<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSM Sodba IV Kp 19809/2016

Sodišče:Višje sodišče v Mariboru
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSMB:2018:IV.KP.19809.2016
Evidenčna številka:VSM00016708
Datum odločbe:10.10.2018
Senat, sodnik posameznik:Zdenka Klarič (preds.), Simona Skorpik (poroč.), Melita Puhr
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:pritožbena seja - nenavzočnost obdolženca - izključitev javnosti glavne obravnave - zahteva za izločitev sodnika - glavna obravnava v nenavzočnosti obdolženca - prekoračitev obtožbe - nedovoljen dokaz - popolna rešitev predmeta obtožbe - sprememba odločbe o kazenski sankciji

Jedro

Branje listin iz navedenega spisa Okrožnega sodišča v Mariboru ni predstavljalo posega v varstvo osebnega ali družinskega življenja obdolženke ali njenih mladoletnih otrok in njunih koristi, ki bi narekoval izključitev javnosti in tudi ni bila potrebna zaradi varovanja tajnosti ali katerega drugega razloga iz 295. člena ZKP. Predmet obravnave je bilo zlonamerno onemogočanje uresničitve izvršljivih sodnih odločb glede stikov mladoletnih otrok s starši, kar so zakonski znaki obdolženki očitanih kaznivih dejanj. Konkretizacijo zakonskih znakov predstavljajo tudi te sodne odločbe in njihovi izreki in v tem obsegu, kot je razvidno iz podatkov kazenskega spisa, so bile sodne odločbe na glavni obravnavi prebrane in tako izvedene kot dokaz, izrek sodbe, vključno z opisom kaznivega dejanja, pa je vselej javen (četrti odstavek 360. člena ZKP).

Zaključek sodišča prve stopnje, da je bila zahteva za izločitev sodnice dne 29. 6. 2017 podana z namenom zavlačevanja kazenskega postopka in spodkopavanja avtoritete sodišča, je bil pravilen in utemeljen in sodišče bi ravnalo napačno, če zahteve ne bi zavrglo ter če z dokaznim postopkom ne bi nadaljevalo.

Sodišče ne sme vsakega opravičila obdolženca kar nekritično sprejeti in narok preložiti, temveč mora oceniti, ali mora biti obdolženec, kadar je bil na glavno obravnavo v redu povabljen in je že bil zaslišan, na glavni obravnavi prisoten, v primeru, če obdolženec predlaga preložitev glavne obravnave, pa mora presoditi še, ali je tak predlog utemeljen in ali je odsoten iz opravičljivega razloga.

Pritožbi neutemeljeno navajata, da sodišče z izpodbijano sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe. V izreku sodbe namreč ni bilo izpuščeno obdolženki očitano kaznivo dejanje, temveč je bila kriminalna količina kaznivih dejanj, ko je sodišče prve stopnje navedena očitka iz opisov izpustilo, le zmanjšana.

Ker je obdolženka v obravnavani zadevi v zagovoru poudarjala, da je s svojim ravnanjem le varovala koristi otrok, je bilo sodišče prve stopnje dolžno njeno trditev preveriti, torej ugotoviti, ali so bili v obravnavani zadevi podane takšne izjemne okoliščine, zaradi katerih bi lahko bilo spoštovanje pravnomočne sodne odločbe o določitvi stikov z največjo koristjo otrok v nasprotju.

Oškodovanec v kazenskem postopku je po 144. členu ZKP tisti, ki mu je kakršnakoli njegova osebna ali premoženjska pravica s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena, ne glede na to, ali je v opisu kaznivega dejanja naveden kot oškodovanec ali ne.

Spis pravdnega oddelka sodišča (Okrožnega sodišča v Mariboru IV P 658/2013 oziroma IV P 1027/2015) ni nedopusten dokaz iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in listine v njem niso listine, s katerimi se sodišče, ki vodi kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena KZ-1, ne bi smelo seznaniti.

Kazenskega zakona sodišče ne more prekršiti s tem, da izvede tudi dokaze, ki za razjasnitev dejanskega stanja zadeve, ki jo obravnava, niso odločilnega pomena, dejansko stanje pa bi bilo v tem primeru zmotno (lahko pa tudi nepopolno) ugotovljeno le, če bi obrazložitev sodbe zaradi dokazov, ki jih ni bilo potrebno izvesti, pojasnjevala dejanja, ki obdolžencu niso očitana, česar pa napadeni sodbi ni mogoče očitati.

Okoliščina, da so bile sodne odločbe, ki so urejale stike otrok z očetom kasneje razveljavljene oziroma da je sodišče kasneje glede stikov drugače odločilo, ne pomeni, da sme stranka, ki jo odločbe zavezujejo, a z njimi ni zadovoljna, ravnati drugače, kot je v odločbah navedeno, v pričakovanju, da bo odločitev sodišča kasneje drugačna.

Izrek

I. Pritožbama obdolženke in njenega zagovornika se deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v krivdnem izreku tako, da se iz opisa kaznivega dejanja v točki 2 izreka izpusti prva alineja (datum 15. 7. 2015),

- v odločbi o kazenski sankciji pa tako, da se obdolženki po prvem odstavku 190. člena Kazenskega zakonika za zgoraj navedeno kaznivo dejanje določi kazen 5 (pet) mesecev zapora, za kaznivo dejanje v točkah 1 in 3 izreka prvostopenjske sodbe pa kazen 2 (dva) meseca zapora, nato pa se ji ob uporabi 3. točke drugega odstavka 53. člena istega zakona v pogojni obsodbi določi

enotna kazen

6 (šest) mesecev zapora,

ki ne bo izrečena, če obdolženka v preizkusni dobi dveh let po pravnomočnosti sodbe ne bo storila novega kaznivega dejanja.

II. V ostalem se pritožbi kot neutemeljeni zavrneta in se v nespremenjenem obsegu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 19809/2016 z dne 7. 11. 2017 obdolženo M.G. spoznalo za krivo storitve dveh kaznivih dejanj odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in ji po 57. in 58. členu navedenega zakona izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je za kaznivo dejanje pod točkama 1 in 3 izreka po prvem odstavku 190. člena KZ-1 določilo kazen 3 (tri) mesece zapora, za kaznivo dejanje pod točko 2 izreka pa po istem zakonskem določilu kazen 7 (sedem) mesecev zapora, nato ji je po 53. členu KZ-1 določilo enotno kazen 9 (devet) mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženka dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP v znesku, ki bo odmerjen naknadno s posebnim sklepom.

2. Zoper sodbo sta se pritožila obdolženka in njen zagovornik, ki je svojo pritožbo tudi pravočasno dopolnil. Obdolženka v pritožbi trdi, da so bile v postopku prekršene z Ustavo Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) zagotovljene pravice, prav tako človekove pravice po Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) in protokolih k tej konvenciji ter Konvenciji o otrokovih pravicah, uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona ter zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot navaja uvodoma v pritožbi, prav tako graja odločbo o kazenski sankciji in o stroških kazenskega postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da ju z zagovornikom obvesti o seji pritožbenega senata, napadeno sodbo pa v celoti spremeni tako, da jo oprosti obtožbe in plačila stroškov, podrejeno pa, da sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje pred drugim sodnikom. Zagovornik v uvodu pritožbe uveljavlja iste pritožbene razloge kot obdolženka in pritožbenemu sodišču prav tako predlaga, da ju z obdolženko obvesti o seji pritožbenega senata ter napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti obtožbe, prav tako plačila stroškov postopka, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred drugim sodnikom.

3. Pritožbeno sodišče je na predlog obdolženke in njenega zagovornika opravilo javno sejo, ki sta se je udeležila zagovornik in višja državna tožilka, ni pa se je udeležila obdolženka, ki je bila o njej v redu obveščena, zato je bila seja opravljena v skladu s četrtim odstavkom 378. člena ZKP v njeni nenavzočnosti. Pritožbeno sodišče je ugodilo predlogu, da obdolženko in zagovornika obvesti o seji senata, ker je bilo v pritožbah to predlagano s pojasnilom, da je obravnavana zadeva za obdolženko in njeni hčerki tako pomembna, da želita biti obdolženka in zagovornik na seji navzoča. Glede na naravo kaznivih dejanj, ki ju je obravnavalo, je ocenilo, da ni razloga, da glede na pojasnilo predlogu ne bi ugodilo, čeprav ni ugotovilo, da bi bila njuna prisotnost koristna za razjasnitev stvari v smislu 445. člena ZKP. Seja senata je bila opravljena tudi v skladu s tretjim odstavkom 378. člena ZKP, po poročilu sodnice poročevalke o stanju stvari pa je zagovornik obdolženke zahteval, da se na seji v celoti prebere obdolženkin zagovor. Ker se na seji senata poda poročilo o stanju stvari in se ne predstavljajo v celoti dokazi, ki so bili izvedeni na prvi stopnji, je pritožbeni senat, ki mu je bil zagovor obdolženke poznan, ta predlog zavrnil.

4. Po pregledu zadeve je pritožbeno sodišče ugotovilo naslednje:

Pritožbeni razlogi kršitve ustavnih pravic, temeljnih človekovih pravic iz Konvencij in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka

5. Pritožbi uvodoma naštevata kršitve človekovih pravic, ki jih zagotavljata Ustava in že navedeni Konvenciji (iz 14., 15., 21., 22., 23., 27., 28., 29., 34., 35., 38., 56. in 54. člena Ustave, pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP, otrokove pravice po Ustavi in po mednarodni Konvenciji o otrokovih pravicah), pritožba obdolženke pa jih obrazloži s trditvijo, da je morala v nasprotju s temeljnimi načeli ZKP, Ustavo in mednarodnimi konvencijami s pomočjo zagovornika sama dokazovati, da očitanih kaznivih dejanj ni storila, v nadaljevanju pa pojasnjuje kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona, ki naj bi bile podane, hkrati pa uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Pritožba obdolženke navaja, da sta podani bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 3. in 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Prva kršitev je storjena, če je bila glavna obravnava opravljena brez oseb, katerih navzočnost na glavni obravnavi je po zakonu obvezna, ali če je bil obdolženec, zagovornik, oškodovanec kot tožilec ali zasebni tožilec kljub svoji zahtevi prikrajšan za pravico uporabljati pri preiskovalnih in drugih sodnih dejanjih ali na glavni obravnavi svoj jezik in v svojem jeziku spremljati njen potek (8. člen), ali če so bile prekršene določbe o nenadzorovanem in učinkovitem posvetovanju obdolženca z zagovornikom (74. člen), a tega pritožbenega razloga pritožba ne pojasni, navaja pa, da se glede bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ki jih ne obrazloži, sklicuje na pritožbo svojega zagovornika in njeno dopolnitev.

7. Pritožba zagovornika zatrjuje, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 2. in 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodnica, ki je v zadevi razsodila, bi morala biti izločena, glavna obravnava je bila nezakonito opravljena v nenavzočnosti obdolženke, bistvena kršitev določb kazenskega postopka pa je podana tudi zato, ker sodnica ni ugodila predlogu, da se z glavne obravnave izključi javnost. Ko je sodnica na glavni obravnavi vpogledala v spis Okrožnega sodišča v Mariboru v postopku razveze zakonske zveze med obdolženko in U.B. ter dodelitve obeh mladoletnih hčerk v varstvo, vzgojo in oskrbo, določitve stikov in preživnine, bi morala javnost izključiti, saj gre za zakonski spor, v katerem je sodni postopek po 407. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) tajen. V postopku se namreč obravnavajo osebni podatki, ki so po naravi stvari zaupni in spadajo med najbolj varovane intimne podatke o človekovi zasebnosti, varstvo osebnih podatkov pa je utemeljen razlog za izključitev javnosti z glavne obravnave tudi po ZKP. Ker javnost ni bila izključena, je po oceni pritožbe zagovornika podana bistvena kršitev določb postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, hkrati pa so obdolženki kršene človekove pravice iz EKČP.

8. Navedene kršitve niso podane. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi v napadeni sodbi (točka 2 obrazložitve), ki so sodišče prve stopnje vodili k odločitvi, da ne ugodi predlogu, da se javnost z glavne obravnave izključi. Med drugim je pravilno obrazloženo, kdaj se v kazenskem postopku javnost z glavne obravnave sme (ne pa mora) izključiti in da za izključitev javnosti za čas branja dokazov iz navedenega spisa Okrožnega sodišča v Mariboru ni bilo razlogov. Pritožba ne obrazloži, kako naj bi ta odločitev sodišča prve stopnje vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, da bi bila podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Trdi le, da bi morala biti javnost v tem delu izključena, ker so se brali dokazi iz spisa v postopku, ki je tajen, ker gre za statusno zadevo in da so bile zaradi tega obdolženki kršene človekove pravice po EKČP. Kršitev zato uveljavlja neutemeljeno, saj je kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP podana, če med drugim sodišče ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, sodba pa ni zakonita, kadar sodišče nepravilno uporabi materialne ali procesne kazenske določbe. S tem, ko je ocenilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih bi smelo javnost z glavne obravnave izključiti, ker bi naj po oceni obdolženke izvajalo dokaze, ki bi morali ostati javnosti neznani, določb ZKP, ki urejajo tajnost postopka, ni kršilo in sodba zaradi tega ni nezakonita ali nepravilna. Sodišče presoja, kadar odloča o izključitvi javnosti z glavne obravnave, ali gre res za takšen poseg v pravico obdolženca, da bi ta odtehtala ustavno pravico širše javnosti do javnega sojenja in sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi utemeljeno zaključilo, da iz razlogov, ki jih je tehtno pojasnilo v točki 2 obrazložitve sodbe, javnosti z glavne obravnave ni upravičeno izključiti. Ravnalo je pravilno. Branje listin iz navedenega spisa Okrožnega sodišča v Mariboru ni predstavljalo posega v varstvo osebnega ali družinskega življenja obdolženke ali njenih mladoletnih otrok in njunih koristi, ki bi narekoval izključitev javnosti in tudi ni bila potrebna zaradi varovanja tajnosti ali katerega drugega razloga iz 295. člena ZKP. Predmet obravnave je bilo zlonamerno onemogočanje uresničitve izvršljivih sodnih odločb glede stikov mladoletnih otrok s starši, kar so zakonski znaki obdolženki očitanih kaznivih dejanj. Konkretizacijo zakonskih znakov predstavljajo tudi te sodne odločbe in njihovi izreki in v tem obsegu, kot je razvidno iz podatkov kazenskega spisa, so bile sodne odločbe na glavni obravnavi prebrane in tako izvedene kot dokaz, izrek sodbe, vključno z opisom kaznivega dejanja, pa je vselej javen (četrti odstavek 360. člena ZKP). Javnost sojenja je odločilnega pomena za izvedbo zakonitega in poštenega postopka in sodi med temeljne človekove pravice (24. člen Ustave), saj se z javnostjo sojenja omogoča tudi kontrola javnosti nad izvajanjem sodne oblasti.1

9. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbe zagovornika bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršilo ustavno pravico obdolženke do sodnega varstva iz 23. člena Ustave in 6. člena EKČP, ker je odločala sodnica, ki bi morala biti v zadevi izločena. V postopku je bila namreč podana utemeljena zahteva za njeno izločitev, a jo je zavrgla z obrazložitvijo, da je šlo za očitno neutemeljeno zahtevo, podano z namenom zavlačevanja kazenskega postopka in spodkopavanja avtoritete sodišča, čeprav je zahteva z dne 29. 6. 2017 temeljila na utemeljenih in povsem drugačnih razlogih, kot se navaja v razlogih napadene sodbe. Zahteva za izločitev sodnice je bila podana iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena in je temeljila na dejstvu, da je bil podan dvom v njeno nepristranskost in da obdolženki niso bili zagotovljeni pogoji za nepristransko odločanje in pošteno sojenje. Sodnica je vztrajala pri postavitvi izvedenca pedopsihiatrije, ki naj bi ugotavljal pravo voljo obeh mladoletnih otrok, čeprav je zagovornik večkrat opozoril sodišče, da je subjekt kazenskega postopka obdolženka in ne njena otroka, vztrajanje in ravnanje sodnice, da postavi novega izvedenca klinične psihologije, ki bi naj pregledal mld. N.o, pa je bilo nezakonito in neutemeljeno, saj je že v pravdnem postopku izvedenec psiholog R.T. opozoril, da dodatni pregledi otrok ter njuno nenehno izpostavljanje izvedencem kršijo vse njune pravice in se jim povzroča škoda, česar ni upoštevala. Nezakonito, neustavno in pristransko ter v škodo obdolženke in obeh otrok je ravnala, ko je postopala in odločala v skladu z nezakonitimi in nedopustnimi predlogi oškodovanca oziroma njegove pooblaščenke, podani so bili torej novi razlogi za izločitev sodnice oziroma okoliščine, ki so vzbujale dvom v njeno nepristranskost, ki so bili drugačni od razlogov, zaradi katerih je bila prejšnja zahteva za izločitev sodnice in predsednika Okrajnega sodišča v Mariboru zavrnjena. Zahteva za izločitev z dne 29. 6. 2017 je bila neutemeljeno zavržena, saj bi moral o njej odločati predsednik sodišča, s tem pa je sodnica onemogočila, da bi se z zahtevo seznanil in o njej vsebinsko odločil. Tudi ni bila očitno podana z namenom zavlačevanja postopka, kot je ocenila sodnica, saj je bila sodnica tista, ki je s svojim postopanjem zavlačevala sodni postopek in izvajala dokaze zunaj obtožbe ter zasliševala priče, ki o obtožbi niso ničesar vedele in tudi niso mogle vedeti, prav tako pa ga je zavlačevala z vztrajanjem pri nedopustnem izvedenstvu in celo pri zaslišanju izvedenke. Razlogi, zaradi katerih je sodnica zahtevo za izločitev zavrgla, se ne nanašajo na razloge, zaradi katerih je bila zahteva podana in so povsem pavšalni ter nezmožni preizkusa, s tem pa je bil zlorabljen 42. člen ZKP. Pritožba še navaja, da je zagovornik aktivno ugovarjal kapcioznim in sugestivnim vprašanjem, ki so po ZKP prepovedana in so jih bile priče oziroma izvedenci deležni s strani sodišča in obtožbe ter pooblaščenke oškodovanca, s čimer je želel zgolj poskrbeti za neodvisno in pošteno sojenje, kar mu sodišče neutemeljeno in pravno zmotno šteje v škodo oziroma celo v škodo obdolženke. Ob naštetih kršitvah je zato podana še bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je imela vpliv na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

10. Pregled poteka postopka povzetih pritožbenih navedb ne potrjuje. Sodišče prve stopnje ni zlorabilo 42. člena ZKP, ko je ponovno podano zahtevo za izločitev razpravljajoče sodnice zavrglo, saj jo je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno ocenilo kot neutemeljeno in podano z namenom zavlačevanja kazenskega postopka ter spodkopavanja avtoritete sodišča. Z razlogi, ki jih je za svojo odločitev navedlo v sodbi (točka 4 obrazložitve), se pritožbeno sodišče strinja in jih povzema kot pravilne in tudi ne drži pritožbena navedba, da je obrazložitev pavšalna in nezmožna preizkusa, ker ocenjuje zagovornikova ravnanja, pavšalna pa ostaja v povzeti graji procesnega vodenja in je podatki kazenskega spisa ne potrjujejo. Zagovornikove izjave in predlogi so bili predmet preizkusa utemeljenosti slednjih in sodišče prve stopnje je glede na razloge, ki jih je v predlogu navajal, upravičeno zaključilo, da gre za manevre, ki služijo zgolj zavlačevanju kazenskega postopka in spodkopavanju avtoritete sodišča. Sodišče je izvajalo je dokaze, ki so bili namenjeni razjasnitvi dejanskega stanja obravnavanih kaznivih dejanj, ponovna zahteva za izločitev sodnice, ki je očitno temeljila na nestrinjanju s procesnim vodstvom, pa ne predstavlja utemeljeno zahtevo, o kateri bi moral odločati predsednik sodišča. Zaključek sodišča prve stopnje, da je bila zahteva za izločitev sodnice dne 29. 6. 2017 podana z namenom zavlačevanja kazenskega postopka in spodkopavanja avtoritete sodišča, je bil zato pravilen in utemeljen in sodišče bi ravnalo napačno, če zahteve ne bi zavrglo ter če z dokaznim postopkom ne bi nadaljevalo. Pritožbena graja ravnanja prvostopenjskega sodišča in uveljavljanje naštetih kršitev zato nista utemeljena.

11. Pritožba zagovornika smiselno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je podana, kadar je glavna obravnava opravljena brez oseb, katerih navzočnost na glavni obravnavi je po zakonu obvezna, ko trdi, da je obdolženka za svoje izostanke predložila ustrezna dokazila oziroma je slednje z njimi opravičila, sodišče prve stopnje pa je neutemeljeno zaključilo, da gre za neopravičene izostanke in je v njeni nenavzočnosti opravilo glavno obravnavo. S tem je kršilo z Ustavo zajamčeno pravico do sojenja v njeni navzočnosti, ki ga zagotavlja tudi 288. člen ZKP, ki sodišču nalaga, da mora obdolženca na glavno obravnavo povabiti in mu omogočiti, da ima dovolj časa za pripravo obrambe ter da mora biti na glavno obravnavo tudi pravilno vabljen, v nenavzočnosti obdolženca pa je glavno obravnavo opraviti le kot izjemo od tega splošnega pravila, ki ga je potrebno razlagati ozko in z uporabo konkretnih okoliščin primera. Tudi iz okoliščine, da obdolženki izostankov ni opravičila, čeprav je predložila ustrezna dokazila (na primer dokazilo o obveznem izobraževanju 6. 9. 2017), je razvidno, da je bila sodnica pristranska, pri čemer ni upoštevala, da mora obdolženka sama preživljati otroka in da se boji, da bi lahko izgubila službo.

12. Tudi tem pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Sodišče je dolžno presoditi, ali so podani pogoji za to, da v skrajšanem postopku opravi glavno obravnavo v nenavzočnosti obdolženca, in če ugotovi, da je bil na narok pravilno povabljen, da je že bil zaslišan in da njegova navzočnost na glavni obravnavi ni nujna, je dolžno glavno obravnavo opraviti in izvesti dokaze, ki so bili za to predvideni, ko jo je razpisalo. Očitek pritožbe, da je sodnica ravnala pristransko, ko je ocenila, da so podani pogoji, da izvede glavno obravnavo v obdolženkini nenavzočnosti, je zato neutemeljen. Sodišče ne sme vsakega opravičila obdolženca kar nekritično sprejeti in narok preložiti, temveč mora oceniti, ali mora biti obdolženec, kadar je bil na glavno obravnavo v redu povabljen in je že bil zaslišan, na glavni obravnavi prisoten, v primeru, če obdolženec predlaga preložitev glavne obravnave, pa mora presoditi še, ali je tak predlog utemeljen in ali je odsoten iz opravičljivega razloga. Sodišče prve stopnje je v točki 3 obrazložitve sodbe navedlo tehtne razloge o tem, zakaj je ocenilo, da navzočnost obdolženke na narokih, ki jih je izvedlo v njeni nenavzočnosti, ni bila nujna in zakaj njenih izostankov ni štelo kot opravičenih in takšnih, zaradi katerih bi bilo utemeljeno predlogu za preložitev naroka ugoditi. Iz odločitev sodnice, da naroke opravi, ter razlogov prvostopenjske sodbe, v katerih svoje razloge za takšno postopanje pojasnjuje, ni zaznati pristranskosti, temveč pravilno procesno ravnanje, zato je pritožba zagovornika tudi v tem delu neutemeljena.

13. Kršitev iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo zatrjujeta pritožbi, naj bi bila podana, ker sodišče prve stopnje ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe. V izreku sodbe je iz opisa kaznivih dejanj izpustilo v celoti točko 2/b ter v točki 3 dejanje z dne 9. 12. 2015, kar je obrazložilo v točki 50 obrazložitve sodbe, čeprav bi moralo glede teh očitkov izreči oprostilno sodbo. Ravnalo je v nasprotju z drugim odstavkom 356. člena ZKP, ki določa, da če obsega obtožba več kaznivih dejanj, se v sodbi izreče, ali se obtožba zavrne in glede katerih dejanj; ali se obdolženec oprosti obtožbe in glede katerih dejanj; ali se spozna za krivega in za katera dejanja.

14. Kršitev ni podana. Sodišče prve stopnje je pravilno iz opisov kaznivih dejanj navedena očitka izpustilo, v sodbi (točka 50 obrazložitve) razloge za takšno ravnanje ustrezno pojasnilo in pritožbi se neutemeljeno zavzemata za izrek oprostilne sodbe v delih, ki sta bila v krivdoreku izpuščena. Če sodišče obdolžencu izreče obsodilno sodbo za kaznivo dejanje, ki je predmet obtožbe, vendar v manjšem obsegu oziroma za manjšo kriminalno količino, kot ga bremeni obtožba, ne izreče glede preostanka oprostilne sodbe, temveč samo v obrazložitvi sodbe navede razloge za svojo odločitev.2 Pritožbi zato neutemeljeno navajata, da sodišče z izpodbijano sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe. V izreku sodbe namreč ni bilo izpuščeno obdolženki očitano kaznivo dejanje, temveč je bila kriminalna količina kaznivih dejanj, ko je sodišče prve stopnje navedena očitka iz opisov izpustilo, le zmanjšana.

15. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pritožbi uveljavljata z navedbo, da se sodba opira na izvedensko mnenje klinične psihologinje za mld. N.o G., kar ni dopustno, in da se v razlogih sodbe mnenje celo napačno navaja, to pa je v nasprotju s človekovimi pravicami obdolženke in pravicami njenih otrok ter z ZKP, zaradi česar je potrebno sodbo razveljaviti.

16. Tudi povzetemu ni mogoče pritrditi. Pritožbi ta pritožbeni razlog, ki ga podrobneje ne pojasnita, očitno uveljavljata iz istih razlogov, kot je obdolženka nasprotovala temu, da klinična psihologinja M.B. v postopku poda izvedensko mnenje. Delu izvedenke je nasprotovala z utemeljitvijo, da njen otrok ni objekt kazenskega postopka in hčerke zato tudi ni pripeljala k izvedenki, da bi opravila pregled in razgovor. Mnenje izvedenke pa ni nedovoljen dokaz po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in sodišče prve stopnje s tem, ko je dokazno oceno oprlo tudi na navedeno izvedensko mnenje, ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka, prav tako pa ne temeljnih človekovih pravic obdolženke in njene hčerke iz EKČP in Konvencije o otrokovih pravicah, kot navaja v pritožbi zagovornik. V odločbi Ustavnega sodišča republike Slovenije3, na katero se sklicujeta tudi pritožbi, je bilo pojasnjeno, da kadar sodišče ugotavlja dejansko stanje kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe po 190. členu KZ-1, ko se obdolžencu očita zlonamerno onemogočanje uresničitve izvršljive sodne odločbe glede mladoletne osebe, se predpostavlja, da pravnomočna odločba temelji na spoštovanju načela največje koristi otroka in da bi utegnilo biti le v izjemnih okoliščinah posameznega primera priznavanje absolutnosti pravnomočne sodne odločbe v nasprotju z načelom največje koristi otroka. Ker je obdolženka v obravnavani zadevi v zagovoru poudarjala, da je s svojim ravnanjem le varovala koristi otrok, je bilo sodišče prve stopnje dolžno njeno trditev preveriti, torej ugotoviti, ali so bili v obravnavani zadevi podane takšne izjemne okoliščine, zaradi katerih bi lahko bilo spoštovanje pravnomočne sodne odločbe o določitvi stikov z največjo koristjo otrok v nasprotju. V ta namen je moralo zaradi razjasnitve dejanskega stanja izvesti dodatne dokaze, saj so bili dokazi glede tega protislovni. Obdolženka je namreč zlonamernost zanikala in trdila, da je ravnala z namenom, da bi zaščitila svoji hčerki pred njunim očetom in njegovim nasilnim ravnanjem, izpovedba slednjega in ostali izvedeni dokazi pa so njeni trditvi nasprotovali. Sodišče prve stopnje je zato sodbo utemeljeno oprlo tudi na dokaz, ki ga je v ta namen izvedlo, to je na mnenje izvedenke klinične psihologije. Vpliv odtegovanja stikov med očetom in hčerkama na njuno duševnost in razvoj ter odgovor na vprašanje, ali je bilo to zanju ne le koristno, temveč tudi potrebno, je utemeljeno razjasnilo tudi s pritegnitvijo izvedenca s področja psihologije. Gre za strokovno vprašanje s področja psihologije in če tega dokaza ne bi izvedlo, dejanskega stanja ne bi moglo dovolj razjasniti. Izvedenka klinične psihologije, ki je mnenje podala na podlagi dokumentacije v spisu, je podala strokovna pojasnila in odgovore, na podlagi katerih je sodišče lahko presodilo, ali je obdolženkin zagovor, da je s svojim ravnanjem le upravičeno ščitila hčerki pred nasiljem njunega očeta, ne pa zlonamerno preprečevala izvršitev sodnih odločb, kot ji je bilo očitano, sprejemljiv, in tega dokaza za razjasnitev dejanskega stanja glede te okoliščine z drugimi dokazi tudi ni moglo enako učinkovito nadomestiti. Ravnalo je torej pravilno in v skladu z 248. členom ZKP, ki določa, da kadar je za ugotovitev ali presojo kakšnega pomembnega dejstva potrebno dobiti izvid in mnenje nekoga, ki ima potrebno strokovno znanje, se odredi, naj to opravijo izvedenci. Pritožbene trditve, da je s tem kršilo otrokove in temeljne človekove pravice mladoletnih hčer, pa tudi temeljne človekove pravice obdolženke, zato niso utemeljene in tudi ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj ne gre za dokaz, na katerega se sodba ne bi smela opirati. Enako velja za izpovedbo priče R.a S.a in mnenji multidisciplinarnega tima Centra za socialno delo Maribor z dne 8. 6. 2016 in 14. 6. 2016, ki temeljita na zapisniku R.a S.a v zvezi z razgovorom 8. 6. 2016, ki so po oceni pritožb nezakoniti dokazi.

17. Pritožba zagovornika zatrjuje še, da je, ker je sodba na navedene dokaze oprta, podana tudi bistvena kršitev določb postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki je imela vpliv na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. R.o S. je nezakonito, v nasprotju z določbami Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), na razgovor vabil oba starša skupaj z mld. G.o, vabil pa jih je tako, da je onemogočil, da bi se obdolženka udeležila pogovora, zaradi česar je hčerka svojo izjavo podala le v prisotnosti očeta, obdolženki pa je bila tako odvzeta možnost aktivnega sodelovanja pri pogovoru.

18. Ni ji mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno in v sodbi tudi pravilno pojasnilo, da je predlog zagovornika, da se navedeni dokazi izločijo iz spisa, zavrnilo, ker ne gre za dokaze, ki jih je potrebno po četrtem odstavku 340. člena ZKP iz spisa izločiti in na katere se sodba ne sme opirati, pri tem pa niti niso bili pridobljeni v zvezi s kazenskim postopkom zoper obdolženko niti se ne nanašajo na časovno obdobje, ki je pod obtožbo, temveč gre za delo socialnega delavca R.a S.a v zvezi z obravnavanjem družine v mesecu juniju 2016. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in iz drugega odstavka 371. člena ZKP zato niso podane.

19. Po oceni pritožb naj bi bile podane tudi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Obdolženka v pritožbi navaja, da je izrek sodbe sam s seboj v nasprotju, da je v nasprotju z razlogi sodbe, v kateri niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih glede okoliščine, kdo je oškodovanec v obravnavani zadevi in da so razlogi glede tega popolnoma nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Obdolženka je bila za kaznivo dejanje pod točko 1 in 3 izreka spoznana za krivo, da je storila kaznivo dejanje na škodo mld. G.e G. B., pod točko 2 izreka pa na škodo mld. N.e G. B., čeprav v obtožbi ni bilo navedeno, da sta kaznivi dejanji storjeni na njuno škodo, temveč na škodo U. a B.a, ki naj bi mu obdolženka zlonamerno onemogočala uresničitev izvršljive odločbe, dejanje pa naj bi storila zato, da prepreči stik očeta z obema otrokoma. Sodišče prve stopnje je z navedbo, da sta hčerki obdolženke oškodovanki, tudi prekoračilo obtožbo, saj za takšno trditev ni podlage ne v obtožbi ne v razlogih sodbe in tudi ne v listinah v kazenskem spisu. Z navedbo, da sta bili kaznivi dejanji storjeni na škodo hčerk obdolženke, je sodišče prve stopnje hotelo opravičiti svoje ravnanje, ko je hotelo njeni mladoletni hčerki v nasprotju z določbami ZKP podvreči psihiatričnemu izvedencu, ki se ga v kazenskem postopku lahko postavi le za obdolženo osebo, nato pa je določilo izvedenko klinične psihologije, čeprav v postopku mld. N.a ni bila in tudi ni mogla biti ne objekt ne subjekt kazenskega postopka.

20. Nobena od zatrjevanih kršitev ni podana. Oškodovanec v kazenskem postopku je po 144. členu ZKP tisti, ki mu je kakršnakoli njegova osebna ali premoženjska pravica s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena, ne glede na to, ali je v opisu kaznivega dejanja naveden kot oškodovanec ali ne. Obdolženka je bila spoznana za krivo, da je zlonamerno onemogočala uresničitev izvršljivih odločb glede mladoletnih oseb na način, kot je naveden v izreku sodbe, pri čemer sodišče prve stopnje s tem, ko je v sodbi mladoletna otroka, ki zaradi tega ravnanja z očetom nista mogla imeti stikov, prav tako pa slednjega, navedlo kot oškodovance, ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka, kot trdi pritožba, saj glede tega ni nobenih nasprotij. Ker je zaključilo, da je obdolženka stike zlonamerno onemogočala, jih je utemeljeno imenovalo oškodovance, saj jim je bila s tem prekršena pravica do medsebojnih stikov in družinskega življenja, kar je tudi ena od temeljnih človekovih pravic in s tem tudi ni prekoračilo obtožbe. Z odreditvijo izvedenstva sodni izvedenki klinične psihologije, ki je v kazenskem postopku podala mnenje na podlagi listin, pa nikomur tudi ni kršilo temeljnih človekovih pravic, kot je že bilo obrazloženo. Pritožba obdolženke pritožbeni razlog iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja neutemeljeno. Za prekoračitev obtožbe gre, če med obtožbo in sodbo ni objektivne identitete, te pa ne bi bilo, če bi bila obdolženka obsojena za drugo kaznivo dejanje, kot ga je bila obtožena, kar pa ni primer v obravnavani zadevi.

21. Nadalje pritožba zagovornika graja ravnanje prvostopenjskega sodišča in razloge sodbe z obširnimi navedbami, v katerih prepleta pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona (iz 1. ali 2. točke 372. člena ZKP) ter zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni smiselno uveljavljati hkrati, saj na nepopolno ali zmotno ugotovljeno dejansko stanje ni mogoče pravilno uporabiti kazenskega zakona4, sicer pa je iz obrazložitve pritožbe razvidno, da uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa katero od kršitev iz 372. člena ZKP. Glede bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ki bi naj bile po oceni iste pritožbe podane, in s katerimi povezuje pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona, pritožbeno sodišče ugotavlja naslednje:

22. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP naj bi bila po oceni pritožbe zagovornika obdolženke podana zaradi nasprotja med razlogi sodbe in listinami spisa, zlasti v delu, ki se nanaša na voljo obeh mladoletnih otrok, kar ima po oceni pritožbe tudi vpliv na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Ta tako imenovana protispisnost, ki jo pritožba povezuje tudi z relativno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, naj bi bila podana, ker je sodišče prve stopnje zmotno presodilo voljo otrok in ni prepoznalo utemeljenih razlogov obdolženke za njeno ravnanje, ki je bilo v interesu največje koristi otrok. S povzetim pa pritožba pojasnjuje pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa nasprotje med razlogi sodbe in listinami v spisu, kar je ena od kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Za takšno kršitev bi namreč šlo, če bi sodišče v sodbi napačno povzelo vsebino dokaza in če bi pri tem šlo za precejšnjo protispisnost, kar pomeni, da bi se povzeto nanašalo na kakšno odločilno, pravno relevantno dejstvo. Če pa bi sodišče vsebino dokazov pravilno povzelo in bi napravilo nepravilen sklep, da je neko odločilno dejstvo dokazano ali da ni dokazano, pa ne bi šlo za navedeno kršitev, torej protispisnost, temveč za zmotno ugotovitev dejanskega stanja5. Pritožba zato s povzetim ne uveljavlja navedene bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Neutemeljeno zatrjuje še, da obstaja nasprotje med razlogi sodbe in listinami spisa, kar ima vpliv na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe (povezuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP), kršitev pa naj bi bila podana zato, ker je sodišče prve stopnje po njeni oceni zmotno zaključilo, da je bil 5. 2. 2015 dan, ko bi lahko imel oče stike z mld. G.o, ki naj bi bila v tem času zaupana v varstvo materi, zaradi česar naj bi bila obdolženka obsojena brez vsake podlage. Tudi v tem primeru pritožba uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

23. Sodišče prve stopnje naj bi po oceni pritožbe zagovornika bistveno kršilo določbe postopka, ki imajo vpliv na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe tudi zato, ker je zaključilo, da dogodek pri zdravniku dr. D.u, ko se je mld. G.a uprla stiku z očetom in se zatekla na stranišče, kjer se je držala podbojev vrat, ni izkazan. Tudi v tem primeru pritožba uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

24. Neutemeljena je pritožba tudi, ko navaja, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker obstaja nasprotje med razlogi sodbe in listinami v spisu, kar ima vpliv na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, takšna kršitev pa naj bi bila podana zato, ker sodišče ni upoštevalo, da hčerki izrecno odklanjata stike z očetom zaradi strahu pred njegovim psihičnim in fizičnim nasiljem, ki temelji na preteklih izkušnjah, pri čemer je tudi izvedenka pojasnila, da ni vedno v korist otrok, da ima stike z obema staršema, kar je primer tudi v obravnavani zadevi. Upoštevalo tudi ni voljo hčerk, za katero sicer ugotavlja, da je jasno razvidna iz listin spisa, ampak je v nasprotju z listinami neutemeljeno zaključilo, da je izostanek stikov posledica zlonamernega ravnanja obdolženke. Tudi s temi navedbami pritožba graja na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje in ne uveljavlja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

25. Pritožba zagovornika našteva ravnanja sodnice, s katerimi naj bi po njeni oceni bistveno kršila določbe kazenskega postopka iz drugega odstavka 271. (očitno 371.) člena ZKP in iz 8. točke prvega odstavka 371. člena istega zakona. Slednja kršitev naj bi bila podana zato, ker se je sodnica seznanila z listinami iz pravdnega spisa, ki niso bile fotokopirane in se ne nahajajo med prilogami C 4 kazenskega spisa in se zato ne bi smele upoštevati, pri tem pa je iz spisa sama izbrala listine, ki so bile fotokopirane in priložene kazenskemu spisu pod prilogo C 4. Nadalje naj bi bile kršene določbe kazenskega postopka, ker je naročila sodnemu osebju, naj se listine iz priloge C 4 fotokopirajo, če bo obdolženka plačala sodno takso, s tem pa ji je povzročila stroške v znesku 241,00 EUR, medtem ko bi znašala sodna taksa za popisane listine v prilogi C 4 zgolj nekaj evrov, s tem pa je tudi sodnemu osebju in sodišču kot instituciji naložila nepotrebno delo in nesorazmerno porabo delovnega časa. Ni odredila popisa fotokopij listin iz pravdnega spisa, ki sestavljajo prilogo C 4, tudi ne na večkratno zahtevo in urgenco zagovornika, zaradi česar ne obstaja dokaz, katere listine je sodnica fotokopirala iz pravdnega spisa in s katerimi je bila v času izreka sodbe seznanjena, torej na katere bi se bilo možno sklicevati v pritožbi. Zagovornika in obdolženko je tako namerno in protizakonito ovirala pri pisanju učinkovite pritožbe, obdolženki pa kršila njene procesne pravice in človekove pravice po Ustavi in EKČP tudi s tem, da je prepis zvočnega zapisa glavne obravnave z dne 6. 9. 2017 odredila šele na osnovi izrecnih pisnih zahtev zagovornika, čeprav bi ga bila dolžna odrediti po uradni dolžnosti, zagovorniku pa ni vročila kopije zvočnega posnetka naroka, temveč ga je za obdolženko vročila njeni pooblaščenki, kopijo pa vročila tudi U. u B.u, čeprav do nje ni bil upravičen, ker ni stranka v postopku, prav tako pa njeni pooblaščenki, čeprav ta zanjo ni plačala takse.

26. Povzeti pritožbeni očitki ne potrjujejo navedbe pritožbe, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj spis pravdnega oddelka sodišča (Okrožnega sodišča v Mariboru IV P 658/2013 oziroma IV P 1027/2015) ni nedopusten dokaz iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in listine v njem niso listine, s katerimi se sodišče, ki vodi kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena KZ-1, ne bi smelo seznaniti. Popis spisa, izdaja kopij listin, način njihovega prilaganja spisu in označevanje, prav tako pa okoliščine, kako so bili opravljeni prepisi posnetkov glavnih obravnav in komu so bili izročeni ter kdaj, kot jih opisuje pritožba, niso takšne okoliščine, zaradi katerih bi bila podana katera od bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega ali drugega odstavka 371. člena ZKP in ki je lahko vplivala na pravilnost ali zakonitost prvostopenjske sodbe. Iz povzetega ni razbrati, da obdolženki in njenemu zagovorniku ne bi mogla biti poznana vsebina listin kazenskega in navedenega pravdnega spisa, pa tudi ne, da bi sodišča prve stopnje pri poslovanju s spisom obdolženki in njenemu zagovorniku odvzelo možnost, da se z vsebino listin seznani.

27. Zagovornik v pritožbi navaja, da je sodnica, ker ni naredila popisa fotokopij iz pravdnega spisa v prilogi C 4, in ker ne drži, da je upoštevala iz tega spisa zgolj odločbe, ki so izvršilni naslov, kar je tudi v nasprotju z navedbami v sami obrazložitvi izpodbijane sodbe, kršila določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter človekove pravice iz Ustave, predvsem domneve nedolžnosti in enakega varstva pravic ter kršila načelo zakonitosti v kazenskem postopku, načelo pravnih jamstev ter človekove pravice po EKČP, predvsem pravico do poštenega sojenja. Razpravljajoča sodnica se je okužila s tem, ko je pogledala celoten pravdni spis, ki ga je prejela od pravdnega sodišča, odgovor razpravljajoče sodnice, da bo Višjemu sodišču v Mariboru poslan celoten pravdni spis, pa predstavlja dokaz o nameravani nadaljnji hudi kršitvi dolžnosti razpravljajoče sodnice, saj ZKP izrecno določa, da se smejo pri izreku sodbe upoštevati zgolj dokazi, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi v dokaznem postopku.

28. Pritožba s povzetimi navedbami neutemeljeno zatrjuje naštete kršitve, pri čemer ne konkretizira trditve, da je v nasprotju z ostalim v obrazložitvi sodbe navedba, da je sodišče upoštevalo iz pravdnega spisa zgolj odločbe, ki so izvršilni naslov, prav tako pa ne pojasni, katere dokaze, ki niso bili izvedeni na glavni obravnavi, naj bi sodišče prve stopnje v sodbi uporabilo kot podlago dokazni oceni, temveč se očitno ne strinja s tem, da se je sodnica, ki je ugotavljala dejansko stanje v zadevi, kjer se obdolženki očita storitev kaznivih dejanj odvzema mladoletne osebe, seznanila s spisom v pravdnem postopku, ki ima isto dejstveno podlago in je z navedenim očitkom obdolženki povezan, takšnemu stališču pa ni mogoče pritrditi, saj ne gre za dejstva, ki bi morala biti sodnici neznana.

29. V dopolnitvi pritožbe zagovornik še navaja, da je sodišče prve stopnje obdolženki kršilo človekove pravice do enakosti pred zakonom, enakega varstva pravic in domneve nedolžnosti po Ustavi, ker se ni opredelilo do sodne prakse, in sicer sodnih odločb, po katerih bi moralo obdolženko oprostiti, če bi spoštovalo predloženo sodno prakso in načelo enakosti pred zakonom. Tudi v tem pritožbi ni mogoče pritrditi. Sodišče je dolžno popolnoma razjasniti dejansko stanje zadeve, ki jo obravnava, ugotoviti vsa odločilna dejstva ter v zadevi zakonito in pravično razsoditi, v sodbi pa svojo odločitev ustrezno obrazložiti. Da se pri obravnavi zadeve in presoji ni opredelilo oziroma da ni upoštevalo odločbe Ustavnega sodišča Up 383/2011 z dne 18. 9. 2013, ne drži, saj je dejansko stanje razjasnilo z vsemi razpoložljivimi dokazi in tudi pojasnilo, zakaj ocenjuje, da obdolženka s svojimi ravnanji ni zasledovala največje koristi otrok, temveč je zlonamerno preprečevala uresničitev izvršljivih sodnih odločb, do vsebine sodb prvostopenjskih in pritožbenih sodišč pa se ni bilo dolžno posebej opredeljevati.

30. Po obrazloženem se pokaže, da pritožbi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter kršitve Ustave, EKČP in Konvencije o otrokovih pravicah uveljavljata neutemeljeno.

Pritožbeni razlogi kršitve kazenskega zakona:

31. Pritožbi pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona pojasnjujeta s trditvijo, da je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženka preganja, kaznivo dejanje, ali so podane okoliščine, ki izključujejo krivdo ali kaznivost, ali so podane okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon, ali je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti ter ali je bila z odločbo o kazni, pogojni obsodbi ali sodnem opominu prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu, torej naštevata kršitve, ki jih ZKP določa v 372. členu v točkah od 1 do 5. Uvodoma tudi trdita, da je sodnica opustila svojo dolžnost po ZKP, ki ji nalaga, da mora pred razpisom glavne obravnave obtožbo preizkusiti, ker če bi to storila, bi ugotovila, da dejanja, navedena v obtožbi, nimajo predpisanih elementov kaznivih dejanj po prvem odstavku 190. člena KZ-1. Navajata, da je izvajala dokaze, ki niso bili potrebni, da sodna odločba, s katero so bili določeni stiki, za obdolženko ni bila izvršljiva, ker z njo ni bila seznanjena, da sodne odločbe v času razglasitve napadene sodbe niso več obstajale, ker so bile razveljavljene in podobno. Kot je že bilo obrazloženo, pa pritožbi, ki uvodoma naštevata vse kršitve kazenskega zakona iz 372. člena ZKP, grajata dejansko stanje in ponujata lastno dokazno oceno obravnavane zadeve, ki nasprotuje dokazni oceni v napadeni sodbi. Pritožbi zato nista utemeljeni niti, ko navajata, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon, tovrstnih kršitev in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 383. člena ZKP pa pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo, ko je napadeno sodbo preizkusilo po uradni dolžnosti.

