<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSC Sodba I Kp 49475/2015

Sodišče:Višje sodišče v Celju
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSCE:2018:I.KP.49475.2015
Evidenčna številka:VSC00018072
Datum odločbe:12.10.2018
Senat, sodnik posameznik:Branko Aubreht (preds.), Jožica Arh Petković (poroč.), Marija Bovha
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pravica do proste izbire zagovornika - obvezna formalna obramba - postavitev zagovornika po uradni dolžnosti - priprava obrambe

Jedro

Očitana kršitev je res lahko podana tudi v primeru, ki ga navajata pritožnika in sicer tedaj, kadar je glavna obravnava opravljena brez osebe katerih navzočnost na glavni obravnavi je potrebna. Vendar pa v konkretnem primeru očitana kršitev ni bila storjena, saj je bil na glavni obravnavi v postopku v katerem je obramba sicer obvezna, navzoč obtožencu po uradni dolžnosti postavljen zagovornik. Očitana kršitev bi bila v tem primeru, ko je obramba obvezna, podana le tedaj, če bi bila glavna obravnava opravljena brez navzočnosti zagovornika. V tretjem odstavku 288. člena ZKP je res določeno, da se mora obtožencu v rednem kazenskem postopku vabilo vročiti tako, da mu ostane med vročitvijo vabila in dnevom glavne obravnave, najmanj 8 dni za pripravo. Vendar pa, kot izhaja že iz same zakonske določbe, zakon ta rok zagotavlja le obtožencu (in še to le za prvo glavno obravnavo), ne pa tudi drugim procesnim udeležencem. Ne glede na to, pa je popolnoma jasno, da zagovornik potrebuje določen čas za pripravo na glavno obravnavo, kot tudi v obravnavanem primeru, ko je po uradni dolžnosti postavljeni zagovornik, v obsežen kazenski postopek ″vstopil″ na koncu dokaznega postopka. Vendar pa nekoliko krajši rok, ki ga je imel za študij zadeve na razpolago zagovornik odvetnik A. Š., da se pripravi na zaključno besedo, ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, saj to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, česar pa konkretno ne zatrjujeta niti pritožnika. S tem zvezi pa je potrebno poudariti, da je obtoženi na glavni obravnavi 19. 3. 2018 svojemu zagovorniku celo prepovedal podati zaključno besedo, podal pa je niti sam obtoženi. Pritrditi je stališču sodišča prve stopnje, da je zaključna beseda zgolj obtoženčeva pravica, ne pa tudi dolžnost. Če pa se je obtoženi tej pravici odpovedal in jo je prepovedal uveljavljati tudi zagovorniku, potem to že samo po sebi nasprotuje sklicevanju na kršitev postopka, kot to neuspešno poskušata zagovornika v svojih pritožbah.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Celju obtoženega R. B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja umora po 4. točki 116. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1. Izreklo mu je 25 let zapora, v to kazen pa mu je vštelo čas, ki ga je prestal v priporu od 27. 12. 2015 od 3.45 ure dalje. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženi dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, to je potrebne izdatke oškodovancev ter nagrado in potrebne izdatke pooblaščenca odvetnika V. C. Povrnitev stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP pa je obtoženca v skladu s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo. Nagrada in potrebni izdatki odvetnikov J. S. in A. Š., ki sta bila obtožencu postavljena po uradni dolžnosti, pa po prvem odstavku 97. člena ZKP obremenjujejo proračun.

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožila mag. A. V., ki je bila obtožencu postavljena za zagovornico po odločbi organa za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju organ za Bpp) in odvetnik A.Š., ki je bil za zagovornika postavljen po uradni dolžnosti.

3. Zagovornica mag. A. V. v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, pritožuje pa se tudi zoper odločbo o kazenski sankciji. Sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni glede kvalifikacije kaznivega dejanja, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi v celoti in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Iz enakih pritožbenih razlogov je pritožbo vložil tudi zagovornik A. Š., ki sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi, napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje oziroma podredno, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni.

5. Okrožno državno tožilstvo v Celju je na obe pritožbi podalo odgovor v katerem predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

6. Na zahtevo obeh zagovornikov v vloženih pritožbah, je bila opravljena javna pritožbena seja, katere sta se udeležila oba zagovornika in višja državna tožilka. Ker je bil obtoženec, ki na sejo ni prišel, o seji v redu obveščen, ni bilo ovire, da senat pritožbene seje ne bi opravil (četrti odstavek 378. člena ZKP).

7. Pritožbi nista utemeljeni.

Glede bistvenih kršitev določb kazenskega postopka

8. Bistvo pritožbenih očitkov zagovornice A. V. v smeri bistvenih kršitev določb kazenskega postopka je, da je sodišče kršilo obtoženčevo pravico do obrambe in do svobodne izbire zagovornika s tem, ker ni upoštevalo njegove želje, da ga namesto zagovornice M. K. M. zagovarja odvetnica A. V., ki mu je bila na njegov predlog postavljena za zagovornico z odločbo organa za Bpp. S tem pa je obtoženca onemogočilo, da se v kazenskem postopku brani s strokovno pomočjo zagovornice, ki si jo je izbral sam izmed odvetnikov, kar pomeni kršitev 12. člena ZKP, 29. člena Ustave RS, točke d tretjega odstavka 14. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (v nadaljevanju MPDPP) ter točke c tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Smiselno enako pa v svoji pritožbi zatrjuje tudi zagovornik odvetnik A. Š. Zagovornika še navajata, da je s tem sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka ne le po drugem odstavku 371. člena ZKP, ampak tudi po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je 19. 3. 2018, glavno obravnavo opravilo brez navzočnosti s strani obtoženca izbrane zagovornice.

9. Pravico obtoženca, da se brani sam ali s strokovno pomočjo zagovornika, ki si ga izbere sam EKČP in MPDPP uvrščata med minimalne pravice obtoženca v kazenskem postopku. V naši procesni zakonodaji pa je ta pravica zajeta v prvem odstavku 12. člena ZKP, ki pomeni uzakonitev pravnega jamstva iz 2. alineje 29. člena Ustave RS. Stališču, da pravica obtoženca do svobodne izbire zagovornika ne more biti absolutna, kar ugotavlja že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, pa pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Enako stališče je namreč v svojih odločbah že zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS, ko je med drugim v odločbi I Ips 143/2009 z dne 14. 1. 2010, sklicujoč se na zadevo Croissant V. Nemčija z dne 25. 9. 1992 poudarilo, da je tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) glede pravice do proste izbire zagovornika v primeru obvezne formalne obrambe zavzelo stališče, da je ta lahko omejena, če se s tem sodišče izogne prekinitvi oziroma preložitvi naroka in sicer tedaj kadar to narekujejo posebne okoliščine primera. Sodišče mora pri tem tehtati med interesom, da se izvede kazenski postopek in na drugi strani pomenom zaupnosti razmerja med obtožencem in zagovornikom, ki ga zagotavlja obdolženčev vpliv na izbiro zagovornika, za učinkovitost njegove obrambe. Pritožbene očitke, da obtoženčevo ravnanje, ko je tik pred koncem glavne obravnave zahteval zamenjavo zagovornice, ne pomeni zlorabo pravice do svobodne izbire zagovornika, je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljene, saj je prvo sodišče v izpodbijani sodbi razumno pojasnilo okoliščine, na podlagi katerih je tudi po presoji sodišča druge stopnje, mogoče zanesljivo sklepati, da je obtoženi z vložitvijo prošnje za prekinitev pooblastila zagovornici M. K. M., dne 22. 2. 2018 poskušal nepotrebno zavlačevati kazenski postopek, očitno motiviran z približevanjem izteka dopustnega 2-letnega roka pripora, po vloženi obtožnici. Čeprav je prvo sodišče v točki 3 izpodbijane sodbe obširno pojasnilo razloge, na podlagi katerih je zaključilo, da je bil preklic pooblastila zagovornici M. K. M. zgolj obtoženčeva taktika zavlačevanja postopka, pa je zaradi obsežnosti nasprotnih argumentov, navedenih v obeh pritožbah in zaradi odločitve o kršitvi obtoženčeve pravice do poštenega sojenja, potrebno ponovno izpostaviti tiste okoliščine, na podlagi katerih tudi pritožbeno sodišče zaključuje, da je obtoženčevo ravnanje očitno merilo na zlorabo pravice iz prvega odstavka 12. člena ZKP, ki obtožencu omogoča obrambo s pomočjo izbranega odvetnika.

10. Po tem, ko je obtoženec na glavni obravnavi dne 22. 2. 2018 poskušal neuspešno doseči ponovno postavitev izvedenca psihiatra, zaradi zatrjevane procesne nesposobnosti in ko je bil dokazni postopek zaključen ter je bilo jasno, da sledi le še beseda strank, ki pa tega dne na predlog strank, zaradi neizdelanih prepisov zvočnih posnetkov glavne obravnave z dne 15. 2. 2018 ni bila izvedena, je obtoženi izvedel nekatere aktivnosti, ki z gotovostjo kažejo na njegov poskus zavlačevanja kazenskega postopka. Še istega dne je namreč na organ za Bpp naslovil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, s katero je zaprosil za prekinitev pooblastila odvetnici M. K. M. in za določitev druge izbrane odvetnice A.V. Obtoženi ne le, da je navedeno prošnjo vložil pod napačno številko, ampak v prošnji tudi ni navedel nobenega relevantnega razloga za svojo odločitev in navedel zgolj ″zaradi nespoštovanja odvetnika″. Te svoje odločitve pa ni hotel pojasniti niti na naroku za glavno obravnavo 1. 3. 2018. Prav tako zagovornica K. M. ni navajala nobenih konfliktnih situacij med njo in obtožencem, ali kakšnih drugih relevantnih dejstev, ki bi kazala na obtoženčevo nezaupanje do nje, s čimer je sicer pojasnjevala obtoženčevo ravnanje.

11. Glede na to, da si je zagovornico K. M. obtoženi sam izbral, da ga je zastopala celoten ponovljen postopek, da nikoli ni imel nikakršnih pripomb na njeno delo in da tudi iz podatkov v spisu jasno izhaja, da je K. M. obtoženca aktivno zagovarjala, je prvo sodišče povsem utemeljeno zaključilo, da je bil obtoženčev predlog za zamenjavo zagovornice namenjen zgolj zavlačevanju kazenskega postopka.

12. Tudi v sklepu organa za Bpp opr. št. Bpp 290/2016 z dne 2. 3. 2018 je navedeno, da po izvedenem postopku ni bilo mogoče ugotoviti na čigavi strani so razlogi za prekinitev sodelovanja med obtožencem in zagovornico K. M., vendar je organ za Bpp kljub temu sledil predlogu obtoženca, s katerim se je strinjala tudi takratna zagovornica ter jo razrešil dolžnosti izvajanja brezplačne pravne pomoči in namesto nje določil, s strani obtoženca izbrano odvetnico A. V. V takšnem postopanju obtoženca pa nimajo prav nikakršne podlage pritožbene trditve obeh zagovornikov, da je obtoženi želel zgolj to, da bi se na glavni obravnavi zagovarjal s strokovno pomočjo druge zagovornice, kar da je njegova ustavna pravica, zaradi česar mu ni svoje odločitve potrebno pojasnjevati. Vsaka nova postavitev zagovornika v obsežni zadevi kot je obravnavana, ima običajno za posledico preložitev glavne obravnave. Res je, da bi bilo nadaljevanje glavne obravnave 1. 3. in 2. 3. zaradi obtoženčevega zdravstvenega stanja vprašljivo tudi v primeru, da obtoženi ne bi zahteval zamenjave zagovornice, kot je tudi res, da je razlog za preložitev narokov, določenih med 8. in 16. 3. 2018 na strani sosodnice, vendarle pa je bila zamenjava zagovornice brez pravega razloga sprožilni mehanizem za kasnejše zaplete, ki jih je prvo sodišče v interesu končanja postopka sicer uspešno rešilo, pritožnika pa jima neutemeljeno pripisujeta nezakonitost.

13. Do prvega zapleta je prišlo, ko je zagovornica A. V., 3 dni kasneje (5. 3. 2018) predlagala preložitev že razpisanih narokov za glavno obravnavo, določenih za 8. in 9. 3. 2018 in sicer za 30 dni, češ da gre za obsežno kazensko zadevo, zaradi česar je potreben 30-dnevni rok, da bo lahko pripravila zaključni govor. Navedena dva naroka sta bila sicer preklicana zaradi bolniškega staleža sosodnice, predsednik razpravljajočega senata pa je zagovornico z dopisom dne 5. 3. 2018 seznanil, da njenemu predlogu za 30-dnevni odlog naroka za glavno obravnavo ne bo ugodil, ker ocenjuje, da bo do naslednjih, že razpisanih narokov za 13., 15., 16. in 19. 3. 2018, zagovornica imela dovolj časa za pripravo po tem, ko sta bila naroka za glavno obravnavo za 8. in 9. 3. 2018 preklicana iz drugih razlogov. Takšna odločitev predsednika senata je povsem utemeljena in ima podlago v aktivnostih zagovornice po tem, ko je bila s strani organa Bpp postavljena obtožencu za zagovornico. Že istega dne in sicer 2. 3. 2018 (3 dni pred prošnjo, da se ji omogoči 30-dnevni rok za pripravo), je namreč zagovornica vložila obsežno pritožbo zoper sklep o podaljšanju pripora (l. št. 1986-1990), kar pomeni, da je bila že 2. 3. 2018 toliko seznanjena z zadevo, da je bil tudi čas do naslednjega naroka dne 13. 3. 2018 povsem zadosten za pripravo na besedo strank. Dejstvo, da je zagovornica A. V. odločbo organa za Bpp o postavitvi za zagovornico, prejela 2. 3. 2018 in sicer okrog 14.00 ure, kot sama navaja v dopisu sodišču na l. št. 1993, nato pa še istega dne ob 14.38 uri (ovojnica pripeta k l. št. 1990) poslala na sodišče s priporočeno pošiljko pritožbo zoper sklep o podaljšanju pripora zoper obtoženca, v kateri je v okviru izpodbijanja obstoja utemeljenega suma ocenjevala dokaze, najmanj kar kaže, da je bila odvetnica v določenem obsegu z zadevo seznanjena še pred njeno postavitvijo za zagovornico. Zato ni mogoče slediti pritožbenim očitkom zagovornice, da je sodišče s tem, ker ji ni omogočilo 30-dnevnega roka za pripravo na glavno obravnavo, kršilo obtoženčevo pravico do obrambe v smislu četrtega odstavka 12. člena ZKP in 29. člena Ustave RS.

14. V luči ugotovljenih okoliščin, ko je obtoženi brez pravega razloga dosegel zamenjavo zagovornice, ta pa je bila kljub zahtevi, da si ji omogoči 30-dnevni rok za študij zadeve, dejansko s procesnim gradivom v tej zadevi seznanjena še pred njeno uradno postavitvijo za zagovornico po organu Bpp, saj je sicer težko razumeti, da je v 38 minutah lahko sestavila pritožbo zoper sklep o podaljšanju pripora in to brez vpogleda v spisovno dokumentacijo, sodišču prve stopnje ni mogoče očitati nobenih nepotrebnosti, ko je zagovornici vabila za naroke 13., 15., 16. in 19. 3. 2018 vročalo preko detektiva in z dodatnimi poizvedbami pri osebni zdravnici preverilo opravičenost napovedane odsotnosti zagovornice, najprej do 31. 3. in nato do 12. 4. 2018. Odsotnost namreč ni opravičena s predložitvijo opravičila sodišču ampak tedaj, kadar jo kot tako oceni sodišče, za kar pa mora imeti na razpolago ustrezne podatke. Če pomanjkljivost teh podatkov takšne ocene ne omogoča, jih pač sodišče pridobi, kar je povsem običajna praksa sodišč. Iz takšnega preverjanja pa niso izvzeti niti odvetniki, če sodišče meni, da je to potrebno. Zato so povsem neutemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče s tem, ko je od osebne zdravnice zagovornice v zvezi s potrdilom o upravičeni zadržanosti od dela, terjalo natančnejše podatke o vrsti bolezni, ali je ta nastopila nenadno ali je bila odsotnost z dela zaradi nje planirana ter do kdaj je predvidena odsotnost, glede na dva datuma, kršilo Zakon o varstvu osebnih podatkov ter vrsto drugih, v pritožbi nedefiniranih zakonov, kot tudi Ustavo RS.

15. Na podlagi dodatno zbrane dokumentacije, ki se v spisu nahaja v zapečateni ovojnici, pa je prvo sodišče ocenilo, da so opravičila zagovornice utemeljena in da zagovornica svoje funkcije v najboljšem primeru, ne bo mogla opravljati najmanj do srede aprila 2018, lahko pa tudi dlje. Te ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih pritožnica ne problematizira, pa so brez dvoma pomenile, da je povsem negotovo, kdaj bo odvetnica sploh lahko začela ponovno opravljati funkcijo zagovornice obtoženemu R. B. Gotovo je bilo namreč le to, da tega ne bo mogla najmanj en mesec. Ob tako nedvomno ugotovljenih okoliščinah dejanske narave, zaradi katerih A. V. najmanj en mesec sploh ne bi moglo obtožencu nuditi učinkovite obrambe, bi to pomenilo, da bi bil obtoženec, ki je v priporu, tako rekoč ves ta čas brez zagovornika. Zato je bilo v takem primeru potrebno obtožencu postaviti zagovornika po uradni dolžnosti. Res je, da je bila obtožencu na njegovo željo s strani organa za Bpp za zagovornico določena odvetnica A. V., vendar pa dejstvo, da izbrana zagovornica po 12. 3. 2018 obtoženemu ne bi mogla nuditi učinkovite obrambe, sodišče druge stopnje nima nobenih pomislekov v pravilnost postopanja sodišča prve stopnje, ki je ob izbrani zagovornici obtožencu postavilo še zagovornika po uradni dolžnosti. S tem pa tudi ni kršilo določb 12. in 70. člena ZKP. Razlog zaradi katerega je bilo potrebno v konkretnem primeru, ob sicer izbrani postavljeni zagovornici, obtožencu postaviti še zagovornika po uradni dolžnosti, je torej potrebno iskati v določbah 70. člena ZKP, po katerih mora imeti obdolženec, ki je v priporu zagovornika, vse dotlej dokler traja zoper njega odrejen pripor. Nobenega dvoma pa ni, da mora biti zagovornik sposoben opravljati svojo funkcijo. Zato pritožbeni očitki, da je prvo sodišče postopalo na opisan način zaradi pretirane zavzetosti za končanje zadeve, ker se je iztekalo dopustno časovno obdobje, v katerem je obtoženec še lahko v priporu, niso utemeljeni. Prav tako pa tudi ni mogoče priznati uspeha vztrajanju zagovornice, da bi prvo sodišče zato, da bi se izognilo kršitvi navedenih zakonskih določil, moralo slediti njenemu predlogu in do zaključka njene bolniške odsotnosti preklicati glavno obravnavo. Ne glede na to, da se je iztekal dopusten čas pripora in da se je tudi prvo sodišče, kot navaja v izpodbijani sodbi, zaradi obtoženčeve izrazite ponovitvene nevarnosti res zavzemalo, postopek čimprej zaključiti, pa sta ga k takšnemu postopanju zavezovali tudi določbi 15. in 200. člena ZKP, ki sodišču nalagajo hitro postopanje, zlasti v pripornih zadevah. Ob drugačnem ravnanju, ki ga je terjala zagovornica, bi namreč sodišče navedeni določbi prekršilo.

16. Očitki sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da je zagovornica ravnala neprimerno in neprofesionalno, ker je vedoč, da bo od 12. 3. 2018 dalje v bolniškem staležu, sprejela zastopanje obtoženca, čemur je zagovornica v pritožbi odločno nasprotovala, pa niso odločilni za presojo obravnavane zadeve. Ne glede na to, kdaj je zagovornica izvedela za bolniški stalež, ostaja neizpodbitno dejstvo, da po 12. 3. 2018 zagovornica zaradi bolniške odsotnosti, ni mogla nuditi učinkovite obrambe.

17. Povsem neutemeljeno pa zagovornica sodišču prve stopnje očita nezavzeto delo na zadevi, zaradi katerega se je znašlo v časovni stiski. Pregled razpisanih in opravljenih narokov po 25. 9. 2017, ko je bil obtoženi ponovno procesno sposoben, kaže na takšno časovno zaporedje, da ni mogoče pritrditi zagovornici o tem, da sodišče na zadevi ni delalo kontinuirano. Res pa je, da se je soočalo z zdravstvenimi težavami članov senata. Tako je po opravljenih šestih narokih v septembru in oktobru 2017 najprej zbolela sodnica porotnica. Ker je bilo evidentno, da bo njena odsotnost daljša, je prišlo do njene zamenjave in v izogib podobni situaciji, tudi do določitve rezervnega porotnika. Zaradi spremenjenega senata, pa se je 13. 11. 2017 glavna obravnava morala začeti znova. Naroki so se nato nadaljevali do 19. 2. 2018, ko je bila glavna obravnava preložena, ker je tega dne zjutraj obtoženi zaužil večjo količino tablet, 22. 2. 2018 pa iz že navedenega razloga, to je neizdelanih prepisov posnetkov prejšnje glavne obravnave. Naroki določeni za 8. 9., 13., 15. in 16. 3. 2018 pa so bili res preklicani zaradi bolniškega staleža sosodnice. S tem v zvezi zagovornica povsem neutemeljeno očita predsedniku senata, da v upravičenost odsotnosti sosodnice ni podvomil na način, kot v njenem primeru. Razlogi za bolniško odsotnost sosodnice so bili namreč znani vsem, kar nenazadnje izhaja tudi iz obravnavane pritožbe.

18. Zato ni prav nobenega dvoma o nepristranskosti sojenja sodišča prve stopnje. Nestrinjanje z načinom vodenja postopka (preverjanje zdravstvenega opravičila zagovornice, zavzemanje za končanje postopka pred iztekom dve letnega roka za pripor) ter s procesnega vidika korektnimi odločitvami (da se zaradi bolniške odsotnosti zagovornice glavna obravnava ne preloži), ni razlog za dvom v nepristranskost sodišča.

19. Oba pritožnika uveljavljata absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP tudi zato, ker je bila glavna obravnava dne 19. 3. 2018 opravljena brez osebe, katere navzočnost na glavni obravnavi je potrebna in sicer brez zagovornice, ki si jo je obtoženi izbral sam in kateri sploh ni bilo vročeno vabilo za glavno obravnavo, medtem, ko po uradni dolžnosti postavljenemu zagovorniku ni bilo dano dovolj časa, da bi se pripravil na glavno obravnavo.

20. Očitana kršitev je res lahko podana tudi v primeru, ki ga navajata pritožnika in sicer tedaj, kadar je glavna obravnava opravljena brez osebe katerih navzočnost na glavni obravnavi je potrebna. Vendar pa v konkretnem primeru očitana kršitev ni bila storjena, saj je bil na glavni obravnavi v postopku v katerem je obramba sicer obvezna, navzoč obtožencu po uradni dolžnosti postavljen zagovornik. Očitana kršitev bi bila v tem primeru, ko je obramba obvezna, podana le tedaj, če bi bila glavna obravnava opravljena brez navzočnosti zagovornika. Prav tako ne drži, da odvetnici A. V. za glavno obravnavo 19. 3. 2018 ni bilo vročeno vabilo. Iz vročilnice pripete k l. št. 1992 namreč jasno izhaja, da ji je bilo vabilo za to glavno obravnavo, kot tudi za kasneje preklicane naroke za 13., 15. in 16. 3. 2018, vročeno preko detektiva T. T. 5. 3. 2018, vendar pa je kasneje, iz že navedenih razlogov, svoj izostanek opravičila.

21. Kar se tiče pritožbenih navedb, da po uradni dolžnosti postavljeni zagovornik ni imel na razpolago dovolj časa za pripravo na glavno obravnavo oziroma na zaključni govor dne 19. 3. 2018, kar je imelo za posledico kršitev pravice do poštenega sojenja, pa se pritožbeno sodišče v celoti strinja z zaključki sodišča prve stopnje. V zvezi s tem dodaja, da je popolnoma jasno, da tudi zagovornik potrebuje določen čas za pripravo obrambe. Res je tudi, da ne zadošča zgolj to, da ima obtoženec zagovornika ampak, da je potrebna tudi njegova aktivna procesna udeležba, kar pa mu omogoča ustrezna priprava na glavno obravnavo. Po pregledu zadeve pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tekom celotnega ponovljenega postopka, vse do konca dokaznega postopka, obtožencu nudila obrambo izbrana odvetnica M. K. M. (v prvem sojenju pa prav tako izbrani zagovornik takratni odvetnik T. B.). O kvaliteti njene obrambe se je lahko prepričalo tudi pritožbeno sodišče in sicer na podlagi zapisnikov o glavni obravnavi in na podlagi njenih procesnih dejanj ter tako zaključilo, da je ta zagovornica aktivno prispevala k obtoženčevi obrambi. Kljub temu pa je obtoženi po končanem dokaznem postopku, praktično brez razloga, zahteval njeno zamenjavo. Čeprav je takšno ravnanje obtoženca merilo na prelaganje glavne obravnave in s tem nepotrebno zavlačevanje postopka, mu je bila s strani organa za Bpp postavljena druga zagovornica, po njegovi izbiri. Ker pa ta, zaradi zdravstvenih razlogov, najmanj v obdobju od 12. 3. do 12. 4. 2018 ni bila sposobna za nobeno delo (navedbe zagovornice v dopisu sodišču poslanem po elektronski pošti - l. št. 2042), je prvo sodišče povsem utemeljeno obtožencu postavilo zagovornika po uradni dolžnosti, ki je bil povabljen na že predhodno razpisani narok za dne 19. 3. 2018, vabilo pa je prejel 14. 3. 2018. V tretjem odstavku 288. člena ZKP je res določeno, da se mora obtožencu v rednem kazenskem postopku vabilo vročiti tako, da mu ostane med vročitvijo vabila in dnevom glavne obravnave, najmanj 8 dni za pripravo. Vendar pa, kot izhaja že iz same zakonske določbe, zakon ta rok zagotavlja le obtožencu (in še to le za prvo glavno obravnavo), ne pa tudi drugim procesnim udeležencem. Ne glede na to, pa je popolnoma jasno, da zagovornik potrebuje določen čas za pripravo na glavno obravnavo, kot tudi v obravnavanem primeru, ko je po uradni dolžnosti postavljeni zagovornik, v obsežen kazenski postopek ″vstopil″ na koncu dokaznega postopka. Vendar pa nekoliko krajši rok, ki ga je imel za študij zadeve na razpolago zagovornik odvetnik A. Š., da se pripravi na zaključno besedo, ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, saj to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, česar pa konkretno ne zatrjujeta niti pritožnika. Zagovornik A. Š. glede tega zgolj pavšalno navaja, da je prekratek rok za pripravo na zaključno besedo znatno vplivalo na izid kazenskega postopka, kjer je bila obtožencu kazen zapora zvišana iz 13 na 25 let zapora, vendar se do teh, nekonkretiziranih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ne more opredeliti. S tem zvezi pa je potrebno poudariti, da je obtoženi na glavni obravnavi 19. 3. 2018 svojemu zagovorniku celo prepovedal podati zaključno besedo, podal pa je niti sam obtoženi. Pritrditi je stališču sodišča prve stopnje, da je zaključna beseda zgolj obtoženčeva pravica, ne pa tudi dolžnost. Če pa se je obtoženi tej pravici odpovedal in jo je prepovedal uveljavljati tudi zagovorniku, potem to že samo po sebi nasprotuje sklicevanju na kršitev postopka, kot to neuspešno poskušata zagovornika v svojih pritožbah.

22. Na podlagi vsega navedenega, po presoji sodišča druge stopnje, v obravnavanem primeru niso podane zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka, prav tako pa tudi ni mogoče govoriti o kršitvi pravnih jamstev v kazenskem postopku, določenih v 1. in 2. alineji 29. člena Ustave RS. Ta pravna jamstva namreč niso samostojna kategorija ampak jih je potrebno presojati skozi njihovo funkcijo v kazenskem postopku. Ugotovitev ali konkretni kazenski postopek ustreza standardu poštenega kazenskega postopka, pa je odvisno od presoje postopka kot celote. Vse predhodne ugotovitve v konkretni zadevi, pa v nobenem primeru ne podpirajo pritožbene teze o nepoštenem postopku ter kršitvi 14. člena Ustave RS (enakost pred zakonom), zaradi česar je bilo potrebno to smerne navedbe obeh pritožnikov, zavrniti kot neutemeljene.

23. Zagovornika smiselno uveljavljata tudi relativno kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 6. točko 39. člena ZKP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo z zavrženjem obtoženčeve zahteve za izločitev razpravljajočega senata, predsednikov Okrožnega in Višjega sodišča v Celju in vseh sodnikov Višjega sodišča v Celju. Izločitev predsednika okrožnega sodišča M. Ž. je obtoženi zahteval, ker mu je ta določil zagovornika po uradni dolžnosti, čeprav je obtoženi že prej imel svojo odvetnico. Izločitev predsednika in vseh neimenovanih sodnikov Višjega sodišča v Celju, pa je zahteval zaradi njihovega skupnega sodelovanja pri tem, da je potrebno obtoženca obsoditi do 22. 3. 2018, predsednika in vse člane razpravljajočega senata pa zaradi kršitve pravice do obrambe v zvezi s postavitvijo zagovornika po uradni dolžnosti, kateremu ni bilo dano dovolj časa za pripravo za glavno obravnavo ter tudi zaradi zavrnitve obrambnih dokaznih predlogov.

24. Navedbam pritožnikov s katerimi utemeljujeta obstoj zatrjevane kršitve, pa sodišče druge stopnje ne more priznati uspeha. Zagovornica namreč navaja, da vložitev zahteve za izločitev navedenih sodnikov ni bilo namenjeno zavlačevanju postopka, saj bi jo v tem primeru obtoženi vložil že prej, zaradi česar je po njenem mnenju in mnenju zagovornika, ni mogoče uvrstiti v kontekst zavlačevanja kazenskega postopka, sodišče pa ga ne bi smelo zavreči zaradi zagotavljanja kontinuitete kazenskega postopka. V pritožbah pa še smiselno navajata, da je bilo s postopanjem izločevanih sodnikov prekršeno zagotovilo dano v 23. členu Ustave RS, ki določa pravico vsakogar do nepristranskega in neodvisnega sodišča ter pravico do poštenega sojenja.

25. Sodnika se iz sojenja izloči le, če je podana njegova osebna povezanost s katero od strank ali oškodovancev, ali pa kakšno konkretno ravnanje sodnika, ki kaže, da je sodnik glede zadeve v kateri sodi vnaprej opredeljen, zaradi česar je mogoče sklepati, da obtoženec ne bo deležen poštenega sojenja. Odločitve sodnika v kazenskem postopku, s katerimi se stranka ne strinja in ki se lahko izpodbijajo s pravnimi sredstvi ter se na ta način, kolikor so kršitve podane tudi sanirajo, niso razlog za izločitev sodnika iz sojenja. Za izločitev sodnika torej ne zadošča zgolj subjektivno prepričanje stranke, da mu naveden sodnik ne bo sodil pošteno, temveč mora biti podan nek objektivni pogoj za izločitev. Ta pa v predmetni zadevi ni bil podan. Zato ni nobenega dvoma v pravilnost sodišča prve stopnje, ki je obtoženčevo zahtevo za izločitev sodnikov zavrglo, ker je ocenilo, da je očitno neutemeljena in kot taka vložena z namenom zavlačevanja kazenskega postopka. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da je prvo sodišče predmetno zahtevo za izločitev sodnikov zavrglo in ne zavrnilo, kot to zmotno navaja obtoženčev zagovornik. Razloge zaradi katerih ta meni, da sodišče prve stopnje za takšno odločitev ni bilo pristojno, pa v pritožbi konkretno ne pojasni, zato se do teh pomislekov pritožbeno sodišče ne more opredeliti.

26. V nadaljevanju pritožnika, ob siceršnjem očitku o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja glede prvostopenjskega zaključka, da je obtoženi oškodovanki vzel življenje iz nizkotnih nagibov - ljubosumja ob sicer enakem dejanskem stanju, kot v prvem sojenju, ko je prvo sodišče sledilo zagovoru obtoženca, trdita, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj je v izpodbijani sodbi zgolj povzeta vsebina posameznih dokazov, katerih pa prvo sodišče sploh ni vsebinsko presodilo v smislu sedmega odstavka 363. člena ZKP, zlasti ne protislovnih dokazov, do katerih se tudi ni opredelilo. S tem pa je podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Iz tega razloga, po mnenju obeh zagovornikov, tudi po ponovljenem postopku, ostaja dvom, da je obtoženi oškodovanki vzel življenje iz ljubosumja, zaradi česar bi moralo sodišče odločiti v korist obtoženega in ga spoznati za krivega storitve kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ, ki ga obtoženi ves čas kazenskega postopka tudi priznava.

27. Ta očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je sicer res v izpodbijani sodbi povzelo vsebino izvedenih dokazov, vendar pa jih je tudi presodilo in obširno ter popolno navedlo katera odločilna dejstva šteje za dokazana ali nedokazana ter iz katerih razlogov. Konkretne razloge za takšno presojo pa bo pritožbeno sodišče navedlo v nadaljnji obrazložitvi te sodbe.

28. Nadaljnjo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornica utemeljuje z navedbo, da prvo sodišče ni dovolj obrazložilo, zakaj se ni odločilo za postavitev drugega izvedenca klinične psihologije in psihiatrije, kot je to obramba obrazloženo predlagala s pismenim predlogom 14. 2. 2018. Tudi ta očitek ni utemeljen. Sodba sodišča prve stopnje namreč glede zavrnitve tega dokaznega predloga vsebuje ustrezne razloge, ki so navedeni v točki 5 izpodbijane sodbe in v katerih ugotavlja, da je izvedeniško mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v Ljubljani (v nadaljevanju Komisija), ki sta ga izdelala dr. P. P. in dr. B. Z., vključno z njunima ustnima dopolnitvama na glavni obravnavi, popolno, strokovno in ustrezno argumentirano tudi v povezavi z drugimi dokazi in ugotovljenimi okoliščinami, kar pomeni, da je dejansko stanje razjasnjeno do te mere, da predlagano novo izvedeniško mnenje ni potrebno. Z navedenimi razlogi pa soglaša tudi pritožbeno sodišče in zaključuje, da je pritožbeno problematiziran dokazni predlog, prvo sodišče utemeljeno in zakonito zavrnilo. Zato prvostopenjskemu sodišču ni mogoče očitati niti bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, kot posledico kršitve obtoženčeve pravice do obrambe, ker dokaznemu predlogu obrambe ni ugodilo in določilo drugega izvedenca s področja psihiatrije in klinične psihologije in sicer glede obtoženčevega nagiba pri storitvi kaznivega dejanja.

29. Zagovornika v vloženih pritožbah ostajata na stališču, da bi moralo sodišče prve stopnje dokaznemu predlogu obrambe ugoditi in odrediti izvedensko mnenje o tem, kakšen nagib je bil prisoten pri obtožencu v času storitve kaznivega dejanja. V podkrepitev svojih pritožbenih navedb navajata ugotovitve dr. P. P. in dr. B. Z., na glavni obravnavi 24. 1. 2018, da je pri nekom, ki ima neuravnovešeno čustveno stanje, tako kot obtoženi, zelo težko za nazaj ocenjevati čustveno stanje, ki se spreminja iz ure v uro in iz dneva v dan. S tem je po mnenju obrambe pri takšni osebi za nazaj težko oceniti tudi nagib. Ker pa izvedenca kljub temu zaključujeta, da je v času kaznivega dejanja bilo pri obtožencu najverjetneje prisotno ljubosumje, za kar ne navajata nobenih prepričljivih razlogov, sta po mnenju zagovornika izvedenca ne samo neprepričljiva ampak tudi sama s sabo v nasprotju.

30. Takšnemu stališču pa ni mogoče pritrditi. Izvedenca sta namreč na večih mestih poudarila, da je bilo v kritičnem času pri obtožencu najverjetneje prisotno čustvo ljubosumja, saj po mnenju izvedencev obtoženi do situacije med njim in oškodovanko ni bil ravnodušen in odnosa ni dokončno prekinil, kar pomeni, da je do oškodovanke še vedno gojil neke vrste ljubezni, ko se je ob kombinaciji strahu pred njeno izgubo, oboje združilo v ljubosumje. Hkrati pa sta poudarila, da so poleg ljubosumja kot najverjetnejšega čustva v času storitve kaznivega dejanja pri obtožencu nedvomno obstojali še tudi drugi dejavniki in sicer dve psihični motnji (čustveno neuravnovešena osebnostna motnja, impulzivni tip in sindrom odvisnosti od alkohola v fazi akutnega alkoholnega opoja), poleg tega pa še tudi sprožilec iz okolja verjetno v neki interakciji, ki se je pojavila med obtoženim in pokojno. Takšna utemeljitev najverjetneje prisotnega ljubosumja pa ni v nasprotju s siceršnjimi ugotovitvami izvedencev, da je pri osebi z labilnim čustvovanjem, kot je prisotno tudi pri obtožencu, težko za nazaj ocenjevati čustveno stanje, ki se lahko spremeni že v manjših dražljajih iz okolja, stresih ali spominih, kot pri čustveno uravnovešeni osebi. Zato ni mogoče slediti pritožbama, da so v izvedeniškem mnenju pomanjkljivosti in neskladja, ki bi narekovala potrebo po določitvi drugih dveh izvedencev iste stroke. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje, po celoviti presoji obtoženčevega ravnanja, navedeno mnenje izvedencev utemeljeno sprejelo, medtem, ko je zavzemanje pritožnikov za postavitev drugega izvedenca pripisati dejstvu, da zaključki izvedencev o verjetno prisotnem ljubosumju v času storitve kaznivega dejanja, za obtoženca niso ugodni. To pa ni razlog za pritegnitev drugega izvedenca psihiatrične stroke.

Glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja

31. Temeljni pritožbeni poudarek v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je, da obtožencu ni dokazano, da bi L. Š. vzel življenje iz nizkotnega nagiba - ljubosumja. Po mnenju zagovornikov takšnemu zaključku nasprotuje ne le obtoženčev zagovor, ampak tudi izvedeniško mnenje Komisije ter nekatere v pritožbi izpostavljene priče, iz izpovedi katerih izhaja, da obtoženi sploh ni bil ljubosumen. Zato bi po mnenju pritožnikov sodišče prve stopnje, moralo slediti zagovoru obtoženca, ki je že v predkazenskem postopku ob priznanju, da je L. Š. vzel življenje pojasnil, da je to storil iz jeze, ki se je v njem nabirala že nekaj časa ter očitano kaznivo dejanje pravno opredeliti kot uboj po prvem odstavku 115. člena KZ-1. Navedbe pritožnikov s katerimi utemeljujeta trditev, da je dejansko stanje v izpodbijani sodbi zmotno in nepopolno ugotovljeno, pa pritožbeno sodišče ne prepričajo. S tem, ko ponavljata zagovor obtoženca in ponujata svojo, drugačno oceno v pritožbi naštetih dokazov ter svoje zaključke o nedokazanosti obtožencu očitanega kaznivega dejanja, zagovornika nista uspela vzbuditi dvoma v resničnost odločilnih dejstev, ki jih je v izpodbijani sodbi ugotovilo sodišče prve stopnje.

32. Obtoženčev zagovor v delu, kjer zanika storitev kaznivega dejanja iz ljubosumja in zatrjuje, da se je z oškodovankinim odhodom sprijaznil, je prvo sodišče v izpodbijani sodbi presojalo skozi ugotovitve izvedeniškega mnenja Komisije, izpovedi prič, odnosa med obtožencem in oškodovanko od maja 2015 dalje ter ravnanja obtoženca v tem obdobju, kot tudi v zadnjih dnevih pred storitvijo kaznivega dejanja. Na dejanje, ki je bilo storjeno namreč ni mogoče gledati kot na nek izoliran dogodek, ki se je zgodil 27. 12. 2015 med 0.30 uro in 1.57 uro, pač pa kot končni akt dinamičnega odnosa med obtožencem in oškodovanko, zlasti v zadnjih mesecih, v korelaciji z oškodovankino odločitvijo, da bo njuno zvezo prekinila in zapustila obtoženca. Tako se prav ta odločitev oškodovanke, ki pa je obtoženec kljub drugačnemu zatrjevanju, v resnici ni sprejel, izkaže kot povod za obravnavano kaznivo dejanje. Okoliščine, na podlagi katerih prvo sodišče v točki 14. izpodbijane sodbe zaključuje, da je obtoženi imel oškodovanko rad, pritožbi ne nasprotujeta. Njegov strah, da bo oškodovanko izgubil, pa je imel realno podlago v njenem ravnanju, ko si je našla drugega partnerja. Čeprav pri obtožencu ni bilo ugotovljeno patološko ljubosumje ali pa ljubosumnostna blodnja, pa je iz njegovih ravnanj potem, ko je izvedel za oškodovankino razmerje z M., mogoče zagotovo sklepati, da se z njenim odhodom iz njune zveze ni strinjal. Postopal je na podoben način, kot pred pol leta, ko je imela oškodovanka razmerje s svojim sodelavcem in ko mu jo je uspelo pridobiti nazaj. V kontekstu tega je potrebno ocenjevati obtoženčevo prizadevanje, da je M. s fizičnim konfliktom, grožnjami in prijavljenem policiji poskušal odvrniti od oškodovanke, obtoženčevo nenehno nadziranje oškodovanke, telefonsko komunikacijo (400 klicev v manj kot mesecu dni), zaklepanje v stanovanje, zasledovanje z vozilom, ko je sodelavko peljala po službi domov, namestitev programa za preverjanje klicev in sporočil po telefonu, poškodovanje telefonske kartice in nenazadnje odločitev, da z oškodovanko ne bosta imela več v najemu lokala. Namen takšnega obtoženčevega vedenja pa je bil tudi po presoji pritožbenega sodišča obdržati oškodovanko, kar pa hkrati kaže na njegov strah, da bo odšla, torej na ljubosumje. Zato ni mogoče slediti zagovoru obtoženca, ki ga obe pritožbi ponovno izpostavljata, da se je z oškodovankinim odhodom iz njune zveze sprijaznil in da ni bil ljubosumen, kar naj bi potrjeval njegov obisk na Centru za socialno delo V. 21. 12. 2015 in z njegove strani napisana izjava z dne 22. 12. 2015 o tem komu mu prepuščeno varstvo in vzgoja otrok po razpadu njune zveze. Vsebina obtoženčeve izjave na Centru za socialno delo V. 21. 12. 2015 prav gotovo ne omogoča zaključka, da se je obtoženi z oškodovankinim odhodom sprijaznil. Res je takrat povedal, kako je spoznal, da z L. ne bosta mogla več živeti skupaj, vendar pa ne gre spregledati kako je tedaj izrazil tudi prepričanje, da L. za otroka ne more skrbeti, sam pa prav tako ne, ker dela v tujini, zaradi česar je predlagal, da otroka gresta v rejništvo. Za predlog glede rejništva obtoženi ni navedel nobenega relevantnega razloga, zaradi česar je povsem pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ta obtoženčeva poteza nikakor ne predstavlja skrbi za otroka, pač pa podlago za ustrahovanje oškodovanke kaj se ji bo zgodilo, če ga bo zapustila. Oškodovanka je namreč že večkrat morala sama skrbeti za otroka, medtem, ko je obtoženi delal v tujini oziroma, ko je bil na prestajanju zaporne kazni, pa glede tega obtoženec ni imel pomislekov. Ti pa so se pojavili sedaj, enako kot nekaj mesecev pred tem, ko ga je oškodovanka nameravala zapustiti. Vsi vidiki obtoženčevega manipuliranja z oškodovanko, pa so razvidni iz njegovega ravnanja naslednjega dne. Čeprav je na CSD V. podal navedeno izjavo, zaradi katere je bil dogovorjen sestanek 5. 1. 2016, pa je že takoj naslednjega dne oškodovanki napisal izjavo, da sta lahko po razpadu njune zveze otroka pri njej in ji hkrati obljubil, da ji glede tega ne bo delal problemov. Ta izjava pa je bila očitno napisana zgolj in samo z namenom, da bi oškodovanka tega dne odstopila od kazenskega pregona zoper obtoženca, ki se je vodil pred Okrajnim sodiščem v Žalcu, kar izhaja tako iz listin v tej zadevi, ki jih je v zvezi z dogajanjem dne 22. 12. 2015 prebralo sodišče prve stopnje, prav tako pa to sledi tudi iz izpovedi policista Policijske postaje V. R. T., kjer sta se obtoženec in oškodovanka oglasila istega dne med 17.00 in 18.00 uro. Da pa s to izjavo obtoženi ni mislil resno dokazuje dejstvo, da je obtoženi že nekaj ur po predložitvi oškodovankine izjave o umiku predloga za pregon zoper obtoženca, oba otroka odpeljal neznano kam, zaradi česar je A. M. za nasvet prosil svojega znanca policista Policijske postaje M. S. M., s katerim se je po telefonu pogovarjala tudi oškodovanka. V tem pogovoru je oškodovanka jasno izrazila strah prijaviti obtoženca policiji oziroma centru za socialno delo, ker da bo obtoženi zoper njo dal prijavo, zaradi česar bo izgubila otroka, kar ji je obtoženi že večkrat zagrozil.

33. Zato ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da obtoženčeva izjava na CSD V. 21. 12. 2015 in napisana izjava 22. 12. 2015 kažeta, da se je sprijaznil z oškodovankinim odhodom, za kar se zavzemata zagovornika v svojih pritožbah. Temu namreč nasprotuje tudi to, da je obtoženi policistu T. 22. 12. 2015 povedal, da sta z oškodovanko v tistih dnevih imela spolne odnose, kar je zaupal tudi Z. H. Njej je še 24. 12. 2015 zadovoljno pripovedoval, da gre po biftek zato, da se bosta imela z oškodovanko lepo, vendar pa je bil kasneje zelo prizadet, ker je oškodovanka ob polnoči odšla od doma. Tej priči kateri je obtoženi zelo zaupal, na kar kaže tudi dejstvo, da je po storjenem kaznivem dejanju poskušal z njo vzpostaviti kontakt, pa ni nikoli omenil, da se bosta z oškodovanko razšla, čeprav si je nazadnje s Hernavsovo pogovarjal le nekaj ur pred obravnavanim dogodkom. Ob tem je H. zaznala, da je obtoženi nervozen, sam pa ji je tudi povedal, da mu je oškodovanka s tem, ker ima drugega moškega ″potegnila ven tisti živec″. Tako ni nobenega dvoma v pravilnost ocene sodišča prve stopnje, da pritožbeno izpostavljeno obtoženčevo ravnanje dne 21. 12. in 22. 12. 2015 kaže zgolj to, da je govoril eno, mislil pa drugo. Vsekakor pa tudi po presoji sodišča druge stopnje nadaljnje dogajanje, vse do storitve kaznivega dejanja, ne potrjuje, da se je obtoženi sprijaznil z oškodovankinim odhodom, zaradi česar naj ne bi imel razloga za ljubosumje. Odsotnost tega čustva, pa poskuša pritožba dokazati tudi z zatrjevanjem, da se je obtoženi odločil zaključiti z najemom lokala zaradi finančnih težav, ne pa zaradi ljubosumja. Tudi tega sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni prezrlo, ko je v 19. točki izpodbijane sodbe pojasnilo, da so bili pri opravljanju gostinske dejavnosti očitno prisotni tudi ekonomski problemi, kar pa za presojo obtoženčevega motiva pri storitvi kaznivega dejanja, ni odločilno. Četudi bi bile finančne težave izključen razlog za predajo najema gostinskega lokala drugim najemnikom, pa to ne spremeni dejstva, da je oškodovanka pri delu v lokalu prihajala v stik z moškimi zaradi česar je bil obtoženi ljubosumen, kar je navsezadnje v obtoženčevi prisotnosti oškodovanka, dne 22. 12. 2016 povedala tudi policistu T.

34. V tako ugotovljenem dejanskem stanju, je prvo sodišče že lahko našlo vso podlago za zaključek, da za obtoženca v resnici partnerski odnos ni bil prekinjen oziroma končan, da si je vse do zadnjega na svoj način prizadeval, da z oškodovanko ostaneta skupaj ter, da je pri njem po vsebini partnerska zveza z oškodovanko še vedno obstajala. Tako je še 24. 12. 2015 pričakoval, da bosta sama brez otrok, ki sta bila pri starih starših, preživela lep skupen večer. Na božični dan se je družil z njo na obisku pri njenih starših, naslednjega dne šel z njo na koncert ter ji, kot pravi sam, dovolili, da je na božični dan šla skupaj z M. in naslednjega dne tudi na žegnanje konj, dovolil ji je tudi, da ga je poklicala po telefonu pred koncertom 26. 12. 2015. Dogovorjena pa sta bila tudi, da gresta v nedeljo zvečer (verjetno 27. 12. 2015) v C. Vse navedeno pa nedvomno dokazuje, da je oškodovanko nadzoroval do zadnjega dne, kar je v direktnem nasprotju z njegovim trditvami, da je sprejel konec njune partnerske zveze. Obtoženi je oškodovanko še vedno imel rad, še vedno si je prizadeval na svoj način obdržati njuno partnersko zvezo (izpoved priče H.), zaradi česar jo je tudi nadzoroval, saj se je bal da jo bo izgubil, kar pomeni, da je to počel iz ljubosumja.

35. Zaradi navedenega odnosa obtoženca do oškodovanke, vse do obravnavanega kaznivega dejanja, navedbe pritožnikov, da se je obtoženi sprijaznil z odhodom oškodovanke iz partnerske zveze oz. da jo je celo sam zapustil, enako kot sodišča prve stopnje, ne prepričajo niti pritožbenega sodišča. Ravnanja obtoženca namreč govorijo nasprotno temu, kar sam zatrjuje v zagovoru. Vse te ugotovitve in zaključke pa je prvo sodišče povezalo tudi z izvedeniškim mnenjem Komisije, katerega sta izvedenca dr. P. in dr. Z. tudi v ponovljenem postopku dopolnila z zaslišanjem na glavni obravnavi, dne 24.1.2018, ki pa predhodne zaključke sodišča le še potrjuje. Kljub očitkom obeh pritožnikov, da je predmetno izvedeniško mnenje pomanjkljivo oz. da iz njega ni mogoče črpati podlage za zaključek o obtoženčevemu ljubosumju, še manj pa da ga je mogoče povzdigniti na raven nagiba za storitev kaznivega dejanja, pa se pritožbeno sodišče pridružuje zaključkom sodišča prve stopnje o tem, da je bilo ljubosumje tisto, ki je povzročilo, da je obtoženi storil očitano mu kaznivo dejanje. Čeprav iz navedenega mnenja izhaja, da sta bili v času storite kaznivega dejanja pri obtožencu prisotni kar dve psihični motnji (čustveno neuravnovešena motnja, impulzivni tip in sindrom odvisnosti od alkohola v fazi akutnega alkoholnega opoja), pa je ob nedvomno ugotovljeni obtoženčevi ljubosumnosti, kot eni od njegovih osebnostnih lastnosti, po presoji sodišča druge stopnje povsem gotovo, da je bilo to čustvo prisotno tudi ob storitve kaznivega dejanja. Tudi izvedenca namreč izpostavljata pomen povezanosti obravnavanega kaznivega dejanja z predhodnim dogajanjem med obtožencem in oškodovanko, ter obtoženčevo očitno nepripravljenostjo zaključiti njun partnerski odnos, vse pa seveda tudi v povezavi z osebnostno strukturo obtoženca. Da je bilo ljubosumje pri obtožencu v ospredju tudi obravnavanega večera, pa prav tako dokazujejo ravnanja obtoženca, ko je oškodovanko potem, ko se predolgo časa ni vrnila iz WC, začel iskati po sosednih lokalih, kjer je domneval da bi lahko bila. Več kot očitno je bilo, da je bil sumničav kje in s kom je, saj kakšnega drugega razloga za iskanje oškodovanke po lokalih ni bilo, zatrjuje pa ga tudi ne obtoženi. Potem, ko sta se končno srečala, je bilo očitno, da oškodovanka ne želi biti z njim niti na koncertu in se je odločila, da gre domov. Ko pa je med potjo padla in ji je obtoženi poskušal pomagati, pa ga je oškodovanka po njegovi izpovedi odrinila, ga začela naganjati stran, mu rekla, da ima vsega dosti in da bo poklicala policijo, pa je obtoženi to, glede na svoje osebnostne lastnosti, dejansko dojel kot njeno ponovno, tokrat je kazalo tudi na dokončno zavrnitev njega kot partnerja. Drugačne odločitve, glede na obtoženčeva predhodna ravnanja ter ob upoštevanju njegovih osebnostnih lastnostih, ni mogoče sprejeti, kljub očitkom pritožbe, da sodišče ni strokovno usposobljeno, da bi ugotavljalo kaj je obtoženi imel v mislih in kako je dojemal oškodovankin odhod iz koncerta. Iz tega razloga pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, da je bilo obtoženčevo ljubosumje glavni dejavnik, ki je ob hkratni prisotnosti dveh psihičnih motenj (impulzivnost in akutni alkoholni opoj) ter ob sočasnih neugodnih dražljajih iz okolja (prej navedene oškodovankine besede, ki so pomenili zavračanje obtoženca) eskaliralo, najprej v uničenje oškodovankinega mobitela, nakar jo je še grobo pretepel in zadavil. Po presoji sodišča druge stopnje pa niso nepomembne niti oškodovankine zadnje besede, ki jih je navedel obtoženi v svojem zagovoru. Potem, ko jo je že začel pretepati in ko se mu je, kot se je sam izrazil strgalo, je oškodovanka, ko je bila še toliko pri moči, obtožencu rekla, da saj ga ima rada in da se bosta pogovorila. Očitno ga je s temi zadnjimi besedami hotela prepričati to, kar je obtoženi želel ter ga s tem odvrniti od nadaljnjega pretepanja. Te besede namreč popolnoma sodijo v kontekst vsega predhodnega dogajanja in njene odločitve, da ga zapusti. Nikakor pa ni mogoče najti logične povezave med temi njenim zadnjimi besedami in domnevnimi predhodnimi grožnjami, da bo poklicala policijo, kar obtoženi poskuša prikazati, kot tisti ključni moment, zaradi katerega je izgubil živce in oškodovanki vzel življenje. Sicer pa kot sledi iz zagovora obtoženca in tudi nekaterih v pritožbi izpostavljenih izjav prič (kot npr. K. Z., M. J.), da je oškodovanka obtožencu pogosto zagrozila s policijo, zanj ni predstavljalo takšne ogroženosti, ki bi privedla do storitve kaznivega dejanja, kar nenazadnje izhaja tudi iz zaslišanja izvedencev na glavni obravnavi 24. 1. 2018.

36. Pritožnika imata sicer prav, ko povzemata izvedeniško mnenje Komisije, da je bil sicer najverjetnejši nagib za storitev kaznivega dejanja obtoženčevo ljubosumje, vendar ob sočasni prisotnosti obeh psihičnih motenj in dražljaja iz okolice, ter da brez slednjih, kljub ljubosumju, obtoženi ne bi storil kaznivega dejanja. Res je tudi, da sta izvedenca poudarila, da je pri čustveno labilnih osebah, kot je obtoženi, za nazaj težko ugotavljati prisotnost določenih čustev. Ne glede na to, pa je tudi po presoji sodišča druge stopnje, glede na vse ugotovljene in predhodno navedene okoliščine (ravnanje obtoženca, odnos med partnerjema in osebnostne lastnosti obtoženca), katere je prvo sodišče v izpodbijani sodbi podrobno analiziralo in se do njih opredelilo, mogoče z vso gotovostjo zaključiti, da je bilo pri storitvi kaznivega dejanja glavno gonilo obtoženčevo ljubosumje, ki je povzročilo, da je zaradi njega obtoženi ravnal na očitan način. Pri tem pa pritožbeno sodišče, v nasprotju z zagovornikom, opozarja, da je ugotavljanje nagiba kot dejavnika, zaradi katerega obtoženi stori kaznivo dejanje, prvenstveno v pristojnosti sodišča. Na obstoj tega pa sodišče sklepa na podlagi izvedenih dokazov, med drugim tudi pridobljenih izvedeniških mnenj, kot v obravnavanem primeru. Zato kljub temu, da izvedenca Komisije nista mogla z vso gotovostjo potrditi ljubosumja, kot izključnega in edinega dejavnika, zaradi katerega je obtoženi storil očitano mu kaznivo dejanje, prvo sodišče o obstoju tega nagiba zaključuje povsem utemeljeno, na ravni gotovosti, ob povezavi z drugimi, predhodno navedenimi okoliščinami. Kot je bilo že navedeno pa te okoliščine potrjujejo, da je obtoženi oškodovanko imel rad, da je njuno partnersko zvezo želel obdržati, da se je zato za oškodovanko boril na svoj način, pri čemer je na različne, že omenjene načine, manifestiral svoje ljubosumje. Pri storitvi kaznivega dejanja, pa je zaradi, sicer ves čas prisotne psihične motnje impulzivnega tipa, ob sočasni prisotnosti akutnega alkoholnega opoja ter zunanjih dražljajih, sicer obtoženčev ambivalenten odnos do oškodovanke, prešel v negativno fazo, saj je bilo očitno, da izgublja moč in nadzor nad njo, da jo izgublja kot partnerko, česar pa ni hotel, zaradi česar se je odločil vzeti ji življenje. V tem trenutku se je namreč ljubosumje, kot strah pred izgubo ljubljene osebe, prevesilo v negativno stanje tega čustva, zaradi česar je povsem utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je obtoženi kaznivo dejanje storil iz ljubosumja, ki se v dani situaciji izkazuje kot nizkoten nagib.

37. Kar se tiče v pritožbi ponovljenega obtoženčevega zagovora, da je oškodovanki vzel življenje iz jeze, ki se je v njem nabirala že precej časa, pa je že sodišče prve stopnje, izhajajoč iz izvedeniškega mnenja Komisije, prepričljivo zaključilo, da so bila ob storitvi kaznivega dejanja, poleg ljubosumja, lahko prisotna tudi druga čustva, kot so jeza in strah, vendar v manjšem obsegu. Prevladujoče čustvo je bilo ljubosumje, obe pri obtožencu prisotni psihični motnji in dražljaji iz okolice, pa so pripomogli, da je obtoženi ljubosumje realiziral v konkretnem ravnanju. Izvedenca sta namreč na glavni obravnavi večkrat poudarila, da ni nujno, da samo čustvo ljubosumje privede do storitve takšnega kaznivega dejanja, kot v obravnavanem primeru. To bi bilo lahko le v primeru patološkega ljubosumja, ki pa pri obtožencu ni bilo podano. Zato so pri storilcu potrebni še drugi hkratni dejavniki, kot so agresivnost, ustrezna energetska opremljenost, nezaupljivost in podobno. V konkretnem primeru pa je tudi po presoji sodišča druge stopnje, te druge dejavnike iskati v obeh obtoženčevih psihičnih motnjah in dražljajih iz okolice, ki pa same po sebi, brez ljubosumja, ne bi prevedle do obravnavanega obtoženčevega ravnanja, ker za to ni bilo podlage.

38. Do navedb zagovornika, ki sklicujoč se na sodno prakso zatrjuje, da je pogoj za pravno kvalifikacijo umora iz ljubosumja, bodisi patološko ljubosumje ali načrtovanost, kar pa v tem postopku ni bilo ugotovljeno, pa se pritožbeno sodišče ne more opredeliti, saj zagovornik teh svojih pritožbenih navedb ni obrazložil. Takšnega pogoja kaznivosti za obravnavano kaznivo dejanja pa ne določa niti kazenski zakonik.

39. Glede na obrazloženo, sodišče druge stopnje ne dvomi, da je motiv oziroma nagib, zaradi katerega je obtoženi storil obravnavano kaznivo dejanje pojasnjen z vso gotovostjo, zato nasprotnega stališča pritožnikov, ni mogoče sprejeti.

40. V nadaljevanju pritožb zagovornika obstoj ljubosumja kot nizkotnega nagiba, izpodbijata s selektivnim povzemanjem izpovedi nekaterih prič, ki po njunem mnenju nasprotujejo zaključkom sodišča prve stopnje in očitata, da se prvo sodišče do njih ni opredelilo ter jih je v celoti prezrlo.

41. Pritrditi je pritožbenim navedbam, da se obtoženec in oškodovanka pred policistom R. T. v decembru 2015 nista prepirala, ter da takrat obtoženi ni imel izbruhov ljubosumja, vendar pritožnika povsem spregledata, da je oškodovanka policistu celo v prisotnosti obtoženca izpovedala o njegovem ljubosumju zaradi njenega dela v lokalu, kjer srečuje moške. Zaradi izpovedi policista T., da je oškodovanka v letu 2015 zoper obtoženca vložila kazensko ovadbo, češ, da jo je udaril v glavo, čeprav vidnih poškodb ni imela in tudi k zdravniku ni hotela, pa po presoji sodišča druge stopnje ni mogoče sklepati, da je bila njena ovadba lažna, na kar očitno namigujeta pritožnika v svojih pritožbah.

42. Izjavo priče A. U., natakarice v lokalu P., je sodišče povzelo v sodbi na strani 46 in jo upoštevalo pri analizi gibanja obtoženca kritičnega večera med koncertom. Izpoved policista PP V. A. B. pa je prvo sodišče upoštevalo pri ugotavljanju časa storitve kaznivega dejanja. Do verodostojnosti obeh, ki pa je zagovornica ne izpodbija, pa se je opredelilo v točki 9 izpodbijane sodbe. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da prvo sodišče navedenih dveh prič v sodbi sploh ni omenilo, v posledici česar naj ne bi bilo mogoče izpodbijane sodbe sploh preizkusiti, kar naj bi predstavljalo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

43. Res je prvo sodišče pričo Z. K. ocenilo kot verodostojno, kar izpostavljata pritožnika, vendar pri tem prezreta navedbe sodišča prve stopnje, da gre za pričo, ki je po oceni sodišča izpovedovala to, kar je o razmerju med obtožencem in oškodovancem vedela, vendar s poudarkom, da gre za enostransko, zgolj s strani obtoženca informirano pričo, saj z oškodovanko ni bila v tako tesnem odnosu, da bi mu ta kaj zaupala. V tem kontekstu je potrebno ocenjevati njeno, v pritožbi sicer selektivno povzeto izpoved, da obtoženi ni bil ljubosumen na nikogar niti na M., saj to temelji na tem, kar je priči povedal sam obtoženi. Tako pritožbi povzemata izpoved priče o tem, kako je obtoženi, ko je izvedel za oškodovankino razmerje z M. dejal, da lahko gre, naj se odseli, sicer se bo on sam, ter da se je v zvezi s tem pozanimal, če bi se lahko preselil v pričin vikend. Pri tem pa pritožnika ponovno prezreta, da je priča K. Z. izpovedal tudi to, kako je bilo med obtožencem in M. v decembru zelo napeto, kar nasprotuje pritožbeni trditvi, da se je obtoženec z oškodovankino zvezo enostavno sprijaznil. Tega pa ne potrjuje niti zanimanje obtoženca za pričin vikend, ko vendarle iz njegove izpovedi sledi, da je obtoženi na tem vikendu nameraval prebiti le kakšen dan. Da obtoženemu nikoli ne bi pripisal ljubosumja, pa je pričina subjektivna ocena, ki nima podlage niti v ugotovitvah izvedencev glede obtoženčevih osebnostnih lastnosti. Da pa obtoženi na pričo K., ki je oškodovankin bivši partner, ni bil ljubosumen, pa je povsem logično, saj je bil K. v obdobju druženja z obtožencem in oškodovanko v zvezi z M. J., skupaj z njo pa je tudi prihajal na obisk k oškodovanki takrat, ko je bil obtoženi na prestajanju zaporne kazni.

44. Da K. ni nikoli zaznal, da bi obtoženi za L. oprezal in jo zasledoval, pa tudi ničesar ne dokazuje, saj je že iz izpovedi te priče jasno, da o obtožencu marsičesa ni vedel. Čeprav je bil obtoženčev prijatelj, pa mu ni bilo znano, da je bil obtoženi nasilen tudi do svoje prejšnje partnerke, niti mu ni bilo poznano, da bi zaradi nasilja do oškodovanke imel kakšne postopke na sodišču oziroma, da je bila zaradi tega oškodovanka nameščena v varni hiši. Do pomena K. neposredne zaznave o tem, kako je oškodovanka obtožencu večkrat zagrozila, da ga bo spravila v zapor, pa se je pritožbeno sodišče že opredelilo v točki 35 te sodbe. Čeprav prvo sodišče res ni izrecno presodilo izjave te priče, pa je iz obrazložitve izpodbijane sodbe na strani 88 jasno, da jo šteje za pristransko. Povsem enake ugotovitve kot glede Z. K., pa veljajo tudi glede njegove partnerke M. J., izpoved katere o tem, da obtoženi ni bil ljubosumen, prav tako temelji na tem kar je ta priča izvedela od obtoženca. Njuna lastna ocena o tem, da obtoženi ni bil ljubosumen, ker v skupnih srečanjih kaj takega nista zaznala, pa je posledica pričine laične presoje, ki nima podlage v izvedeniškem mnenju Komisije. Sicer pa iz izpovedi obeh izhaja, da z oškodovanko nista bila zaupna, da pa je tudi sicer bila oškodovanka bolj vase zaprta. Zgolj iz razloga, ker po izpovedi M. J., oškodovanka ni nikoli omenjala, da bi imela kakšne prijateljice, pa sodišče še nima razloga za dvom v izpoved U. Ž. in M. B., ki se obe deklarirata za oškodovankini prijateljici.

45. Obtoženčeva sestra J. I. je res povedala, da obtoženi v decembru 2015, ko je oškodovanka plesala z drugim moškim, ni bil ljubosumen, vendar je v okviru svoje izpovedi povedala tudi to, da ne ve, ali je bil ljubosumen, da pa tega ni kazal. V tem kontekstu pa je potrebno presojati tudi pritožbeno izpostavljeno skladno izpoved priče F. I., moža predhodno navedene priče in obtoženčevega svaka. Sicer pa je izjavi obeh prič sodišče ocenilo kot nezanesljivi, saj med obtožencem in njegovo sestro ter svakom ni bilo neke zaupnosti, ampak so bili njihovi odnosi zgolj površinski, zaradi česar njuni izjavi nista odločilni za ugotovitev dejanskega stanja.

46. Da obtoženi naj ne bi bil ljubosumen pa tudi ni mogoče sklepati zgolj na podlagi pričanj sosedov, ki obtoženca opisujejo kot dobrega in skrbnega očeta ter ljubeznivega partnerja ter da kakšnih prepirov med obtožencem in oškodovanko, ni bilo slišati. Seveda pa priče, ki so z obtožencem in oškodovanko imele zgolj površinske sosedske odnose, niso mogle vedeti kaj se v resnici dogaja med partnerjema, razen tistih redkih, ki so kaj izvedeli iz obtoženčevega pripovedovanja. Med njimi je potrebno ponovno izpostaviti pričo Z. H., ki je od vseh sosedov najbolj poznala razmere v obtoženčevi družini, saj obtoženca pozna že od otroštva, pa tudi njegove otroke je pogostokrat pazila. Pritrditi je pritožnikoma, da je tudi ta priča o obtožencu kot očetu, sosedu in partnerju govorila le najboljše in tudi glede oškodovanke je povedala, da ni bila slaba mati. Nobenega dvoma tudi ni, kar izpostavlja pritožnica, da je obtoženec oškodovanko imel rad, kar je prvo sodišče razumno pojasnilo v točki 13. izpodbijane sodbe. To pa izhaja tudi iz izpovedi Z. K., ki je omenil, da je obtoženi oškodovanko imel zelo rad, celo preveč rad. S tem pa se samo potrjuje pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, do česar se je pritožbeno sodišče v tej sodbi že opredelilo in sicer, da iz že teh razlogov ne gre verjeti obtožencu, da se je kar sprijaznil s tem, da ima oškodovanka drugega moškega. Ni pa res, kar navaja pritožnica, ko v okviru povzemanja izpovedbe Z. H. zatrjuje, da tako kot drugi sosedje, tudi ona v vedenju obtoženca v decembru 2015 ni zaznala nobenih sprememb. Do njene izpovedbi se je pritožbeno sodišče že opredelilo v 33. točki te sodbe, kjer je navedlo kaj je obtoženi H. v decembru 2015 zaupal glede njunega odnosa z oškodovanko. Očitno je, da ji je povedal precej več kot marsikomu drugemu, zaradi česar je bila ta priča seznanjena z napetostmi v njunih odnosih, s pričakovanji obtoženca, da bosta ostala skupaj in tudi z veliko obtoženčevo nervozo le nekaj ur pred obravnavanim dogodkom. Zato so navedbe pritožnice, da H. pri obtožencu ni zaznala nervoze, neutemeljene in celo v nasprotju z izpovedjo te priče. Sicer pa se je do navedb te priče, obširno opredelilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, zato niso utemeljeni očitki, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Nadalje pritožnica z izpovedjo H. utemeljuje, da kaznivo dejanje obtoženi ni načrtoval, saj ji je celo dejal, da ne želi narediti karkoli narobe, ker bi bil takoj povratnik in kaznovan. Načrtovanost kaznivega dejanja kot jo zagovornica poskuša ovreči, se obtožencu sploh ne očita, zato je njeno izpodbijanje nepotrebno. Sodišče prve stopnje je namreč v izpodbijani sodbi povzelo le izvedeniško mnenje Komisije, katerega potrjujejo tudi nekatere na strani 61 izpodbijane sodbe navedene priče o tem, da je bilo obtoženčevo ravnanje na nek način pričakovano (ne pa načrtovano).

47. Prvo sodišče se je opredelilo tudi do izpovedi priče N. P., katero je sicer ocenilo kot verodostojno in hkrati navedlo, da je ta priča vedela zelo malo oziroma le-to, kar ji je obtoženec delno in mimogrede zaupal. S tem pa je razumno pojasnilo zakaj izpovedba te priče, ki jo povzemata tudi pritožnika v svojih pritožbah in sicer, da med obtožencem in oškodovanko ni nikoli videla prepira, da je bil obtoženec zelo skrben oče, da je opravljal tudi gospodinjska dela in da se je sprijaznil s tem, da ima oškodovanka drugega, ne more glede obtoženčeve ljubosumnosti privesti do drugačne odločitve, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Tega pa pritožnika tudi ne moreta doseči s povzemanjem izpovedi prič D. S., S. M. in D. Ž., saj je več kot očitno, da gre za priče, ki z obtožencem in oškodovanko niso imele globljih odnosov in so obtoženca vsi poznali kot dobrega človeka in skrbnega očeta, nihče med njimi pa tudi ni nikoli slišal kakšnega prepira med obtoženim in oškodovanko.

48. Izpovedi oškodovankinih najožjih sorodnikov, staršev in sestre, pritožnika v pritožbi povzemata zelo na kratko in selektivno, češ, da nihče med njimi v odnosu med oškodovanko in obtoženim ni zaznal kakšnih trenj, nerazumevanj in nasilja ter da je po izpovedbi oškodovankinega očeta kosilo 25. 12. 2015 potekalo v zelo sproščenem vzdušju. Pri tem pa povsem prezreta, da je obtoženi skupaj s sinovoma k družini Š. prišel šele po tem, ko so že vsi pojedli. Prav tako prezreta dogajanje pred tem, ko je oškodovanka ugotovila, da ji je obtoženec poškodoval SIM kartico, zaradi česar ji je sestrin partner kupil novo. Prezreta tudi obširno izpoved oškodovankine matere o obtoženčevem ljubosumju, nadziranju in izseljevanju oškodovanke, kot tudi to, da jo je oškodovanka v decembru 2015 prosila, če se lahko skupaj z otrokoma vrne domov, očeta I. Š. pa je enako prosila celo na Božič 2015, ko je odhajala domov. Takrat je v joku povedala, da zraven obtoženca ne bo zdržala in da bi šla rada stran od njega. Obtoženčevo težnjo po nadzorovanju oškodovanke pa je navajala tudi njena sestra J. Š. Izjave vseh teh prič je prvo sodišče dokazno ocenilo in jih v izpodbijani sodbi natančno povzelo, v izogib ponavljanju pa se v delu, ki jih pritožnika ne izpodbijata, nanje sklicuje tudi pritožbeno sodišče. Tako ni nobenega dvoma, da so navedene priče vedele za določena trenja v odnosu med oškodovanko in obtožencem, starša celo več kot oškodovankina sestra, zato sproščeno vzdušje ob obisku na božični dan ne pomeni, da je prvo sodišče dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo, kot to zatrjujeta pritožnika.

49. Pritožnika nadalje problematizirata oceno verodostojnosti priče S. K., izpoved katerega je sodišče opredelilo kot verodostojno, čemur pa pritožnika nasprotujeta češ, da gre za oškodovankinega prijatelja, zaradi česar je ta priča že iz tega razloga pristranska. Ne problematizirata pa vsebino izpovedi te priče v smislu, da je izpovedala nekaj kar ni res, ali kar se ne bi zgodilo, pa bi prvo sodišče to upoštevalo. Prvostopenjska ocena verodostojnosti te priče pa tudi po presoji sodišča druge stopnje ni vprašljiva, oceno o njeni objektivnosti pa je prvo sodišče očitno gradilo na tem, da je K. S. kljub temu, da je bil oškodovankin prijatelj, kritično presojal tudi oškodovankino vedenje, ki ga ni odobraval. Zato so pritožbene navedbe tudi v tem delu neutemeljene.

50. Ne držijo pritožbeni očitki zagovornikov, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do spremenjene izjave priče N. S. glede njenega razgovora z obtoženim, ko jo je ta peljal v službo in ji pripovedoval o svojih dilemah v zvezi oškodovankinim dopisovanjem z M. in razmišljanjem ali naj zapre gostilno ali naj ubije oškodovanko oziroma se je znebi. Priča je namreč na glavni obravnavi pojasnila, da je obtoženčevo razmišljanje o tem, ali naj obtoženko odstrani, razumela kot razmišljanje ali naj jo ubije. Na strani 61. izpodbijane sodbe, pa se je prvo sodišče do te pričine izjave, ki temelji na subjektivni razlagi obtoženčevih besed, opredelilo in navedlo, da v tem delu priča ni bila posebej prepričljiva. Na glavni obravnavi pa je N. S. pojasnila tudi to, da se je z oškodovanko družila pred vsem takrat, ko je bil obtoženi zaprt in po otvoritvi lokala P. V vmesnem obdobju pa sta se občasno pogovarjali po telefonu ali če se je kdaj oškodovanka oglasila na kavi pri njenem očetu. Takrat se o odnosu med njo in obtožencem nista pogovarjali. Sicer pa že pritožnika sama ugotavljata, da je priča v decembru oškodovanko videla največ osemkrat, prej pa da sta imeli le občasne telefonske stike. Zato ni nič nenavadnega, da ta priča ni vedela vseh pritožbeno izpostavljenih podrobnosti iz oškodovankinega življenja (da je bila v varni hiši, da je intimna z M., da ima M. ključ od oškodovankinega stanovanja, da je za 5.1.2016 organiziran sestanek na CSD V.), to pa tudi ne postavlja pod vprašaj pričine verodostojnosti. Na oceno njene verodostojnosti pa tudi ne more vplivati dejstvo, da je v letu 2012 ali 2013, samo ona vedela za oškodovankine poškodbe, kar pa za presojo te zadeve niti ni odločilno.

51. Tudi verodostojnost priče V. K. pritožnika poskušata omajati s selektivnim povzemanjem njene izpovedbe in z lastno oceno njene verodostojnosti na podlagi, v pritožbi zatrjevanih neskladnosti v njeni izpovedbi, ki pa za presojo obravnavane zadeve niso odločilne. Zato pritožnika neverodostojnost V. K. izpodbijata povsem neutemeljeno.

52. Povsem enake ugotovitve pa veljajo glede pritožbenih navedb, s katerimi zagovornika prikazujeta M. B. kot neverodostojno. V podkrepitev svojih navedb opozarjata na obtoženčev spor s to pričo, zaradi katerega jo ocenjujeta kot obtožencu zelo sovražno, kar naj ne bi skrivala niti na glavni obravnavi. Zato je po oceni pritožnikov, ocena sodišča prve stopnje glede njene verodostojnosti, napačna. V nasprotju s pritožnikoma, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvo sodišče pri oceni verodostojnosti te priče vsekakor upoštevalo njen spor z obtoženim, katerega je na strani 69 izrecno izpostavilo, pa vendarle prepričljivo ocenilo to pričo kot verodostojno iz razloga, ker je njena izjava podprta tudi z drugimi dokazi. Povsem neutemeljeno pa pritožnika B. očitata nedoslednost in nekonsistentnost v njeni izpovedbi in sicer na strani 12 prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave 29.11.2017. Iz pazljivo prebrane pričine izjave na omenjeni strani, je namreč mogoče ugotoviti, da je priča najprej izpovedala, da ji je oškodovanka povedala, da ji je obtoženi grozil, da bo njo ubil, otroka pa dal v rejništvo. V nadaljevanju je izpovedala, da je enkrat tudi sama slišala, ko je obtoženi navzoči oškodovanki izrekel prej navedene grožnje, na koncu pa je še potrdila, da ji je o tem pripovedovala tudi oškodovanka in da je obtoženi to ″skoz″ govoril. V takšni izpovedi priče, pa po presoji pritožbenega sodišča, ni nobenih nedoslednosti, do katerih bi se moralo prvo sodišče posebej opredeljevati.

53. Priča U. Ž. je opisala odnos med obtoženim in oškodovanko tako na podlagi tega, kar ji je povedala oškodovanka, kot na podlagi izpovedi obtoženca ter tudi na podlagi lastnih zaznav. Povedala pa je več podrobnosti, ki so potrjene tudi z drugimi dokazi, kar pa pritožnika ne izpodbijata, zaradi česar se v izogib ponavljanju, pritožbeno sodišče v tem delu sklicuje na razloge v izpodbijani sodbi. Pritožnika sicer očitata sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do pričine izpovedbe, v primerjavi z nasprotujočimi izpovedbami drugih prič, pri čemer konkretno ne pojasnita katere nasprotne izjave imata v mislih. Zato se pritožbeno sodišče, ki takih nasprotij ni zaznalo, do teh pritožbenih izvajanj ne more opredeliti. Kar se tiče na strani 67 izpodbijane sodbe nekoliko ponesrečenega zapisa o oceni verodostojnosti Ž., glede na izpoved M. J. o njeni dvoličnosti, pa tudi v tem pritožbeno sodišče ne vidi nobene pomanjkljivosti. Kot je razumeti navedeno utemeljitev, je prvo sodišče obe priči ocenilo kot verodostojni, pri čemer sta odnos med obtoženim in oškodovanko, glede na svoja karakterja dojemali različno, kar tudi ni nič neobičajno. Dojemanje odnosa pa pomeni pričino subjektivno oceno nekega odnosa, na katerem pa izpodbijana sodba ne temelji. Kar se tiče izpovedi obeh prič, ki se nanašajo na zaznane okoliščine ali pa tiste, ki sta jih izvedeli od drugih, pa je prvo sodišče jasno zapisalo, da ne dvomi v njuni izpovedbi, z jasnim poudarkom, da je bila Ž. bližje obema, da se je več pogovarjala z oškodovanko, za njeno razmerje z drugim pa ji je povedal celo obtoženi, za razliko od J., ki je oba poznala preko svojega partnerja in se z oškodovanko tudi ni kaj dosti pogovarjala, kar je bilo že predhodno navedeno. Dvoma v verodostojnost Ž. pa ne vnašajo niti navedbe, da se je z oškodovanko družila predvsem zaradi otrok, da ji je o razmerju med njima povedal več obtoženi, med drugim tudi za oškodovankino razmerje z M.

54. Pritožnika imata sicer prav, ko opozarjata, da sodišče prve stopnje na strani 70 ni ocenilo verodostojnosti priče K. S., vendar pa sta prezrla, da je prvo sodišče njeno verodostojnost, enako kot tudi verodostojnost ostalih prič, ocenilo v točki 9 izpodbijane sodbe s poudarkom, da bo vsako odstopanje od te ocene, izpostavilo pri vsaki posamezni priči, če bo to potrebno. To je pri nekaterih pričah tudi storilo, ne pa tudi pri K. S., izpoved katere na ta način ocenjuje kot verodostojno. Povsem brez razlogov pa zagovornika zatrjujeta, da je ta priča želela o zadevi povedati čim več, pri tem pa ne navajata, da bi povedala kaj, kar ne bi bilo res. Verodostojnost te priče pa ni vprašljiva niti zaradi tega, ker je povedala, da je v zvezi z razmerjem z M., A. P. oškodovanki naredil pridigo, med tem ko je P. navajal, da je pridigo naredil M. Pri tem pa zagovornika spet spregledata, da je celo sam P. dopustil možnost, da je pridigo napravil tudi oškodovanki, kar pa je navsezadnje v obravnavani zadevi povsem nepomembno. Prav gotovo pa je, da so se menjavala obdobja, ko je bilo v odnosu med obtoženim in oškodovanko vse v redu, kmalu za tem pa povsem nasprotno, kar pa pritožnika povsem pavšalno in s tem neutemeljeno pripisujeta oškodovankini nepredvidljivosti.

55. Glede ocene verodostojnosti A. S., pomanjkljivost katere tudi glede te priče izpostavljata zagovornika, veljajo povsem enake ugotovitve, kot za predhodno navedeno pričo K. S. Povsem neutemeljeni pa so tudi nadaljnji pritožbeni očitki, da je izpoved te priče sodišče povzelo povsem selektivno in da ni upoštevalo tistega dela njene izpovedi, v katerem pojasnjuje, da je lokal, katerega sta obtoženec in oškodovanka imela v najemu, posloval z izgubo, kar pa potrjuje zagovor obtoženca, da je bil razlog za predajo najema drugim osebam, finančne narave, ne pa njegovo ljubosumje. Kot je bilo že navedeno, se je glede tega sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi opredelilo, kar je bilo že pojasnjeno v predhodnih navedbah te sodbe. Iz tega razloga je prvo sodišče utemeljeno, kot nepotrebno za razjasnitev odločilnih dejstev, zavrnilo dokazni predlog obrambe, da se o razlogih za zaprtje lokala zasliši pričo B. K. Zato tudi v tem delu sodišče prve stopnje ni zagrešilo, v pritožbi očitane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

56. Pritožbenega uspeha pa tudi ni mogoče priznati zatrjevanim napačnim zaključkom sodišča prve stopnje, da se je oškodovanka bala, da bi ji obtoženi vzel otroka, kar pritožnika sklepata na podlagi lastne ocene izpovedi A. C., bivšega partnerja oškodovanke. Da je bil ta strah pri oškodovanki resnično prisoten namreč jasno izhaja iz številnih, predhodno že navedenih dokazov. Zato njihovo ponavljanje na tem mestu ni potrebno.

57. Da obtoženi naj ne bi imel za razloga za ljubosumje, pa pritožnika poskušata nadalje dokazati z povzemanjem izjave M., ki da je obtoženca seznanil s koncem njegovega razmerja z oškodovanko in mu tudi svetoval naj poskušata odnos popraviti. Glede na že predhodno povzeto izjavo Z. H., ki je obtoženca le nekaj ur pred storitvijo kaznivega dejanja videla zelo vznemirjenega zaradi oškodovankinega odnosa z drugim moškim, tudi tem pritožbenim izvajanjem ni mogoče priznati uspeha. Dejstvo, da oškodovanka ni nikoli poklicala M., da bi jo prišel odklenit, pa še ne dokazuje, da je obtoženi ni nikoli zaklenil v stanovanje tako, kot je med drugim prepričljivo izpovedala tudi K. S. Če se to ne bi nikoli zgodilo, potem oškodovanka ne bi imela razloga, da bi M. v ta namen izročila ključ stanovanja, kar pa je dokazano storila.

58. Glede obtoženčevega resničnega namena zaradi katerega je 21.12. 2015 obiskal CSD V., je bilo v tej sodbi že vse navedeno. Pravilnosti prvostopenjskega zaključka, da je šlo zgolj za manipuliranje z oškodovanko, kaj se bo zgodilo, če ga bo zapustila, pa ne more omajati vtis, ki ga je obtoženi tega dne napravila na V. D. D. in J. P. K.

59. Pritožnika izpostavljata še pričanje delavke v varni hiši T. P. Č., ki je povedala, da je oškodovanka med tem, ko je bila spomladi leta 2015 v varni hiši, odšla celo na dom po otroka, kar naj bi po mnenju pritožnika kazalo, da se obtoženca sploh ni bala. Takšno postopanje oškodovanke dejansko ni bilo primerno in je bila na to tudi opozorjena. Vendar pa na podlagi tega še ni mogoče sklepati, da se obtoženca ni bala. Priča P. Č., je namreč nazorno opisala, da je oškodovankino stanje ob prihodu v varno hišo nedvomno kazalo na njeno veliko stisko, žalost in prestrašenost, kar pa pritožnik popolnoma prezreta. Povsem protispisne pa so navedbe pritožnikov, da sta se obtoženi in oškodovanka glede otrok vse dogovarjala sama, pri čemer sta ponovno povsem prezrla, da so bili stiki z otrokoma oz. dogovor kdo bo poskrbel za odhod otroka v vrtec, sicer res dogovorjeni med njima, vendar na CSD V., ob prisotnosti tam zaposlenih. Njene odhode iz varne hiše, pa je mogoče pojasniti z odhodom na delo, kar sledi tudi iz izpovedi pritožbeno izpostavljene priče. Vsekakor pa po presoji sodišča druge stopnje opisano ravnanje oškodovanke ne pomeni, da se ni bala obtoženca, še manj pa to pomeni, da se ga ni bala niti v decembru 2015.

60. Do pomena domnevnih oškodovankinih izjav o tem, da bo obtoženca spravila v zapor in njihovega vpliva na obtoženčevo ravnanje, se je pritožbeno sodišče v predhodnih navedbah te sodbe že opredelilo. Glede oškodovankinih izjav, da se bo pustila obtožencu pretepsti, da bo imela mir, pa se je prvo sodišče argumentirano opredelilo na strani 53 in 54 izpodbijane sodbe. S temi razlogi pa se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče in se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje.

61. Glede na vse navedeno, sta pritožbi obeh zagovornikov zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, neutemeljeni.

Glede kršitve kazenskega zakona

62. S tem, ko zagovornika izražata nestrinjanje s pravno opredelitvijo obtoženčevega ravnanja kot kaznivega dejanja umora po 4. točki 116. člena KZ-1 in tudi v pritožbi ostajata na stališču, da bi bilo potrebno njegovo ravnanje opredeliti le kot kaznivo dejanje uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1, pritožnika smiselno uveljavljata kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP. Ta kršitev pa ni podana. Sodišče prve stopnje je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, pravilno uporabilo kazenski zakon, ko je obtoženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja po 4. točki 116. člena KZ-1. Pritožbeno sodišče je v okviru odgovorov na pritožbene navedbe obeh zagovornikov v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja že pojasnilo, zakaj so neutemeljene pritožbene navedbe češ, da obtožencu ni dokazano, da bi oškodovanki vzel življenje iz nizkotnega nagiba - ljubosumja. Iz predhodnih pojasnil tudi izhaja, zakaj pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno opredelitev sodišča prve stopnje do obtoženčevega zagovora, ko je vzrok za storitev obravnavanega kaznivega dejanja pripisal svoji jezi, ki se je v njem nabirala že daljši čas, kar obramba vidi kot podlago za pravno opredelitev obtoženčevega dejanja po prvem odstavku 115. člena KZ-1. V posledici tega sodišče druge stopnje ne sprejema zavzemanje obeh zagovornikov za pravno opredelitev obtoženčevega ravnanja kot kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1. Ker torej zagovornika trditev, da ni izkazan zakonski znak obtožencu očitanega kaznivega dejanja, utemeljujeta v posledici zatrjevane zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, očitana kršitev kazenskega zakona ni podana. Kazenski zakon je namreč lahko kršen le tedaj, če sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabi neko določbo kazenskega zakona ali če določbe kazenskega zakona, ki bi jo moralo uporabiti ne uporabi.

Glede odločbe o kazenski sankciji

63. Zagovornika navajata, da je obtožencu izrečena kazen 25 let zapora previsoka, ker pri njeni določitvi ni upoštevalo nekaterih olajševalnih okoliščin oziroma jim je dalo premajhno težo.

64. V zvezi z očitkom zagovornice, da bi moralo prvostopenjsko sodišče v večji meri upoštevati, da je obtoženi kaznivo dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti tudi zaradi čustveno neuravnovešene motnje, impulzivni tip, na katero pa nima vpliva, kar bi morala biti podlaga za uporabo omilitvenih določil in posledično določitvijo nižje kazen, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je ta neutemeljen. Okoliščine, ki so vplivale na to, da je sodišče prve stopnje obtoženčevo bistveno zmanjšano prištevnost v času storitve kaznivega dejanja upoštevalo le kot olajševalno okoliščino, ne pa kot posebno olajševalno okoliščino, na podlagi katere bi lahko omililo kazen, so v izpodbijani sodbi tehtno utemeljene. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da se obtoženi ne more uspešno sklicevati na nezmožnost vplivanja na obstoj navedene psihične motnje. Vsekakor je potrebno pri tem izhajati iz izvedeniškega mnenja Komisije, da navedena osebnostna motnja, sama po sebi le nebistveno vpliva na obtoženčevo sposobnost obvladovati svoja ravnanja. Šele zaradi prisotnost akutnega alkoholnega opoja, pa je bila sposobnost obtoženca obvladovati svoja ravnanja bistveno zmanjšana. Kakšen vpliv ima nanj alkohol pa je obtoženi dobro vedel in bi lahko na to tudi vplival. Zato se seveda ne more sklicevati na osebnostno motnjo, značilnosti katere je z uživanjem alkohola potenciral sam.

65. Tudi ostalima dvema, pritožbeno izpostavljenima olajševalnima okoliščinama ne gre odrekati niti pravilnosti niti, v izpodbijani sodbi danega jim pomena. Na glavni obravnavi izraženo obtoženčevo obžalovanje, za katerega pritožnika, v nasprotju z sodiščem prve stopnje zatrjujeta, da je bilo iskreno, tudi po oceni pritožbenega sodišča ne more posebej vplivati na drugačno oceno teže in posledic njegovega ravnanja. To pa velja tudi glede okoliščine, da je obtoženi oče dveh mladoletnih otrok, za katera je po zatrjevanju pritožnikov, pred storitvijo kaznivega dejanja vzorno skrbel, ob dejstvu, da obtoženi že iz objektivnih razlogov (izrek dolgoletne zaporne kazni) niti nima kakršnihkoli realnih možnosti izvajanja skrbi in njune vzgoje. Pritožbenega uspeha pa ne more prinesti niti zavzemanje obeh pritožnikov, da se obtožencu izrečena zaporna kazen zniža, zaradi tega, ker je vzel življenje materi, ki po izpovedi nekaterih prič, naj ne bi bila posebej skrbna. Po mnenju pritožbenega sodišča so takšne pritožbene navedbe neupoštevne in nimajo nobene teže pri ugotavljanju okoliščin, ki vplivajo na to ali naj bo kazen višja ali nižja. Zato pritožbeno sodišče zaključuje, da je obtožencu izrečena kazenska sankcija povsem ustrezen odraz v izpodbijani sodbi ugotovljenih okoliščin ter da je primerna in pravična odmena za obtožencu dokazano kaznivo dejanje. Iz tega razloga ni bilo mogoče slediti pritožbama, ki ob uveljavljanju pritožbenega razloga iz 4. točke prvega odstavka 370. člena ZKP, očitata da je obtožencu izrečena previsoka zaporna kazen.

66. Glede na obrazloženo in ker pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, sodišče druge stopnje ni ugotovilo, je pritožbi zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

67. Iz enakega razloga, kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obtoženca oprostilo plačila sodne takse (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. lena ZKP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 288
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 29, 116, 116-4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.01.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI1MTU4