<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Mariboru
Civilni oddelek

VSM Sklep III Cp 354/2020
ECLI:SI:VSMB:2020:III.CP.354.2020

Evidenčna številka:VSM00038389
Datum odločbe:16.06.2020
Senat, sodnik posameznik:Alenka Zgubič (preds.), Milena Šteharnik (poroč.), Vlasta Polanec
Področje:DRUŽINSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
Institut:varstvo in vzgoja mladoletnega otroka - določitev preživnine - določitev stikov - začasna odredba - začasna odredba za zavarovanje koristi otrok - ogroženost otroka - nujnost postopka - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - stroški postopka - prosti preudarek pri odločanju o stroških v družinskih sporih

Jedro

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da ugotovljene okoliščine z verjetnostjo izkazujejo, da je otrok ogrožen oziroma je zelo verjetno, da bo utrpel škodo kot posledico ugotovljenih ravnanj matere (točka 16. obrazložitve sklepa z dne 8.4.2020) in je zato potrebno ukrepati že pred pravnomočno odločitvijo o varstvu in vzgoji skupnega mladoletnega sina in z začasno odredbo zavarovati otroka.

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo in se izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje potrdita.

II. Nepravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanima sklepoma:

- s sklepom I Z 6/2020 (I Z 8/2020) z dne 8. 4. 2020 v celoti zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe (točka I. izreka), ki ga je mati - upnica vložila 21. 2. 20201 (s katerim je zahtevala, da se mladoletni sin pravdnih strank začasno zaupa njej v varstvo in oskrbo, da je oče – upnik dolžan plačevati 210,00 EUR preživnine, določitev stikov z očetom ter izrek denarne kazni za primer kršitve) ter odločilo, da vsak udeleženec nosi svoje stroške (točka II. izreka).

- Sodišče prve stopnje je nadalje s sklepom z dne 6. 5. 2020 zavrnilo ugovor matere - dolžnice zoper sklep o začasni odredbi z dne 23. 3. 2020 (točka I. izreka) ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške ugovornega postopka (točka II. izreka).

2. Sodišče prve stopnje je namreč s sklepom z dne 23. 3. 2020 ugodilo predlogu očeta - upnika ter sklenilo, da se mladoletni A. A., rojen 6. 9. 2006, začasno zaupa v varstvo, vzgojo in oskrbo očetu (točka I. izreka) ter odločilo, da mora mati - dolžnica B. B. nemudoma posredovati mladoletnemu sinu ali očetu geslo za dostop v program E-asistent za potrebe spremljanja učnega programa mladoletnega sina preko spleta (točka II. izreka) ter za primer kršitve tega sklepa o začasni odredbi izreklo denarno kazen v višini 500,00 EUR (točka III. izreka). Nadalje je upnika zavezalo, da v roku 7 dni predlaga uvedbo postopka o zaupanju mladoletnega sina v varstvo, vzgojo in oskrbo (točka IV. izreka). Nadalje je odločilo, da začasna odredba velja do drugačne odločitve sodišča oziroma do pravnomočnega zaključka postopka o zaupanju mladoletnega otroka v varstvo, vzgojo in oskrbo, uvedenem v skladu s IV. točko izreka sklepa oziroma 7 dni, če ustrezen predlog za zaupanje mladoletnega otroka v varstvo, vzgojo in oskrbo ne bo vložen. V presežku je predlog glede denarne kazni do predlaganih 2.000,00 EUR zavrnilo (točka VI. izreka).

3. Mati - dolžnica izpodbija sklep prvostopnega sodišča z dne 8. 4. 2020 v celoti iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je sodišče ravnalo v nasprotju s procesnimi pravili o združitvi zadev, ker je s prvotnim sklepom z dne 23. 3. 2020 odločilo le o predlogu za izdajo začasne odredbe očeta, nato pa je dne 8. 4. 2020 odločilo, da se predlog za izdajo začasne odredbe matere zavrne. Meni, da je sodišče z drugim sklepom z dne 8. 4. 2020 hotelo le odpraviti procesne kršitve, na katere je v ugovoru opozorila sama. Na takšen način pa očitane procesne kršitve ni mogoče odpraviti. Dopolnilnega sklepa ne more izdati po uradni dolžnosti. Če namreč sodišče ni odločilo o vseh predlogih, o katerih bi moralo odločiti s sklepom ali ni odločilo o delu predloga, bi lahko stranka v 15 dneh predlagala sodišču, naj se sklep dopolni. Ne more pa po uradni dolžnosti izdati dopolnilnega sklepa. Sodišče bi tudi moralo, če bi hotelo izdati delni ali dopolnilni sklep, tak sklep ustrezno poimenovati kot delni oziroma kot dopolnilni. V nadaljevanju pritožba utemeljuje kršitev načela ekonomičnosti ter s tem povzročitev dodatnih finančnih bremen strankam. Opozarja na 22. člen Ustave Republike Slovenije, ki se nanaša tudi na dokazni postopek. Sodišče se ni opredelilo do dolžničinega dokaznega predloga, zato uveljavlja absolutno bistveno kršitev postopka, saj bi moralo sodišče v obrazložitvi sklepa zavrniti dokazni predlog in navesti utemeljene razloge zakaj dokaznemu predlogu ni ugodilo. Nadalje opozarja, da bi moralo sodišče po uradni dolžnosti zaslišati tudi mladoletnega otroka, da bi lahko pred sodiščem brez vpliva matere ali očeta izpovedal o svojem odnosu do obeh. Po potrebi pa bi moralo angažirati tudi ustreznega izvedenca, ki bi lahko na podlagi zbranega procesnega gradiva in pregleda otroka pojasnil, kaj bi v danih okoliščinah predstavljalo največjo korist za otroka. Ker sodišče ni niti zaslišalo otroka niti postavilo izvedenca, je bistveno kršilo pravila postopka. Mnenje, na katerega se sklicuje sodišče v svoji obrazložitvi, ne more nadomestiti zaslišanja otroka. O tem mnenju dolžnica sploh ni bila obveščena in je šele z izpodbijanim sklepom ugotovila, da je sodišče pridobilo mnenje centra za socialno delo. Dolžnica pojasnjuje, da je 17. 2. 2020 šla na center za socialno delo in policijo, ker ni vedela kako priti do svojega otroka. Nato je obiskala na centru D. D., ki je po njenem vedenju spisala mnenje za sodišče. Ta ji je dejala, da zanjo nima časa in da jo bo poklicala 20. 2. 2020. Ker je ni poklicala, jo je dolžnica poklicala sama, nato pa je dolžnica njen telefonski klic prejela šele 26. 2. 2020, ko ji je povedala, da se ji ni potrebno udeležiti razgovora, saj je upnik že vse povedal in na podlagi tega je pripravila mnenje za sodišče. Edino relevantno mnenje bi bilo mnenje šole, ki jo obiskuje otrok. Zaradi očitanih bistvenih kršitev je bilo tudi dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Do zaključka, da je odnos otroka in dolžnice močno narušen, in da so v njem prisotni elementi fizičnega in psihičnega nasilja, je sodišče prišlo brez zaslišanja dolžnice in zaslišanja otroka. Nikakor ne drži zaključek sodišča, da je otrok pred fizičnim in psihičnim nasiljem pomoč poiskal pri očetu. Otrok se namreč ni zatekel k upniku, ampak je bil upnik tisti, ki je otroka 7. 2. 2020 odpeljal in ga ni vrnil materi. Posledično je sodišče tudi materialno pravo uporabilo napačno. Če bi sodišče dejansko stanje ugotovilo pravilno, bi lahko ugotovilo, da začasno zaupanje otroka v varstvo, vzgojo in oskrbo upniku nikakor ni v največjo korist otroka.

4. Upnik - oče vlaga pritožbo zoper II. točko izreka sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 8. 4. 2020 in v pritožbi navaja, da odločitev, da v skladu s 413. členom Zakona o pravdnem postopku vsak udeleženec postopka nosi svoje stroške, ni zakonita. Ta člen je v skladu s 5. alinejo 222. člena Zakona o nepravdnem postopku prenehal veljati z uveljavitvijo ZNP-1 dne 15. 4. 2019. Opozarja na določbo 100. člena ZNP-1 ter poudarja, da gre za samostojni postopek zavarovanja, zato bi moralo sodišče odločiti o stroških upnika, ki so slednjemu nastali z vložitvijo predloga in z odgovorom na nasprotni predlog dolžnice. Upoštevati bi moralo uspeh strank postopka ter določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju. Dolžnica s predlagano izdajo začasne odredbe ni uspela, zato je dolžna povrniti upniku stroške njegovega predloga za izdajo začasne odredbe, ki so bili priglašeni takoj ob vložitvi odgovora na predlog dolžnice oziroma z vlogo z dne 31. 3. 2020.

5. Tako upnik kot dolžnica vlagata odgovora na pritožbo, v katerih zavračata pritožbene očitke ter se zavzemata za potrditev odločitve sodišča prve stopnje.

6. Mati - dolžnica vlaga zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 6. 5. 2020, s katerim je sodišče zavrnilo njen ugovor zoper sklep z dne 3. 4. 2020, pritožbo, s katero izpodbija sklep v celoti. Primarno opozarja, da je sodišče storilo bistveno kršitev pravil postopka, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo. V postopku je odločalo ne da bi zaslišalo stranke. V nadaljevanju povzema pritožbene očitke kot jih podaja v pritožbi z dne 22. 4. 2020. Prav tako ponovno opozarja na kršitev, ker sodišče ni zaslišalo otroka. Opozarja, da mnenje centra za socialno delo ne more nadomestiti zaslišanja otroka niti izvedeniškega mnenja. Dolžnica je predlagala pridobitev izvedeniškega mnenja, ker bi bila postavitev izvedenca klinične psihologije bistvenega pomena. Otrok je mlajši mladoletnik, zato bi bilo nujno, da situacijo oceni izvedenec klinične psihologije, ker lahko le on nepristransko in objektivno ugotovi, kaj v danih okoliščinah predstavlja korist otroka. Opozarja na zapis sodišča v točki 16 obrazložitve, kjer je sodišče navedlo, da ima mnenje centra za socialno delo bistvene značilnosti in strukturo izvedenskega mnenja ter da center nastopa kot specifičen pomočnik sodišča. Center za socialno delo nedvomno ni izvedenec. Sodišče je samo ugotovilo, da gre v zadevi za vprašanje strokovne narave, ker pa samo s strokovnim znanjem ne razpolaga, je napačno strokovno znanje pridobilo od CSD. Odgovor na strokovno vprašanje lahko poda le izvedenec, imenovan s strani sodišča. Zoper mnenje CSD namreč stranke nimajo nobenega sredstva, s katerim bi lahko uveljavljale njegovo izločitev. Navsezadnje mnenje centra za socialno delo dolžnici vse do danes ni bilo vročeno, da bi se seznanila in izjasnila o mnenju. Center za socialno delo z dolžnico ni opravil nobenega razgovora, da bi se lahko prepričalo o resničnosti tistega kar je v mnenju zapisalo. Nadalje opozarja, da Družinski zakonik, na podlagi katerega je sodišče izdalo izpodbijano začasno odredbo, ne vsebuje postopkovnih pravil za izdajo začasne odredbe, zato je potrebno uporabiti določila Zakona o izvršbi in zavarovanju. Nadalje opozarja na vprašanje, v kolikšni meri je sodišče vezano na predloge strank ter v zvezi s tem na kršitev, ki jo je sodišče storilo v II. točki sklepa z dne 23. 3. 2020, ker je odločilo mimo predloga upnika. II. točka izreka zato predstavlja popolno presenečenje za dolžnico in do takšnega izreka ne bi smelo priti. Mladoletni otrok namreč razpolaga z geslom za dostop do programa E-asistent in zato ni potrebe, da bi mu ga dolžnica ponovno posredovala. Nobene ovire ni, da bi upnik ustvaril lastno geslo, na podlagi katerega bo lahko samostojno in neodvisno od dolžnice dostopal do programa E-asistent. Nadalje ponovno opozarja na kršitve procesnih pravil, ki se nanašajo na združitev in odločanje po združitvi v skupno obravnavanje. V zvezi s tem ponavlja pritožbene očitke kot v svoji pritožbi zoper sklep sodišča z dne 8. 4. 2020. Nadalje izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, do katerega je sodišče prišlo brez zaslišanja dolžnice in otroka. Meni, da je posledično sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče ni ugotovilo največje koristi otroka, ker ni zaslišalo otroka in ni postavilo izvedenca. Opozarja na izpolnjevanje pogojev 272. člena ZIZ v zvezi z določbo 161. člena Družinskega zakonika. Upnik ni verjetno izkazal, da bi bil otrok pri dolžnici ogrožen. Začasna odredba, katere izdajo je predlagala dolžnica, je nujno potrebna, da se prepreči uporaba sile in nastanek težko nadomestljive škode s strani očeta. Otrok je v letih, ki zahtevajo dobro vzgojo, kakršne je lahko deležen le pri materi. Razvajanje, izogibanje šolskim obveznostim in vcepljanje misli, da je denar sveta vladar, nikakor ne koristi otroku. Nadaljevanje takšnega obnašanja in odnosa do otroka bo povzročilo težko nadomestljivo škodo za otroka.

