<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba IV Cp 1066/2014
ECLI:SI:VSLJ:2014:IV.CP.1066.2014

Evidenčna številka:VSL0070596
Datum odločbe:02.07.2014
Senat, sodnik posameznik:Irena Veter (preds.), Zvone Strajnar (poroč.), Barbka Močivnik Škedelj
Področje:DRUŽINSKO PRAVO
Institut:znižanje preživnine - potrebe otroka - zmožnosti zavezanca - spremenjene okoliščine - dodatna preživninska obveznost

Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da morata oba za preživljanje mld. toženca prispevati enak odstotek svojega mesečnega dohodka. Pri tem je na strani toženčeve matere upoštevalo, da vsakodnevna, intenzivna in celovita oskrba toženca, ki je otrok s posebnimi potrebami, v celoti bremeni njo. Na strani toženca pa je upoštevalo okoliščino, da ima dodatno preživninsko obveznost, hkrati pa možnost, da si ustvari dodaten zaslužek.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o stroških postopka (tč. III izreka sodbe) spremeni tako, da vsaka stranka sama krije svoje pravdne stroške.

II. V ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se preživnina za mld. toženca, ki je bila določena s sklepom Okrožnega sodišča v Novem mestu Np 42/2004 z dne 3. 2. 2005 in valorizirana v znesku 360,82 EUR za čas od 11. 2. 2013, zniža na znesek 200,00 EUR. V preostalem delu je prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo (tožnik je zahteval znižanje preživnine na znesek 90,00 EUR) in še odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 154,19 EUR.

2. Proti takšni odločitvi sta obe pravdni stranki vložili pravočasni pritožbi, s katerima uveljavljata pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

3. Tožnik predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku ter tožencu naloži, da tožniku povrne vse stroške pravdnega postopka. Podrejeno pa predlaga, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi. Meni, da skupni strošek za zdravila in higienske pripomočke ne bi smel presegati 20,00 EUR. Pretiran je tudi mesečni strošek za oblačila in obutev v višini 120,00 EUR. Previsoka pa je tudi ocena stroškov goriva za prevoze toženca v višini 100,00 EUR. Toženčeva mati odda toženca v šoli na poti do svoje službe. Strošek prevoza v službo pa ji povrne njen delodajalec. Za prevoze toženca na preglede in terapije pa mati prejema dodatek. Strošek preživljanja toženčevega dopusta v višini 60,00 EUR mesečno predstavlja luksuz, katerega mu tožnik ne more privoščiti v takšni višini, zato ga sodišče ne bi smelo upoštevati. Porazdelitev stroškov preživljanja mld. toženca med tožnika in toženčevo mater ni sorazmerna z njunimi materialnimi zmožnostmi. Zakoniti zastopnici po plačilu stroškov stanovanja ter dela stroškov za preživljanje toženca v višini 280,00 EUR ostane za njeno lastno preživljanje 450,00 EUR, tožencu pa po odštetju vseh njegovih stroškov ostane za njegovo preživljanje ter preživljanje preostalih dveh sinov zgolj še 150,00 EUR. Glede na njegovo zaposlenost ni realno pričakovati, da bo izven delovnega razmerja zaslužil dovolj, da bo lahko ob preživnini, ki mu jo je določilo sodišče z izpodbijano sodbo, pokril stroške preživljanja tudi za preostala dva sinova.

4. Toženec v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži v plačilo vse njegove pravdne stroške. Meni, da je sodišče napačno ocenilo okoliščine na strani tožnika, ki so pogojevale sklep, da je upravičen do znižanja preživninske obveznosti. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno upoštevalo dejstvo povišanja splošnih življenjskih stroškov tožnika, saj je upoštevanju teh okoliščin namenjena že valorizacija preživnine. Tožnik ni sodišču predložil nikakršnih dokazov za navedbe, da je iskal dodatno delo. Njegov delovnik, ki traja od 6. do 14. ure, mu nedvomno omogoča, da bi si ob primernem angažmaju zagotovil dodatno delo. Meni še, da je tožnik predložil najemno pogodbo, ki je sestavljena za potrebe tega postopka, saj tožnik v navedenem stanovanju po vedenju toženca ne prebiva. Sodišče tudi ni izvedlo dokaza z vpogledom v spis, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu glede določitve preživninske obveznosti za tožnikova druga dva otroka, kar bi lahko osvetlilo višino njegovih dejanskih preživninskih obveznosti za njiju. Te so relativno nizke, ker sta mlajša in ker ima tudi njuna mati boljše dohodke kot zakonita zastopnica toženca. Tožnik pri varstvu, vzgoji in vsakodnevni skrbi za mld. toženca ne sodeluje, ampak je ta v največji možni meri prepuščena njegovi materi. Pravilno je, da tožnik sorazmerno več prispeva vsaj v denarnem smislu in s tem pripomore k izboljšanju življenja svojega otroka. Opozarja na tožnikovo malomarno ravnanje v postopku dodelitve električnega skuterja, ki je imelo za posledico zvišanje stroškov preživninskega upravičenca. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, kako je sodišče upoštevalo pri odločitvi povečanje toženčevih potreb. Nepravilno je tudi ocenilo višino posameznih življenjskih stroškov. Napačna je tudi porazdelitev stroškov prevoza med mater in toženca. Individualni stroški toženčevega preživljanja presegajo znesek 750,00 EUR. Tožnikov delež pri preživljanju bi moral znašati vsaj polovico tega zneska. Tožnik že od 1. 4. 2009 plačuje preživnino v znesku 332,08 EUR, kar kaže na njegovo sposobnost plačevanja preživnine v tem znesku. Napačna je tudi stroškovna odločitev. Sodišče bi moralo upoštevati specialno določbo 413. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče tožencu ne bi smelo naložiti dodatnega bremena plačila stroškov, saj predmetni postopek poteka izključno v interesu tožnika in ni nikakršnega razumnega razloga, da bi toženec nosil kakršnekoli stroške.

5. Toženec je tudi odgovoril na pritožbo tožnika in predlagal njeno zavrnitev.

6. Pritožba toženca je delno utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 132. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), po kateri lahko sodišče na zahtevo upravičenca zniža z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena. Poseg v izvršljivo odločbo o določitvi preživnine je torej lahko pogojen s spremembo okoliščin bodisi na strani otroka, očeta ali matere. Sklepanje na spremenjenost pa je mogoče le na podlagi primerjave podatkov o sedanjih okoliščinah s podatki o odločilnih okoliščinah za določitev preživnine v prejšnji sodni odločitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da so se v obravnavani zadevi spremenile okoliščine, ki so pravno relevantne za določitev preživnine na strani vseh akterjev obravnavanega spornega razmerja.

8. Spremenile so se okoliščine, ki določajo tožnikovo pridobitno zmožnost. Od sporazumne določitve preživnine v letu 2005 sta se tožniku rodila še dva otroka: leta 2006 sin M. in leta 2009 sin J. Tako je tožnik obremenjen z dodatno preživninsko obveznostjo. Tožniku so se tudi zvišali življenjski stroški, saj si je te prej delil z A. D. B., s katero pa je sedaj v razveznem postopku. V času odločanja mora sam kriti stroške najemnine in režijske stroške. Tožniku pa se je tudi zmanjšal dohodek iz naslova delovnega razmerja. V času določitve preživnine je razpolagal z mesečnim dohodkom v znesku 834,00 EUR, v času ponovnega odločanja o višini preživnine (sodba P 284/2006 z dne 12. 9. 2007) v znesku 847,00 EUR, sedaj pa zasluži povprečno 650,00 EUR mesečno. Spremenile so se tudi preživninske zmožnosti toženčeve matere. Ta je v času določitve preživnine mesečno zaslužila 521,61 EUR, v času ponovne presoje preživninske obveznosti tožnika v letu 2007 576,00 EUR, sedaj pa njeni mesečni prihodki znašajo povprečno 840,00 EUR. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo tudi spremenjene razmere na strani preživninskega upravičenca. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, so te pogojene s toženčevim zdravstvenim stanjem (cerebralna paraliza) v povezavi z njegovo rastjo (toženec je bil v času odločanja star 15 let) in prehodom v višjo stopnjo izobraževanja (toženec je v času odločanja obiskoval 9. razred osnovne šole). Ugotovljene spremenjene pravno relevantne okoliščine za določitev preživnine so pogojevale ponovno ugotavljanje in presojo vseh tistih okoliščin, ki so pomembne za vsako določitev preživnine.

9. Po določbi 129. člena ZZZDR se preživnina določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca. Preživnine, ki bi bila v ravnovesju z otrokovimi potrebami in zmožnostjo njegovih staršev, ni mogoče matematično odmeriti. Pri odločanju o višini preživnine gre vsakič za rezultat vrednotenja oziroma za določitev nekakšne prave mere, ki ne bo ustvarjala vrednostnega sorazmerja in ki je hkrati ne bo porušila že vsaka novota v preživninskih potrebah upravičencev oziroma zmožnostih preživninskega zavezanca. Ob takšnem izhodišču je treba pritrditi razlogom sodišča prve stopnje, da ugotovljeni stroški toženčevega preživljanja v znesku 610,00 EUR ustrezajo realnim in splošno znanim podatkom o potrebah otrok primerljive starosti, ob hkratnem upoštevanju toženčevih posebnih potreb, ki izhajajo iz njegovega zdravstvenega stanja. Sodišče je tako pravilno ocenilo strošek nakupa zdravil in higienskih pripomočkov v višini 40,00 EUR, ki bi po mnenju toženca morali znašati 70,00 EUR, po mnenju tožnika pa ne bi smeli presegati 20,00 EUR mesečno. Pravilna je tudi ocena stroška obleke in obutve v skupnem znesku 120,00 EUR mesečno. V navedenem znesku je upoštevan višji strošek obutve, ki nastaja zaradi hitrejše obrabe obuval zaradi inverzije stopal oziroma notranje rotacije kolkov. Navedene okoliščine pa pogojujejo tudi posebne čevlje in dražje čevlje od običajnih. Prav navedene okoliščine pogojujejo oceno tega stroška v navedenem znesku, ki je sicer glede na materialne in pridobitve zmožnosti staršev, višji od ocene stroškov 15-letnika brez posebnih potreb Prvostopenjsko sodišče pa je tudi pravilno porazdelilo strošek prevoza med toženca (100,00 EUR) in njegovo mater (60,00 – 80,00 EUR). Dodatek, ki ga mati prejema za prevoz na delo je minimalen. Tožnik pa tudi ne prereka dejstva, da je treba toženca zaradi njegove gibalne omejenosti v šolo voziti z avtomobilom in tudi na različne oblike zdravljenja. Končno je pravilno priznanje tudi stroškov dopusta, ki ga glede na toženčevo splošno zdravstveno stanje nikakor ni mogoče šteti za luksuz, kot to meni tožnik.

10. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo preživninsko zmožnost toženčevih staršev. Ta se je od zadnje odločitve spremenila v korist toženčeve matere, saj je sedaj ona tista, ki mesečno zasluži več. Ne glede na to, pa je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da morata oba za preživljanje mld. toženca prispevati enak odstotek svojega mesečnega dohodka. Pri tem je na strani toženčeve matere upoštevalo, da vsakodnevna, intenzivna in celovita oskrba toženca, ki je otrok s posebnimi potrebami, v celoti bremeni njo. Na strani toženca pa je upoštevalo okoliščino, da ima dodatno preživninsko obveznost, hkrati pa možnost, da si ustvari dodaten zaslužek. Za razliko od toženčeve matere, ki jo oskrba toženca obremenjuje ves čas, ko ni v službi, ima toženec, ki skrbi s tožencem nima, po koncu delovnega časa (ta traja od 6. do 14.00 ure) možnost, da si najde ustrezen zaslužek in si s tem zagotovi dodatna finančna sredstva za preživljanje svojih otrok. Pri tem tožnikova trditev, da je neuspešno poizvedoval o možnostih zaposlitve zgolj pri prijateljih, ne dokazuje, da je v iskanje dodatne zaposlitve vložil zadosten trud in da takšne možnosti nima. Tudi toženčeva trditev, da je v popoldanskem času časovno omejen, saj njegova zaposlitev pogosto traja do 17. ure, ni prepričljiva, saj je hkrati izpovedal, da za tako pridobljene nadure dobi proste dneve.

11. V zvezi z oceno tožnikove preživninske zmožnosti pa je neutemeljena toženčeva pritožbena kritika ugotovljenega stroška najemnine, ki jo mora tožnik plačevati za bivanje v stanovanju. Navedeni strošek je tožnik dokazoval ne le s svojim zaslišanjem, ampak tudi z najemno pogodbo in potrdilom o prijavi prebivališča. Tudi neuspešna poizvedba pri davčni upravi o prijavi zatrjevanega najemnega razmerja ne bi mogla ovreči dokazov o obstoju najemnega razmerja, drugih dokazov (npr. zaslišanje najemodajalca) pa toženec ni predlagal.

12. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi sodišče moralo vpogledati v spis, ki se vodi v zvezi z razveznim postopkom med tožnikom in njegovo zakonsko partnerko, o tožnikovih dejanskih preživninskih obveznostih do obeh otrok. Te še niso bile ugotovljene, tožnik sam pa je izpovedal, da njegova zakonska partnerka prejema iz naslova delovnega razmerja mesečno 1.800,00 EUR. Gre za okoliščino, ki je v „prid“ tožencu, saj pomeni, da bo glede na tožnikovo preživninsko zmožnost večji del preživninskega bremena za preživljanje M. in J. lahko nosila ona.

13. Glede na navedeno je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je stroške toženčevega preživljanja v znesku približno 610,00 EUR in po odštetju otroškega dodatka v višini 27,40 EUR ter dodatka za nego v višini 101,00 EUR porazdelilo med preživninska zavezanca tako, da mora toženčeva mati kriti znesek 280,00 EUR, tožnik pa 200,00 EUR. Pritrditi je treba zaključku sodišča prve stopnje, da je na ta način preživninsko breme med starša primerno porazdeljeno, ne da bi bilo hkrati ogroženo toženčevo preživljanje. Pritožbi zoper odločitev o znižanju preživnine je bilo zato treba zavrniti in v tem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

14. Toženec pa delno utemeljeno izpodbija stroškovno odločitev. Sodišče prve stopnje je o stroških postopka odločilo izključno po načelu uspeha. Ta je zakonsko uveljavljeni kriterij pri odločanju o stroških postopka v pravdnem postopku. V postopku o zakonskih sporih ter sporih iz razmerij med starši in otroki pa zakon glede odločanja o stroških postopka uveljavlja prosti preudarek (413. člen ZPP). Pri uporabi tega je načelo uspeha le eden od kriterijev, kot izhodiščno načelo pa se izkazuje načelo pravične izenačitve stroškovnega bremena. V skladu s tem ne bi bilo prav, da bi bilo katerikoli stranki naloženo plačilo stroškov nasprotne stranke. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da naj vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka. Enaka odločitev pa velja tudi glede stroškov tega pritožbenega postopka.


Zveza:

ZZZDR člen 129, 132.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.10.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDcxMjkx