<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSM Sodba III Cp 778/2020

Sodišče:Višje sodišče v Mariboru
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSMB:2020:III.CP.778.2020
Evidenčna številka:VSM00050344
Datum odločbe:02.11.2020
Senat, sodnik posameznik:Vesna Rezar (preds.), Milena Šteharnik (poroč.), Jasminka Pen
Področje:DRUŽINSKO PRAVO
Institut:spremenjene okoliščine - pravda za predodelitev otroka

Jedro

Sodišče je presodilo, da v času po sklenitvi sodne poravnave niso nastale takšne spremembe, ki bi pomembno vplivale na oceno njunih starševskih kapacitet in bi lahko predstavljale utemeljen razlog za spremembo odločitve glede zaupanja skupnega sina v varstvo, vzgojo in oskrbo. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da mora biti sprememba pravno relevantnih okoliščin na katerih sloni prvotna odločitev bistvena, saj vsakršna sprememba še ne more povzročiti nove dodelitve otroka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka zavrnilo tožbeni zahtevek na dodelitev mladoletnega Ž. D., roj. 10. 1. v varstvo, vzgojo in oskrbo tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica), določitev stikov in preživnine s tožencem ter v točki II izreka odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica. V uvodu pritožba povzema zakonske določbe, ki urejajo institut določanja in izvajanja stikov z mladoletnim otrokom, koristi otroka kot temeljno vodilo našega družinskega prava. V nadaljevanju poudarja, da ji toženec stike z mladoletnim sinom onemogoča, saj se stiki ne izvajajo v skladu s sklenjeno poravnavo, pokazali pa so se tudi škodljivi vidiki dodelitve mladoletnega Ž. tožencu, zaradi česar je bila primorana zahtevati predodelitev otroka. Poudarja, da je sodišče s tem, ko je, čeprav je dokazni postopek pokazal, da toženec stike onemogoča in s svojim agresivnim vedenjem do toženke in s vplivom na Ž. izredno slabo vpliva na nadaljnji razvoj sina, zahtevek tožnice na predodelitev otroka zavrnilo. S tem ni sledilo koristim mladoletnega sina s čimer je kršilo materialno pravo. Opozarja na stališče izvedenca v dopolnitvi mnenja, da toženčevo vedenje povečuje in vzpodbuja otrokovo odtujenost od matere, hkrati pa uči otroka neustrezne komunikacije do tožnice. Sodišče bi moralo upoštevati tudi te ugotovitve sodnega izvedenca in ne le slediti zgolj končnim zaključkom izvedenca, saj je dolžno v vseh postopkih v zvezi z otrokom skrbeti za otrokovo korist. Sodišče bi moralo pomanjkljivosti v izvedeniškem mnenju po uradni dolžnosti odpraviti. Izvedenec je tudi ob zaslišanju izpovedal, da je proces odtujevanja, ki ga izvaja toženec s svojim agresivnim in nestrpnim vedenjem za otroka škodljiv in ob tem oba starša ocenil kot primerna skrbnika, ki imata kapacitete za starševstvo, zato bi sodišče moralo zasledovati koristi mladoletnega otroka in utemeljeno podvomiti v podano izvedeniško mnenje glede zaključka, ki je kontradiktoren s samimi ugotovitvami v mnenju. Tudi mnenje pristojnega centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD) pritrjuje, da se je odtujitvena dinamika razvila praktično do konca. Nepojmljivo je, da sodišče takšno ravnanje toženca kljub vsemu šteje za primerno in v korist otroka. Sodišče ni ugotovilo ali bo za srednjeročne in dolgoročne koristi bolje poskrbljeno pri materi ali pri očetu. Kratkoročna prilagoditev, ki bo za Ž. pomenila določen stres ne bi smela odvrniti sodišča od bistva odločanja, in sicer da je toženec s svojim ravnanjem zastrupil odnos mladoletnega Ž. do tožnice in s svojo agresijo povzročil, da mladoletni Ž. matere v svojem duhovnem in dejanskem življenju ne bo imel. Sodišče takšnega ravnanja ne bi smelo dopuščati še naprej. Dejstvo je, da bo toženec s svojimi ravnanji še bolj odtujeval sina od matere, saj je nenazadnje dobil potrditev s strani sodišča, da so njegova ravnanja dopustna in celo v korist otroka. Izpodbijana sodba - izrek je v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami dokaznega postopka. Materialno pravo je bilo napačno uporabljeno, sodišče je zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj je sodba - izrek in obrazložitev v nasprotju s samimi ugotovitvami iz izvedeniškega mnenja, mnenjem CSD in izpovedbo toženca. Sodišče v postopku ni pridobilo otrokovega mnenja. Opozarja na 143. člen Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ), 12. člen Konvencije združenih narodov o otrokovih pravicah.

3. V odgovoru na tožbo toženec zavrača pritožbene očitke in se zavzema za potrditev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek potem, ko je ugotovilo, da niso izpolnjeni pogoji za dodelitev otroka v vzgojo, varstvo in oskrbo materi (posledično tudi ne pogoji za določitev preživnine)1. Sodišče je presodilo, da v času po sklenitvi sodne poravnave IV P 606/2016, z dne 12. 9. 2017 niso nastale takšne spremembe, ki bi pomembno vplivale na oceno njunih starševskih kapacitet in bi lahko predstavljale utemeljen razlog za spremembo odločitve glede zaupanja skupnega sina v varstvo, vzgojo in oskrbo. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da mora biti sprememba pravno relevantnih okoliščin na katerih sloni prvotna odločitev bistvena, saj vsakršna sprememba še ne more povzročiti nove dodelitve otroka. Pravilno je zaključilo, da okoliščine s katerimi je tožnica utemeljevala svojo tožbo na predodelitev mladoletnega sina v vzgojo in varstvo njej, niso izkazane, saj je za Ž. pri očetu dobro poskrbljeno, tako glede higiene, ustreznih bivalnih razmer, vključevanja starih staršev v varstvo, Ž. je uspešen v šoli in se s sošolci ter učiteljico dobro razume. Sin je globoko čustveno navezan na očeta, do matere pa ima visoko izražene odpore. Dokazni postopek tudi ni potrdil, da se stiki med materjo in sinom ne bi izvrševali kot je dogovorjeno s sodno poravnavo. Občasno oteževanje izvajanja stikov pa ob sedanjem odločanju ni mogoče opredeliti kot okoliščino, ki bi utemeljevala predodelitev mladoletnega sina materi.

6. Sodišče druge stopnje je v skladu z določbo 350. člena ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje ter ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi razjasnilo vse relevantne dejanske okoliščine, pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni storilo po uradni dolžnosti upoštevanih (drugi odstavek 350. člena ZPP) ter v pritožbi očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Odločitev je sprejelo na podlagi skupne dokazne ocene, ki je skladna z določbo 8. člena ZPP ter v obrazložitvi navedlo jasne in natančne razloge za svojo odločitev. Pritožbeni očitek, da obstaja nasprotje med izrekom sodbe in njeno obrazložitvijo, zato ni utemeljen. Glavno vodilo pri odločanju o varstvu in vzgoji otroka ter o stikih je po mednarodnih konvencijah, URS, ZPP in ZZZDR največja korist otroka. Gre za pravni standard, ki zahteva upoštevanje vseh objektivnih in subjektivnih okoliščin v konkretni zadevi. Te objektivne in subjektivne okoliščine v obravnavani zadevi je sodišče ugotovilo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega izvedenega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo.2 Navedlo je vse potrebne bistvene razloge na katerih temelji odločitev, da je v največjo korist sina da ostane v varstvu in vzgoji pri očetu in izvaja stike z materjo. Ob tem je sodišče tudi poudarilo, da bi bilo koristno, da bi se mati in sin Ž. vključila v proces svetovanja, ki bi pomagal blažiti in odstranjevati Ž. odtujitev od matere.

7. Sodišče tudi ni prekršilo določbe drugega odstavka 254. člena ZPP, saj je sledilo predlogu tožnice po izdelavi dopolnitve izvedeniškega mnenja ter po zaslišanju izvedenca. Na ustno dopolnitev izvedeniškega mnenja tožnica na naroku tudi ni imela nadaljnjih pripomb. Sodišče je v točki 29 obrazložitve utemeljilo svojo oceno izvedeniškega mnenja, in sicer da je izvedenec opravil delo strokovno, da je odgovoril na vsa vprašanja, ki so relevantna za odločitev, da je mnenje celovito, analitično izdelano in dobro strokovno argumentirano. Zato ni mogoče slediti pritožbi, da bi moralo sodišče „po uradni dolžnosti“ odpraviti pomanjkljivosti ter nasprotja v izdelanem izvedeniškem mnenju. Pritožba na več mestih poudarja, da je izvedenec med drugim ugotovil „da je agresivno in nestrpno vedenje toženca do tožnice zelo nekoristno za izvajanje stikov med Ž. in tožnico. Opisano vedenje s strani toženca povečuje in vzpodbuja otrokovo odtujenost od matere nadalje pa izvedenec v nasprotju s to ugotovitvijo zaključi, da je otroku v korist, da še naprej ostane pri očetu, sodišče pa takšnemu zaključku sledi“. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožbeno zatrjevano nasprotje v izvedeniškem mnenju, ni podano, saj je izvedenec tudi pritožbeno izpostavljene ugotovitve strokovno utemeljil ter pojasnil njihovo povezavo z nekoristnostjo otrokove dodelitve materi.

8. Tudi očitek sodišču, da je enostavno sledilo nasprotujočim si zaključkom izvedenca, ne drži. Sodišče prve stopnje je celotno izvedeniško mnenje izvedenca specialista klinične psihologije zelo natančno dokazno ocenjevalo, in sicer mnenje kot celoto in tudi v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi, zlasti tudi z mnenjem CSD. Sam postopek dokaznega ocenjevanja ter ugotovljena pravno relevantna dejstva je sodišče izčrpno navedlo v točkah od 24 do 29 obrazložitve. Iz navedenih razlogov izhaja, da je sodišče presojalo tudi, s strani pritožbe posebej izpostavljeno ugotovitev izvedenca, da je pri Ž. prisotno mnogo znakov, ki so značilni za proces odtujevanja (točka 26 obrazložitve). Zato ne drži pritožbeni očitek, da sodišče ni upoštevalo vseh ugotovitev izvedenca.

9. Tudi ni pritrditi pritožbi, da je toženec dobil potrditev s strani sodišča, da so njegova ravnanja, s katerimi odtujuje sina od matere, dopustna. Sodišče je na več mestih v obrazložitvi poudarilo škodljivost visokega medsebojnega konflikta tožnice in toženca, ki predstavlja „najbolj rizičen faktor v njuni zmožnosti za primerno vzgojo in skrb za mladoletnega otroka“. Kritično se je opredelilo tudi glede negativnih lastnosti toženca, pri čemer je posebej izpostavilo toženčevo jezo ter zamero do tožnice ter vključevanje 11 letnega sina v te zamere in toženčevo negativno komuniciranje. Ob tem pa je sodišče pravilno presodilo, da tudi občasno oviranje stikov med materjo in sinom ter začet proces odtujevanja, ob vseh ostalih ugotovljenih subjektivnih in objektivnih okoliščinah, ne omogočata zaključka, da bi bila predodelitev mladoletnega sina, v korist otroka3. Ta zaključek v celoti potrjujejo dokazno ocenjeni zaključki izvedeniškega mnenja ter centra za socialno delo4. Tudi iz primerljivih judikatov izhaja, da ne glede na to kaj je vzrok za negativno izoblikovano notranje otrokovo prepričanje, je vselej potrebno upoštevati stanje otroka. Bistveno je upoštevati, da je otrok v postopku, kot je obravnavani, subjekt in ne le objekt, o katerem bi lahko odločali ne da bi upoštevali njegove občutke, njegovo mnenje, počutje, njegovo stisko (ne glede na to, kaj je povod in vzrok za to).

10. Tako je postopalo tudi sodišče prve stopnje v konkretnem primeru, ko je odločalo o utemeljenosti postavljenega zahtevka ter mu ni mogoče očitati zmotne uporabe materialnega prava glede zasledovanja koristi otroka. Sodišče ni moglo spregledati, da sin izraža odklonilen odnos do matere. Pri tem pa ni pomembno, čigavo mnenje je to, torej ali je otrok do njega prišel sam ali ne. To pomeni, da na eni strani potrjen vpliv toženca na otrokovo dojemanje matere, sodišču ne omogoča, da bi ob tem spregledalo otrokovo stisko, ki bi mu jo povzročila predodelitev materi. Neustrezna komunikacija med pravdnima strankama in medsebojna obtoževanja, so imeli za posledico zavedni ali nezavedni vpliv na mladoletnega sina s strani toženca, v posledici česar je otrok negativne občutke ponotranjil kot svoje. Sodišče druge stopnje sicer pritrjuje tožnici, da je upoštevaje sodno prakso, lahko ravnanje starša, ki preprečuje drugemu roditelju stike z otrokom, podlaga za utemeljenost zahtevka za predodelitev otroka, a ugotovljene subjektivne in objektivne okoliščine, ki jih je bilo potrebno upoštevati pri ugotavljanju otrokove največje koristi, v obravnavanem primeru ne omogočajo slediti tem stališčem. Iz ugotovljenih okoliščin pa tudi izhaja, da se stiki med tožnico in sinom izvajajo, da pa je bila izvedba nekaterih stikov res onemogočena ali otežena. Toženca pa je potrebno opozoriti, da njegovo nadaljnje ravnanje v smeri preprečevanja stikov, vodi le v nove sodne spore, ki v nobenem primeru ne bodo v korist otroka, kar se mora toženec še posebej zavedati, v kolikor resnično deluje v dobro svojega sina.

11. Tudi dejstvo, ki ga očita pritožba, da sodišče ni opravilo neformalnega razgovora z mladoletnim otrokom, ne vpliva na odločitev. Otrok lahko mnenje izrazi v okoliščinah in na način, ki najbolj ustreza njegovi starosti, in sicer tudi s posredovanjem centra za socialno delo oz. izvedenca. Taka razlaga je v skladu s 6. členom Evropske konvencije o uresničevanju otrokovih pravic. Otrokovo mnenje je bilo v postopku ustrezno pridobljeno, ocenjevano in upoštevano. Med subjektivnimi okoliščinami, ki jih je sodišče upoštevalo ob odločanju o največji koristi otroka, je vsekakor tudi želja 11-letnega sina pravdnih strank. Sin pravdnih strank je v razgovoru z izvedencem izrazil odločno željo, da želi ostati pri očetu. Da gre za jasno izraženo željo, tudi za tožnico v pritožbi ni sporno, saj tožnica med drugim potrjuje in izpostavlja odtujenost med njo in otrokom ter navezanost otroka na toženca. Ž. dojema bivanje pri očetu kot njegov dom, kjer se dobro počuti, tožnici pa z izpodbijano odločitvijo ne bo kršena pravica da vzgaja in izobražuje svojega mladoletnega sina, saj bo slednje lahko izvajala ob stikih glede katerih je nedvoumno ugotovljeno, da se morajo izvajati in da so vsekakor v otrokovo korist.

12. Tudi sodišče druge stopnje predlaga, da se tožnica s sinom vključi v pedo psihiatrično ali družinsko terapijo5, saj bo s tem pridobila pomoč pri vzpostavljanju medsebojnega zaupanja in čustvene povezanosti. Gotovo bi bilo v največjo korist sina Ž., če bi se svetovalni terapiji pridružil tudi toženec, saj bosta starša svojo funkcijo starševstva do Ž. obdržala za vedno, v prihajajočem obdobju odraščanja pa bi skupne smernice vzgoje in izogibanje vrednostnim sodbam o drugem nedvomno ugodno vplivale na nadaljnji uspešen čustveni razvoj mladoletnega sina.

13. Sodišče druge stopnje je glede na obrazloženo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako toženec sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve (155. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

-------------------------------
1 Četrti odstavek 421. člena ZPP-E: Sodišče lahko na zahtevo bivšega zakonca ali organa pristojnega za socialne zadeve izda novo odločbo o varstvu in vzgoji otroka ter o stikih, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka.
2 Ocenjevalo je pravno relevantne podatke iz spisa opr. št. IV P 606/2016: tam izdelano izvedeniško mnenje ter pridobljena mnenja CSD, izpovedbo tožnice - točka 10 obrazložitve, izpovedbo toženca - točka 11 obrazložitve, pisne izjave prič v točkah 14 do 18 obrazložitve, mnenje centra za socialno delo - točka 20 obrazložitve, poročili razredničarke - točki 21 in 22 obrazložitve in izvedeniško mnenje - točke 24, 25 in 26 obrazložitve.
3 Primer VSRS II Ips 423/2003.
4 Ž. mater zavrača in do nje izraža odpor, ki bi v primeru predodelitve eskaliral, s tem pa bi se tudi potrdila vsa negativna stališča, ki jih Ž. goji do nje, odnos med njima pa bi se zelo verjetno porušil. Predodelitev bi bila za otroka ne le stresna, temveč otroku povsem nerazumljiva, saj se mora ločiti od starša pri katerem se dobro počuti.
5 Mnenje CSD – na list št. 39 spisa.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 421, 421/4
Družinski zakonik (2017) - DZ - člen 143

Konvencije, Deklaracije Resolucije
Evropska konvencija o uresničevanju otrokovih pravic - člen 6

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
17.11.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDUxODkw