<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba IV Cp 996/2019
ECLI:SI:VSLJ:2019:IV.CP.996.2019

Evidenčna številka:VSL00023924
Datum odločbe:23.05.2019
Senat, sodnik posameznik:Bojan Breznik (preds.), Blanka Javorac Završek (poroč.), mag. Metoda Orehar Ivanc
Področje:DRUŽINSKO PRAVO
Institut:dodelitev otroka - izvedensko mnenje - dopolnilno izvedensko mnenje - predlog za postavitev novega izvedenca - založitev predujma za delo izvedenca - preživnina - potrebe otroka - zmožnosti zavezanca - otroški dodatek

Jedro

Pri presoji preživnine se otroškega dodatka ne upošteva.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se prvostopenjska sodba v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v stroškovnem delu spremeni tako, da je dolžna tožeča stranka povrniti toženi stranki 375 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno plačilo dalje. V ostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zaupalo mladoletnega ... in mladoletno ... v varstvo in vzgojo materi - toženki (I. točka izreka). Stike otrok z očetom je določilo vsak drugi vikend od petka popoldan, ko otroka na dom očeta ob 17.00 uri pripelje mati, do ponedeljka zjutraj, ko ju oče odpelje v vrtec; polovico počitnic; izmenjaje božične, novoletne in velikonočne praznike ter 14 dni v mesecu juliju in 14 dni v mesecu avgustu po dogovoru pravdnih strank. Kar sta zahtevali stranki glede stikov drugače, je sodišče zavrnilo (II. točka izreka). Tožencu je naložilo plačevanje mesečne preživnine v višini 120 EUR za vsakega otroka. V presežku do zahtevanih 150 EUR mesečne preživnine je zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Zahtevke tožnika glede vzgoje, varstva in stikov ter preživnine je sodišče zavrnilo (IV. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka pravdna stranka krije svoje stroške postopka (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik se pritožuje zoper I., III. in IV. točko izreka izpodbijane sodbe. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Navaja, da so bile pri izdelavi in upoštevanju izvedenskih mnenj dr. A. A. in dr. B. B. narejene očitne kršitve postopka, ki imajo za posledico kršitev tožnikove pravice do izjave in nepopolno ter napačno ugotovljeno dejansko stanje. Izvedenka dr. A. A. je izvedensko mnenje izdelala v kazenskem postopku. Postavljena je bila le zato, da ugotovi osebnostne lastnosti toženke. Ker je izvedenka psihologinja, se zastavlja vprašanje, ali je sploh upravičena in strokovno usposobljena za podajanje izvida o osebnostnih motnjah, ki naj bi jih prepoznala pri tožniku in toženki. Sodišče samo je ugotovilo, da je bilo mnenje izdelano tako, da ni zagotavljalo kontradiktornosti. Res ni nobena od strank zahtevala zaslišanja dr. A. A, vendar gre za okoliščino, ki narekuje izvedbo dokaza po uradni dolžnosti. Sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe samo ugotovilo, da izvedenskega mnenja dr. A. A. ne sme uporabiti v predmetnem postopku. Dejstvo, da je sodišče sledilo dokaznemu predlogu tožnika po postavitvi novega izvedenca, ki ni bil postavljen zaradi neplačila predujma, še ne pomeni, da je bil postopek kontradiktoren. Tožnik ni mogel plačati predujma za izvedenca, saj nima denarnih sredstev. Ni pa bil opozorjen na možnost brezplačne pravne pomoči. Sodišče bi moralo izvedenki soočiti, kar je bilo zaradi smrti dr. B. B. nemogoče. Bolezen in smrt dr. B. B. sta razlog, da sodišče njenega izvedenskega mnenja ne bi smelo upoštevati. Tožnik bi moral imeti možnost, da bi postavil vprašanja, saj je dr. B. B. v mnenje zapisala, da je tožnik s tem, ko otroka ni peljal v vrtec, pokazal, da ne zadosti njunih potreb po socializaciji. Odločitev sodišča se nanaša le na en mesec, ko sta bila otroka v vrtcu 7 namesto 21 dni. Opisano ne more pomeniti, da sta otroka prikrajšana za socializacijo, saj se ves čas družita s svojimi vrstniki. Izvedenka B. B. je v mnenju zapisala, da tožnikovo očrnjevanje matere in prizadevanje, da bi otroka odtujil od nje, ni načelo njune povezanosti z materjo. Tak zapis ni podkrepljen in utemeljen z nobenim drugim zapisom ali ugotovitvami v drugih delih izvedenskega mnenja. Iz samega spisovnega gradiva izhaja, da je imela toženka določene težave pri komunikaciji in starševskih veščinah. Tožnik je na to opozarjal, sedaj pa obe izvedenki to štejeta kot nekaj, kaj očrnjuje mater. Iz izvedenskega mnenja ne izhaja, da bi tožnik dejansko pred otrokoma kadarkoli očrnil toženko. To je potrjeno z izpovedbo M. K., ki je povedala, da je tožnik otroka vedno lepo pripravil na stik. Iz izvedenskega mnenja ni jasno, kako je izvedenka prišla do ugotovitve, da naj bi tožnik otroka poskušal odtujiti od toženke. Odločitev izvedenke ni strokovno utemeljena in ni mogoče ugotoviti, na katerih dejstvih in znanstvenih ugotovitvah temelji. Dejansko sta si mnenji dr. B. B. in dr. A. A. v marsičem zelo nasprotujoči, saj dr. A. A. poda izredno negativno mnenje glede tožnika brez kakršnegakoli opravljenega testa. Dr. B. B. je sicer opravila določene psihološke teste in če bi prepoznala kakršnokoli osebnostno motnjo pri tožniku, ki bi vplivala na njegovo sposobnost odločanja v korist otrok, bi o tem zagotovo napisala v mnenje. Pa tega ni naredila, kar pomeni, da so njene ugotovitve nepreverljive. Obe izvedenki bi bilo treba soočiti, kar ni možno zaradi smrti dr. B. B., zato bi bilo treba postaviti novega izvedenca klinične psihologije.

Sodišče je ugotovilo, da toženka prejema 200 EUR višji dohodek kot tožnik, spregledalo pa je, da je toženka sama izpovedala, da prejme do 1.100 EUR mesečno, kadar dela več nočnih in nadur. To pomeni, da prejme tudi 400 EUR višji dohodek kot tožnik. Kljub temu, da se je sodna praksa izrekla, da se pri odločanju o preživnini ne upošteva otroški dodatek, so v obravnavanem primeru take okoliščine, ki utemeljujejo, da se upošteva tudi otroški dodatek. Obseg stikov, določen s sodbo, je obsežen. Pri odločanju o preživnini je treba upoštevati tudi, koliko časa otroka preživita na stikih. Otroka bosta na stikih vsak drugi vikend in trikrat tedensko v tednu, ko ni stikov preko vikenda. Prav tako polovico počitnic. Tožnik zato šteje, da bi moral pokriti le 30 % preživninskih obveznosti, kar znaša 90 EUR mesečno za vsakega otroka.

3. Zoper V. točko izpodbijane sodbe se pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da naloži plačilo vseh stroškov tožeči stranki, podredno pa, da naloži plačilo stroškov sodnega izvedenca tožniku oziroma da izpodbijano V. točko izreka sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne v ponovno odločanje. Navaja, da bi moralo sodišče upoštevati, da je tožena stranka uspela z nasprotnim tožbenim zahtevkom in predlogom za spremembo začasne odredbe. Tožena stranka je sama krila vse stroške sodne izvedenke. Tožnik bi moral kriti najmanj polovico stroškov izvedenke.

4. Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki na pritožbo nista odgovorili.

5. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

6. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo mladoletna otroka pravdnih strank dodelilo v vzgojo in varstvo toženki. Za tako odločitev se je oprlo na mnenje izvedenke klinične psihologije B. B., ki jo je med postopkom postavilo. Izvedenka je ugotovila, da ima mati boljše osebnostne zmožnosti za vzgojo in varstvo obeh otrok, saj ima precej boljši vpogled v njune razvojne potrebe kot oče. Mati daje prednost potrebam otrok, medtem ko oče sledi predvsem svojim potrebam po bližini z otroki ter niti ne opazi, da si otroka želita materine bližine in da potrebujeta tudi izkušnje in možnosti za socializacijo. Mati je tudi bolje organizirana, se hitro odziva in je odprta za nasvete in spremembe v vzgojnih postopkih. Izvedenka je ocenila, da bi bile pri materi koristi otrok bolje varovane. Iz mnenja še izhaja, da sta otroka navezana tudi na očeta in rabita njegovo bližino. Na podlagi teh ugotovitev je prvostopenjsko sodišče ocenilo, da je v korist obeh otrok, da se dodelita v varstvo in vzgojo materi. Sodišče prve stopnje je v okviru dokaznega postopka pridobilo tudi mnenje centra za socialno delo, ki je med ostalim v poročilu s 14. 9. 2017 navedel, da so na strani očeta zaznali pozoren in ljubeč odnos do otrok, pa tudi to, da je preveč zaščitniški, da otroka preveč veže nase in da otroka materi odtujuje in ji ne zaupa. Sodišče je v dokazne namene prebralo tudi izvedensko mnenje dr. A. A., izvedenke specialistke klinične psihologije, ki je bilo izdelano v kazenskopreiskovalni zadevi I Kpr 16380/2017, vendar, ker je bilo mnenje pridobljeno v drugem postopku, in ni bilo izkazano, da je bilo zagotovljeno načelo kontradiktornosti, sodišče na to izvedensko mnenje svoje odločitve ni oprlo.

7. Izvedenskega mnenja izvedenke dr. B. B. tožnik ni sprejel in je predlagal zaslišanje izvedenke. Ker je izvedenka zbolela, sodišče zaslišanja ni moglo izvesti, o čemer je obvestilo stranki. Tožnik je predlagal postavitev novega izvedenca. Najprej je predlagal postavitev izvedenca klinične psihologije, nato pa v vlogi s 17. 9. 2018 (list. št. 153, 154) umaknil predlog po postavitvi izvedenca psihologa in predlagal postavitev izvedenca psihiatra z utemeljitvijo, da je izvedenka A. A. v mnenju posegla na področje psihiatrije, za kar ni usposobljena. Sodišče je tožnika pozvalo na predložitev predujma za postavitev izvedenca psihiatrične stroke. Tožnik predujma kljub pozivu ni založil. Sodišče zato tega dokaza utemeljeno ni izvedlo. Soočenja izvedenk tožnik do pritožbe ni predlagal, tak dokazni predlog, podan v pritožbi pa je tako prepozen (286. člen ZPP) kot tudi neizvedljiv, saj je ena od izvedenk že pokojna.

8. Na naroku za glavno obravnavo 22. 1. 2019 je sodišče s sklepom zavrnilo vse ostale predlagane in neizvedene dokaze in postopek zaključilo. Tožnik na naroku ni ugovarjal kršitev določb postopka (da sodišče ni izvedlo dokaza s postavitvijo novega izvedenca kliničnopsihološke stroke, niti da sodišče ni pozvalo na dopolnitev izvedenskega mnenja izvedenke B. B.). Pritožbena graja je zato po oceni pritožbenega sodišča prepozna (286 b člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP)).

9. Po oceni pritožbenega sodišča je odločitev prvostopenjskega sodišča o zaupanja otrok v varstvo in vzgojo materi, pravilna. Ocena celotnega dokaznega postopka, predvsem mnenje izvedenke dr. B. B. in mnenje centra za socialno delo, narekuje tako odločitev, ki ne temelji le na oceni nekega osamljenega ravnanja tožnika (npr. naj tožnik v enem mesecu ne bi vodil otrok v vrtec), pač pa na celotni oceni zmožnosti obeh pravdnih strank za varstvo in vzgojo skupnih otrok. Ključno je, da je mati bolj usposobljena za prepoznavo potreb otrok ter jim daje prednost in ima boljši vpogled v njune razvojne potrebe kot oče. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da ima tožnik otroka rad in imata otroka rada njega, da so navezani in da otroka potrebujeta njegovo bližino. Vse to je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče. Vendar je mati tista, ki bolje prepoznava potrebe otrok1 in jih bolje zadovoljuje. Bolje torej poskrbi za korist otrok. Pritožbeni očitek, o pomanjkljivosti toženke, ki se tiče veščin pri komunikaciji z otrokoma, ni utemeljen, saj se toženka udeležuje treningov starševskih veščin in je CSD gotovil bistven napredek.

10. Višina preživnine je odvisna od potreb otrok ter materialnih in pridobitnih zmožnosti obeh staršev (129. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih; ZZZDR). Tožnik sprejema ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da znašajo preživninski stroški za vsakega od otrok 300 EUR mesečno. Sprejema tudi ugotovitve prvostopenjskega sodišča o tem, kakšni so mesečni prejemki obeh pravdnih strank. Ocenjuje pa, da bi lahko toženka zaslužila še več, saj bi lahko delala več "nočnih in nadur" ter bi tako prejela (še) za 400 EUR večji dohodek od njega. Po oceni pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče pravilno ocenilo mesečne prejemke pravdnih strank in tudi njune pridobitne zmožnosti. Toženka je mati z dvema mladoletnima otrokoma, ki sta ji dodeljena v varstvo in vzgojo, zato se od nje ne more in ne sme pričakovati, naj poleg rednega dela in solidnega zaslužka opravlja še večje število nadur in nočnega dela. Lahko pa tožnik poprime za dodatno delo in zmanjša razliko v mesečnih prejemkih obeh pravdnih strank, ki jo je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Kot je pravilno ugotovil že pritožnik sam po sodni praksi, ki je sedaj že usklajena, se . V pritožbi zatrjevane poseben okoliščine, ki naj bi to izključevalo, pritožnik ne konkretizira.

11. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ustrezno razporedilo preživnino med obe pravdni stranki, in sicer tako, da je naložilo tožniku 40 % delež, toženki pa 60 %. Prvostopenjsko sodišče je upoštevalo višino mesečnih prejemkov obeh preživninskih zavezancev, dejstvo, da sta otroka dodeljena v varstvo in vzgojo toženki, pa tudi sorazmerno bogat obseg stikov tožnika z otrokoma (primerjaj 29. točko obrazložitve). Pritožbena navedba tožeče stranke, da bi moralo sodišče določiti delež 30 % proti 70 %, ker so stiki določeni v večjem obsegu, zato po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljen.

12. Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi tožnika neutemeljeni in niso podani pritožbeni razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, jih je pritožbeno sodišče zavrnilo in prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka izpodbija stroškovno odločitev prvostopenjskega sodišča in neutemeljeno očita sodišču, da je v skladu z načelom proste presoje odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. V postopku v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki kriterij uspeha ni edino vodilo za odločitev o stroških. Prvostopenjsko sodišče je ocenilo, da je glede na to, da sta se stranki razšli, sodna odločitev o varstvu in vzgoji ter stikih in preživljanju v korist obeh pravdnih strank. Zato je pravilno odločilo, da krije vsaka svoje pravdne stroške. Ne glede na to, pa je po oceni pritožbenega sodišča utemeljena pritožbena graja tožene stranke v delu, ki se nanaša na stroške sodne izvedenke. Tožena stranka je v celoti založila stroške za sodno izvedenko v znesku 750 EUR. Prav je, da pravdni stranki krijeta stroške izvedenskega dela po enakih deležih. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene delno ugodilo in tožniku naložilo, da je dolžan povrniti toženki polovico stroškov za izvedenko, to je 350 EUR, v preostalem pa je pritožbo toženke zavrnilo in stroškovni del sodbe v nespremenjenem delu potrdilo (358. člen ZPP).

-------------------------------
1 Ne le potrebe po negi in osnovni varnosti otrok, ampak tudi skrb za otroka, njuno razumevanje, sprejemanje in zadovoljevanje čustvenih in socialnih potreb.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (1976) - ZZZDR - člen 129, 129a
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 243, 254, 254/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
09.07.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI5OTY1