo X. Navedeni predlog prvostopenjsko sodišče obravnava od njegove vložitve dalje pod opr. št. II N 296/2020. V postopku je pridobilo mnenje CSD z dne 3. 11. 2020, torej v času po izdaji izpodbijanega sklepa, 29. 3. 2021 opravilo narok za glavno obravnavo in ga preložilo na 14. 6. 2021. Navedene zadeve prvostopenjsko sodišče torej ni združilo z obravnavano zadevo, v kateri je bil izdan izpodbijani sklep. Le v tem primeru bi lahko o navedenem predlogu za izvrševanje roditeljske pravice odločilo v tem postopku. Pri tem sicer ne drži pritožbeni očitek predlagateljice, da je sodišče odločilo o vprašanju izvrševanja roditeljske pravice oziroma pravilno izvajanja starševske skrbi (151. člen Družinskega zakonika, DZ) brez zahtevka, saj se o navedenem vprašanju ne odloča v pravdnem postopku, za katerega velja pravilo vezanosti na tožbeni zahtevek, ampak v nepravdnem postopku, v katerem takšnega pravila ni. Ne glede na to mora tudi predlog v nepravdnem postopku vsebovati opis razmerja oziroma stanja, o katerem naj sodišče odloči (prvi odstavek 23. člena Zakona o nepravdnem postopku, ZNP-1). V obravnavanem postopku pa takšnega vsebinskega predloga ni bilo. Prvostopenjsko sodišče je zato kršilo omenjeno določilo ZNP-1, ko je o vprašanju izvajanja starševske skrbi odločilo brez predloga, prav tako pa tudi določilo 3. člena navedenega zakona, saj je s prispetjem predloga predlagateljice o vprašanju izvajanja starševske skrbi, ki se vodi pod št. II N 000/2020, na sodišče, nastopila visečnost postopka, katere namen je v preprečitvi, da bi bilo o isti stvari odločeno v dveh postopkih. Odločitev prvostopenjskega sodišča, da naj mld. A. A. ostane na Osnovni šoli Y. (tč. II izreka sklepa), je bilo zato treba razveljaviti.

Zaupanje otroka v vzgojo in varstvo

10. Materialnopravno izhodišče za odločanje o varstvu in vzgoji otroka je v Ustavi Republike Slovenije (54. člen Ustave) in na podlagi 8. člena Ustave v Konvenciji ZN o otrokovih pravicah (18. člen KOP). Iz 54. člena Ustave izhaja, da so pravice in dolžnosti staršev, da vzdržujejo, izobražujejo in vzgajajo svoje otroke enake. Odgovornost in pravice staršev do otrok so enake (135. člen DZ) tudi v primeru, če živijo ločeno. Tudi po KOP sta oba starša enako odgovorna za otrokovo vzgojo in razvoj (18. člen), kar velja kot načelo tudi v primeru, ko starši ne živijo več skupaj. Z vidika pravic staršev bi bilo torej najprimerneje, da za otroka vselej skrbijo in izvršujejo svoje pravice skupaj, tudi če živijo ločeno. Te pravice se lahko omejijo samo iz razlogov, ki jih narekuje otrokova korist. Z vidika otrokove koristi pa velja kot izhodišče, da varstvo in vzgoja potekata tako, kot da bi bila življenjska skupnost staršev še vedno vzpostavljena. Iz določb Ustave, KOP in DZ zato izhaja, da naj bo skupno varstvo in vzgoja otroka najustreznejša in tudi prvenstvena rešitev pri odločanju o njegovem zaupanju v varstvo in vzgojo. Takšna oblika varstva in vzgoje otroka je lahko tudi rezultat odločitve sodišča in ne le sporazuma med staršema (138. in 139. člen DZ). V tem se sedaj veljavna ureditev razlikuje od ureditve, določene s prej veljavnim ZZZDR4, po kateri je bilo skupno starševstvo pogojeno s soglasjem obeh staršev (prvi in tretji odstavek 105. člena ZZZDR). To obliko varstva in vzgoje otroka lahko sodišče po DZ izreče brez predloga udeležencev in kljub morebitnemu nestrinjanju staršev ali enega od njiju.5 Le ogrožanje otrokove koristi lahko prepreči določitev takšne oblike vzgoje in varstva. Nedvomno je ta oblika vzgoje in varstva otroka v nasprotju z njegovimi koristmi takrat, ko med starši obstaja zelo visoka stopnja konflikta, ki ga ogroža.6

11. Izpodbijana odločitev temelji na zaključku, da starša mld. A. A. nista zmožna takšne stopnje dogovarjanja, da bi sodišče lahko ugodilo očetovemu predlogu za skupno starševstvo, saj na naroku za glavno obravnavo kljub poskusom nista bila sposobna doseči sporazumne rešitve. Kot razlog za zavrnitev skupnega starševstva je prvostopenjsko sodišče še navedlo, da iz mnenja CSD z dne 2. 7. 2020 izhaja, da bi starša pri razreševanju njunega odnosa in posledično boljšemu "starševanju" potrebovala strokovno pomoč, ki pa jo oče zavrača, mati pa se je poslužuje kampanjsko. Hkrati pa je ugotovilo, da je odnos med staršema od meseca junija 2020 izboljšan, da sta zmožna upoštevati koristi otroka, čeprav je med njima še vedno zaznati določene negativnosti, da imata oba starša izenačene pogoje za skrb za otroka, da se pri obeh starših otrok dobro počuti in je za njegove osnovne potrebe poskrbljeno. Ugotovilo je še, da je imel otrok v času, ki ga je preživel z očetom nekaj težav, ki pa izvirajo zlasti iz očetove odtujenosti, pogojene z njegovimi službenimi obveznostmi, zaradi česar je otrok v materi videl večjo stabilnost in več starševske prisotnosti, ki jo otrok nujno potrebuje za zdrav psihosocialni razvoj. Glede na navedeno in ob upoštevanju, da sta starša v preteklosti na CSD že dvakrat sklenila dogovor, da naj se otrok zaupa v vzgojo in varstvo materi, torej glede na preteklo stanje, je sodišče prve stopnje sklenilo, da je v otrokovo večjo korist, da se zaupa v vzgojo in varstvo njej.

12. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da otrokova starša nista zmožna takšne stopnje dogovarjanja, da bi sodišče lahko ugodilo očetovemu predlogu za skupno starševstvo, saj na naroku za glavno obravnavo kljub poskusom nista bila sposobna doseči sporazumne rešitve, ne zadošča za zavrnitev možnosti določitve skupnega varstva in vzgoje.7 Pritrditi je treba tudi pritožbeni kritiki nasprotnega udeleženca, da je sodišče svojo odločitev v preveliki meri in zato nepravilno oprlo na ugotovitve oziroma mnenje CSD z dne 2.7.2020.8 To temelji na razgovorih z udeležencema, opravljenimi v mesecu juniju, ko je med njima (še) obstajal konflikt. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi izpovedi obeh udeležencev samo ugotovilo, da se je njun odnos od meseca junija 2020 izboljšal, da otrok pri vsakem od staršev preživi enako časa, in da med njima glede otroka poteka korektna komunikacija. Ob takšnem stanju se postavlja vprašanje, zakaj očetu omejiti pravico do vzgoje in varstva otroka v primerjavi z materjo, ko ni nikakršnega indica, da bi bil otrok s takšno obliko vzgoje in varstva ogrožen. To bi bil takrat, če bi oče nerazrešen konflikt v partnerskem odnosu prenašal na sina tako, da bi s tem ogrožal njegovo korist. Kot je bilo ugotovljeno, nasprotnemu udeležencu takšnega ravnanja ni mogoče pripisati. Iz njegovih trditev je sicer mogoče sklepati na še vedno nerešen partnerski odnos, vendar pa nadaljnje ugotovljene in že navedene okoliščine, da otrok pri vsakem od staršev preživi enako časa in da med njima glede otroka poteka korektna komunikacija, izkazujejo, da sta starša, kar zadeva otrokovo varstvo in vzgojo, sposobna takšne neobremenjene komunikacije, da otrok ni ogrožen. Če je tako, ni razloga, ki bi izhajal iz varovanja največje otrokove koristi, da se poseže v že oblikovano razmerje staršev v odnosu do skupnega otroka in da se ob načelnem izhodišču, da naj bo skupno varstvo in vzgoja otroka najustreznejša in tudi prvenstvena rešitev pri odločanju o njegovem zaupanju v varstvo in vzgojo, nasprotnemu udeležencu (v primerjavi s predlagateljico) omeji pravica do vzgoje in varstva.

13. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi nasprotnega udeleženca zoper odločitev o zaupanju otroka v vzgojo in varstvo predlagateljici, in izpodbijani sklep v prvem odstavku točke I izreka spremenilo tako, da se mladoletni otrok udeležencev zaupa v njuno skupno vzgojo in varstvo (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi z 42. členom ZNP-1). Pritožbo nasprotnega udeleženca zoper odločitev, da se stalno prebivališče mld. A. A. določi na stalnem prebivališču matere (drugi odstavek I. točke izreka izpodbijanega sklepa), je pritožbeno sodišče zavrnilo, saj ni navedel nikakršnih razlogov za nasprotovanje tej odločitvi. Zaradi spremembe odločitve o vzgoji in varstvu je bilo treba odločitvi o skupni vzgoji in varstvu (I. točka izreka) dodati nov odstavek, da se skupna vzgoja in varstvo otroka udeležencev izvršuje tako, da otrok v prvem tednu preživi pri enem staršu tri dni, in štiri dni pri drugem, v naslednjem tednu pa pri prvem staršu štiri dni, in tri dni pri drugem, kar vsebinsko ustreza dosedanji ureditvi stikov med staršema. Takšno ureditev, ki sledi delavniku nasprotnega udeleženca, ki en teden dela tri dni po 12 ur, naslednji teden pa štiri dni po 12 ur, sta udeleženca doslej korektno upoštevala. Pri tem predlagateljičine pritožbene navedbe, da ji takšna ureditev, odkar je zaposlena, povzroča težave, ni mogoče upoštevati, ker je ne obrazloži, sama po sebi pa je nejasna. Pritožbeno sodišče tudi ne dvomi, da se bosta udeleženca zmožna dogovoriti, da bo mld. A. A. pri vsakem od njiju preživljal enako število koncev tedna (vikendov). Vsebinsko enaka pa ostaja tudi odločitev o preživljanju časa v času šolskih počitnic. Iz pritožbenih navedb nasprotnega udeleženca izhaja, da je prvostopenjsko sodišče z določitvijo ure prehoda otroka od enega starša k drugemu poseglo v ustaljen način njegovega prehajanja, zato je pritožbeno sodišče prepustilo način prehajanja otrokovima staršema v prepričanju, da bosta udeleženca v korist otroka tako kot doslej, tudi v naprej zmožna neobremenjene komunikacije.

14. Z odločitvijo o skupni vzgoji in varstvu je kot nepotrebna odpadla odločitev o stikih (III. točka izreka sklepa), ki jo je pritožbeno sodišče zato razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

Določitev preživnine

15. Preživnina za mld. otroka ni izključena že samo s tem, da je sodišče odločilo, da se otrok zaupa v skupno varstvo in vzgojo.9 Preživnine ne bi bilo treba določati, če otrok pri vsakem staršu preživi enako časa in če so njune preživninske zmožnosti enake. Če so te pri enem od staršev boljše, se lahko dogovorita, da ta krije več določenih stroškov za zadovoljevanje otrokovih potreb, ali pa, da se dogovorita o zagotavljanju ustrezne denarne izravnave.10 To pomeni, da starša določen del preživnine zagotavljata v naravi, tisti od njiju, ki ima boljše preživninske zmožnosti pa zagotavlja razliko v denarju.11 Če takšnega dogovora oziroma sporazuma ne zmoreta, znesek izravnave določi sodišče. Izhodišče za njegovo določitev je v 189. členu DZ, po katerem mora sodišče najti ustrezno ravnovesje med potrebami otroka ter materialnimi in pridobitnimi zmožnostmi njegovih staršev. V obravnavani zadevi mld. A. A. pri vsakem od staršev preživi enako časa, v tem času pa vsak od staršev krije njegove preživninske potrebe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da stroški njegovega preživljanja pri materi znašajo 290 EUR pri očetu pa 347,50 EUR. Vsota obeh zneskov znaša 637,50 EUR. Če se navedenemu znesku prišteje še strošek povezan z otrokovim šolanjem, predstavlja skupen znesek njegovih stroškov 660 EUR, kolikor je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Po trditvah pritožbe nasprotnega udeleženca bi bilo treba navedeni znesek zmanjšati za strošek prostočasne dejavnosti oziroma treningov nogometa v višini 30 EUR (po trditvah predlagateljice ga krije ona), saj treningov spomladi ni bilo, prav tako pa tudi ne poleti. Hkrati je navedel, da bi bilo treba zvišati stanovanjski strošek (za 50 EUR), ki odpade na mld. A. A., ko je pri njem, saj je do septembra očetova ožja družina štela tri člane in ne štirih. Teh okoliščin prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo in ugotavljalo. Predvsem pa ni presojalo zmožnosti otrokovih staršev, torej drugi sklop pravnorelevantnih dejstev, od katerih je odvisna določitev višine preživnine. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da nasprotni udeleženec zasluži približno 1000 EUR, od katerih nameni 200 EUR za odplačilo avtomobila višjega cenovnega razreda. Glede predlagateljice pa je ugotovilo, da je bila v času vložitve predloga brezposelna, sedaj (v času zaslišanja 14.9.2020) pa je zaposlena za polovičen delovni čas. Zgolj na podlagi navedenih dejanskih okoliščin je zaključilo, da je nasprotni udeleženec v precej boljšem premoženjskem položaju od predlagateljice in da je zato, kljub temu, da otrok pri vsakem od staršev preživi polovico časa, dolžan prispevati za njegovo preživljanje še denarno preživnino. Izpodbijani sklep ne vsebuje nikakršnih razlogov, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da so preživninske zmožnosti predlagateljice slabše. Kot je bilo navedeno, je določitev preživnine odvisna od preživninskih zmožnosti preživninskih zavezancev in ne od njunega trenutnega premoženjskega stanja (189. člen DZ). Pri presoji zmožnosti udeležencev imata oba enako izhodišče: oba sta mlada, očitno delazmožna in z enako stopnjo izobrazbe. Vsak od njiju ima tudi breme preživljanja še enega otroka iz življenjske skupnosti z drugim partnerjem. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, zakaj predlagateljica ni zaposlena za poln delovni čas. Prav tako iz izpodbijane odločitve ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje upoštevalo preživninske zmožnosti obeh staršev do septembra 2020, ko sta bila oba brezposelna in je nasprotni udeleženec prejemal nadomestilo za brezposelnost, predlagateljica pa denarno socialno pomoč, katere višino sodišče ni ugotavljalo. Dejanska podlaga odločitve o preživnini oziroma sedaj višini denarne izravnave ni popolna, saj ni mogoče preizkusiti, ali so zmožnosti nasprotnega udeleženca toliko boljše, da je dolžan za preživljanje mld. A. A. zagotavljati denarno izravnavo oziroma v kakšni višini, ali pa so morda enake predlagateljičinim in zagotavljanje denarne izravnave s strani enega starša ni potrebno. Navedena pomanjkljivost izpodbijane odločitve je narekovala ugoditev obema pritožbama in razveljavitev sklepa v IV. in posledično v VI. točki (stroškovna odločitev) ter vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1). Pritožbeno sodišče ne more samo dopolniti postopka in odpraviti navedene pomanjkljivosti, saj bi lahko nesorazmerno poseglo v pravico udeležencev do pritožbe, če bi bi samo prvič ugotavljalo navedena dejstva. Po drugi strani pa vrnitev zadeve sodišču prve stopnje, naj razčisti vprašanje potrebnosti denarne izravnave za preživljanje otroka, ne bo huje posegla v pravico strank do nepotrebnega odlašanja (355. člen ZPP).

PRAVNI POUK:

Zoper odločitev v III. točki izreka tega sklepa je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotnega udeleženca oziroma udeleženko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika (člen 343/3 ZPP). Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

-------------------------------
1 Objavljen v Uradni list RS št. 15/2017, uporablja pa se od 15. 4. 2019.
2 Po mnenju pritožbenega sodišča bi moralo sodišče prve stopnje po ustavitvi postopka v zadevi I N 000/2019, na podlagi predloga nasprotnega udeleženca začeti postopek za odločanje o varstvu in vzgoji otroka, preživljanju otroka in otrokovih stikih, nato pa zadevo združiti z zadevo, v kateri je bil izdan izpodbijani sklep, v skupno obravnavanje.
3 Relevantna bi bila kršitev pravice do izjave oziroma načela kontradiktornosti.
4 Predlog Družinskega zakonika, str. 192.
5 M. Čujovič v Komentar Družinskega zakonika, Uradni list RS, redaktorica prof. dr. Barbara Novak, str. 420.
6 Prav tam, str. 420 in 421.
7 Primerjaj omenjeni Komentar DZ, str. 420.
8 Nasprotni udeleženec sicer neutemeljeno uveljavlja kršitev pravice do izjave s trditvijo, da mu je bilo s tem, ko mu navedeno mnenje CSD ni bilo vročeno, onemogočeno obrazloženo nasprotovanje njegovim zaključkom. Iz zapisnika o naroku z dne 14.9.2020, ki sta ga nasprotni udeleženec in njegova pooblaščenka podpisala, izhaja, da je sodišče poročilo in mnenje CSD prebralo, torej se je nasprotni udeleženec z njim v vsem seznanil in hkrati imel možnost zahtevati še njegovo vročitev, vendar je ni.
9 Odločba Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 815/2020.
10 Odločba Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp IV Cp 2020/2018.
11 Čujovič v Komentar DZ, str. 424 - 425.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (1976) - ZZZDR - člen 105, 105/2, 106, 106/3, 130
Družinski zakonik (2017) - DZ - člen 135, 138, 138/2, 139, 151, 189
Zakon o nepravdnem postopku (2019) - ZNP-1 - člen 3, 23, 23/1
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 54

Konvencije, Deklaracije Resolucije
Konvencija ZN o otrokovih pravicah - člen 18

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
18.10.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDUwOTg0