<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sklep IV Cp 28/2016
ECLI:SI:VSLJ:2016:IV.CP.28.2016

Evidenčna številka:VSL0053183
Datum odločbe:11.01.2016
Senat, sodnik posameznik:Zvone Strajnar (preds.), dr. Vesna Bergant Rakočević (poroč.), mag. Matej Čujovič
Področje:DRUŽINSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
Institut:začasne odredbe v družinskih sporih - otrokova največja korist - pogoji za izdajo začasne odredbe - nujnost začasne odločitve o stikih - začasno omejevanje stikov

Jedro

Skrb za največjo otrokovo korist narekuje poseg v obstoječo obliko vzgoje in varstva otroka ali v stike, ki jih ta ima s staršem, s katerim ne živi, oziroma pogojuje začasno urejanje razmerij med starši in otroki samo v zelo nujnih primerih, ko v dani situaciji ni mogoče odlašati do odločitve, sprejete po rednem postopku z izvedbo vseh dokazov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pritožbeni stroški tožnika so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor toženke zoper svoj sklep o izdani začasni odredbi z dne 27. 7. 2015 zavrnilo, toženčevemu ugovoru pa ugodilo in izdano začasno odredbo razveljavilo. S to začasno odredbo je poseglo v poravnavo, ki sta jo glede stikov med mladoletnim A. in očetom sklenila mati in oče 5. 3. 2012, po kateri ima oče, kratko rečeno, stike s sinom vsak drugi vikend (od petka do nedelje) ter med počitnicami. Z začasno odredbo je sodišče te stike za čas tega postopka očetu omejilo na dvakrat na teden pod nadzorom CSD.

2. Proti sklepu se toženka pritožuje in predlaga njegovo razveljavitev. Nasprotuje temu, da se stiki spet vzpostavijo po poravnavi s 5. marca 2012, saj je tak režim A. povzročal čustveno stisko in ga je zavračal. Predvsem pa toženka opozarja, da se je sodišče v sklepu oprlo na mnenje izvedenke, na katero je podala številne pripombe, do katerih se izvedenka še ni opredelila. Meni, da bi sodišče moralo pridobiti tudi novo mnenje šole, saj se je veliko spremenilo; upoštevati pa bi moralo tudi to, da je tožnik toženko v sedmem mesecu nosečnosti pretepel, kar ni bila samo ena epizoda, saj naj bi se po podatkih policije večkrat pretepal. Sploh pa tožnik stike ves čas odpoveduje, potem pa se pritožuje, da jih nima. Trikrat je A. pripeljala na stik, pa ga ni bilo. Otrok po njenem potrebuje red in prisotnost. Kritizira sprejemanje enostranske ocene iz poročila CSD, da otroka pretirano objema in poljublja, pravi, da se je samo držala zahtev psihiatrinje. Sodišču dalje očita, da povzema, kar je A. povedal, ne razloži pa, kaj je s tem želel povedati. Potem še pojasnjuje svojo korespondenco glede stikov s hčerko. Delavcem CSD očita nepoznavanje situacije in pristranskost, na njihovo delo, pravi, je podala pripombe. Na koncu opozarja še na zaničljive izjave toženca glede A., za katere meni, da niso bile podane samo nekajkrat oz. v času njegove osebne stiske. Meni, da je sklep vsaj preuranjen.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril, predlagal njeno zavrnitev ter opredelil svoje pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Skrb za največjo otrokovo korist narekuje poseg v obstoječo obliko vzgoje in varstva otroka ali v stike, ki jih ta ima s staršem, s katerim ne živi, oziroma pogojuje začasno urejanje razmerij med starši in otroki samo v zelo nujnih primerih, ko v dani situaciji ni mogoče odlašati do odločitve, sprejete po rednem postopku z izvedbo vseh dokazov. Sicer bi začasna odredba zaradi svojega dejanskega učinka prehitro predstavljala nevarnost za prejudic, dosežen s trditvami, ki so izkazane zgolj s stopnjo verjetnosti, preden se zanesljivo (to je: s stopnjo prepričanja) ne ugotovijo vse relevantne okoliščine.

6. Sodišče prve stopnje je začasno odredbo po 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju v zvezi s 411. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sprva sicer izdalo, ker je ocenilo, da je toženka s svojimi navedbami izkazovala takšno nujnost. V ugovornem postopku pa je sodišče prve stopnje spoznalo, da te nujnosti ni oz. da ni nikakršne potrebe, da bi se stike med sinom in očetom omejilo oz. nadzorovalo. Pritožbeno sodišče to oceno sodišča prve stopnje deli, saj je skrbno in jasno obrazložena ter je pritožbeni očitki ne omajejo.

7. Sodišče prve stopnje se je utemeljeno oprlo na mnenje izvedenk psihiatrinje in psihologinje in že sámo poudarilo, da gre za delni mnenji. Vseeno pa gre za strokovni, dovolj temeljiti in jasni ekspertizi, ki sta sodišču prve stopnje utemeljeno zadoščali za odločanje o začasni odredbi, kjer velja – kot zgoraj pojasnjeno – nižji dokazni standard, to je verjetnost (ko je nekaj ugotovljeno do te mere, da je bolj verjetno, da obstaja, kot pa da ne obstaja). Toženkine pripombe so (bile) predmet nadaljnjega obravnavanja sodišča prve stopnje, ko je to odločalo o utemeljenosti toženkinega predloga za spremembo stikov in tožnikove tožbe o spremembi odločite o vzgoji in varstvu.

8. Poročilo šole, ki ga je sodišče prve stopnje upoštevalo, je iz maja 2015, kar pomeni, da datira po sklenjeni poravnavi, ki se začasno vzpostavlja kot veljaven režim stikov med sinom in očetom. Novejše poročilo se ni pokazalo za nujno oz. za potrebno in te potrebe tudi pritožba posebej ne konkretizira.

9. Do nasilnega dogodka toženca nad tožnico se je sodišče prve stopnje izrecno in izčrpno opredelilo, tega nikakor ni prezrlo. Prepričljivo je pojasnilo, da to sedaj ne narekuje omejitve stikov očetu, ki do sina nikoli ni bil nasilen in kakšno njegovo siceršnje nasilno vedenje sedaj tudi do drugih ni izkazano ter da ga tudi izvedenki nista ocenili za nasilnega človeka. Prvostopenjsko sodišče je po oceni pritožbenega v kontekstu dogodkov in širše situacije ustrezno ocenilo tudi nekatere očetove izjave materi o sinu. Kljub temu, da so nesprejemljive, kar je ocenilo tudi sodišče prve stopnje, same po sebi ne pomenijo, da bi bilo treba stike očeta z otrokom nujno omejiti.

10. Sodišče prve stopnje se je po oceni pritožbenega sodišča potrudilo, da je izjave osemletnega otroka kot take tudi razumelo, in to ob interpretaciji obeh izvedenk, zato drugačen pritožbeni očitek ni korekten. Tudi občasno neizvajanje stikov s strani očeta je sodišče prve stopnje skrbno preverilo in ugotovilo, da so bili za to podani utemeljeni razlogi (izogibanje konfliktom, službena zadržanost).

11. Toženkini očitki glede njenega manj ustreznega ravnanja, tako ob poslavljanju od A. kot glede hčere, tu niso relevantni, zato se pritožbeno sodišče do njih posebej ne opredeljuje.

12. Končno pa tudi očitki o pristranskosti delavcev CSD in njihovem nepoznavanju situacije ne narekujejo drugačne ocene od te, ki je ključna, to je, da stiki med očetom in sinom, kakršni so veljali pred razveljavljeno začasno odredbo, otroku nikakor niso v škodo, prav nasprotno. Verjetno je izkazano, da so ti otroku v korist. O tožnikovi zahtevi, da se sin zaupa v vzgojo in varstvo njemu in da se sodna poravnava o vzgoji in varstvu (ter stikih in preživljanju) zato ustrezno spremeni, je sodišče prve stopnje že tudi razsodilo in ugodilo njegovemu zahtevku, a sodba še ni pravnomočna in za odločanje o pritožbi toženke zoper tako sodbo tudi še ni pogojev.

13. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče toženkino pritožbo v skladu z 2. tč. 365. čl. ZPP zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

14. Odločitev o toženčevi stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 151. čl. ZPP; stroški, nastali v zvezi z začasno odredbo, vedno delijo usodo vseh drugih stroškov postopka.


Zveza:

ZPP člen 411. ZZZDR člen 106, 106/1. ZIZ člen 272.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
05.02.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzkwNDA0