<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep IV Cp 2141/2015

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2015:IV.CP.2141.2015
Evidenčna številka:VSL0082648
Datum odločbe:29.07.2015
Senat, sodnik posameznik:Anton Panjan (preds.), mag. Matej Čujovič (poroč.), Bojan Breznik
Področje:DRUŽINSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
Institut:izdaja začasne odredbe v družinskopravni zadevi - regulacijska začasna odredba - nujnost izdaje - izkazana ogroženost otroka - začasna določitev stikov - vodilo za odločanje v družinskopravnih sporih - otrokova korist - pravica do stikov - roditeljska pravica - stiki z otrokom - (ne)omejena pravica - koristi otroka - način izvrševanja stikov - določitev stikov - obseg stikov - omogočanje stikov - obveznost starša na pripravo stikov - podpora starša k stikom

Jedro

Načeloma je pravica do stikov neomejena, razen če je drugače odločeno z odločbo sodišča (o omejitvi ali celo prepovedi stikov) ali če to izhaja iz same narave stvari (npr. pri oddaji otroka v vzgojo in varstvo tretji osebi oziroma v rejništvo, kjer je predpostavka za tovrsten ukrep predhodna ogroženost otroka s strani staršev, kar je bil tudi razlog za odvzem in namestitev drugam). Kadar ni podana nobena od izjem, ima nerezidenčni starš neomejeno pravico do stikov z otrokom in ni on tisti, ki je dolžan dokazovati, da so otroku z njim stiki v korist. Nasprotno, do izdaje odločbe o omejitvi/prepovedi stikov ali ob odsotnosti odločbe o namestitvi otroka tretji osebi, je dokazno breme o škodljivosti stikov na nasprotni strani.

Dokazni postopek ni potrdil toženkinih tez, da deklici stiki z očetom škodujejo.

Mati bo morala sprejeti dejstvo, da v otrokovem življenju ni edina pomembna oseba ter da je njena dolžnost, da svoji hčerki omogoča stike z očetom in jih spodbuja. V to njeno dolžnost sodi tudi obveznost, da deklico na stik pripravi ter ji po stiku nudi morebitno potrebno pomoč in podporo. Dejstvo je, da vsak stik otroka s staršem, s katerim ne živi, in vrnitev k staršu, kateremu je zaupan v vzgojo in varstvo, zanj predstavlja določen stres in obremenitev, toda to je zaradi odločitve staršev, da ne želita več živeti skupaj, postalo del otrokovega življenja in kot takega ga je treba sprejeti. Otrok za nastalo situacijo ni prav nič kriv, zato je dolžnost staršev, da mu v kar največji meri tudi nudita podporo, predvsem pa, da se medsebojno spoštujeta kljub obstoju negativnih čustev, ki izvirajo iz njunega neuspelega razmerja.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sklepa potrdita.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje 10. marca 2015 ugodilo tožnikovemu predlogu za izdajo začasne odredbe in sklenilo, da stiki med njim in mladoletno A. potekajo dvakrat tedensko po dve uri, in sicer vsak torek od 17.00 do 19.00 ure ter vsako soboto od 10.00 do 12.00 ure. Obenem je zavrnilo toženkin predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagala začasno prekinitev stikov med deklico in očetom.

2. Obe pravdni stranki sta zoper del sklepa, s katerim je bilo odločeno o tožnikovem predlogu, pravočasno ugovarja, toženka pa se je zoper tisti del sklepa, ki obsega zavrnitev njenega predloga za izdajo začasne odredbe, pritožila. Sodišče prve stopnje je tožnikov ugovor zoper izdajo začasno odredbo zavrglo, o toženkinem pa je odločilo s sklepom z dne 6. 5. 2015 in ga zavrnilo. Zoper ta sklep je toženka prav tako vložila pritožbo.

3. Pritožbeni razlogi ene in druge pritožbe so pravzaprav vsebinsko enaki, zato jih bo pritožbeno sodišče povzelo strnjeno. Toženka trdi, da stiki z očetom deklici niso v korist, zato vztraja pri začasnem predlogu za prepoved stikov in nasprotuje s strani sodišča določenemu obsegu stikov. Kot bistveno navaja, da A. ob stikih z očetom izraža odpor, njeno vedenje pa se pojavlja pred in po stiku. Išče mamino bližino, se k njej stiska, prekomerno moči plenice in podobno. Toženka ne sprejema zaključka izvedenca, da je izvor teh težav lahko subjektivna interpretacija matere, ker gre zgolj za hipotezo, sodišče pa mora v vsakem primeru posebej ugotoviti korist mladoletnega otroka. Deklica pri treh letih že zna povedati, kaj ji je všeč in kaj ne, mama pa je tista, ki z njo preživi ves čas in je te informacije dolžna posredovati svoja opažanja. Oče za deklico ne kaže nikakršnega zanimanja. To, da se doslej ni vzpostavila redna in konstantna navezava med A. in očetom, ni posledica preredkih stikov, pač pa tožnikove pasivnosti in dejstva, da ni pokazal zanimanja, da bi s toženko izboljšal komunikacijo. Izven določenih terminov se tožnik za hčer ne zanima. Sodišče je sledilo splošni tendenci po razširitvi stikov, ni pa upoštevalo specifične situacije, da bi moral tožnik izboljšati kvaliteto stikov. Sprašuje se, kdo bo nosil odgovornost, saj se začasna odredba mora izvrševati kljub morebitni vložitvi pravnih sredstev. Škoda, ki bo deklici nastala, bo neprecenljiva. Opozarja, da bi moralo sodišče pred izdajo začasne odredbe prek izvedenca dobiti mnenje otroka. Iz opisa dogajanja ob stikih, pred njimi in po njih, jasno izhaja, da zanjo pomenijo psihično obremenitev, zato ji niso v korist. Tudi subjektivni pogoj za izdajo začasne odredbe ni podan, sodišče pa je zasledovalo tožnikov korist in ne dekličine. V dopolnitvi pritožbe je kot bistveno izpostavila, naj sodišče postavi izvedenca ženskega spola, ker ženskam deklica bistveno bolj zaupa. Opozarja, da je izdaja začasne odredbe omejena zgolj na tiste primere, ko bi brez nje otroku lahko nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težka škoda (IV Cp 1292/2011, IV Cp 1259/2012). Otroku brez izdaje začasne odredbe ne bi nastala nikakršna škoda. Stiki v tedenskem ciklu povsem zadostujejo za vzpostavitev pristnih odnosov. Odločitev o razširitvi stikov je arbitrarna. Sodišče je odločilo preuranjeno, saj je bila že postavljena druga izvedenka, sodišče pa ni počakalo na njeno mnenje. Opozarja, da iz mnenja izvedenca R. ne izhaja, da bi bilo treba stike nujno razširiti, sicer bi otroku nastala nepopravljiva škoda. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijanih sklepov.

4. Tožnik je na obe pritožbi odgovoril, prerekal pritožbene navedbe in predlaga njuno zavrnitev.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče sprejema dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanih sklepov. Pritožbene navedbe pravilnosti dokazne ocene ne uspejo omajati. Materialno pravo je pravilno uporabljeno, prvostopenjsko sodišče pa prav tako ni zagrešilo nobene od bistvenih kršitev postopka, ki jih uveljavlja pritožnica, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

7. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o predlaganih začasnih odredbah pravilno izhajalo iz določb ZIZ v zvezi z določbami ZPP, pri tem pa poudarilo korist otroka kot temeljno vodilo za odločanje v družinskopravnih sporih. Ob tem pritožbeno sodišče opozarja na odločbo Up-410/01(1), v kateri je Ustavno sodišče izpostavilo, da imajo začasne odredbe v družinskopravnih zadevah velik neposreden vpliv na končno odločitev, kar lahko močno in trajno prizadene interese obeh staršev in zlasti otroka, zato je treba k njihovemu izdajanju (tu ima pritožbeno sodišče v mislih toženkin predlog za začasno prepoved stikov) pristopiti restriktivno. To ne pomeni, da take začasne odredbe, kot jo je predlagala (začasna prepoved stikov med deklico in očetom), ni mogoče izdati in da sodišče a priori ni naklonjeno izdajanju tovrstnih začasnih odredb(2), mora pa, če želi s predlogom uspeti, verjetno izkazati nujnost izdaje take začasne odredbe, ker bi bila sicer ogrožena dekličina korist. Tega pritožnica tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni izkazala.

8. Pravica do stika je od roditeljske pravice ločena in samostojna pravica. Je pravica starša, da ima stike z otrokom, in pravica otroka, da stikuje s staršem, s katerim ne živi stalno. Načeloma je pravica do stikov neomejena, razen če je drugače odločeno z odločbo sodišča (o omejitvi ali celo prepovedi stikov) ali če to izhaja iz same narave stvari (npr. pri oddaji otroka v vzgojo in varstvo tretji osebi oziroma v rejništvo, kjer je predpostavka za tovrsten ukrep predhodna ogroženost otroka s strani staršev, kar je bil tudi razlog za odvzem in namestitev drugam)(3). Kadar ni podana nobena od izjem, ima torej nerezidenčni starš neomejeno pravico z otrokom(4) in ni on tisti, ki je dolžan dokazovati, da so otroku z njim stiki v korist. Nasprotno, do izdaje odločbe o omejitvi/prepovedi stikov ali ob odsotnosti odločbe o namestitvi otroka tretji osebi je dokazno breme o škodljivosti stikov na nasprotni strani. To pomeni, da je v obravnavani zadevi toženka tista, ki mora (ker gre za začasno odredbo s stopnjo verjetnosti) izkazati, da stiki otroku škodujejo.

9. Dokazni postopek ni potrdil toženkinih tez, da deklici stiki z očetom škodujejo. Kaj takega ne izhaja niti iz mnenja dr. R. niti iz mnenja kasneje, na izrecen toženkin predlog postavljene (ženske) izvedenke M. G. V. Enako stališče kot izvedenca je zavzel tudi pristojni CSD (list. št. 208 a in b v spisu). Tudi nova izvedenka je potrdila ugotovitve prejšnjega izvedenca, da so A. stiske povezane z njenim razvojnim stadijem separacije, zato meni, da s širjenjem stikov trenutno ni dobro nadaljevati. Vendar pa izvedenka opozarja (mnenje je bilo izdelano 3. 6. 2015, torej že po izdaji obeh izpodbijanih sklepov in po vložitvi obeh pritožb), da se morajo stiki nadaljevati tako, kot potekajo (se pravi po izdani izpodbijani začasni odredbi tožnika, ki je bila v spisu, ko ga je izvedenka pregledala, in na podlagi katere so od njene izdaje tekli stiki), ker deklice v ničemer ne ogrožajo. Na koncu mnenja izvedenka poda predlog, naj stiki potekajo enkrat tedensko popoldne (2 uri) ter vsako drugo soboto (ali nedeljo) popoldan (3 ure) ter naj se odpadli stiki zaradi bolezni tudi nadomeščajo. Njen predlog je v bistvenem enak, kot določa izpodbijani sklep, nejasen je le v delu, ali stik preko konca tedna poteka izmenično sobota-nedelja-sobota-nedelja ali pa je mišljeno le dvakrat mesečno sobota ali dvakrat mesečno nedelja, pri čemer ni zanemarljivo, da izvedenka tu predlaga podaljšanje stika na 3 ure, z začasno odredbo pa sta določen dve uri, ter da je predlagano nadomeščanje stikov, ki z začasno odredbo ni urejeno. To dilemo bo v nadaljevanju, pred sprejemom končne odločitve, razrešilo sodišče prve stopnje, za odločitev pritožbenega sodišča pa je pomembno zgolj to, da stiki z očetom deklici v ničemer ne škodujejo, o čemer sta si enotna oba izvedenca, prav tako pa sta oba predlagala širši obseg stikov, ki bi bil za pritožnico sprejemljiv – torej več kot enkrat tedensko. Očetova pravica do stikov ni omejena niti ni izkazana kakršna koli A. ogroženost s strani očeta, zato ni prav nobenega razloga, da sodišče očetu in hčerki ne bi omogočilo kar največjega obsega stikov, ki je glede na dano situacijo (dekličina starost, separacijsko obdobje in s tem povezana močna navezanost na mamo ...) sploh mogoč.

10. Pritožnica bo morala sprejeti dejstvo, da v otrokovem življenju ni edina pomembna oseba ter da je njena dolžnost, da svoji hčerki omogoča stike z očetom in jih spodbuja (drugi odstavek 106. člena ZZZDR). V to njeno dolžnost sodi tudi obveznost, da deklico na stik pripravi ter ji po stiku nudi morebitno potrebno pomoč in podporo. Dejstvo je, da vsak stik otroka s staršem, s katerim ne živi, in vrnitev k staršu, kateremu je zaupan v vzgojo in varstvo, zanj predstavlja določen stres in obremenitev, toda to je zaradi odločitve staršev, da ne želita več živeti skupaj, postalo del otrokovega življenja in kot takega ga je treba sprejeti. Otrok za nastalo situacijo ni prav nič kriv, zato je dolžnost staršev, da mu v kar največji meri tu nudita podporo, predvsem pa, da se medsebojno spoštujeta kljub obstoju negativnih čustev, ki izvirajo iz njunega neuspelega razmerja. Otrok ima oba starša in dokazni postopek doslej ni potrdil pritožničinih strahov o nastajanju kakršne koli, kaj šele nepopravljive, ali, kot se izrazi pritožnica, neprecenljive škode. Nasprotno, taka škoda bi po oceni sodišča deklici nastala, če bi sodišče sledilo njenemu predlogu in stike začasno prepovedalo oziroma bi zmanjšalo njihov obseg na tedenski stik.

11. V času, ko je izvedensko mnenje izdeloval izvedenec dr. Rigler, je bila A. stara dobri dve leti in logično je, da izvedenec deklice ni pregledal in je ni vključil neposredno v proces izvedenstva. Pritožbena zahteva, da bi bilo treba upoštevati otrokovo mnenje v starosti treh let, je povsem nerazumna. Največ, kar je v tej starosti mogoče storiti, je, da izvedenec opazuje interakcijo med otrokom in starši, pa še tu je v domeni izvedenca, da glede na posameznega otroka oceni, ali je to primerno ali ne. Izvedenka G.V. je imela priložnost opazovati deklico v odnosu do obeh staršev in njena opazovanja so del njenega izvedenskega mnenja, ki v ničemer ne izpodbijajo ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijanih sklepih, zato so tudi te pritožbene navedbe neutemeljene.

12. V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče prve stopnje postopka postopati posebej hitro in končno odločiti o tožnikovi tožbi. Vprašanje vzgoje in varstva mladoletne deklice med strankama niti ni sporno, sporen pa ostaja obseg stikov. Sodišče bo moralo z izvedenko ugotoviti, do kdaj naj poteka tak obseg stikov, kot je določen z začasno odredbo, in kdaj bo deklica dovolj stara, da bo z očetom lahko preživela daljši čas (npr. cel dan), in kdaj bo dovolj stara, da bo pri očetu tudi prespala, kar sta izvedenca že omenjala. Postopno povečevanje stikov v tej smeri samo po sebi ni vprašanje, vprašanje je lahko le, kdaj bo deklica dovolj stara in zrela, da bo do tega prišlo. Če bo izvedenka ta obdobja razmejila, je lahko končna odločitev sodišča oblikovana tudi tako, da razmeji posamezna časovna obdobja (npr. do dopolnjenega četrtega leta stiki potekajo tako in tako, od petega pa drugače ipd.).

13. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče tožničini pritožbi zavrnilo in izpodbijana sklepa v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ potrdilo.

--------

Op. št. (1): Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 14. 2. 2012.

Op. št. (2): Pritožbeno sklicevanje na dva judikata ni ustrezno, ker je sodišče tam obravnavalo drugačno dejansko stanje.

Op. št. (3): Ker je v teh primerih že izkazana visoka stopnja otrokove ogroženosti (in je ta ugotovljena z odločbo o odvzemu otroka in oddaji v vzgojo in varstvo drugi osebi), se položaj staršev pri stikovanju tu približa položaju drugih oseb, ki imajo pravico do stikov po 106. a členu in ki ni avtomatična, temveč morajo upravičenci (v tem primeru tudi starši) izkazati, da so taki stiki otroku v korist.

Op. št. (4): Tako tudi Višje sodišče v Ljubljani v odločbi z dne 27. 7. 2015, opr. št. IV Cp 1429/2015.


Zveza:

ZZZDR člen 106, 106/2. ZIZ člen 272.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
15.09.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzgzOTYx