<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba IV Cp 831/2019
ECLI:SI:VSLJ:2019:IV.CP.831.2019

Evidenčna številka:VSL00027165
Datum odločbe:22.08.2019
Senat, sodnik posameznik:Barbara Žužek Javornik (preds.), Majda Irt (poroč.), Zvone Strajnar
Področje:DRUŽINSKO PRAVO
Institut:spori iz razmerja med starši in otroki - varstvo in vzgoja mladoletnega otroka - zaupanje otroka v varstvo in vzgojo - stiki med starši in otroki - določitev obsega stikov - otrokova korist

Jedro

Načelo največje koristi otroka, načelo kontinuitete varstva in vzgoje otroka ter načelo pospešenega razvoja otroka so temeljna načela, ki se upoštevajo pri odločanju o zaupanju otroka v varstvo in vzgojo staršem. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je izvedenka pred izdelavo mnenja preučila spis s prilogami, zapisnike o zaslišanju strank in prič, pregledala poročila pristojnega CSD, poročilo šole, opravila pogovore ter psihološke preglede. Na tej podlagi in ob upoštevanju vseh relevantnih dejavnikov je izvedenka ocenila, da je za zaupanje otrok v varstvo in vzgojo primernejša mama (tožnica), s katero otroka živita že od leta 2012 dalje. Izvedenka je ugotovila, da sta otroka močneje navezana na mamo in na okolje pri njej, čeprav je tudi oče v njunem življenju zelo pomembna oseba. Z njim preživljata prosti čas doma, v delavnici, na izletih in športnih dejavnostih.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je mld. A. in mld. B. zaupalo v varstvo in vzgojo tožnici (I. točka izreka). Stike med mld. A. in tožencem je določilo na vsak drugi vikend od četrtka, ko toženec prevzame B. po koncu pouka v šoli oz. po zaključenih ostalih obveznostih, do ponedeljka zjutraj, ko ga pripelje nazaj v šolo. Stiki med tednom se izvajajo v tednu po vikendu, ki ga B. preživi z očetom, ob četrtkih, ko ga oče prevzame po koncu pouka v šoli oz. po zaključenih ostalih obveznostih in ga v petek pripelje nazaj v šolo. Po vikendu, ko ni stika, pa ob ponedeljkih, ko toženec prevzame B. v šoli in ga v torek pripelje nazaj v šolo (prva alineja II. točke izreka). V 2. alineji II. točke izreka je določilo tudi stike v času šolskih počitnic. Med mld. A. in tožencem pa poteka telefonski stik na 14 dni (ali vsak teden), če bi A. to želel, ki traja krajši čas (15 do 20 minut), starša pa se dogovorita za najprimernejši čas, ko toženec pokliče A. oz. po dogovoru z A. Tudi osebni stiki v obliki krajših razgovorov (do 15 minut) potekajo po predhodnem dogovoru med A. in očetom (III. točka izreka). Kar je tožnica zahtevala glede stikov drugače, je sodišče zavrnilo (IV. točka izreka) in odločilo, da stranki nosita vsaka svoje stroške pravdnega postopka (V. točka izreka).

2. Zoper odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnica odločitev izpodbija v prvi alineji II. točke izreka, ki ureja stike med mld. B. in tožencem. Pritožnica meni, da je bil dosedanji režim stikov, ki so potekali vsak drugi vikend od petka po šoli do ponedeljka, ko je toženec B. pripeljal nazaj v šolo, ter enkrat med tednom (v ponedeljek ali četrtek), povsem ustrezen. Takšen obseg stikov je B. omogočal opravo vseh šolskih obveznosti ter obiskovanje interesnih dejavnosti. Doma pa je imel dovolj časa za počitek in regeneracijo. Z razširitvijo stikov, ki naj bi sedaj potekali vsak drugi vikend od četrtka do ponedeljka in še en dan med tednom, bi bil B. bolj obremenjen. Onemogočeno bi mu bilo tudi obiskovanje interesnih dejavnosti, oprava vseh šolskih obveznosti, moten bi bil počitek. Tožnica je pričakovala, da bo B. med tednom hodil k tožencu samo ob četrtkih, zato ga je vpisala na akrobatiko, ki poteka vsak ponedeljek in sredo od 18. do 19. ure. Meni, da bi ga večji obseg stikov preveč obremenjeval. Tudi B. se je pritožil, da mu dodaten dan, ko mora med tednom na stik k očetu, ne odgovarja, saj mu razbije čas in organizacijo učenja ter vadbe. K očetu bi hodil zgolj vsak drugi vikend. Večji obseg stikov med B. in tožencem bi bil otroku v korist zgolj v primeru, če bi bil toženec prilagodljivejši in bi upošteval sinove želje. Toženec nima posluha za želje in potrebe otrok, ampak trmasto vztraja pri svojih stališčih in prepričanjih. Pritožnica predlaga, da se stiki med B. in očetom določijo tako, kot so se odvijali v preteklosti, in sicer vsak drugi vikend od petka, ko oče prevzame otroka v šoli, do ponedeljka zjutraj, ko ga pripelje nazaj v šolo, ter en dan med tednom po dogovoru, upoštevajoč želje in obveznosti B. Predlaga, da pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Toženec vlaga pritožbo po svojem pooblaščencu, pritožuje pa se tudi sam. V pritožbah izpostavlja ključna dejstva, ki bi jih sodišče moralo ugotavljati. Ta se nanašajo na tožničino odtujevanje otrok od toženca, njeno oteževanje stikov s tožencema, na tožničino duševno stanje, jasno izraženo voljo mld. B., da želi biti dodeljen očetu, izrazito slab šolski uspeh obeh otrok ter njuno slabo zdravstveno in psihično stanje. Pritožnik poudarja, da le on v krizni situaciji deluje v konstruktivni smeri najboljših interesov otrok. Ugotovitev teh dejstev bi narekovalo drugačno sodno odločitev. Do teh dejstev bi se morala opredeliti tudi klinična psihologinja N. H., ki ni ravnala skladno z zapovedjo iz prvega odstavka 251. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče prve stopnje ne pripisuje nobenega pomena dejstvu, da je tožnica v juliju 2012 otroka odpeljala brez pravega in resničnega soglasja toženca iz njunega večletnega bivališča na X. Spora ni hotel sprožati iz razloga, da ne bi negativno vplival na stanje otrok. Tožnica je otroka samovoljno prešolala, stanje otrok na vseh področjih pa se je poslabšalo. Oba otroka imata zdravstvene in psihične težave. Tožnica tožencu onemogoča uresničevanje stikov z otrokoma, na stike ju ne pripravlja, z njima manipulira in ju čustveno oddaljuje od očeta. Pritožnik opozarja na problematično tožničino duševno stanje, sodišče pa prej izpostavljenega duševnega stanja otrok ni povezovalo z zatrjevanimi duševnimi težavami tožnice. Pritožniku je pomembno, da se z otrokoma ukvarja, jima postavlja meje in ju disciplinira. Slabo stanje otrok je rezultat tožničine vzgoje in njenega postopanja. Pritožnik izpostavlja jasno in pisno izraženo željo mld. B., da si želi živeti pri očetu. Gre za pomembno izjavo volje otroka, do katere se sodišče ni opredelilo in je ni upoštevalo. Pritožnik pa je prikrajšan za pravično in pošteno sojenje.

Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da oba otroka zaupa v varstvo in vzgojo tožencu, z materjo pa določi stike. Podredno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

4. Pritožbi sta bili vročeni v odgovor nasprotnima strankama. Odgovor na pritožbo je podal toženec, ki nasprotuje zavzemanju tožnice za manjši obseg stikov, kot jih je v izpodbijani sodbi določilo sodišče prve stopnje.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Podlago za sprejeto odločitev o zaupanju mladoletnih A. in B. v varstvo in vzgojo materi je sodišče prve stopnje našlo v mnenju pristojnega CSD ter izpovedbah prič, zaposlenih na CSD, kot tudi v ugotovitvah klinično-psihološkega izvedenskega mnenja izvedenke N. H. Izvedenka pri tožnici ni našla lastnosti, ki bi jih bilo moč razlagati v smeri njene osebnostne motenosti. Želja dvanajstletnega B., da bi se za eno leto poskusno preselil k očetu, pa je po oceni izvedenke pogojevana z očetovim vplivom. Oče naj bi mu pri šolskem delu več pomagal, B. pa nekritično predvideva, da je šola na X lažja, čeprav izkušenj s to šolo nima.

7. Sodišče je željo mld. B., da več časa preživi z očetom, upoštevalo pri določitvi stikov. Mld. B. ima z očetom stik vsak drugi vikend od četrtka po pouku do ponedeljka zjutraj. Stik med tednom, ki se izvaja v tednu po vikendu, ki ga preživi z očetom, pa poteka od četrtka po pouku do petka zjutraj. Po vikendu, ko ni stika, pa poteka stik med B. in očetom ob ponedeljkih, ko ga oče prevzame po pouku v šoli, do torka zjutraj, ko ga pripelje nazaj v šolo.

8. Zaradi odklanjanja stikov štirinajstletnega A. z očetom je sodišče po dopolnitvi izvedenskega mnenja sledilo A. želji, da bi imel z očetom telefonske stike, osebne stike pa le v obliki krajših razgovorov, in sicer po dogovoru. Telefonske stike je prvo sodišče določilo na 14 dni oz. vsak teden, če bi si A. to želel, po predhodnem dogovoru pa bi imel A. z očetom stike v obliki krajših razgovorov. Prvo sodišče je menilo, da stikov ne bi bilo smiselno določiti točno na datum in uro ter A. siliti v zanj neprijeten in boleč stik, pa čeprav je utrjeno stališče sodne prakse, da morajo biti stiki načeloma določno opredeljeni.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pri tem pa je upoštevalo metodološki napotek iz 8. člena ZPP. Argumentacija dejanskih ugotovitev sodišča je prepričljiva in poglobljena, pritožbeno sodišče zato sprejema tako delovno metodo kot tudi rezultate, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj odločilnih dejstev.

O pritožbi tožeče stranke

10. Tožnica izpodbija odločitev prvega sodišča v prvi alineji II. točke izreka, v kateri je sodišče prve stopnje določilo režim stikov med mld. B. in tožencem. Bistveni poudarek pritožbe je v tem, da razširitev stikov za B. pomeni dodatno obremenitev, onemogočanje pri obiskovanju interesnih dejavnosti in oprave vseh šolskih obveznosti ter mu krati počitek. Temu pritožbeno sodišče ne pritrjuje. Že izvedenka je menila, da bi bilo treba željo B. po večjem obsegu časa, preživetega z očetom, uresničiti s podaljšanjem stikov. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju prvega sodišča, da bi nekoliko večji obseg stikov omogočil tožencu čim bolj enakovredno sodelovanje pri novih B. izzivih v šoli, B. pa bi dal zavedanje, da starša kljub razpadu družine še naprej enakovredno skrbita zanj. Stiki, kot jih je uredilo prvo sodišče, bodo omogočili kvalitetno preživljaje toženca s sinom; omogočili mu bodo večji vpliv na njegovo vzgojo ter krepili čustvene vezi.

11. Že prvo sodišče je opozorilo, da sta starša pri izvrševanju stikov dolžna upoštevati šolske in druge otrokove obveznosti. Vsekakor pa morajo imeti stiki med otrokom in staršem prednost pred raznimi izvenšolskimi/interesnimi dejavnosti. Mld. B. že obiskuje določene interesne dejavnosti, med drugim tudi glasbeno šolo, zato se postavlja vprašanje smiselnosti dodatne interesne dejavnosti (akrobatika), ki naj bi po navedbah pritožnice potekala vsak ponedeljek in sredo. Po oceni pritožbenega sodišča – še posebej ob dejstvu, da ima B. v šoli težave – bi morali imeti starši kritičnejši odnos do vpisovanja otroka v interesne dejavnosti. Zgolj dejstvo, da naj bi B. obiskoval še akrobatiko, ne sme in ne more biti razlog za manjši obseg stikov z očetom. Tudi sklicevanje na šolske obveznosti ne prepriča. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe veje, da oče B. pri šolskem delu nudi pomoč. Prav zato je večji obseg stikov, še posebej ob dejstvu, da B. očeta sprejema bistveno bolje kot brat A., B. nedvomno v korist.

12. Pritožbeno sodišče zato pritožbi tožnice ni sledilo, pritožbo je kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo odločitev sodišča prve stopnje. Odločitev o zavrnitvi tožničinega predloga za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona).

O pritožbi tožene stranke

13. Načelo največje koristi otroka, načelo kontinuitete varstva in vzgoje otroka ter načele pospešenega razvoja otroka so temeljna načela, ki se upoštevajo pri odločanju o zaupanju otroka v varstvo in vzgojo staršem. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je izvedenka pred izdelavo mnenja preučila spis s prilogami, zapisnike o zaslišanju strank in prič, pregledala poročila pristojnega CSD, poročilo šole, opravila pogovore ter psihološke preglede. Na tej podlagi in ob upoštevanju vseh relevantnih dejavnikov je izvedenka ocenila, da je za zaupanje otrok v varstvo in vzgojo primernejša mama (tožnica), s katero otroka živita že od leta 2012 dalje. Izvedenka je ugotovila, da sta otroka močneje navezana na mamo in na okolje pri njej, čeprav je tudi oče v njunem življenju zelo pomembna oseba. Z njim preživljata prosti čas doma, v delavnici, na izletih in športnih dejavnostih.

14. Tako iz mnenja pristojnega CSD kot tudi zaslišanja strokovnih delavcev, pa tudi iz izvedenskega mnenja izvedenke N. H. povsem jasno izhaja, da je razlog za odklonilen odnos otrok, še posebej mld. A. do toženca, njegovo obremenjevanje otrok s konfliktnimi vsebinami iz partnerskega odnosa. Izvedenka je v svojem mnenju opozorila, da toženec izraža nezadovoljstvo s stiki, negativna stališča do mame in težave pri stikih pripisuje materini manipulaciji, vendar je razloge za odklanjanje očeta našla drugje. Toženec kaže – v primerjavi z mamo – tudi manjše razumevanje za potrebe otrok. Starejši sin A. je še bolj občutljiv, zato je zaradi očetovih pritiskov pričel odklanjati stike z njim. Glavni razlog je v tem, da ima oče potrebo po „očrnitvi“ mame, predstavlja jo v negativni luči, kar pa je neugodno za komunikacijo in za odnos otrok do obeh staršev. To je poglavitni razlog za A. večjo čustveno stisko in njegovo odklanjanje stikov z očetom. Iz sodbe prepričljivo izhaja, da je razlog za slabše čustveno/psihično stanje otrok v nerazrešenem partnerskem konfliktu med staršema ter očetovih pritiskih na otroka. Normalno je, da se vse navedeno odrazi tudi pri slabšem šolskem delu.

15. Izvedenka se je opredelila tudi do toženčevih zatrjevanj v zvezi s tožničinim duševnim stanjem. Pri tožnici ni našla lastnosti, ki bi jih bilo moč razlagati v smeri kakršnekoli osebnostne motenosti ali problematičnosti, na kar je toženec namigoval tekom postopka. Toženec pa svojih zatrjevanj (tudi) ni ustrezno konkretiziral in ni izkazal vzročne zveze med tožničinim duševnim stanjem ter morebitnim vplivom na psihofizično stanje otrok.

16. Sodišče je utemeljeno sledilo izvedenskemu mnenju izvedenke N. H., saj je strokovno, logično in prepričljivo odgovorila na vsa odločilna vprašanja. Kot je poudarilo že prvo sodišče, pa zgolj nestrinjanje z izvedenskim mnenjem ni razlog za postavitev novega izvedenca.

17. Samo dejstvo, da se je tožnica v letu 2012 z otrokoma odselila iz skupnega bivališča na X, glede na vse izpostavljene okoliščine primera, ni relevantno. Če se toženec z odselitvijo otrok ni strinjal, je imel vse možnosti, da po pravni poti ukrepa, oz. da poskuša s tožnico razrešiti situacijo. Zatrjevanje, da toženec ni želel sprožati spora zaradi morebitnega negativnega vpliva na stanje otrok, ni prepričljivo. Toženec ni izkazal, da je poskušal zadeve s tožnico že v tistem obdobju urediti, da je pri poskusu dogovarjanja poiskal ustrezno pomoč (mediacija, itd.). Enako velja tudi glede zatrjevanj o prešolanju sinov.

18. Sodišče prve stopnje ni sledilo toženčevim zatrjevanjem o tožničinem onemogočanju stikov z otrokoma. Ugotovilo je, da ima mama več razumevanja za potrebe otrok, z njima se dogovarja in sinova jo upoštevata. Njun občutek varnosti in sprejetosti je višji v odnosu do matere kot v odnosu do očeta. Očetova stališča in ravnanja otroka doživljata z večjo mero kritičnosti; želita si, da bi oče spremenil določena konkretna ravnanja do njiju. V komunikaciji z otrokoma je oče včasih manj spreten, kar se pri dečkih odrazi v trenutni stiski. Predvsem očetov odnos do otrok ter obremenjevanje s konfliktnimi vsebinami iz partnerskega odnosa pa je tudi razlog za A. odklanjanje očeta.

19. Pritožba zagovarja tezo, da je za slab učni uspeh otrok ter njuno slabo samopodobo krivda na strani tožnice. Vendar pa je prvo sodišče jasno izpostavilo, da je razloge iskati predvsem v nerazrešenem partnerskem konfliktu pravdnih strank, k temu pa prispevajo tudi očetovi pritiski na otroka.

20. Jasna in prepričljiva je opredelitev prvega sodišča v zvezi z B. željo, da se za eno leto poskusno preseli k očetu. B. želja je nastala pod vplivom očeta, ker naj bi mu oče pri šolskem delu nudil izdatnejšo pomoč. Poleg tega B. nekritično predvideva, da je šola na X lažja, čeprav s to šolo sploh nima izkušenj. Izvedenka ugotavlja, da bi poskusna preselitev za eno leto B. ne bila v korist, saj je šolo enkrat že zamenjal. Poleg tega sta brata navezana drug na drugega; njuna delitev jima ne bi bila v korist, čemur je v svoji izpovedbi pritrjeval tudi toženec.

21. Ob upoštevanju dejstva, da A. še vedno odklanja osebne stike z očetom, kar je plod njegove zamere do očeta zaradi prelaganja partnerskega konflikta nanj, je ustrezna tudi odločitev o A. stikih z očetom, kot izhajajo iz III. točke izreka izpodbijane odločbe. Bistveno je, da se lahko stiki v skladu z dogovorom med A. in tožencem podaljšujejo in da imata oče in sin možnost po premostitvi nezaupanja stike okrepiti. Tukaj pa je na potezi predvsem toženec, da si z ustreznim odnosom pridobi zaupanje otroka, morebiti tudi na način, da si z vključitvijo v ustrezen program okrepi svoje starševske kapacitete.

22. Ker pritožba toženca ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj tudi ni našlo kršitev, na katere – skladno z določbo 2. odstavka 350. člena ZPP – pazi po uradni dolžnosti.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (1976) - ZZZDR - člen 105, 106

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
13.11.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMzMzU3