<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba in sklep I Cp 1627/2018
ECLI:SI:VSLJ:2018:I.CP.1627.2018

Evidenčna številka:VSL00018868
Datum odločbe:19.12.2018
Senat, sodnik posameznik:Tadeja Primožič (preds.), mag. Metoda Orehar Ivanc (poroč.), Majda Lušina
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:denarna odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo - nepremoženjska škoda - primarni strah - sekundarni strah - skaženost - trditvena podlaga - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - premoženjska škoda - povrnitev potrebnih stroškov v zvezi z zdravljenjem - pravno relevantna škoda - tuja nega in pomoč - pomoč drugega - obseg pomoči - urna postavka - mesečna renta - denarna renta - razpravno načelo - podredni zahtevek - duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti zakonca - posredni oškodovanci

Jedro

Tožničin spomin se nanaša na čas po nastanku škodnega dogodka, kar se ovrednoti v okviru sekundarnega strahu. Tožničina izpoved o dogajanju neposredno po nesreči in s tem povezan "spomin" na to dogajanje izvira iz njenega kasnejšega razmišljanja o dogodku, temelječega na tem, kar je slišala od drugih. Izvedensko mnenje temelji na ugotovitvi, da je tožnica utrpela direktno poškodbo možganov s takojšnjo nezavestjo in motnjo spomina – in ne le pretresa možganov, ki bi omogočal zaznavo dogajanja in doživljanje strahu.

Navzven vidne posledice traheostomije ne morejo predstavljati neupoštevne nove trditve, ker je do spremembe stanja prišlo med postopkom. Morebitna neupoštevnost ugotovitve o spremenjeni obrazni mimiki pa ob ostalih ugotovitvah o spremembah v tožničini zunanjosti, ki že same za sebe tudi po presoji pritožbenega sodišča intenzivno vplivajo na njeno duševno ravnotežje, ne vpliva na pravilnost odmerjene odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti.

Stroški, ki so nastali s prihodi tožničinega moža v bolnišnico in v rehabilitacijski center, predstavljajo pomoč drugega v procesu tožničinega zdravljenja in s tem (pravno upoštevno) tožničino škodo. Nega in pomoč ter psihična podpora moža so bili zelo pomembni za njeno okrevanje, saj je mož z obiski in nego omilil njeno stisko in trpljenje in prispeval k hitrejšemu okrevanju. Sicer je bila deležna osnovne oskrbe s strani zdravstvenega osebja, a to za njeno okrevanje ni bilo dovolj, mož pa je bil ob obiskih v rehabilitacijskem inštitutu navzoč tudi pri aktivnostih, v katere je bila vključena tožnica, da ji je lahko kasneje doma pomagal pri njihovi izvedbi. Iz teh ugotovitev izhaja, da je bilo sodelovanje tožničinega moža nujno potrebno za izboljšanje njenega zdravstvenega stanja.

Ocena o peturni dnevni pomoči ustrezno upošteva tožničine potrebe. Pritožbeno sodišče ji verjame, da je njen mož ne le svoje dnevne, ampak tudi življenjske aktivnosti podredil njenim potrebam. Navedeno pa ne pomeni, da ves čas, ki ga mož posveti tožnici, predstavlja pomoč drugega, za katero odgovarja toženka. Izvedenec je navedel, da njegova ocena temelji na izvedenski praksi pri podobno prizadetih invalidih in oskrbi, ki bi bila potrebna v instituciji. V tako obrazloženi oceni je imelo sodišče dovolj zanesljivo podlago za oceno o obsegu dnevne pomoči, ki jo tožnici nudi mož in za katero odgovarja toženka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje

a. spremeni v IV. točki izreka tako, da

- se znesek 71.868,48 EUR nadomesti z zneskom 56.825,28 EUR,

- znesek 504,70 EUR nadomesti z zneskom 389,50 EUR,

- zneski 1.682,34 EUR, zapadli od maja 2014 do vključno julija 2016, nadomestijo z zneski 1.298,34 EUR,

- zneski 1.682,34 EUR, zapadli od avgusta 2016 do vključno novembra 2016, nadomestijo z zneski 1.378,34 EUR,

b. spremeni v V. točki izreka tako, da se znesek 1.682,34 EUR nadomesti z zneskom 1.378,34 EUR,

c. razveljavi v VII. točki izreka, kolikor se nanaša na zahtevek za plačilo 9.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2014, ter v VIII. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožbi zavrneta ter se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem ter nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo,

- da se postopek po tožbi tretjega in četrtega tožnika ustavi (I. točka izreka),

- da je toženka dolžna tožnici plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo 114.311,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 6. 2012 (II. točka izreka),

- da je toženka dolžna tožnici plačati odškodnino za premoženjsko škodo 33.354,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2014 (III. točka izreka),

- da je toženka dolžna tožnici plačati odškodnino za premoženjsko škodo 71.868,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov (IV. točka izreka),

- da je toženka dolžna tožnici plačevati mesečno rento 1.682,34 EUR od 13. 12. 2017 dalje do vsakega 15. v tekočem mesecu, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude (V. točka izreka),

- da je toženka dolžna tožniku plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo 15.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 8. 2015 in zakonske zamudne obresti od 5.000 EUR od 22. 4. 2014 do 19. 2. 2015 (VI. točka izreka),

- da se v ostalem tožbeni zahtevek zavrne (VII. točka izreka),

- da sta tožnika dolžna toženki povrniti stroške 344,18 EUR (VIII. točka izreka).

2. Tožnica v pritožbi zoper zavrnilni del sodbe glede odškodnine za strah in za stroške zaradi preureditve bivalnih prostorov ter mesečne rente uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Ker je bilo ugotovljeno, da se tožnica spominja gasilcev, ki so jo reševali z rezanjem avtomobilske pločevine, je očitno, da se je zavedala in ob tem čutila najhujšo obliko primarnega strahu. Napačna je zato ugotovitev, da do 20. 5. 2011 ni trpela strahu.

Ocena o potrebni pomoči v obsegu pet ur dnevno je zmotna. Tožnica je upravičena do vsaj kolikor toliko spodobnega življenja, za zagotavljanje tega pa je potrebno več časa. Urna postavka ni obrazložena. Mož tega dela ne zmore. Zato je zahteval urno postavko 10,80 EUR, kolikor znaša urna postavka zunanjih izvajalcev tuje pomoči.

V sodbi ni upoštevano, da so se stroški nevrofiziatrije med postopkom zvišali na 400 EUR mesečno. Poleg tega ni upoštevan strošek čistilnice, ker tožnik ne zmore več pranja in likanja.

Toženka je pred pravdo plačala akontacijo na račun prilagoditve bivalnih prostorov. Upoštevaje predloženi predračun se je akontacija nanašala na gradbene posege in instalacije, sama pa je v pravdi zahtevala povrnitev stroška za prilagoditev opreme (jedilne mize, jedilnega pulta, višje postelje, izdelave teleskopske klančine). Te stroške je opredelila in predložila dokaze. Drugačne ugotovitve v sodbi niso utemeljene.

3. Toženka v pritožbi zoper sodbo glede 160.586.89 EUR uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za duševne bolečine zaradi skaženosti in zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je previsoka za znesek 64.311,33 EUR. Z vidika enotne sodne prakse je treba obravnavano zadevo primerjati s sodbo VS RS II Ips 327/2011, II Ips 566/2006 in VSL I Cp 312/2013. Nižji odškodnini sta bili prisojeni tudi v zadevah VS RS II Ips 144/2017 in VSL II Cp 4559/2009, v katerih je bil obseg škode večji. Okoliščine primera ne utemeljuje odškodnine v višini 225 povprečnih neto plač.

Trditve v zvezi s skaženostjo so nekonkretizirane in ne vključujejo dovolj informacij o tem, kako se skaženost odraža navzven in kako jo doživlja tožnica. Navedbe v tretji pripravljalni vlogi so bile podane prepozno. Odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti je previsoka. Oškodovancem na invalidskem vozičku se v sodni praksi priznava odškodnina v višini 15 do 20 povprečnih neto plač.

Odločitev o priznanju stroškov zdravljenja v višini 14.665,40 EUR je napačna. Ta škoda je nastala tožniku in ne tožnici, tožnik kot posredni oškodovanec pa zahtevka iz tega naslova nima. Poleg tega je nego tožnici zagotavljalo specializirano bolniško osebje. V sodbi ni obrazloženo, v čem se je nega, ki ji jo nudil tožnik, razlikovala od nege osebja v URI in v Zavodu ... Izvajanje nege na svojo željo ne zadostuje za zaključek, da gre za strošek zdravljenja. Poleg tega tožnica ni opredelila razdalje od tožnikovega doma do ..., ampak le skupno razdaljo vseh obiskov. Ugotovitev o razdalji 106 km v sodbi ni obrazložena. Neobrazložena je tudi ugotovitev o 8 km razdalji med tožnikovim domom in URI. Tožnica ni zmogla trditvenega bremena, ker iz trditve o 960 urah, porabljenih za obiske, ne izhaja, ali gre za le za prevoze ali tudi za porabljeni čas.

V odškodnini iz naslova tuje pomoči je nepravilno upoštevan tudi čas, ki ga je tožnik porabil za prevoz do ... Tega tožnica ni zatrjevala.

Ni izkazano, da tožnica obiskuje Center za usposabljanje od septembra 2012. Z aneksom št. 1 k dogovoru št. 03-76/12 je izkazano le, da se dogovor podaljša do 1. 5. 2013. Ugotovitev v sodbi, da je tako usposabljanje nujno za tožničino napredovanje, lahko temelji le na izvedenskem mnenju.

Tožnica tudi ni zatrjevala razdalje med domom in centrom. Trdila je, da za te prevoze naredi 20 km (in ne 72 km na dan), kar znaša 148 EUR mesečno. Z ugoditvijo 532,80 EUR mesečno je sodišče prekoračilo zahtevek.

Višina urne postavke 5 EUR ni obrazložena. Tudi sodna praksa priznava 4 EUR/uro (VSL I Cp 1247/2014). Upoštevanje peturne dnevne pomoči od četrtega meseca po odpustu iz bolnišnice nima opore v izvedenskem mnenju. Obiski fizioterapije, logopeda, zdravnika, zobozdravnika, maserja, frizerja in pedikerja so upoštevani v izvedenčevi oceni o štirih urah pomoči..

Neutemeljeno je priznanje stroška za prevoze, vključenega v znesku 12.354,16 EUR. Razen približnih navedb o kilometrini tožnica ni predložila dokazil o dejanskem nastanku teh stroškov. Priznava strošek za ostale potrebe in prevoz v mesečnem znesku 383,50 EUR, kar za 28 mesecev znaša 10.738 EUR.

Znesek mesečne rente je previsok (nasprotuje znesku nad 650,12 EUR mesečno). Strošek prevoza do centra za usposabljanje ni izkazan. Glede kilometrine in števila ur tuje pomoči je sodišče preseglo tožbeni zahtevek. Urna postavka tuje pomoči je previsoka. Čas za obiske specialistov je že upoštevan v času tuje pomoči. Upoštevati je treba tudi dodatek za pomoč in postrežbo, ki ga dobiva tožnica. Iz naslova potrebne tuje pomoči ji gre tako 189,85 EUR. Priznava znesek materialnih stroškov v višini 383,50 EUR, višjega (glede prevozov) pa ne.

Drugi tožnik ni upravičen do odškodnine iz naslova izgubljenega dohodka. Ker je bilo primarnemu zahtevku ugodeno, ni bilo podlage za odločanje o podrejenem zahtevku. Odškodnina je previsoka.

4. Tožnica in drugi tožnik v odgovoru na toženkino pritožbo predlagata njeno zavrnitev. Toženka ni odgovorila na pritožbo tožnikov.

5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

O odškodnini za nepremoženjsko škodo

6. Neutemeljeni so toženkini pritožbeni očitki o zmotnem upoštevanju meril za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, določenih v 179. členu in v 182. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Temeljni načeli za odmero te odškodnine, vsebovani v zakonu, sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom naj denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje. Drugo načelo, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave), pa vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki pravdnih strank o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju in kršitvah procesnega prava, zatrjevani v zvezi z ugotovitvami, pomembnimi za prisojo odškodnine za nepremoženjsko škodo.

7. Po ugotovitvah v izpodbijani sodbi je tožnica v škodnem dogodku 21. 4. 2011 utrpela udarnino glave, pretres in udarnino možganov s poškodbenim edemom možganov, disekcijo obeh karotidnih arterij na vratu, možganske infarkte v levi hemisferi v senčnem, čelnem in temenskem režnju in v desni hemisferi temensko, udarnino prsnega koša, zlom treh reber, hemopnevmotoraks obojestransko, odrgnino leve arkade ter udarnino in zvin vratu. Glede na posledice poškodb in obseg zdravljenja gre za izjemno hud primer. Obseg nevšečnosti med zdravljenjem ter trajanje in intenzivnost bolečin sta natančno ugotovljena v izpodbijani sodbi. V grobem povzeto je bila tožnica takoj po poškodovanju 26 dni na intenzivni terapiji in nadaljnjih 35 dni na intenzivni negi v bolnišnici, zatem 27 dni na rehabilitaciji v bolnišnici ..., 66 dni na rehabilitaciji v URI in 130 dni v zdravilišču. 61 dni je trpela zelo hude bolečine in 130 dni trajne srednje hude bolečine, odtlej pa trpi občasne lahke in srednje hude bolečine (te so 70 % posledica škodnega dogodka). Ugotovljeni obseg škode glede telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje ovrednotilo v znesku 70.000 EUR.

8. Odločitev o odškodnini za strah v višini 5.000 EUR temelji na ugotovitvah, da se tožnica ne spomni nesreče, ampak kasnejšega dogajanja, in da zato ni utrpela primarnega strahu, ter da je od meseca dni po nesreči, ko je bilo vzpostavljeno delno razumevanje, trpela sekundarni strah hude intenzivnosti med bolnišničnim zdravljenjem, zmernega v času rehabilitacije in blagega od 23. 12. 2011.

9. Tožničin pritožbeni očitek o zmotnosti zaključka, da ni trpela primarnega strahu, ni utemeljen. Njen spomin se nanaša na čas po nastanku škodnega dogodka, kar se ovrednoti v okviru sekundarnega strahu. Poleg tega je sodišče imelo v izvedenskem mnenju dovolj zanesljivo podlago za sklep, da tožničina izpoved o dogajanju neposredno po nesreči in s tem povezan "spomin" na to dogajanje izvira iz njenega kasnejšega razmišljanja o dogodku, temelječega na tem, kar je slišala od drugih. Mnenje temelji na ugotovitvi, da je tožnica utrpela direktno poškodbo možganov s takojšnjo nezavestjo in motnjo spomina – in ne le pretresa možganov, ki bi omogočal zaznavo dogajanja in doživljanje strahu. Te ugotovitve pritožba ne izpodbija.

10. Neutemeljeni so tudi toženkini pritožbeni očitki o napakah v dejstvih, ki so bila podlaga za prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da tožnica trpi zaradi ohromelosti desnih udov z nenormalnim položajem desnice in desnega stopala, zaradi česar je vezana na invalidski voziček in na nošenje posebnih čevljev in opornic, zaradi asimetrije v obrazni mimiki, zaradi uporabe plenic, zaradi okroglaste brazgotine na spodnji sprednji strani vratu, ki ji je ostala po traheostomiji, in zaradi prečne brazgotine na levem zgornjem stranskem robu prsnega koša.

11. Neutemeljen je pritožbeni očitek o nezadostnih trditvah v tožbi in neupoštevnosti kasneje podanih navedb. Obstoj škode zaradi skaženosti je tožnica že v tožbi utemeljevala s trditvami o tem, da mora uporabljati vrsto pripomočkov (voziček, čevlji, ortoza, plenice, dihanje preko traheostome). Navedla je tudi, da je zaradi teh okoliščin pojavljanje v družbi zanjo izjemno neprijetno in obremenjujoče. V tretji pripravljalni vlogi, ki je po pritožbenem stališču sodišče ob upoštevanju 286. člena in 286.a člena ZPP ne bi smelo upoštevati, je dodala le še asimetrijo v obrazni mimiki. Navzven vidne posledice traheostomije ne morejo predstavljati neupoštevne nove trditve, ker je do spremembe stanja prišlo med postopkom. Morebitna neupoštevnost ugotovitve o spremenjeni obrazni mimiki pa ob ostalih ugotovitvah o spremembah v tožničini zunanjosti, ki že same za sebe tudi po presoji pritožbenega sodišča intenzivno vplivajo na njeno duševno ravnotežje, ne vpliva na pravilnost odmerjene odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti.

12. Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti temelji na ugotovitvah, da je tožnica, ki je bila ob škodnem dogodku stara 47 let, utrpela organski psihosindrom s težjo motnjo sporazumevanja, spastično hemiplegijo desno s pomanjkanjem občutenja desne polovice telesa in lažjo do zmerno motorično prizadetostjo levih udov. Zaradi tega je gibalno prizadeta; dominantna desnica je nefunkcionalna. Celovit opis prikrajšanj, ki mu pravdni stranki v pritožbah ne nasprotujeta, je podan v izpodbijani sodbi (36., 37. in 38. točka obrazložitve). Skupno zmanjšanje življenjske aktivnosti je izvedenec ocenil na 90 do 96 %. Tožnica je bila delovno in športno aktivna, žena in mati dveh otrok, zaradi posledic zdravljenja pa ni ne le nesposobna za delo ter športne in druge aktivnosti, s katerimi se je ukvarjala v prostem času, temveč ne zmore samostojno poskrbeti zase niti glede najosnovnejših življenjskih potreb.

13. Po presoji sodišča prve stopnje gre tožnici odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 70.000 EUR (62 povprečnih neto plač ob izdaji izpodbijane sodbe), za strah v višini 5.000 EUR (4,4 povprečnih neto plač), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 160.000 EUR (141,6 povprečnih neto plač) in za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 20.000 EUR (17,7 povprečnih neto plač), kar skupaj znaša 255.000 EUR (nekaj manj kot 226 povprečnih neto plač).

14. Toženkini pritožbeni očitki o previsoko odmerjeni odškodnini niso utemeljeni. Trajanje zdravljenja, intenzivnost rehabilitacije, dolgotrajna obdobja hudih in srednje hudih bolečin, intenzivnost in trajanje strahu, huda prizadetost zaradi sprememb v zunanjem izgledu in izjemno velik obseg prikrajšanj življenjske aktivnosti utemeljujejo prisojo visoke odškodnine v primerjavi z odškodninami za nepremoženjsko škode v slovenskem pravnem prostoru. Prisojena odškodnina ne odstopa od odškodnin, prisojenih za podobne oblike škode.1 Odškodnine v primerih katastrofalnih škod so znatno višje.2 Primeri, na katere se opira pritožba, ne dajejo podlage za njeno znižanje. Iz sodbe VS RS II Ips 327/2011 izhaja, da je bilo oškodovanki prisojena odškodnina v višini 130 povprečnih neto plač, vendar je šlo za poškodbe desne noge, katerih zdravljenje je bilo zapleteno in dolgotrajno, a je prišlo le do zmanjšanja življenjske aktivnosti srednje stopnje. V zadevi II Ips 144/2017 je bila prisojena odškodnina v višini 242 povprečnih neto plač, torej višja kot v obravnavani zadevi. Pritožnica ni navedla, katere okoliščine so tiste, ki bi v obravnavani zadevi utemeljevale še nižjo odškodnino od prisojene v primerjani zadevi. Tudi primerjava z zadevo II Ips 566/2006, v kateri je bila za večji obseg škode glede zmanjšanja življenjske aktivnosti (in manjši glede telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem) prisojena odškodnina v višini 213 povprečnih neto plač, le potrjuje sklep, da je prisojena odškodnina v okviru odškodnin, prisojenih v primerljivih zadevah.

Glede premoženjske škode

15. Po prvem odstavku 174. člena OZ je oškodovanec upravičen do povrnitve stroškov v zvezi z zdravljenjem in drugih stroškov, ki so s tem v zvezi.

16. Neutemeljeno je toženkino pritožbeno stališče, da stroški, ki so nastali s prihodi tožničinega moža v bolnišnico v ... in v rehabilitacijski center, ne predstavljajo tožničine škode. Gre za pomoč drugega v procesu tožničinega zdravljenja. Razlogi izpodbijane sodbe dajejo tudi podlago za sklep, da gre za pravno upoštevno škodo. Ugotovljeno je, da je bila tožnica po dveh mesecih oskrbe na Nevrološki kliniki premeščena v bolnišnico v ..., da se je tožnica tedaj začela zavedati dogajanja okoli sebe in da so bili zato nega in pomoč ter psihična podpora moža zelo pomembni za njeno okrevanje, da je mož z obiski in nego omilil njeno stisko in trpljenje in prispeval k hitrejšemu okrevanju, da je bila sicer deležna osnovne oskrbe s strani zdravstvenega osebja, a to za njeno okrevanje ni bilo dovolj, in da je bil mož ob obiskih v URI navzoč tudi pri aktivnostih, v katere je bila vključena tožnica, da ji je lahko kasneje doma pomagal pri njihovi izvedbi. Iz teh ugotovitev izhaja, da je bilo sodelovanje tožničinega moža nujno potrebno za izboljšanje njenega zdravstvenega stanja. Nasprotno pritožbeno stališče ni utemeljeno.

17. Neutemeljeni so toženkini pritožbeni očitki o pomanjkljivih trditvah v zvezi s stroški prevoza do ... in porabljenim časom tožničinega moža v zvezi s tem. Tožnica je zatrjevala, da je mož za njeno oskrbo v ... porabil dnevno štiri ure, od tega večino za prevoz. Poleg tega je navedla, da je mož z obiski v ... prevozil 25.000 km in samo za pot porabil 300 ur. Glede na splošno dostopnost podatkov o razdaljah med kraji v Sloveniji je tožnica s tem podala dovolj trditev, da je bila toženki zagotovljena učinkovita obramba, sodišču pa preizkus dokazanosti zahtevka, postavljenega v zvezi z zatrjevano škodo zaradi tuje pomoči.

18. Neutemeljen je nadalje toženkin očitek o pravilnosti ugotovitve, da tožnica od septembra 2012 dnevno obiskuje Center za usposabljanje. Listina, na katero se sklicuje pritožba, ni edini dokaz, na katerem temelji sporna ugotovitev. O tem je izpovedal tudi tožničin mož. Pritožnica s svojimi navedbami ni vnesla dvoma o pravilnosti navedene ugotovitve. Prav tako ne vnese dvoma o tem, da je vključitev v rehabilitacijske programe v Centru pomembna za ohranjanje, če že ne za izboljšanje, tožničinega zdravstvenega stanja. Iz ugotovitev v sodbi izhaja, da se tožničino zdravstveno stanje ohranja, ob znatnem obsegu prikrajšanj pa ni mogoče razumno dvomiti o tem, da je koristna vsakršna dnevna aktivnost, ki ji jo je omogočal Center za usposabljanje.

19. Neutemeljen je tudi očitek o prekoračitvi tožbenega zahtevka, kolikor se nanaša na tujo pomoč v zvezi s prevozi do Centra za usposabljanje do vložitve tožbe. Tožnica je v tožbi navedla, da od septembra 2012 dnevno hodi v Center in tako dnevno opravi 72 km, kar pomeni mesečno 2196 km. V pripravljalni vlogi, v kateri je deloma preoblikovala svoje zahtevke, je navedla, da je od septembra 2012 do vložitve tožbe (23. 4. 2014) ob delovnih dneh obiskovala Center, da jo vozi mož in pri tem dnevno naredi 20 km in v ta namen porabi dve uri, kar pomeni 400 km na mesec in 40 ur časa. V zvezi z navedenim je zahtevala 5.852 EUR.

20. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je tožnica od septembra 2012 do aprila 2014, tj. do vložitve tožbe ob delovnih dneh obiskovala Center, da je od tožničinega doma do Centra 18 km, da jo je vozil mož in da je mesečni strošek za kilometrino znašal 532,80 EUR (72 km x 20 dni x 0,37 EUR/km). Ker je tožnica podala dve različni navedbi o dnevno prevoženih kilometrih, sodišče pa je upoštevalo eno od njiju, in ker je v končnem izračunu stroška za tujo pomoč, potrebnega v zvezi s prevozi v Center, upoštevan le strošek, ki je tožnici nastal v enem mesecu, in tako priznana škoda iz navedenega naslova znaša 3.572,80 EUR, sta tako očitek o prekoračitvi tožbenega zahtevka kot o kršitvi razpravnega načela neutemeljena.

21. Neutemeljena sta pritožbena očitka vsake od pravdnih strank o obsegu potrebne dnevne pomoči po izteku treh mesecev od odpusta iz bolnišnice. Glede na mnenje izvedenca, da tožnik za običajno dnevno oskrbo tožnice porabi štiri ure, in dejstvo, da tožnica za ohranitev psihofizičnega stanja obiskuje še logopeda, fizioterapijo, zdravnika, zobozdravnika, maserja, frizerja, pedikerja in podobno, je pravilna ocena sodišča o potrebnosti peturne dnevne pomoči tožnici. Toženkino zavzemanje za štiriurno dnevno pomoč, pri čemer se sklicuje na izvedensko mnenje, ni utemeljeno. Izvedenec je sicer podal tako oceno, a tudi navedel, da gre za konservativno, torej zadržano oceno, s čimer je tudi on sodišču pustil prostor za presojo, kako bo ovrednotilo obseg pomoči, ki jo tožnici vsakodnevno nudi mož. Na drugi strani ocena o peturni pomoči ustrezno upošteva tožničine potrebe. Utemeljeno je njeno pritožbeno stališče, da je upravičena do dostojnega življenja. Pritožbeno sodišče ji tudi verjame, da je njen mož ne le svoje dnevne, ampak tudi življenjske aktivnosti podredil njenim potrebam. Navedeno pa ne pomeni, da ves čas, ki ga mož posveti tožnici, predstavlja pomoč drugega, za katero odgovarja toženka. Izvedenec je navedel, da njegova ocena temelji na izvedenski praksi pri podobno prizadetih invalidih in oskrbi, ki bi bila potrebna v instituciji. V tako obrazloženi oceni je imelo sodišče dovolj zanesljivo podlago za oceno o obsegu dnevne pomoči, ki jo tožnici nudi mož in za katero odgovarja toženka.

22. Neutemeljeni sta nadalje pritožbeni trditvi vsake od pravdnih strank o višini urne postavke za tujo pomoč. Denarno ovrednotenje tuje pomoči v višini 5 EUR/uro temelji na ugotovitvah, da gre za oskrbo svojcev, ki za to niso posebej usposobljeni, da ni izkazano, da bi tožnica potrebovala skrb posebej strokovno usposobljenih oseb, in da je v taki višini ovrednoteno nekvalificirano malo delo. Neutemeljena sta torej očitka pravdnih strank, da višina urne postavke ni obrazložena. Drugačne odločitve ne utemeljuje niti toženkino sklicevanje na eno odločitev pritožbenega sodišča, v kateri naj bi bila kot pravilna potrjena ugotovitev o 4 EUR/uro. V odločbi, na katero se opira, je bila izpodbijana sodba v delu, v katerem se je nanašala na ugotovitev urne postavke, razveljavljena. Po odločbi VS RS II Ips 129/2012 (z dne 24. 4. 2014), ki je kot primerno navezno okoliščino opredelila višino urne postavke za nekvalificirano malo delo, se višina urne postavke v sodni praksi večinoma giblje med 4 EUR in 6 EUR, v posameznem primeru pa je odvisna od trditev pravdnih strank o višini navedene urne postavke in o morebitnih drugih okoliščinah, ki vplivajo na presojo. Pritožnika s svojimi navedbami nista vzbudila dvoma o pravilnosti urne postavke, ugotovljene v izpodbijani sodbi.

23. Zgolj s trditvijo, da tožničin mož tega dela ne zmore, tožnica ne more dokazati, da bi morala biti urna postavka višja. V sodbi je ugotovljeno, da ji je dnevno oskrbo do izdaje izpodbijane sodbe nudil mož. Ker ni ugotovitev, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da bo v bodoče drugače, tožnica pa ne uveljavlja, da bi bile v zvezi z izostankom teh ugotovitev podane bistvene kršitve postopka, je odločitev tako v delu, v katerem se nanaša na obdobje do izdaje izpodbijane sodbe, kot tudi za kasnejše obdobje pravilna.

24. Delno so utemeljeni tožničini in toženkini pritožbeni očitki o višini rentnega zahtevka. Po izpodbijani sodbi gre tožnici od izdaje sodbe mesečna renta 1.682,34 EUR. Odločitev temelji na drugem odstavku 180. člena OZ, po katerem mora v primeru, ko so potrebe oškodovanca zaradi prizadetega zdravja trajno povečane ali ko oškodovanec zaradi nezmožnosti za delo izgubi zaslužek, odgovorna oseba plačevati določeno denarno rento kot povračilo za to škodo.

25. V prisojenem znesku je upoštevano,

- da mesečni strošek za prevoz v Center za usposabljanje znaša 532 EUR (18 km x 4 x 20 x 0,37 EUR/km),

- da strošek za tujo pomoč v zvezi s prevozi v center znaša 160 EUR mesečno (20 dni x 2 uri/dan x 4 EUR/uro),

- da za dnevno oskrbo potrebuje 5 ur pomoči dnevno oziroma 152,5 ure mesečno (762,50 EUR ob upoštevanju urne postavke v višini 5 EUR) in da iz tega naslova dobiva dodatek za pomoč in postrežbo 290,15 EUR, kar pomeni, da je upravičena še do 472,35 EUR mesečno,

- da ima mesečne stroške z zdravili, pripomočki, terapijami in prevozi v skupni višini 441,22 EUR (prevozi enkrat mesečno k logopedu v URI – 10 km, 3,70 EUR; nevrofizioterapija dvakrat tedensko – 18 km na obisk, 128 km mesečno, 47,36 EUR; zobozdravnik – 0,74 EUR; pediker enkrat mesečno – 16 km, 5,92 EUR; doplačila za zdravila in mazila – 20 EUR; stroški posebej izdelanih čevljev – 3,50 EUR; stroški nevrofiziatra – 360 EUR mesečno),

- da bi prejemala najmanj minimalno plačo, tako da ob upoštevanju pokojnine mesečna izguba znaša 76,77 EUR.

26. Tožnica utemeljeno uveljavlja, da je navedbe v zvezi z rentnim zahtevkom med postopkom dopolnila. Tako je v vlogi, podani v avgustu 2016, navedla, da se je tedaj mesečni strošek za nevrofizioterapijo s 360 EUR zvišal na 400 EUR in da zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja njen mož ne zmore več (vsega) potrebnega pranja in likanja ter ji zaradi tega nastaja mesečni strošek za čistilnico v višini 40 EUR. Mesečni strošek za nevrofizioterapijo je dokazan s predloženimi računi. Strošek za čistilnico je tožnica dokazovala z nekaj računi iz čistilnice. Že ob upoštevanju moževe starosti (ob zaključku sojenja je bil star 64 let) in tega, kar mora postoriti v dnevni skrbi za tožnico, je utemeljen sklep, da gre za potreben strošek, ki izvira iz povečanih tožničinih potreb kot posledice škodnega dogodka, za katerega odgovarja toženkin zavarovanec. Utemeljeno je zato tožničino zavzemanje za zvišanje mesečne rente za 80 EUR.

27. Utemeljen je na drugi strani tudi toženkin očitek, da je sodišče v zvezi z zatrjevanim stroškom za prevoze v Center za usposabljanje kršilo razpravno načelo (212. člen ZPP). Tožnica je sicer v tožbi zatrjevala, da za dnevni prevoz do centra naredi 72 km, vendar je kasneje v prvi in v tretji pripravljalni vlogi, ko je dokončno oblikovala rentni zahtevek in podala natančne navedbe o posameznih povečanih potrebah in stroških, povezanih z njimi, navedla, da ji s prevozi v Center za usposabljanje nastaja mesečni strošek 148 EUR (400 km x 0,37 EUR/km). Kar ji je sodišče prisodilo več (tj. 384 EUR), nima podlage v njenih trditvah.

28. Navedeno utemeljuje znižanje zneska mesečne rente za obdobje od vložitve tožbe do vključno julija 2016 za 384 EUR (oziroma sorazmerni del za april 2014), od avgusta 2016 dalje pa za 304 EUR.

29. Neutemeljeni pa so ostali toženkini očitki, povezani z odločitvijo o rentnem zahtevku. Že zgoraj so bili podani razlogi, zaradi katerih so neutemeljeni njeni očitki o previsoki urni postavki tuje pomoči in o kršitvi razpravnega načela v zvezi z dolžino poti do posameznih izvajalcev storitev, ki jih potrebuje tožnica. Neutemeljen je tudi očitek, da sodišče ni upoštevalo dodatka za pomoč in postrežbo. Prav tako ne drži, da je bil čas za obiske specialistov upoštevan dvakrat.

30. Utemeljen je nadalje tožničin pritožbeni očitek o zmotnosti odločitve o zavrnitvi zahtevka za plačilo 9.000 EUR z zahtevanimi obrestmi, ki ga je utemeljevala s trditvami o potrebni prilagoditvi bivalnih prostorov.

31. Sodišče je zavzelo stališče, da bi morala tožnica navesti, kakšen je sedanji prostor in kaj je potrebno kupiti oziroma storiti v zvezi s prilagoditvijo prostorov, in sploh podrobno in kompleksno obrazložiti dejstva glede prilagoditve objekta, pohištva in elektroinstalacij. Ker ni konkretno navedla svojih želja oziroma potreb, konkretnih mer, količin, materialov ipd., toženki ni bila zagotovljena možnost, da se izreče o potrebnosti del in s tem povezanih stroških ter tudi o tem, ali je s tem, kar je plačala, te stroške že pokrila.

32. Tožnica je v tožbi navedla, da je zato, da bi se ji zagotovila možnost gibanja z invalidskim vozičkom v stanovanjskih prostorih, treba prilagoditi prostore, zlasti sanitarije in dvigalo, prilagoditi vhod, razširiti hodnik skozi stanovanje, nekatera vrata, odstraniti pragove, zamenjati jedilno mizo z dovolj visoko, znižati jedilni pult, preurediti spalnico (višja postelja s trapezom) in prestaviti vtičnice in stikala. Zahtevala je plačilo 42.700 EUR. Toženka je pripoznala zahtevek v višini 22.300 EUR za vgradnjo dvigala in 9.700 EUR za nakup prilagojenega avtomobila, v ostalem pa je utemeljenost zahtevka zavračala, češ da so bili vsi stroški, potrebni za prilagoditev objekta, vključno s pripravo objekta za vgradnjo dvigala, zajeti v znesku 10.000 EUR, ki ga je tožnici že plačala pred vložitvijo tožbe. Tožnica je odgovorila, da je toženka plačala akontacijo na podlagi predračuna, ki je zajemal le gradbene posege in instalacije, ni pa bila vključena notranja oprema. Za prilagoditev višine jedilne mize in kuhinjskega pulta, prestavitev vtičnic in stikal, posteljo s trapezom in izdelavo teleskopske klančine je zahtevala še 9.000 EUR, za dokazovanje svojih navedb pa predlagala (med drugim) izvedenca mizarske in elektro stroke. Toženka je zahtevku ugovarjala s trditvijo, da je poravnala vso škodo.

33. Utemeljeno je pritožbeno stališče, da je tožnica podala dovolj navedb za sklepčnost tožbe v zvezi z zahtevkom za plačilo 9.000 EUR in ponudila ustrezne dokaze. Dovolj določno je navedla, katere prilagoditve so potrebne, in jih denarno ovrednotila. Odzvala se je na toženkine navedbe v odgovoru na tožbo in prilagodila tožbeni zahtevek spremenjenemu stanju. Breme dokazovanja toženkine trditve, da je že poravnala škodo, na katero se nanaša postavljeni zahtevek, pa je na toženki.

O zahtevku drugega tožnika za odškodnino za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti bližnjega

34. Neutemeljena so pritožbena stališča o obveznosti plačila 15.000 EUR (s prisojenimi zamudnimi obrestmi).

35. Tožnik je v tožbi zahteval plačilo mesečne rente 1.200 EUR in odškodnino v višini 5.000 EUR. Po toženkinem plačilu 5.000 EUR in nasprotovanju zahtevku za plačilo mesečne rente je tožnik postavil podredni zahtevek za plačilo odškodnine 45.000 EUR. Ker je sodišče primarno postavljeni zahtevek zavrnilo, je ravnalo pravilno, ko je odločilo o podrednem zahtevku (tretji odstavek 182. člena ZPP).

36. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o previsoki odškodnini. Odškodnina ima podlago v drugem odstavku 180. člena OZ, po katerem gre zakoncu odškodnina za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti sozakonca. Toženkina primerjava obravnavanega primera z enim primerom, v katerem je bila odškodnina prisojena staršu težko invalidnega otroka, še ne utemeljuje njenega stališča, da prisojena odškodnina v višini nekaj manj kot 18 povprečnih neto plač odstopa od odškodnin, prisojenih sozakoncu v podobnih primerih v sodni praksi. Tega ne pokaže niti preizkus po uradni dolžnosti.3

37. Po navedenem in po ugotovitvi, da sicer niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbama delno ugodilo ter (1) prisojeni znesek odškodnine za obdobje od vložitve tožbe do izdaje sodbe v IV. točki izreka znižalo na 56.825,28 EUR in ustrezno znižalo zneske glavnice, od katerih tečejo zakonske zamudne obresti (znesek 504,70 EUR na 389,50 EUR, prvih 27 zneskov 1.682,34 EUR na 1.298,34 EUR, naslednjih 15 zneskov 1.682,34 EUR pa na 1.378,34 EUR), (2) znesek rente v V. točki izreka znižalo za 304 EUR (358. člen ZPP) in (3) zavrnilni del izreka v delu, v katerem se nanaša na zahtevek za plačilo 9.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2014, in odločitev o stroških postopka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V ostalem je pritožbi zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ter nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

38. Pri izbiri med razveljavitvijo odločitve o zahtevku za plačilo 9.000 EUR z zahtevanimi obrestmi ter vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje in odločitvijo pred sodiščem druge stopnje je pritožbeno sodišče upoštevalo, da se sodišče prve stopnje še ni izreklo o dokazanosti navedb, s katerimi je tožnica utemeljevala zahtevek za plačilo 9.000 EUR, niti ni izvedlo dokazov, predlaganih v zvezi z njimi. Z izvedbo dokaznega postopka in odločitvijo pred sodiščem prve stopnje bo o zahtevku, ki po višini ni zanemarljiv, strankama dana možnost preizkusa dejanskega stanja na dveh stopnjah, na drugi strani pa bo postopek daljši le toliko, kolikor bo to potrebno zaradi morebitnega ponovnega preizkusa sodbe pred pritožbenim sodiščem.

39. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper odločitev v drugi alineji I. točke izreka je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka tega sklepa, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

-------------------------------
1 Prim. npr. sodbe VS RS II Ips 20/2010 (nekoliko manjši obseg škode, 217 povprečnih neto plač)II Ips 247/2015 (nekoliko manjši obseg škode, 197 povprečnih neto plač), II Ips 566/2006 (213 povprečnih neto plač), II Ips 668/2005 (238 povprečnih neto plač).
2 Tako npr. sodbe VS RS II Ips 204/2013 (305 povprečnih neto plač), II Ips 145/2013 (320 povprečnih neto plač), II Ips 132/2013 (332 povprečnih neto plač), II Ips 1242/2008 (388 povprečnih neto plač).
3 Prim. odločbe VS RS II Ips 648/2005, II Ips 850/1993, II Ips 378/2009, II Ips 308/2004 in II DoR 288/2013.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 174, 174/1, 174/2, 179, 180, 180/2, 182
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 14, 22
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 182, 182/3, 212, 286, 286a

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.03.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI2NTQx