<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sklep IV Cp 1949/2020
ECLI:SI:VSLJ:2020:IV.CP.1949.2020

Evidenčna številka:VSL00043633
Datum odločbe:24.11.2020
Senat, sodnik posameznik:Dušan Barič (preds.), Alenka Kobal Velkavrh (poroč.), Blanka Javorac Završek
Področje:DRUŽINSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
Institut:postopek izdaje začasne odredbe - začasna odredba v družinskih sporih - ogroženost otroka - dokazni standard verjetnosti - starost otroka - meritorna odločitev - presoja primernosti staršev za dodelitev otroka - zaupanje otroka v varstvo in vzgojo

Jedro

Na podlagi 161. člena DZ izda sodišče začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, materialnopravno pravilna. Dokazni postopek ni pokazal, da bi otrokoma grozila takšna nevarnost, zaradi katere bi bilo potrebno izdati predlagano začasno odredbo.

Sodišče je pravilno odločilo na podlagi dokaznega standarda verjetnosti. V postopku izdaje začasne odredbe se mu zato ni bilo potrebno opredeliti do vsakega posameznega predlaganega dokaza, temveč se je pravilno osredotočilo na izpovedbo v tem postopku zaslišanih strank ter na poročilo CSD.

V fazi postopka izdaje začasne odredbe ne gre za presojo, kdo od staršev je bolj primeren za varstvo in vzgojo otrok, temveč gre za vprašanje, ali so podane takšne izjemne okoliščine, ki narekujejo izdajo začasne odredbe, torej ali je korist otrok ogrožena.

Res je sodišče v skladu z zrelostjo in starostjo otroka dolžno upoštevati njegovo mnenje, kar pa ne pomeni, da je takšno mnenje tudi edini kriterij za končno odločitev sodišča, saj bo šele celovit dokazni postopek lahko dal prepričljiv odgovor na vprašanje, komu od staršev zaupati otroka v varstvo in vzgojo. V tej fazi postopka je sodišče samo ocenilo, da otroka še nista dovolj zrela, da bi se lahko zavedala posledic svojih odločitev, zato mnenju otrok ni sledilo. Ali sta otroka dovolj zrela, da bi se lahko zavedala posledic svojih odločitev, pa bo tekom postopka moral podati mnenje tudi izvedenec klinično psihološke stroke.

Izrek

I. Dopolnitev pritožbe z dne 18. 10. 2020 se zavrže.

II. Pritožba z dne 7. 10. 2020 se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje nepravdni zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki sta se vodili pod opr. št. II N 954/2019 in opr. št. II N 1041/2020, združilo v skupno obravnavanje, tako da je postal vodilni spis II N 954/2019 (I). Predlog predlagateljice (nasprotne udeleženke po predlogu predlagatelja, v nadaljevanju nasprotna udeleženka) za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagala: - da se ji otroka dodelita v začasno varstvo in vzgojo; - da je predlagatelj dolžan otroka, njuni osebni izkaznici in kartici nemškega zdravstvenega zavarovanja nemudoma izročiti materi; - da se otrokoma dovoli odhod in selitev v Nemčijo, prebivanje z materjo ter vpis in šolanje na osnovni šoli ...; - da navedena odločitev nadomesti soglasje predlagatelja (nasprotnega udeleženca po predlogu predlagateljice, v nadaljevanju predlagatelj), - da se predlagatelju prepove vpis in oddaja otrok v osnovno šolo v Sloveniji; ter da se določijo stiki med očetom in otrokoma, je zavrnilo (II).

2. Zoper navedeni sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pravočasno pritožila nasprotna udeleženka. Opozarja, da je sodišče s svojim postopanjem kršilo 8., 14. in 15. točko 2. odstavka 339. člena ZPP. Podana je kršitev pravice nasprotne udeleženke do izjave, do kontradiktornega postopka, do prejema razumno obrazložene sodne odločbe, ki mora vsebovati zahtevani standard obrazložitve, in tudi pravica do pritožbe. Meni, da če v danem primeru ne bi bilo elementa tujine, bi sodišče začasni odredbi ugodilo ter otroka dodelilo nasprotni udeleženki in določilo stike s predlagateljem. V pritožbi obširno ponavlja okoliščine, zaradi katerih meni, da sta otroka pri predlagatelju telesno in duševno ogrožena. Izpostavlja, da je predlagatelj večkratni povratnik kaznivih dejanj, da je odraščal v nasilni družini, da je bil psihično in fizično nasilen do otrok in nasprotne udeleženke, da otroka tepe s kuhalnico, da ju večkrat pušča sama in brez nadzora, ter da so predlagateljeve aktivnosti za otroka večinoma nevarne. Navaja, da je med materjo in otrokoma stkana zelo močna vez, saj je nasprotna udeleženka zanju, praktično že ves čas od rojstva, skrbela sama. Opozarja, da odločitev ne vsebuje nobenih razlogov o tem, zakaj sodišče v skladu s koristjo otrok ni upoštevalo želje obeh otrok živeti pri materi v Nemčiji. Sodišče tudi ni upoštevalo niti obravnavalo, da predlagatelja pred storitvijo kaznivih dejanj ni ustavilo dejstvo, da je oče dveh mladoletnih otrok in da očetovske vloge v zaporu ne bo mogel izvrševati, s čimer je zanemaril dobrobit in korist otrok. Sodišče se tudi ni ukvarjalo z navedbami nasprotne udeleženke, zakaj predlagatelj ni primeren za varstvo in vzgojo otrok. Opozarja, da je CSD opustil dolžnost opraviti razgovor z nasprotno udeleženko, njenih pisnih izjav pa ni upošteval. Meni, da bi moralo biti vodilo sodišča korist otrok in ne predlagateljeva korist ter skrb, da ne bo prejudiciralo odločitve, temveč bi se moralo vsebinsko ukvarjati s primerom.

3. Predlagatelj je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Nasprotna udeleženka je pritožbo dopolnila 18. 10. 2020, kar pa je že po poteku pritožbenega roka, zato je dopolnitev pritožbe pritožbeno sodišče na podlagi 346. člena ZPP zavrglo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Zmotne so pritožbene navedbe, da se je postopek za izdajo začasne odredbe vodil le zaradi nadomestitve soglasja predlagatelja za odhod otrok v tujino. Kot izhaja iz listin v spisu, je predlagatelj dne 10. 9. 2019 vložil predlog na razvezo zakonske zveze, odločitev o zaupanju mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo ter določitev preživnine in stikov, ki ga je sodišče vodilo pod opr. št. II N 954/2019. V tem postopku je nato nasprotna udeleženka vložila predlog za izdajo začasne odredbe z dne 30. 6. 2020, ki jo je dopolnila z vlogama z dne 16. 7. 2020 in z dne 14. 8. 2020, s katerim je predlagala, da se ji otroka dodelita v začasno varstvo in vzgojo, ter druge ukrepe, razvidne iz 1. točke obrazložitve tega sklepa. Ker pa je v dopolnitvi predloga za izdajo začasne odredbe z dne 16. 7. 2020 sodišču predlagala, naj odloči, da se mladoletna otroka nemudoma vrneta v varstvo in vzgojo materi, je sodišče prve stopnje navedeni predlog štelo za samostojni predlog za spremembo bivališča mladoletnih otrok ter ga vpisalo pod opr. št. II N 1041/2020. Navedeni zadevi je nato z izpodbijanim sklepom združilo v skupno obravnavanje.

7. Zaradi jasnosti je pritožbeno sodišče, enako kot že sodišče prve stopnje, predlagatelja po predlogu, vodenem pod opr. št. II N 954/2019 imenovalo predlagatelja, predlagateljico po predlogu, vodenem pod opr. št. II N 1041/2020, pa nasprotno udeleženko.

8. Na podlagi 161. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ) izda sodišče začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, materialnopravno pravilna. Dokazni postopek namreč ni pokazal, da bi otrokoma grozila takšna nevarnost, zaradi katere bi bilo potrebno izdati predlagano začasno odredbo.

10. Sodišču prve stopnje celotne dokazne ocene, kot mu to nalaga 8. člen ZPP, ni bilo potrebno opraviti, temveč je pravilno odločilo na podlagi dokaznega standarda verjetnosti. Sodišču prve stopnje se v postopku izdaje začasne odredbe zato ni bilo potrebno opredeliti do vsakega posameznega predlaganega dokaza, temveč se je pravilno osredotočilo na izpovedbo v tem postopku zaslišanih strank ter na poročilo CSD. Tudi pavšalno očitani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nista bili storjeni. Prvo sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih navedb.

11. Pri odločanju o utemeljenosti predlagane začasne odredbe se je pravilno osredotočilo na vprašanje, ali gre v obravnavanem primeru za neposredno nevarnost oziroma ogroženost otrok, v posledici česar bi bilo nujno poseči v obstoječe stanje. Odgovor je bil nikalen. Sodišče prve stopnje se je do vseh zatrjevanih dogodkov s strani nasprotne udeleženke glede ogroženosti otrok v 23. do 26. točki obrazložitve sklepa jasno in celovito izreklo.

12. Ni res, da CSD pisnih izjav nasprotne udeleženke ne bi upošteval. Iz poročila CSD z dne 12. 8. 2020 izhaja, da res ni bil opravljen razgovor z nasprotno udeleženko, ker se razgovora ni udeležila, saj se je nahajala v Nemčiji, se je pa opredelila v pisnih izjavah z dne 31. 7. 2020 in z dne 11. 8. 2020, s katerima je bil CSD seznanjen.

13. Iz ugotovitev CSD izhaja, da sta oba starša primerna za prepoznavanje razvojnih potreb otrok in za njuno dobrobit. Otroka se v zdajšnjem okolju, v katerem živita od 28. 6. 2020, počutita dobro, prav tako pa sta se dobro počutila tudi pri materi v času bivanja v Nemčiji. CSD je ocenil, da otroka do stopnje, ko bi ju bilo potrebno zaščititi z začasno odredbo, pri očetu nista ogrožena.1

14. Da je predlagateljevo okolje neprimerno za bivanje otrok, da predlagatelj ni sposoben poskrbeti za otroka ter da je do otrok fizično nasilen, ugotovljene dejanske okoliščine primera ne izkazujejo za verjetno.

15. Ostale ugotovitve sodišča prve stopnje, ali je imela nasprotna udeleženka soglasje predlagatelja, da otroka odpelje v Nemčijo, vprašanje, ali je za otroka primarno socialno okolje v Sloveniji ali Nemčiji in vprašanje sorodstvene mreže, je predmet ugotavljanja meritorne odločbe v tej zadevi in se ne nanaša na vprašanja ogroženosti otrok. Še enkrat pritožbeno sodišče poudarja, da v fazi postopka izdaje začasne odredbe ne gre za presojo, kdo od staršev je bolj primeren za varstvo in vzgojo otrok, temveč gre za vprašanje, ali so podane takšne izjemne okoliščine, ki narekujejo izdajo začasne odredbe, torej ali je korist otrok ogrožena.

16. Res je sodišče v skladu z zrelostjo in starostjo otroka dolžno upoštevati njegovo mnenje, kar pa ne pomeni, da je takšno mnenje tudi edini kriterij za končno odločitev sodišča, saj bo šele celovit dokazni postopek lahko dal prepričljiv odgovor na vprašanje, komu od staršev zaupati otroka v varstvo in vzgojo. V tej fazi postopka je sodišče samo ocenilo, da otroka še nista dovolj zrela, da bi se lahko zavedala posledic svojih odločitev, zato mnenju otrok ni sledilo. Ali sta otroka dovolj zrela, da bi se lahko zavedala posledic svojih odločitev, pa bo tekom postopka moral podati mnenje tudi izvedenec klinično psihološke stroke.

17. Pritožbeno sodišče se do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo, ker za presojo odločitve o začasni odredbi niso bistvenega oziroma odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18. Višje sodišče tako ugotavlja, da niso podani razlogi, s katerimi nasprotna udeleženka izpodbija sklep sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

19. Glede na to, da je bil predlog predlagatelja vložen že 10. 9. 2019 ter dejstvo, da so zaradi objektivnih okoliščin močno okrnjeni oziroma osiromašeni stiki med otrokoma in njuno materjo, pritožbeno sodišče dodaja, da je bil dosedanji postopek odločno predolg, zato bo moralo prvo sodišče v nadaljevanju postopka poskrbeti, da se zaradi konkretnih okoliščin primera zadeva dejansko obravnava absolutno prednostno.

-------------------------------
1 Položaj CSD se po stališču Vrhovnega sodišča približuje položaju, ki ga ima v sodnem postopku izvedenec.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Družinski zakonik (2017) - DZ - člen 161

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
19.05.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQ3MzQ5