<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSC Sodba in sklep Cp 180/2018

Sodišče:Višje sodišče v Celju
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSCE:2018:CP.180.2018
Evidenčna številka:VSC00019849
Datum odločbe:18.10.2018
Senat, sodnik posameznik:Maša Butenko (preds.), Nataša Gregorič (poroč.), Darja Pahor
Področje:MEDICINSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:sepsa - zdravniška napaka (medicinska napaka)

Jedro

Ni spregledalo, da je tožnica zatrjevala, da do vnetja sploh ne bi prišlo, če ne bi posteljica zaostala. Tožena stranka je uspela dokazati, da zaostala posteljica ni povzročila vnetja.

Sodišče prve stopnje je na podlagi strokovno izdelanega oziroma podanega izvedenskega mnenja ugotovilo, kot že rečeno, da je sepsa nastala zaradi vpliva bakterij in da je do infekta in vnetja prišlo zaradi vdora in učinka bakterij, ne pa zaradi tkiva v maternici.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep o pravdnih stroških sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v točki I izreka izpodbijane sodne odločbe zavrnilo tožbena zahtevka tožeče stranke zoper obe toženi stranki, ki glasita: “1. Toženi stranki 1. Z... d.d.,... in 2. JZ ..., ..., sta solidarno dolžni plačati tožnici G. S, ..., odškodnino v višini 98.002,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 1. 2012 dalje do plačila. 2. Tožena stranka ....,... je dolžna plačati tožnici G. S.,... nadaljnjo odškodnino v višini 26.997,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 1. 2012 dalje do plačila. 3. Toženi stranki sta dolžni povrniti solidarno tožnici vse pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izreka sodbe sodišča I. stopnje dalje do plačila, vse v 15-ih dneh, da ne bo izvršbe.”, v točki II izreka s sklepom pravdni postopek po tožbi tožeče stranke zoper toženo stranko Z...d.d. ustavilo v delu tožbenega zahtevka za plačilo 26.997,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 1. 2012 dalje do plačila (točka 1) in odločilo, da tožeča stranka nosi sama svoje pravdne stroške (točka 2).

2. Tožeča stranka se je zoper uvodoma navedeno sodbo in sklep (glede na vsebino pritožbe evidentno le zoper sklep o pravdnih stroških - točka II/2 izreka) pritožila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da ugotovi odškodninsko odgovornost toženih strank, nato pa zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v odločanje glede utemeljenosti zahtevka po višini oziroma sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ostale relevantne pritožbene navedbe so povzete in presojene v nadaljevanju te obrazložitve.

3. Toženi stranki na pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani pravdni zadevi je tožeča stranka zatrjevala, da zdravstveni delavci, ki so ji, potem ko je 21. 8. 2010 (v 40. tednu nosečnosti) rodila s carskim rezom in so ji zaradi vnetnih sprememb po posegu in hudega poslabšanja zdravstvenega stanja 30. 8. 2010 odstranili maternico in jajcevod, niso ravnali po pravilih stroke in niso izvedli zdravstvenih posegov z ustrezno skrbnostjo, ki bi preprečila žarišče vnetnih sprememb, niso poskrbeli, da bi se pravočasno ugotovilo žarišče in razloge vnetnih sprememb niso ustrezno obravnavali in zdravili. Obe toženi stranki sta se branili z navedbami: da je po carskem rezu razvilo febrilno stanje kljub antibiotikom; da so zaradi neodzivnosti povzročitelja vnetja antibiotično terapijo ustrezno spreminjali v skladu z navodili infektologov; maternico in desni jajcevod pa so nato morali odstraniti, ker je to bilo potrebno zaradi rezistence bolezenskega procesa; da je histološki izvid 6. 9. 2010 pokazal, da je vzrok (poporodne) sepse endometritis, ter da je imela tožnica tudi v 36. tednu nosečnosti nepojasnjeno febrilno stanje, zato je bila obrambna sposobnost organizma verjetno slabša. Trdili sta, da je nastopil zaplet po carskem rezu, ki ni bil posledica nestrokovnega ali malomarnega ravnanja zdravnikov.

6. Razmerje med zdravnikom oz. zdravstveno ustanovo in bolnikom je praviloma pogodbene narave (izjema npr. velja, ko zdravnik ravna v nuji). Obveznost bolnika je plačilo opravljene storitve, ki ga opravi sam ali preko skladov zdravstvenega zavarovanja, obveznost zdravnika pa je izpolnitev dogovorjene zdravstvene storitve, ki ima običajno značilnosti obligacije prizadevanja. V pravni teoriji se zdravniška pogodba opredeljuje kot podjemna pogodba. Če zdravnik ne ravna v skladu s standardi, ki jih nalaga strokovna doktrina, in bolniku nastane škode, gre za kršitev pogodbenega razmerja. Sklicevanje na strokovno napako tako predstavlja uveljavljanje poslovne odškodninske odgovornosti. Vendar pa ne glede na to, ali izhajamo iz temelja poslovne ali neposlovne odškodninske odgovornosti (kot sodišče prve stopnje), analiza predpostavk, ki morajo obstajati pri eni ali drugi vrsti obveznosti, kaže, da se v obeh primerih kot odločilno, osrednje vprašanje postavlja vprašanje kršitve dolžne skrbnosti, to je ravnanje contra legem artis in se v tem pogledu obe odgovornosti zlivata in prepletata. Ne glede na to iz katerega temelja izhajamo, to za presojo ekskulpacije tožene stranke z vidika dokaznega bremena v konkretnem primeru ni odločilno. Tožena stranka se je namreč osredotočila na zatrjevanje in dokazovanje, da zdravstveno osebje ni zagrešilo strokovne napake, in da ne obstoji vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo. V skladu z določili 239. in 240. člena Obligacijskega zakonika (OZ) se dolžnik svoje odgovornosti razbremeni z dokazom o ustrezni skrbnosti, dokazati pa mora tudi, da so obstajale okoliščine, zaradi katerih pogodbe ni mogel (pravilno) izpolniti, zanj nepremagljive oz. neodvrnljive.1

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja in zdravstvene dokumentacije ugotovilo, da je bil vzrok, ki je pri tožnici privedel do odstranitve maternice, hudo vnetje maternice, ki ni bilo odzivno na predpisano izkustveno antibiotično terapijo. Vzrok za vnetje je bila bakterija „enterococcus faecalis“, ki je bila dokazana v kužnini iz trebušne votline, odvzete za bakterijsko preiskavo ob operaciji dne 30. 8. 2010. Sepsa je nastala zaradi vpliva bakterij. Do infekta in vnetja je prišlo zaradi vdora telesu lastnih bakterij in ne zaradi tkiva v maternici. Znaki infekta so se manifestirali že naslednji dan po carskem rezu, ko je tožnici narasla temperatura na 38,5 -C, in potem tako povišana vztrajala ne glede na večkratno menjavo antibiotikov. Vdor teh bakterij je bil omogočen zaradi narave posega samega skozi operativno odprtino ali iz nožnice zaradi razširjenega materničnega vratu; tveganje pa povečano zaradi carskega reza in ob predhodni oslabljenosti organizma tožnice. Sodišče je sledilo mnenju izvedenke, da tudi ob zaostali posteljici ob ustrezni reakciji organizma na bakterije ne bi prišlo do sepse (izvršena preventivna in naknadna atibiotična terapija). Bakterije so, kadar organizem ne reagira na antibiotično terapijo, povzročitelj sepse ne glede na vsebino maternice. Izvedenka je pojasnila, da sta bili za ozdravitev tožnice le dve možnosti: kompleksna antibiotična terapija ali pa odstranitev maternice, kar velja tudi v primeru, če bi lahko prej odkrili, za katero bakterijo konkretno gre. Na podlagi medicinske dokumentacije je izvedenka vztrajala, da se to prej ni dalo, ker je analiza krvi ni pokazala; odkrila se je šele z analizo kužnine iz trebušne votline, odvzete med operacijo. Prepričljivo je pojasnila, da je že preventivna terapija „pokrivala“ konkretno bakterijo, katera pa na zdravilo ni reagirala, niti na kasnejše uvedene antibiotike. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja tožbena zahtevka zavrnilo, ker tožnici nastale škode ni mogoče pripisati nepravilnemu ravnanju zdravstvenega osebja.

8. Pritožbeno sodišče je o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje prvič odločilo s sodbo Cp 559/2015 z dne 7. 4. 2016 in pritožbo zavrnilo. Tožeča stranka je zoper sodbo višjega sodišča vložila revizijo. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom II Ips 232/2016 z dne 29. 3. 2018 reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Odločitev o revizijskih stroških je pridržalo za končno odločbo.

9. Vrhovno sodišče je v sklepu obrazložilo, da tožnica zatrjuje obstoj dveh strokovnih napak: da posteljica ob carskem rezu ni bila popolnoma odstranjena iz maternice in da je bilo po nastanku vnetja zdravljenje premalo skrbno. Vrhovno sodišče je ocenilo, da tožnica nima prav, ko v reviziji navaja, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na njene pritožbene navedbe, da glede drugega očitka izvedenka ni dovolj natančno odgovorila na postavljena vprašanja. Vrhovno sodišče je to obrazložilo v 9. in 10. točki in v 11. točki obrazložitve navedlo, da meni, da je v tem delu sodišče druge stopnje odgovorilo na bistvene pritožbene očitke in da je tudi pravilna njegova ocena, da je izvedenka prepričljivo pojasnila, zakaj ocenjuje, da so bili znaki vnetja maternice res tako neizraziti, da je zdravstveno osebje ravnalo strokovno pravilno, ker ni prej začelo z bolj invazivnimi posegi.

10. V 12. točki obrazložitve sklepa pa je Vrhovno sodišče navedlo, cit. „Je pa utemeljeno opozorilo tožnice, da je sodišče druge stopnje napačno povzelo, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je do vnetja prišlo zaradi vdora telesu lastnih bakterij in ne zaradi tkiva v maternici (7. in 15. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Takšne ugotovitve v sodbi sodišča prve stopnje ni. Zato je napačen tudi nadaljnji sklep sodišča druge stopnje, da zato sodišču prve stopnje ni bilo treba ugotavljati, kakšne posledice je imel ostanek posteljice na vnetje maternice.“

Sodišče prve stopnje je v tretjem odstavku na strani 18 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, cit. „V konkretnem primeru je sepsa nastala zaradi vpliva bakterij. Do infekta in vnetja je prišlo zaradi vdora in učinka bakterij, ne pa zaradi tkiva v maternici. Znaki infekta so se manifestirali že naslednji dan po carskem rezu, ko je telesna temperatura pri tožnici dne 22. 8. 2010 ob 20.30 narasla na 38,5 C in potem tako povišana vztrajala ne glede na večkratno menjavo antibiotikov. Vdor telesu lastnih bakterij do maternice je bil omogočen in tega ni mogoče preprečiti, zaradi narave posega samega skozi operativno odprtino ali iz nožnice zaradi razširjenega materničnega vratu. Tveganje je bilo povečano zaradi carskega reza kot podlage za dodatno izpostavljenost okužbi in ob predhodni oslabljenosti organizma tožnice. Tudi ob zaostali posteljici ob ustrezni reakciji organizma na bakterije ne bi prišlo do sepse (izvršena preventivna in naknadna antibiotična terapija). Bakterije pa so, kadar organizem ne reagira na antibiotično terapijo, povzročitelji sepse ne glede na vsebino maternice, torej tudi ob odsotnosti posteljice. Infekcija maternice se zdravi z antibiotiki, v primeru neodzivnosti organizma pa je edina alternativa odstranitev organa.“

Sodišče druge stopnje glede na zgoraj povzeto vsebino pritožbeno izpodbijane sodbe poudarja, da je v 7. in 15. točki sodbe Cp 559/2015 z dne 7. 4. 2016 navedena ugotovitve sodišča prve stopnje, da je do infekta in vnetja prišlo zaradi vdora telesu lastnih bakterij in ne zaradi tkiva v maternici, povzeta iz obrazložitve pritožbeno izpodbijane sodbe. Takšna ugotovitev torej je v sodbi sodišča prve stopnje.

11. Vrhovno sodišče v 13. točki razveljavitvenega sklepa nadalje navaja cit. „Sodišče prve stopnje je ugotovilo ravno nasprotno, in sicer da iz podatkov zdravstvene dokumentacije ne izhaja, da je bil zapis patologa v histološkem izvidu „Residua placente“, kar pomeni ostanek posteljice, napačen (str. 16 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). V obrazložitvi je navedlo, da bi tožena stranka morala dokazati, da je bil carski rez izveden pravilno in v maternici ni bilo zaostale posteljice. Iz histološkega izvida pa izhaja nasprotno, da je v maternici bila zaostala posteljica. Torej je sodišče prve stopnje štelo, da je šlo za strokovno napako. Zato je bilo tudi dokazno breme, da zaostala posteljica ni povzročila vnetja, na toženi stranki. Sodišče prve stopnje pa je glede vzročne zveze navedlo le, da ta ni podana, ker tožnica glede na ugotovljen razvoj dogodkov v nobenem primeru ne bi odreagirala na antibiotično terapijo. Pri tem je spregledalo, da je tožnica zatrjevala, da do vnetja sploh ne bi prišlo, če ne bi posteljica zaostala.“, v 14. točki pa še cit. „Vrhovno sodišče tako ocenjuje, da bi sodišče druge stopnje moralo odgovoriti na pritožbeno navedbo, da je sodba sodišča prve stopnje pomanjkljiva, ker sodišče ni odgovorilo na njen ugovor, da do vnetja sploh ne bi prišlo, če ne bi zaostala posteljica in je zato vzročna zveza izkazana. Ker tega ni storilo je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.“

12. Pritožbeno sodišče glede na gornje napotke vrhovnega sodišča v zvezi z izpostavljeno pritožbeno navedbo, odgovarja, da sodba sodišča prve stopnje ni pomanjkljiva. Sodišče prve stopnje je opravilo presojo ugovora, da do vnetja sploh ne bi prišlo, če ne bi zaostala posteljica in je zato vzročna zveza izkazana. Ob pravilnem izhodišču, da se za opredelitev zdravniške napake ugotavlja takšno strokovno neustrezno ravnanje zdravnika, ki hkrati predstavlja vzrok poslabšanja zdravja pacienta, presoja sodišča prve stopnje, iz katere je razviden zaključek o neutemeljenosti ugovora, izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe na straneh 16 do 19 (katero pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno, se nanjo sklicuje in je v izogib ponavljanju povsem ne povzema), v bistvenem ko je, kot je že zgoraj povzeto, prvostopenjsko sodišče ugotovilo (-) da je do infekta in vnetja prišlo zaradi vdora in učinka bakterij, ne pa zaradi tkiva v maternici; in (-) da tudi ob zaostali posteljici ob ustrezni reakciji organizma na bakterije ne bi prišlo do sepse (izvršena je bila preventivna in naknadna antibiotična terapija); bakterije pa so, kadar organizem ne reagira na antibiotično terapijo, povzročitelji sepse ne glede na vsebino maternice, torej tudi ob odsotnosti posteljice. Sodišče prve stopnje po obrazloženem ni spregledalo, da je tožnica zatrjevala, da do vnetja sploh ne bi prišlo, če ne bi posteljica zaostala. Tožena stranka je uspela dokazati, da zaostala posteljica ni povzročila vnetja.

13. V nadaljevanju pritožbeno sodišče presoja še ostale pritožbene navedbe. Pritožnica navaja, da je sodišče sodbo utemeljilo na mnenju izvedenke, ki bi jo moralo izločiti, saj so podane okoliščine za takšno odločitev, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Ugotovitve izvedenke so nesprejemljive in v nasprotju z ostalimi dokazi v spisu. Glede na določila 254. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) bi sodišče moralo, glede na ugotovitve in tudi glede na ustno dopolnitev izvedeniškega mnenja, postaviti novega izvedenca. Ker to ni bilo storjeno, tožnica ni imela možnosti dokazovanja. V izvedenskem mnenju so bila in so nasprotja glede na ostale listine in dokaze v spisu in zagotovo obstaja dvom o pravilnosti podanega mnenja. Tožeča stranka poudarja, da so, kljub drugačnemu stališču sodišča, podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo potrebno izvedenko izločiti. Podane so namreč okoliščine, zaradi katerih obstaja dvom o nepristranskosti in objektivnosti izvedenskega mnenja, ki jih je tožeča stranka že izpostavila, in sicer v vlogi z dne 15. 8. 2014 (sodišče naj za izločitev upošteva tiste razloge , ki jih je tožeča stranka opredelila v postopku na prvi stopnji). Tožeča stranka izpostavlja, da je takšna nepristranskost pomembna zlasti v primerih odškodninskih zahtevkov zaradi napak pri zdravljenju. Oškodovanci namreč (običajno) ne razpolagajo s strokovnim znanjem niti s predhodnim izvedenskim mnenjem, na podlagi katerega bi lahko natančno opredelili napake, ki so bile storjene med zdravljenjem in ki imajo za posledico nastalo škodo. Povsem so odvisni od imenovanih izvedencev medicinske stroke, ki podajo tako odgovor na vprašanje, kakšno ravnanje je skladno s pravili in smernicami ginekološke in infekcijske stroke in dobre klinične prakse, kakor tudi, ali je bilo ravnanje, kot izhaja iz zdravstvene dokumentacije, ustrezno. Ker sodišče o dolžnem ravnanju lečečih zdravnikov kot tudi o presoji, ali je bilo ravnanje v skladu z dolžnim ravnanjem, ne more odločati brez takšnega mnenja, je po prepričanju tožnice nujno, da mnenje poda izvedenec, za katerega ne obstaja nikakršen dvom o obstoju nepristranskosti. Glede na podano argumentacijo, da je torej za ugotovitev napak pri zdravljenju potrebno strokovno znanje, mora izvedenec medicinske stroke objektivno podati mnenje in v primerih, ko ugotovi, da je prišlo do napak, na to tudi opozoriti, ne pa da je dolžan oškodovanec iz izvedenca »vleči« priznanje celo tistih napak, ki jasno izhajajo iz zdravstvene dokumentacije (v danem primeru ostanek posteljice v maternici). Izvedenka je na vsak način želela ustvariti dvom o tistih izvidih, ki so kazali, da je del posteljice ostal v maternici, kar je bilo na sami obravnavi, ko je bila izvedenka zaslišana, več kot očitno. Stališče izvedenke v obravnavani zadevi je bilo po prepričanju tožnice ves čas takšno, da je popolnoma poskušala potrditi pravilnost odločitve lečečih zdravnikov, in je pri tem celo sama prihajala s sabo v nasprotja. Ker je sodba utemeljena na mnenju izvedenke, ki bi morala biti izločena, tožeča stranka meni, da gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka, saj je to vplivalo tako na pravilnost kot tudi zakonitost sodbe.

14. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 7. 11. 2014 predlog tožeče stranke za izločitev izvedenke prof. dr. K. G. zavrnilo. Tožeča stranka v predmetni pritožbi ni navedla, da s to pritožbo izpodbija tudi odločitev o zavrnitvi predloga za izločitev izvedenke. Glede na nejasne pritožbene navedbe zato pritožbeno sodišče vseeno šteje, da z gornjimi pritožbenimi navedbami ne uveljavlja zgolj bistvene kršitve določb pravdnega postopka, in sicer 254. člena ZPP, pač pa se pritožuje tudi zoper sklep z dne 7. 11. 2014. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlog tožeče stranke za izločitev izvedenke in da je v tem delu pritožba neutemeljena. Pravilno je namreč ugotovilo, da tožeča stranka v predlogu ni zatrjevala nobenega od izključitvenih razlogov, niti ni izkazala odklonitvenega razloga za izločitev izvedenke. Prepričljivo je pojasnilo, da zgolj dejstvo, da sta izvedenka in T. P. S., ki je pred pravdnim postopkom za Zdravniško zbornico Slovenije izdelala mnenje o (ne)ustreznosti zdravljenja, sodelavki, še ne pomeni, da je izvedenka zaradi tega pristranska. V kolikor pa je gornje pritožbene navedbe šteti za novo zahtevo za izločitev izvedenke, na kar bi kazala navedba v pritožbi, da naj sodišče upošteva tiste razloge za izločitev izvedenke, ki jih je tožeča stranka opredelila že v postopku na prvi stopnji, kot tudi navedba, da je izvedenka na vsak način želela ustvariti dvom o tistih izvidih, ki so kazali, da je del posteljice ostal v maternici, kar je bilo na sami obravnavi, ko je bila izvedenka zaslišana, več kot očitno, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ni pristojno odločati o taki zahtevi, saj je odločanje o takem predlogu, če je pravočasno podan do konca glavne obravnave, pridržano sodišču prve stopnje. Očitek, da je sodišče sodbo utemeljilo na mnenju izvedenke, ki bi jo sodišče moralo izločiti, zato ni utemeljen.

15. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je tožeča stranka po pregledu izvedenskega mnenja z dne 4. 7. 2014 v vlogi z dne 28. 8. 2014 predlagala izločitev izvedenke, podala pripombe na izvedensko mnenje in predlagala imenovanje novega izvedenca porodništva in ginekologije, ki naj bo iz tujine, iz previdnosti pa predlagala še, naj izvedenka dopolni svoje mnenje, in sicer zaslišana na naroku. Sodišče je izvedenki s sklepom z dne 7. 11. 2014 naložilo, da izdela izvid (zdravstvenega stanja in poteka zdravljenja) in da odgovori na pripombe tožeče stranke na izvedensko mnenje. Dopolnilni izvid in mnenje je izvedenka izdelala 20. 12. 2014, tožeča stranka pa tudi tako dopolnjenega izvedenskega mnenja ni sprejela, ker da izvedenka ni odpravila nasprotij, pomanjkljivosti in dvoma o pravilnosti izvedenskega mnenja. Vztrajala je pri imenovanju tujega izvedenca iz tujine. Sodišče prve stopnje je odločilo, da bo morebitne nejasnosti primarno odpravilo z zaslišanjem izvedenke, kar je storilo na naroku 22. 6. 2015. Tožeča stranka je tudi še po zaslišanju izvedenke na naroku vztrajala pri angažiranju drugega izvedenca, čemur pa sodišče ni ugodilo. Obrazložilo je, da je izvedenka obširno in podrobno odgovorila na vprašanja z njene stroke, v njenih odgovorih pa ni kakšnih nejasnosti. Tožeča stranka je uveljavljala bistveno kršitev določb ZPP, saj je prepričana, da je odločitev napačna in da ji je zaradi take odločitve onemogočeno dokazovanje. Slednje zatrjuje tudi v pritožbi.

16. Skladno s tretjim odstavkom 254. člena ZPP sodišče določi novega izvedenca, če so v mnenju izvedenca nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z (novim) zaslišanjem. Za odpravo morebitnih nejasnosti, dvomov oziroma pomanjkljivosti je torej najprej predvideno zaslišanje izvedenca. Sodišče prve stopnje je predlog tožeče stranke za določitev novega izvedenca zavrnilo in v sodbi obrazložilo, da je izvedenka podala strokovne odgovore na vsa postavljena vprašanja, sodišče pa pri tem ni zaznalo pomanjkljivosti, zaradi katerih bi bilo potrebno angažirati novega izvedenca. Tožeča stranka v pritožbi ni konkretizirano navedla niti, na katero vprašanje izvedenka ni podala strokovnega odgovora, niti ni konkretizirano navedla, katere pomanjkljivosti izvedenskega mnenja sodišče ni odpravilo. Pritožbeno sodišče po obrazloženem sprejema kot pravilne razloge prvostopenjskega sodišča za zavrnitev predloga za določitev novega izvedenca. Z zavrnitvijo predloga za določitev novega izvedenca sodišče prve stopnje tako ni kršilo določbe 254. člena ZPP.

17. Tožeča stranka nadalje navaja, da odločitev ne more temeljiti izključno na enem izvedenem dokazu, in sicer kot v tem postopku, na mnenju izvedenca. Sodišče bi po njenem moralo najmanj presoditi tudi predloženo zdravstveno dokumentacijo in izpoved tožnice in na podlagi presoje teh dokazov kritično in logično oceniti mnenje izvedenca, ki je sicer v postopku pomembno, vendar pa ne more pretehtati kritične presoje vseh predloženih dokazov (tako tudi sodba in sklep VSL opr. št. I Cp 60/2014). Ravno iz kritične presoje predložene zdravstvene dokumentacije je mogoče razbrati, da je toženi stranki oziroma lečečim zdravnikom mogoče očitati ravnanje v nasprotju s pravili in smernicami medicinske stroke, ki brez dvoma tudi ne izključujejo standarda skrbnega ravnanja pri delu. Navaja, da je tudi iz izpovedi izvedenke na obravnavi razbrati obstoj nenavadnih in nelogičnih ravnanj v postopku, ki jih ni znala pojasniti.

Z gornjimi navedbami tožeča stranka smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, in sicer 8. člena ZPP. Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). To presojo je prvostopenjsko sodišče opravilo, zato ni podana kršitev določb pravdnega postopka. Neutemeljen je tudi očitek, da odločitev sodišča temelji izključno na enem izvedenem dokazu – mnenju izvedenca, saj je iz obrazložitve sodbe jasno razvidno, da temelji tudi na predloženi medicinski dokumentaciji. Ne drži niti pritožbeni očitek, da sodišče ni odpravilo niti pomanjkljivosti izvedenskega mnenja, na katere je tožnica opozorila že neposredno po prejemu prvotnega izvedenskega mnenja in po dopolnitvi mnenja, saj je sodišče o vseh pripombah tožeče stranke izvedenko na naroku natančno zaslišalo, izvedenka pa je tudi na te pripombe odgovorila.

18. Neutemeljen je nadalje očitek, da sodišče ni kritično presodilo izvedenskega mnenja. Z izvedenskim mnenjem so prepričljivo ovržene trditve tožeče stranke, ki jih ponavlja v pritožbi, da zdravniki simptomov, ki so se kazali pri tožnici neposredno po porodu s carskim rezom, to je poporodno visoko vročino, ki je ni mogoče odpraviti niti z jemanjem antibiotikov, niso obravnavali zelo skrbno in da niso izvedli vseh ukrepov, da se čimprej postavi diagnoza, ki bo omogočala ciljno zdravljenje. Izvedenka je namreč poleg že zgoraj izpostavljenih ugotovitev v izvedenskem mnenju ugotovila tudi dejstva oziroma okoliščine, ki potrjujejo nasprotno, in sicer:

- da je tožnica takoj po ekstrakciji otroka prejela antibiotik Zinacef v skladu z doktrino preventivnega dajanja antibiotikov po carskem rezu za preprečevanje okužbe;

- da se je antibiotična terapija pri tožnici zaradi neodzivnosti na zdravljenje ustrezno spreminjala; iz krvi (odvzema 24. 8. in 26. 8. 2010) niso izolirali povzročitelja, zato specifična antibiotična terapija ni bila mogoča;

- da so radiologi v izvidih abdomna (trebuha) 23. 8. in 26. 8. 2010 zabeležili, da je maternica izrazito povečana oziroma „uterus je izrazito voluminozen – stanje po porodu“, kar lahko po mnenju izvedenke pomeni normalno stanje po porodu, lahko pa je tudi znak zaostale posteljice; da je 23. 8. 2010 najprej ob 13.30 uri ginekolog naredil vaginalni UZ pregled ter ugotovil, da je bila maternica skrčena, pri čemer je izvedenka pojasnila, da je lahko v času do naslednjega UZ pregleda istega dne (ob 18.21 uri) prišlo do povečanja maternice, če je bil zelo aktiven proces v maternici, in navedla, da pa ne more v maternici na na novo nastati tkivo, ki pri prvem UZ in niti pri kasnejših ni bilo opisano; pojasnila je tudi, da če bi ostal v maternici del posteljice, bi bila maternica povečana in bolj ohlapna;

- da v medicinski dokumentaciji, v kateri je bilo za vsak dan navedeno, kakšna je bila čišča in ali je bila prisotna krvavitev, ni bila zabeležena ob zaostali posteljici tipična povečana krvavitev, ki bi zaradi prisotnosti bakterije gotovo bila specifičnega videza in vonja (slednjega pa lahko zaradi antibiotične terapije ni zaznati);

- da se zaostala posteljica ugotavlja z UZ pregledom in da je mogoče tkivo – zaostalo posteljico pri UZ pregledih spregledati, ker je lahko slika odbojev vsebine v maternici podobna – lahko gre za zaostale dele posteljice ali zaostale dele plodovih ovojev ali za organizirane koagole, kar vse je bilo možno tkivo, ki se je kasneje dejansko našlo ob patohistološkem pregledu vsebine maternice;

- da je dejstvo, da je pri tožnici dne 29. 8. 2010 prišlo do izločitve delčka tkiva po naravni poti (izcedek je bil pokazan zdravnici), vendar se brez ustreznega histološkega pregleda izločenega materiala ne more natančno ugotoviti, kaj je to bilo (lahko ali plodovi ovoji ali organizirani koagoli, lahko pa tudi delček posteljice), pri čemer je izvedenka poudarila, da se takšni izločki običajno ne pošiljajo na pregled, ker je izločanje tkiva po produ normalen fiziološki proces;

- da je bila tožnica že predhodno, v 36. tednu nosečnosti, hospitalizirana zaradi bolečin v spodnjem delu trebuha, povečane telesne temperature in suma na respiratorni infekt, kar kaže na predhodno oslabljeno stanje organizma;

- da se lahko bakterijski endometritis (vnetje sluznice maternične votline) pojavi tudi v slučaju, ko ni prisoten ostanek posteljice (tudi pri vaginalnem porodu se lahko brez kakršnekoli poškodbe porodnega kanala razvije endometritis, ker bakterije, ki so normalne prebivalke nožnice, lahko v poporodnem obdobju, ko je maternični vrat po porodu široko odprt, vstopijo v maternično votlino);

- da verjetno ni bila prizadeta samo notranja sluznica maternične votline, temveč tudi mišična stena maternice (miometrij), kar ustreza endomiometritisu, kar se sklada z zapisi diagnoze v preostali medicinski dokumentaciji (operativni zapisnik z dne 30. 8. 2010);

- v zvezi z vprašanjem, kdaj so v SB Celje ugotovili, kje je pri tožnici vnetno žarišče, navedla, da je bil najprej sum na pljučnico (25. 8.), naslednji dan so tožnici odvzeli blato za koprokulturo, isti dan je bil viden plevralni izliv obojestransko – spet pljuča, 27. 8. zvečer je pacientka prejela mazilo Canesten, ke je navjala, da ima pekoče bolečine po spolovilu, 28. 8. je bil opravljen doplerski pregled žil za izključitev globoke venske tromboze, ob 22. uri pa jo je pregledal kirurg, 29. 8. se je popoldne splošno stanje slabšalo, kar vse navedeno je izvedenko prepričalo, da so zdravniki izključevali po organskih sistemih in da po prvem in ostalih UZ ni bilo posumljeno, da gre za nek ostanek posteljice, slednje tudi ob tem, da so redno spremljali čiščo in ali je bila prisotna krvavitev.

19. Glede na gornje ugotovitve izvedenke, kateri je sodišče prve stopnje upravičeno sledilo, se pritožbeno sodišče ne strinja s pritožnico, da so lečeči zdravniki napačno ugotovili, da žarišče vnetja ni v maternici in da zato njihovega ravnanja ni mogoče šteti za potrebno skrbnost pri zdravljenju. Izvedenka je, kot je navedeno zgoraj, jasno razložila, zakaj je lahko prišlo do različnih UZ izvidov glede stanja maternice v razmaku zgolj 5 ur, in zakaj so zdravniki sprva iskali druge vzroke za tožničino stanje. Lastno dokazno oceno, pritožbeno nepodprto z drugim dokazom, predstavlja navedba v pritožbi, da je mogoče na podlagi mnenja izvedenke zaključiti celo, da ultrazvočni pregledi nikakor niso zanesljivi, saj da je izvedenka pojasnila, da so ob UZ pregledu ostanki posteljice podobni zaostalim delom plodovih ovojev ali organiziranim koagolom. Zato ni utemeljeno niti nadaljnje sklepanje, da je to zgolj še dodaten razlog, da so bili lečeči zdravniki dolžni opraviti tudi dodatne preglede tožničine maternice, ki bi izključili ali potrdili vnetje maternice, in ne zgolj vztrajati pri zamenjevanju antibiotikov, ki očitno niso izboljšali tožničinega zdravstvenega stanja. Izvedenka je namreč na vprašanje tožeče stranke, ali bi morali zdravniki glede na radiološki izvid 23. 8. 2010 ponovno opraviti ginekološki UZ pregled, pojasnila, da je potrebno pogledati situacijo kompleksno in da vsak vaginalni pregled v poporodnem obdobju pomeni dodatno možnost vnosa bakterij in ni vsakdanja praksa, da se ženski po porodu kar naprej dela UZ; to nenazadnje boli in ni prijetno. Zato je verjela zapisu zdravnika v izvidu. Nenazadnje je tudi odgovorila, da tudi v primeru ponovnega vaginalnega UZ pregleda bi se težko ugotovilo, ali je vnetno žarišče maternica, ker je maternica še vedno involvirana. Samo z UZ pregledom bi težko ločili vnetni proces od procesa involucije maternice. To se po njenem mnenju lahko ugotovi zgolj s celostnim analitičnim pristopom. Sicer pa je tudi pojasnila, da se UZ ginekološki pregled opravi, ko so podani klinični znaki vnetja maternice in ne samo povečani vnetni parametri. V kolikor je čišča iz maternice normalne količine, primernega vonja in konsistence, se opravi UZ pregled takoj, ko se pokaže prvi znak, ki kaže na vnetje maternice. Navedeni odgovori izvedenke tako zanikajo stališče tožeče stranke, da ni mogoče logično razumeti, zakaj lečeči zdravniki vnetnega žarišča niso iskali v predelu maternice, in da je še posebej nenavadno, da od drugega UZ pregleda 23. 8. 2010 nihče ni opravil niti enega pregleda maternice vse do zadnjega dne, ko je bilo stanje takšno, da odstranitve maternice očitno ni bilo mogoče preprečiti, nadalje da tožnici ni bil odvzet niti bris, ki bi brez dvoma lahko pokazal prisotnost vnetja, oziroma izvedena abrazija maternične sluznice, s katero bi morebiti bilo celo mogoče odstraniti žarišče vnetja in torej v celoti preprečiti nastalo škodo. Slednje je tudi lastna dokazna ocena, ki je sodišče ne more upoštevati, saj nima podlage v izvedenih dokazih. Prav tako pritožnica dokazno nepodprto zaključuje, da ni mogoče logično sklepati, da se vnetje, ki je povsem spremenilo izgled maternice, ne bi že pred 29. 8. 2010, torej dan pred odstranitvijo maternice, manifestiralo v obliki spremenjenega izgleda čišče in da vsaj ob povprečni skrbnosti tega ne bi bilo mogoče ugotoviti že prej. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, so zdravniki razumljivo izločali druge morebitne diagnoze za poslabšanje zdravja tožnice, kar ne pomeni nujno, da niso takoj posumili, da je vnetno žarišče maternica. S tem so preprečili, da se ne bi po odstranitvi maternice izkazalo, da je bil vzrok za sepso drugje. Ob dejstvu, da tožničin organizem skupaj z antibiotično terapijo ni uspel premagati akutnega vnetja maternice in bi torej v vsakem primeru, prej ali slej prišlo do odstranitve maternice in jajcevoda, so neutemeljene pritožbene navedbe, da lečečih zdravnikov ne opravičuje niti dejstvo, da se je med zdravljenjem uporabljal antibiotik in se klinični znaki vnetja maternice (smrdeča gnojna čišča) zato niso pokazali tako jasno, kot bi se, če se ne bi uporabljali antibiotiki (5. odst. na strani 8 zapisnika). Neutemeljeno je zato sklepanje pritožbe, da je očitno potrebno v primerih, ko se uporablja antibiotik, presojati tudi njegov vpliv na morebitne simptome, med drugim tudi na čiščo maternice. Primerjava z ravnanjem odvetnika, ki pri presojanju možnosti uspeha v pravdi ne bi upošteval, da je terjatev, ki bi bila sicer iztožljiva, zastarala in je posledično verjetnost uspeha bistveno zmanjšana, pa vsekakor ni na mestu. Prav tako se pritožbeno sodišče glede na ugotovitve in mnenje izvedenke ne strinja s pritožnico, da je hkrati mogoče na podlagi vsebine izvedenkinih odgovorov sklepati tudi na povsem nasproten zaključek, in sicer da so lečeči zdravniki od nastopa simptomov vedeli, da gre za vnetje maternice, da pa so ga poskušali pozdraviti z antibiotiki, da ne bi bila potrebna odstranitev maternice. To, da je izvedenka navedla, da je bila pomembna okoliščina pri odločanju o načinu zdravljenja pri lečečih zdravnikov ohranitev rodnosti in odstranitev maternice kot zadnjo možnost, potrjuje namreč samo že zgoraj navedene ugotovitve, ne pa sklepanja tožeče stranke. Po obrazloženem se pritožbeno sodišče ne strinja niti s pritožnico, da je mogoč zaključek, da ocena izvedenke ne izhaja iz zdravstvene dokumentacije, ampak gre za pavšalne in neutemeljene trditve, namenjene zgolj prikazovanju ravnanja lečečih zdravnikov v boljši luči.

20. Tožeča stranka meni, da je vzrok za to, da je ostala brez maternice, vnetje maternice, do katerega je prišlo zaradi ostanka posteljice, kar tudi dokazuje histološki izvid, ki se nahaja v spisu, pa mu izvedenka ni dala ustrezne teže. Tožeča stranka sklepa, da je del posteljice ostal v maternici, ker posteljica ni bila pravilno in v celoti odstranjena. Tudi te pritožbene navedbe je moč označiti zgolj kot lastno dokazno oceno, ki je izvedeni dokazi ne potrjujejo. Sodišče prve stopnje je na podlagi strokovno izdelanega oziroma podanega izvedenskega mnenja ugotovilo, kot že rečeno, da je sepsa nastala zaradi vpliva bakterij in da je do infekta in vnetja prišlo zaradi vdora in učinka bakterij, ne pa zaradi tkiva v maternici. Neutemeljen je zato tudi očitek, da sodišče ni ugotavljalo posledic, ki jih ima ostanek posteljice na vnetje maternice, saj ob ugotovljenem to ni bilo potrebno ugotavljati, in je neutemeljena navedba, da razen zgolj zelo pavšalnih trditev o nepovezanosti, v mnenju ni najti prepričljivega pojasnila, ki bi potrjeval zaključek, da vzroka vnetja ni predstavljal ravno ostanek posteljice v maternici.

21. Tožeča stranka si zmotno razlaga izpovedbo izvedenke, češ da je celo izvedenka vsaj v delu svoje izpovedi podala mnenje, da ravnanje lečečih zdravnikov ni bilo skladno z dolžnim ravnanjem. Izvedenka je pojasnila, da z UZ ni mogoče ločiti vnetnega procesa od procesa involucije maternice ter da bi bil v danem primeru potreben celosten analitičen pristop, ne pa tudi, kot navaja pritožba, da bi moral biti takšen pristop postavljen na prvo mesto, da pa ni bil, in da za to tudi sama ne pozna razloga. Kot izhaja iz zapisnika v 4. odstavku na strani 8 je namreč izvedenka zgolj na vprašanje cit. „ ali na ta analitični pristop lahko vpliva s strani tožničinim dejstvom, da je tožnica zdravnikom tožila na neznosne bolečine v spodnjem delu trebuha“, izvedenka ugotovila, da sigurno to lahko vpliva, vendar ne more komentirati, zakaj niso tega postavili na prvo mesto. Je pa v nadaljevanju na vprašanje, ali je 7 oziroma 8 dni običajno obdobje za ugotovitev vnetnega žarišča, odgovorila, da je za ugotavljanje vnetnega žarišča sigurno potrebno izključevanje in neko smiselno časovno obdobje. Ker je bila hemokultura dvakrat negativna, je bil ta postopek objektivno daljši, verjetno pa je na končno odločitev za operacijo šele deveti dan vplivalo tudi dejstvo, da je verjetno ekipa želela ohraniti rodnost in da so se odločili za odstranitev maternice kot zadnjo možnost.

22. Netočno je tudi nadaljnje povzemanje izvedenkine izpovedbe, in sicer v okviru pritožbene navedbe, da bi skrbno ravnanje preprečilo hudo vnetje maternice (odpravilo vzrok škode) ter posledično škodo, to je odstranitev maternice, saj očitno česa takega ne izključuje niti izvedenka (1. odst. 8. strani zapisnika), ki je pojasnila, da ne more opredeliti, ali bi bilo pri bolj zgodnjem odkritju vnetnega žarišča sploh potrebno odstraniti maternico. V prvem odstavku na 8. strani zapisnika zadnjega naroka glavne obravnave je navedeno cit. „Na vprašanje, če bi bilo 24. 8., kar je tretji dan, ugotovljeno, če bi se opravil ponovni UZ pregled, če bi se s tem ugotovilo žarišče vnetja, ali se bi lahko preprečila sepsa in odstranitev maternice, npr. s ponovno operacijo in čiščenjem rodil, izvedenka komentiram, da samo na podlagi medicinske dokumentacije tega ne morem opredeliti. Lahko da je bila ta maternica tako prizadeta, ali da je njeno splošno telesno stanje bilo takšno, da se takrat ne bi dalo nič več spremeniti.“ Vsebina zapisnika torej ne potrjuje gornje pritožbene navedbe. Zato je neutemeljeno (oziroma lastno dokazno sklepanje, ki nima osnove v izvedenih dokazih) nadaljnje sklepanje pritožbe, da škoda torej sploh ne bi nastala, saj bi se lahko vzrok vnetja odpravil z manj invazivnim posegom, npr. s pravočasno odstranitvijo žarišča npr. z abrazijo (postrganjem) sluznice maternice, odvzemov vzorca iz žarišča, v katerem bi bilo nedvomno mogoče najti vrste bakterije, ki povzroča vnetje in posledično tudi ciljno zdravljenje vnetja s specifičnim antibiotikom.

23. Nazadnje pritožnica še navaja, da je vsaj zaskrbljujoče tudi dejstvo, da izvedenka enega od izvidov, ki se nanaša na UZ pregled, ni znala prebrati (zadnji odstavek na str. 5 zapisnika z dne 22. 6. 2015). Pri zdravljenju hujših bolezni je kaj takšnega po presoji tožeče stranke nedopustno, saj se zdravljenje izvaja na podlagi vsebine izvidov in v kolikor npr. ni mogoče prebrati, da je bolnik alergičen na penicilin, takšna okoliščina lahko pripelje do usodnih posledic. Tudi v danem primeru pa očitno kaže na neskrbnost pri opravljanju dela in je morebiti razlog, zaradi katerega je bilo zdravljenje tožnice neustrezno, in je potrebno tudi navedeno ugotovitev presojati v smislu vsebine sodbe I Cp 60/2014. Pritožbeno sodišče se tudi z gornjimi stališči pritožnice ne strinja. Kot izhaja iz zapisnika, izvedenka ni znala zaradi nečitljive pisave prebrati temperaturnega lista za dne 30. 8. 2010 (ali je podatek na njem o UZ preiskavi), torej tik pred operacijo, s katero se je zdravljenje dejansko zaključilo, in ne takoj po carskem rezu, kar bi glede na navedbe moglo biti relevantno, zato zgolj to ne omogoča sklepanja pritožbe, da je to, torej nečitljiv zapis na temperaturnem listu, morebiti razlog, zaradi katerega je bilo zdravljenje tožnice neustrezno.

24. Po obrazloženem se je izkazalo, da sodišče prve stopnje ni zmotno in nepopolno ugotovilo dejanskega stanja, niti ni pri vodenju postopka bistveno kršilo določbe postopka, saj ni ravnalo v nasprotju z določbo 254. člena ZPP. Sodba ne sloni na pomanjkljivem izvedenskem mnenju, izvedensko mnenje pa tudi ni v nasprotju z vsebino zdravstvene dokumentacije. Posledično ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnici nastale škode ni mogoče pripisati nepravilnemu ravnanju zdravstvenega osebja. Ker tako niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in odločitev o pravdnih stroških (353. člen ZPP).

25. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ob upoštevanju temeljnega merila za odločanje o povrnitvi stroškov, to je kriterija uspeha strank v pravdi (154. člen ZPP), je nepomembno, da je tožeča stranka uspela z revizijo, in mora zaradi končnega neuspeha v pravdi sama kriti tudi stroške revizijskega postopka.

-------------------------------
1 Primerjaj z odločbami Vrhovnega sodišča II Ips 342/2014 z dne 22. 1. 2015, II Ips 207/2015 z dne 14. 1. 2016, II Ips 290/2017.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 179

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
11.05.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI4MjU1