<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba IV Cp 1747/2018

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2018:IV.CP.1747.2018
Evidenčna številka:VSL00016631
Datum odločbe:04.10.2018
Senat, sodnik posameznik:mag. Matej Čujovič (preds.), Blanka Javorac Završek (poroč.), mag. Nataša Ložina
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO
Institut:razmerja med starši in otroki - postopek v sporih iz razmerij med starši in otroki - dodelitev otroka v vzgojo, varstvo in preživljanje - določitev stikov med staršem in otrokom - otrokova korist - neformalni razgovor z otrokom - neformalni razgovor otroka s sodnikom - kršitev pravice do izjave - kršitev pravice do sodelovanja v postopku

Jedro

Ravnanje prvostopenjskega sodišča, ki z vsebino neformalnega razgovora, ki ga je opravilo z dečkom, ni seznanilo strank v postopku, pač pa ga je spremenilo v absolutno zaupnost, se v konkretnem primeru izkaže kot ravnanje, ki je skladno s koristjo otroka. Na tak način je sodišče zaščitilo otroka pred posledicami, do katerih bi lahko prišlo in katerih se deček očitno zelo boji. Sodišče svoje odločitve na ta dokaz niti ni oprlo, pač pa odločitev temelji na ostalih izvedenih dokazih. Očitana kršitev pravice do izjave in sodelovanja v postopku tako ni podana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zaupalo mladoletnega A. A. v varstvo in vzgojo očetu B. A. (I. točka izreka). Stike med mladoletnim A. A. in materjo C. C. je določilo vsak drugi vikend, ko mati prevzame otroka po pouku v šoli in ga pripelje v nedeljo ob 18.00 uri na očetov dom; v tednu, ko mati nima vikend stika ob sredah popoldan, ko mati A. A. prevzame v šoli po pouku in ga ob 19.00 uri pripelje na očetov dom ter med prazniki in počitnicami izmenično med obema roditelja (II. točka izreka). V obdobju od 21. 10. 2016 do pravnomočnosti sodbe je naložilo plačilo preživnine v znesku 177 EUR mesečno očetu. Od dneva pravnomočnosti sodbe dalje je dolžna plačevati preživnino v istem znesku mati (III. točka izreka). Odločilo je tudi, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper sodba se pritožuje tožena stranka. Sodišču očita, da ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagala. Zavrnilo je zaslišanje prič D. D., E. E., F. C. in G. C. ter predlog za postavitev drugega izvedenca. Izvedenec dr. R. ni odgovoril na vprašanje, kateri od staršev je bolj primeren za vzgojo in varstvo otroka. Glede na to, da je doslej za A. A. skrbela izključno toženka in to ustrezno, je mnenje izvedenca v tem delu nepravilno. Nepravilno je tudi v delu, ki se nanaša na morebiten vpliv in indoktrinacijo A. A. s strani katerega od staršev. Izvedenec se do tega vprašanja sploh ni opredelil. Ker je bilo toženi strani onemogočeno dokazovanje trditev in stališč, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Toženka je med postopkom izpostavila, da tožnik nikoli ni skrbel za A. A., da nikoli ni plačeval preživnine in je ne plačuje niti sedaj, da nima pogojev za varstvo in vzgojo otroka, saj nima ustreznih stanovanjskih razmer, je v dolgovih, nima avtomobila, ne pozna A. A. učiteljice, ne zdravnika. Poleg tega A. A. zavrača stike s tožnikom, saj ga toženka stežka prepriča, da odide k njemu na stik. Ena od bistvenih značilnosti, na podlagi katerih je naredil izvedenec zaključek o tem, da toženki očita nagnjenje k manipulativnosti, predstavlja usmerjenost toženke v zadovoljevanje lastnih potreb. Katero je tisto ravnanje toženke, na podlagi katerega izvedenec zaključuje, da je usmerjena v zadovoljevanje lastnih potreb, pa ne navede. Tak zaključek je nenavaden, če upoštevamo, da je toženka tista, ki za A. A. skrbi že od rojstva.

Tožena stranka je predlagala postavitev drugega izvedenca klinične psihologije, ker je sodišče zavrnilo, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, toženka pa uveljavlja pritožbeni razlog iz 2. točke prvega odstavka 338. člena ZPP. Toženka se nikoli ni seznanila z vsebino uradnega zaznamka in dopolnitve mnenje izvedenca v zvezi z vsebino neformalnega razgovora. Sodišče vsebino neformalnega razgovora obravnava kot zaupno, prav tako dopolnitev izvedenskega mnenja. Tako postopanje sodišča je nezakonito, saj ima stranka pravico biti seznanjena z vsebino listin, ki so v spisu. Zlasti dopolnitev izvedenskega mnenja ne more biti tajna. Toženka ni bila seznanjena z dejansko vsebino dopolnitve izvedenskega mnenja, zato ni mogla podati pripomb nanj. Tako postopanje predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Prvostopenjsko sodišče je upoštevalo kot pomemben razlog za svojo odločitev, da pritožnik ne teži k preprečevanju oziroma omejevanju stikov otroka z materjo. V zvezi s tem toženka izpostavlja, da je bil tožnik tisti, ki stikov ni izvajal.

Tožena stranka se ne strinja niti z odločitvijo o določitvi stikov in preživnine, vendar je to vprašanje odvisno od odločitve, kateremu od staršev je otrok zaupan v varstvo in vzgojo, saj je prav slednje vprašanje bistveno in mu je tožena stranka namenila poglavitni delež pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri in pravilno ugotovilo pravna odločilna dejstva, odločitev je tudi materialno pravno pravilna. Podane niso niti zatrjevane bistvene kršitve določb postopka niti kršitve določb postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je sklenjena in prepričljiva. Sodišče prve stopnje jo je tudi argumentirano obrazložilo. Razloge prvostopenjskega sodišča pa pritožbeno sodišče v celoti sprejema (primerjaj 9. točko obrazložitve).

6. Izvedensko mnenje izvedenca klinične psihologije dr. R., ki ga je med postopkom postavilo, je sodišče v celoti sprejelo. Izvedensko mnenje je ocenilo kot popolno, jasno in strokovno. Izvedenec je izvedensko mnenje dopolnil tako, da je neposredno zaslišan odgovoril na vsa zastavljena vprašanja. Sodišče prve stopnje je tudi obrazloženo zavrnilo dokazni predlog tožene stranke po postavitvi drugega izvedenca klinične psihologije, saj mnenje izvedenca samo s seboj ni v nasprotju in nima očitanih pomanjkljivosti niti ni podanega utemeljenega dvoma v pravilnost mnenja (26. točka obrazložitve). Zgolj nestrinjanje tožene stranke z ugotovitvami izvedenca in toženkina lastna ocena o tem, kateri od staršev ima boljše starševske kapacitete, prepričljivosti izvedenskega mnenja ne more izpodbiti. Izvedenec je svoje zaključke iz izvedenskega mnenja ob zaslišanju dodatno pojasnil in odgovoril na vsa vprašanja. Tožena stranka je bila z dopolnitvijo mnenja seznanjena (razen v delu, ki se nanaša na neformalni razgovor z otrokom, na katerega pa sodišče ni oprlo odločitve. Izvedenec pa se je z neformalnim razgovorom seznanil, a to ni spremenilo njegovih zaključkov). Tudi pritožbeno sodišče zaključke izvedenca in prvostopenjskega sodišča v celoti sprejema.

7. V skladu z določbo 5.a člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerij (ZZZDR) morajo starši v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom skrbeti za otrokovo korist. Ravnanje v otrokovo korist pomeni zadovoljevanje njegovih materialnih, čustvenih in psihosocialnih potreb. V tej smeri so pravno pomembne okoliščine, ki jih je sodišče ugotovilo z mnenjem izvedenca psihološke stroke, poročil pristojnega Centra za socialno delo, uradnega zaznamka PP X z 10. 10. 2016 in iz poročil šole, ki jo deček obiskuje, s 14. 12. 2017 in 5. 2. 2018. Svojo presojo o tem, komu od staršev naj se deček zaupa v varstvo in vzgojo, je sodišče oprlo na celoten mozaik izvedenih dokazov, predvsem pa na izvedensko mnenje izvedenca R., mnenje in poročilo pristojnega Centra za socialno delo, v luči vseh izvedenih dokazov pa je upoštevana tudi dečkova volja.

8. Prvostopenjsko sodišče je opravilo neformalni razgovor z dečkom, ki ga je poslalo (tudi) v oceno izvedencu. Izvedenec je ugotovil, da vsebina neformalnega razgovora ne vpliva na že ugotovljene zaključke in predloge, ki jih je predstavil v pisnem izvedenskem mnenju, poleg tega je bil izvedenec po prejemu razgovora dodatno zaslišan za dopolnitev izvedenskega mnenja. Ker je sodišče ugotovilo, da je treba zaradi varstva otrokovih pravic in koristi spremeniti zapis neformalnega razgovora v popolno zaupnost, neformalnega razgovora ni povzelo v obrazložitev sodbe. Vsebina neformalnega razgovora je tako zapečatena v spisu. Tudi izvedenec je pojasnil, da zadnjega dela razgovora z dečkom ni zapisal, saj ga je deček tako zaprosil. Izvedenec je deloval v zaščito otroka, ki mu je izrecno povedal, da ima lahko naslednja stvar, ki mu jo bo povedal, zanj posledice ter mu opisal, da so podobni opisi že imeli posledice zanj. Izvedenec je pri razgovoru z dečkom ugotovil prisotnost strahu pred posledicami, ki bi jih imela odločitev zanj. Deček, ki je sicer navezan na oba starša, je bil v poročanju o njiju zadržan ter je skušal do obeh ravnati pravično in se ni želel opredeliti, do katerega je bolj navezan, kar je spremljal strah, da bo odločitev ali poročanje o lastnih občutkih zanj imela negativne posledice.

9. Ravnanje prvostopenjskega sodišča, ki z vsebino neformalnega razgovora, ki ga je opravilo z dečkom, ni seznanilo strank v postopku, pač pa ga je spremenilo v absolutno zaupnost, se tako izkaže kot ravnanje, ki je skladno s koristjo otroka. Na tak način je sodišče zaščitilo otroka pred posledicami, do katerih bi lahko prišlo in katerih se deček očitno zelo boji. Sodišče svoje odločitve na ta dokaz niti ni oprlo, pač pa odločitev temelji na ostalih izvedenih dokazih. Očitana kršitev pravice do izjave in sodelovanja v postopku tako ni podana.

10. Izvedenec je ugotovil, da ima oče boljše starševske kapacitete za nadaljnjo varstvo in vzgojo otroka, saj je manj usmerjen zadovoljenju lastnih potreb v primerjavi z materjo, ki je nagnjena k impulzivnim oblikam vedenja, oče pa po drugi strani ne. Ocenil je, da zmore oče nuditi A. A. bolj predvidljivo, čustveno stabilno in konstantno okolje ter mu nuditi več občutkov varnosti, ki jih deček potrebuje. Mati pa je slabše zmožna prepoznavati pristne potrebe svojega otroka in se na njih posledično slabše odzivati. V svojem delovanju je bolj nagnjena k iskanju hitrih zadovoljivih lastnih potreb, kar v spremljavi občasne impulzivnosti zmanjšuje verjetnost, da je zmožna korektne prepoznave in ustreznega odziva na pristne želje in čustvene ter razvojne potrebe otroka.

11. V teh ugotovitvah izvedenca so tudi odgovori na toženkine pritožbene navedbe o tem, da je ona tista, ki za otroka od rojstva ves čas skrbi, tožnik pa zanj nikoli ni skrbel, preživnine ni plačeval in nima pogojev za dečkovo vzgojo in varstvo. Po citiranem določilu 5.a člena ZZZDR pomeni ravnanje v otrokovo korist tudi zadovoljevanje njegovih čustvenih in psihosocialnih potreb, ne le materialnih. Tudi glede teh je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da ima tožnik ustrezne bivalne pogoje za dečka, ne glede na to, da se zoper tožnika vodi več izvršilnih postopkov. Tožnik je priznal in to izhaja tudi iz uradnih poizvedb, da zoper njega teče kazenski postopek in je bil kazensko tudi obsojen, kar pa ugotovitve sodišča, da je po osebnostnih lastnostih oče bolj primeren za zaupanje dečka v varstvo in vzgojo, ne spremeni. Tekom postopka se je res izkazalo, da je oče neenakovredno vključen v odnos s A. A., kar je odraz nerešenega odnosa med staršema. Pokazalo pa se je tudi, da tožena stranka onemogoča stike dečka z očetom, zato ne držijo njene pritožbene navedbe, da oče ne izvršuje stikov oziroma da deček ne želi stikov z očetom.

12. Ena od lastnosti, ki jo je izvedenec ugotovil pri toženki in ki jo toženka v pritožbi problematizira, je tudi očitana manipulativnost. Toženka očita, da izvedenec ni pojasnil, na podlagi česa je naredil take zaključke. Že prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi sodbe (točka 33) ponudilo konkreten primer, ko je toženka udarila A. A., naslednji dan pa je šla zadevo prijaviti na policijo z obtožbo, da je A. A. udaril tožnik. Kasneje je vso odgovornost prenesla na A. A. z navedbo, da je možno, da se je A. A. zlagal. Iz poročila osnovne šole s 5. 2. 2018 izhaja, da jim je A. A. povedal, da ga je prejšnjega dne z valjarjem natepla mati zaradi druženja z očetom. Iz poročila šole izhaja tudi, da bi moral v mesecu januarju 2018 A. A. v šolo v naravi, česar se je veselil. Oče je bil pripravljen plačati vse stroške, s čimer se mati ni strinjala, zato ga je v času šole v naravi poslala k babici v B., zaradi česar je bil A. A. zelo prizadet. Vse to so razlogi, ki odgovarjajo na pritoženkino sprenevedanje o neizkazanosti očitkov o manipulaciji, pritožbeno sodišče pa poleg ostalih že navedenih razlogov, utrjujejo v prepričanje, da je odločitev prvostopenjskega sodišča o zaupanju dečka v varstvo in vzgojo očetu, pravilna. Tožena stranka v pritožbi tudi ni navedla nobenega utemeljenega razloga, ki bi izpodbil pravilnost prvostopenjske odločitve.

13. Tožena stranka v pritožbi zgolj posplošeno izpodbija odločitev sodišča o določitvi stikov in preživnine. Pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v tem delu ni našlo napak, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Stiki, ki so določeni vsak drugi vikend preko vikenda ter enkrat tedensko popoldne, ko otrok nima stika z materjo, so tudi po oceni pritožbenega sodišča določeni v takem obsegu, ki je trenutno koristen za otroka. Stiki so določeni izmenično tudi med prazniki in počitnicami. Če mati odnosa do sina ne bo spremenila, bo obseg stikov mogoče tudi zožiti.

14. Preživnina, ki jo je dolžna kriti tožena stranka, je določena v višini 177 EUR mesečno in upošteva višino potreb, kot jih imajo otroci primerljive starosti ter zmožnosti obeh dečkovih staršev. Ob ugotovljenih preživninskih zmožnostih toženke, je tudi po oceni pritožbenega sodišča višina preživnine ustrezna.

15. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

16. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča pa ni pripomogla k odločitvi zadeve z odgovorom na pritožbo. Zato pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155. in 156. člen ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (1976) - ZZZDR - člen 5a

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
07.01.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI0MTg5