7. Upnik - oče izpodbija II. točko izreka sklepa z dne 6. 5. 2020. Ne strinja se z odločitvijo, da stranki v postopku zavarovanja nosita vsaka svoje stroške postopka. Sodišče bi moralo o stroških odločiti po petem odstavku 38. člena ZIZ, o stroških dolžnice pa po šestem odstavku navedenega člena.

8. Tako dolžnica kot upnik vlagata odgovora na pritožbo, v katerih zavračata pritožbene očitke ter se zavzemata za potrditev odločitev sodišča prve stopnje.

9. Pritožbe niso utemeljene.

10. Predmet pritožbene obravnave sta sklepa prvostopnega sodišča s katerima je bilo odločeno o predlogih obeh staršev za izdajo začasne odredbe o vzgoji in varstvu otroka2 (predlog očeta in matere) ter tudi o stikih in preživnini (kar je dodatno predlagala mati) kot ukrepu za varstvo koristi otroka. Določba 159. člena Družinskega zakonika namreč določa, da so ukrepi za varstvo otroka: začasne odredbe, nujni odvzem otroka in ukrepi trajnejšega značaja. Pristojnosti sodišča ter vlogo centrov za socialno delo (v nadaljevanju CSD) pa opredeljujejo določbe od 153. do 160. člena DZ. Slednji določa, da sodišče po uradni dolžnosti ali na predlog izreče ukrepe za varstvo koristi otroka. S tem je odgovorjeno na pritožbene očitke matere, da je sodišče odločilo v točki II. brez predloga strank. Zakon o nepravdnem postopku3 pa v 105. členu4 določa, da so postopki za odločanje o ukrepih za varstvo koristi otrok nujni ter v 108. členu, da se navedbe CSD v predlogu, mnenju in drugih pisanjih ter zaslišanje strokovnega delavca centra, štejejo za izpovedbe osebe, ki ima o teh dejstvih posebno strokovno znanje. Nadalje določa 161. člen DZ, da sodišče izda začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen. Po drugem dostavku 157. člena DZ je otrok ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo zaradi ravnanj staršev utrpel škodo na telesnem ali duševnem zdravju in razvoju. Skladno s povzetimi določbami je postopalo sodišče prve stopnje ter pridobilo od CSD, Mnenje o izdaji začasne odredbe5 in nato na podlagi ocene vseh listinskih dokazov v spisu zaključilo, da je verjetno izkazana ogroženost mladoletnega sina pravdnih strank in zato otroka začasno zaupalo v varstvo, vzgojo in oskrbo očetu – upniku.

11. Sodišče druge stopnje bo v nadaljevanju skupaj odgovarjalo na bistvene6 pritožbene navedbe matere - dolžnice, ki jih podaja v pritožbah z dne 22. 4. 2020 ter v pritožbi z dne 21. 5. 2020, ker se je večina pritožbenih očitkov ponavljala.

12. Pritožba upnice obširno očita, da sodišče ni postopalo zakonito, ker ni zaslišalo matere kot udeleženke postopka, niti mladoletnega sina ter, ker ni angažiralo izvedenca klinične psihologije ter, da je svojo odločitev oprlo na mnenje CSD, ki ji ni bilo poslano v vednost in, ki ne more nadomestiti niti zaslišanja otroka niti izvedenskega mnenja. S tem naj bi kršilo tudi materino ustavno pravico do enakega varstva pravic v postopku ter pravico do izjave v postopku. Sodišče druge stopnje te očitke zavrača z, že zgoraj pojasnjeno vlogo CSD v postopkih ukrepov varstva otrok ter s sklicevanjem na določbo 100. člena ZNP-1, ki določa, da se izdajo začasne odredbe za varstvo koristi otrok pod pogoji, ki jih določa DZ in po postopku, ki ga določa zakon, ki ureja zavarovanje7. Pri tem se sodišče druge stopnje sklicuje na razloge iz 18. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa z dne 6.5.2020. Sodišče prve stopnje je zaključek, da je verjetno izkazano, da je otrok pri materi ogrožen, napravilo na podlagi ocene gradiva v spisu, pri tem pa še ni opravilo skupne dokazne ocene, ki v postopku odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe tudi ni potrebna, saj se v tem postopku, ki je nujen in mora biti hiter, odloča na podlagi dokaznega standarda verjetnosti. Ker pa je mati - dolžnica v postopku že vložila odgovor na predlog ter v nadaljevanju tudi ugovor zoper sklep o začasni odredbi, se je tako lahko izjasnila o trditvah očeta kot upnika, ki so relevantne za odločitev o predlogu za zavarovanje. Iz 18 točke obrazložitve izpodbijanega sklepa z dne 8.4.2020 je razvidno, da se je sodišče do njenih trditev tudi opredelilo, vse ob upoštevanju specifičnosti in nujnosti postopka izdaje začasne odredbe.

13. Nadalje dolžnica v obeh pritožbah poudarja, da je sodišče zaradi neizvedbe ustreznih dokazov, zmotno ugotovilo dejansko stanje; da je odnos otroka in dolžnice močno narušen, ter da so pri njej prisotni elementi fizičnega in psihičnega nasilja, pred katerimi je otrok pomoč poiskal pri upniku. Očitek ni utemeljen, saj je sodišče vsa pravno odločilna dejstva ugotovilo z zahtevanim dokazanim standardom, na ostale (bistvene) materine trditve pa bo odgovorilo ter dokaze izvajalo, v kontradiktornem postopku odločanja o varstvu in vzgoji otroka, preživljanju otroka in otrokovih stikih8. Iz podatkov spisa izhaja, da je upnik - oče pravočasno vložil predlog za zaupanje mladoletnega sina v varstvo, vzgojo in oskrbo ter določitev preživnine in stikov in v tem postopku bo materi - dolžnici zagotovljena vsa zahtevana kontradiktornost, tako glede njenega izjavljanja kot izvedbe dokazov.

14. Očitki dolžnice o postopku izdelave mnenja CSD ter o njegovi nestrokovnosti, ne držijo, saj sodišče ni našlo nobenega razloga, ki bi kazal na to, da mnenje ni napravljeno strokovno in v otrokovo največjo korist. Mnenje CSD je sodišče ustrezno presojalo skupaj z ostalimi izvedenimi dokazi ter njegovo težo upoštevalo skladno z ustaljeno sodno prakso9. Iz mnenja izhaja, da je CSD skupaj s policijo in ob prisotnosti šolske svetovalne delavke, opravil 19. 2. 2020 razgovor z mladoletnim A. A. ter nato, da je strokovna delavka opravila z njim še dodatni pogovor. Iz mnenja je tudi razvidno, da je CSD 17. 2. 2020, ko se je mati – dolžnica (čeprav samoiniciativno) zglasila, opravil razgovor tudi z njo. Prav tako je bil na centru opravljen razgovor tudi s sinovo polsestro C. C., staro osem let. Mnenje CSD potrjujejo tudi SMS sporočila.

15. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da ugotovljene okoliščine z verjetnostjo izkazujejo, da je otrok ogrožen oziroma je zelo verjetno, da bo utrpel škodo kot posledico ugotovljenih ravnanj matere (točka 16. obrazložitve sklepa z dne 8.4.2020) in je zato potrebno ukrepati že pred pravnomočno odločitvijo o varstvu in vzgoji skupnega mladoletnega sina in z začasno odredbo zavarovati otroka.

16. Zavrniti je potrebno tudi pritožbeni razlog bistvenih kršitev pravil o združevanju in odločitvi po združitvi v skupno obravnavanje. Drži, da bi sodišče o predlogih za izdajo začasnih odredb očeta kot upnika in matere lahko odločilo z enim sklepom, vendar s tem, ko je o njunih predlogih po tem, ko ju je sicer združilo v skupno obravnavanje, odločilo z dvema sklepoma, ni zagrešilo bistvene kršitve pravil postopka, ki bi vplivala na zakonitost odločitve. Takšnega zaključka dolžnica ne more omajati s svojimi očitki o neekonomičnosti in povzročanju dodatnih stroškov.

17. Obrazložitev k pritožbama upnika glede odločitve o stroških izdaje začasne odredbe:

18. Sicer drži navedba upnika, da se začasne odredbe za varstvo koristi otrok izdajajo pod pogoji, ki jih določa Družinski zakonik in po postopku, ki ga določa zakon, ki ureja zavarovanje (100. člen ZNP-1). Ker pa določba 101. člena ZNP-1 posebej določa, da odloči sodišče o stroških postopka za varstvo koristi otroka po prostem preudarku, je odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov pravilna. Ni namreč mogoče pritrditi pritožbi, da bi sodišče moralo glede stroškov postopati po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju in upoštevati uspeh strank ter določbo prvega odstavka 154. člena ZPP, v zvezi z določbami ZIZ, ki urejajo povračila stroškov upniku. Odločitev o stroških je sodišče tudi pravilno obrazložilo in zgolj dejstvo, da se je sklicevalo na 413. člen ZPP, ki je z uvedbo ZNP-1 res prenehal veljati, ne vpliva na pravilnost odločitve. Sodišče je pravilno upoštevalo, da sta predloga za začasno odredbo vložila tako oče kot mati mladoletnega otroka ter, da se je postopek vodil zaradi zagotavljanja koristi skupnega otroka. Tudi sodišče druge stopnje ne vidi posebnih razlogov, ki bi utemeljevali drugačno porazdelitev pravdnih stroškov, kakršna izhaja iz odločitve sodišča prve stopnje, da torej krijete udeleženca vsak svoje stroške postopkov zavarovanja.

19. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbe predlagatelja in nasprotne udeleženke kot neutemeljene zavrnilo in potrdilo izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

-------------------------------
1 Predlog matere je sodišče vpisalo pod opr. št. I Z 8/2020, nato pa s sklepom z dne 9. 3. 2020 obe zadevi, pred tem vložen predlog zavarovanja očeta ter naknadno vložen predlog za zavarovanje matere združilo v skupno obravnavanje pod opr. št. I Z 6/2020. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju očeta mladoletne hčerke v združenem postopku imenovalo kot upnika, mater pa kot dolžnico.
2 Določba 162. člena Družinskega zakonika (U. L. RS št. 15/2017): „Sodišče sme za varstvo koristi otroka izdati začasno odredbo, s katero je mogoče doseči začasno varstvo koristi otroka, zlasti pa: odredbo o načinu izvajanja stikov; odredbo o vzgoji in varstvu otroka; odredbo o preživljanju otroka; ....
3 Zakon o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP - 1).
4 3. pododdelek Postopek za odločanje o ukrepih za varstvo koristi otrok.
5 Center za socialno delo, Mnenje o izdaji začasne odredbe o zaupanju mladoletnega A. A. v varstvo in vzgojo očetu z dne 26. 2. 2020 - list. št. spisa od 15 - 17.
6 Določba 360. člena ZPP – sodišče ne odgovarja na pritožbene navedbe, ki presegajo okvir obravnavanja začasne odredbe kot ukrepa za varstvo koristi otrok.
7 Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), členi 29.a in 239.
8 7. oddelek Postopki za varstvo koristi otroka.
9 Sodba II Ips 628/2007.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Družinski zakonik (2017) - DZ - člen 153, 154, 155, 156, 157, 157/2, 158, 159, 160, 161
Zakon o nepravdnem postopku (1986) - ZNP - člen 222, 222/1-5
Zakon o nepravdnem postopku (2019) - ZNP-1 - člen 100, 101, 105, 108
Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 38, 38/5, 38/6, 272
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 413
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
16.02.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQ0ODE2