Pritožbeni razlogi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja:

32. Pritožbi sta deloma utemeljeni, ko grajata na prvi stopnji ugotovljeno dejansko s tem, ko trdita, da obdolženki ni mogoče očitati, da že 15. 7. 2015 ni upoštevala izvršljive sodne odločbe, navedene pod točko 2 izreka, ter da je zlonamerno onemogočala, da bi se izvršila, saj pravilno zatrjujeta, da tega dne obdolženka z njo še ni bila seznanjena. V ostalem (tudi glede preostalih dni) je bilo dejansko stanje ugotovljeno pravilno in popolno, sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, pravilno ocenilo izvedene dokaze in utemeljeno zaključilo, da je obdolženki storitev očitanih kaznivih dejanj dokazana. V obrazložitvi napadene sodbe je o tem navedlo tehtne in prepričljive razloge, pritožbeno sodišče pa s takšno dokazno oceno v celoti soglaša in jo kot pravilno povzema, glede navedb pritožb pa še dodaja:

33. Dejanja, navedena v obtožbi, po oceni pritožbe obdolženke nimajo zakonskih znakov kaznivih dejanj iz prvega odstavka 190. člena KZ-1, kar bi sodnica ugotovila, če bi bil pred razpisom glavne obravnave v skladu z ZKP opravljen preizkus obtožbe, nedopustno pa je izvajala dokaze, ki se niso nanašali na kazniva dejanja in časovno obdobje pod obtožbo. Navaja, da je sodnica zasliševala učiteljice, ki pri očitanih dejanjih niso bile navzoče in o njih niso ničesar vedele ter izvajala druge nedopustne ali nepotrebne dokaze in jo s tem stigmatizirala kot mamo v odnosu do učiteljic na šoli, pa tudi hčerki, ki imata močan občutek za osebno dostojanstvo, medtem ko U. a B.a zaradi kaznivega dejanja neplačevanja preživnine ni prijavila, v sodbi pa zmotno zaključila, da neplačevanje preživnine ne vpliva na pravico do stikov, čeprav to ne drži. Sodišče prve stopnje je po njeni oceni kršilo kazenski zakon, ker dejanja, ki so navedena v izreku sodbe, nimajo predpisanih obveznih elementov kaznivega dejanja po prvem odstavku 190. člena KZ-1 niti v objektivnem niti v subjektivnem smislu; ker odločbe, navedene v izreku sodbe, v času očitanih dejanj niso bile izvršljive, bile so razveljavljene že pred izrekom sodbe in v času izreka niso obstajale, saj jih je razveljavilo sodišče, ki jih je izdalo, ali pa pritožbeno sodišče, ker so bile nepravilne ali nezakonite in so bile glede tega torej preizkušene že v pravdnem postopku; ker je pravdno sodišče v sklepu IV P 1027/2015 z dne 13. 7. 2017 razveljavilo vse stike tako za mld. N.o kot tudi za mld. G.o in ni določilo novih stikov z obrazložitvijo, da sodišče ugotavlja, da obe deklici sami odklanjata stike in da je to njuna resnična in lastna želja, ki ji sodišče verjame (sklep se nahaja v kazenskem spisu); ker v času izreka sodbe nobena sodna določba obdolženki ni določala nobene obveznosti glede stikov in jih ni določala, saj je CSD Maribor podal mnenje, naj se stiki ne določijo; ker je Ustavno sodišče RS v odločbi Up-383/11 zavzelo stališče, da morajo starši varovati koristi mladoletnega otroka in da staršu ni mogoče očitati protipravnega ravnanja niti v primeru kršitve sodne odločbe, če je ta v nasprotju s koristmi otroka, kar je dolžno presojati tudi kazensko sodišče (če sodna odločba v času izreka sodbe velja in če je izvršljiva) in mora v tem primeru starša oprostiti; ker sodna praksa dokazuje, da sodišča niso obsodila obdolženih oseb, če so bile sodne odločbe o stikih v času izreka sodbe že razveljavljene in da mora biti kaznivo dejanje po prvem odstavku 190. člena KZ-1 izvršeno z direktnim kvalificiranim naklepom, ki mora biti uperjen zoper sodno odločbo, ne pa zoper drugega starša. Povzeto kot kršitve kazenskega zakona navaja tudi pritožba njenega zagovornika.

34. S trditvijo, da kaznivi dejanji nimata predpisanih elementov kaznivega dejanja iz prvega odstavka 190. člena KZ-1, kar bi moralo biti ugotovljeno ob preizkusu obtožbe, pritožbi ne uveljavljata pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona iz 1.točke 372. člena ZKP, saj v nadaljevanju ne trdita, da opisani dejanji nimata zakonskih znakov kaznivega dejanja, temveč ocenjujeta, da je sodišče prve stopnje izvedene dokaze zmotno ocenilo ter sprejelo napačne sklepe o tem, ali so odločilna dejstva dokazana ali ne. Kot je bilo že obrazloženo, pritožbi, ko navajata, da je bil kršen kazenski zakon, s povzetimi navedbami grajata na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. Zapisanemu, da bi moralo sodišče prve stopnje ob preizkusu obtožbe ugotoviti, da opisana ravnanja nimajo zakonskih znakov kaznivih dejanj odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena KZ-1, ni mogoče pritrditi, saj imata obdolženki očitani dejanji vse zakonske znake tega kaznivega dejanja. V njih se ji očita, da je zlonamerno onemogočala, da bi se uresničila izvršljiva odločba glede mladoletnih oseb, pri čemer so zakonski znaki obeh kaznivih dejanj ne le abstraktno navedeni, temveč so tudi ustrezno konkretizirani.

35. Kazenskega zakona sodišče ne more prekršiti s tem, da izvede tudi dokaze, ki za razjasnitev dejanskega stanja zadeve, ki jo obravnava, niso odločilnega pomena, dejansko stanje pa bi bilo v tem primeru zmotno (lahko pa tudi nepopolno) ugotovljeno le, če bi obrazložitev sodbe zaradi dokazov, ki jih ni bilo potrebno izvesti, pojasnjevala dejanja, ki obdolžencu niso očitana, česar pa napadeni sodbi ni mogoče očitati. Kršitve kazenskega zakona in zmotno ter nepopolno ugotovitev dejanskega stanja pa pritožbi neutemeljeno uveljavljata tudi z ostalimi povzetimi trditvami.

36. Poudarjata, da so bile odločbe, ki so navedene v izreku sodbe, razveljavljene, ker so bile nepravilne ali nezakonite in že pred izrekom napadene sodbe ter ob izreku niso obstajale in niso bile izvršljive ter da so bili s sklepom IV P 1027/2015 z dne 13. 7. 2017 razveljavljeni vsi stiki za obe hčerki in novi niso bili določeni, pravdno sodišče pa je ugotovilo, da deklici sami odklanjata stike, zato je bilo ravnanje obdolženke upravičeno.

37. Ni jima mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje okoliščine, da so bile odločbe pravdnega sodišča kasneje razveljavljene, prav tako pa odločb pritožbenega sodišča ter Ustavnega sodišča Republike Slovenije v zvezi s tem, ni prezrlo, temveč je pravilno pojasnilo (v točki 49 obrazložitve sodbe), da navedeno ne spremeni dejstva, da je obdolženka zlonamerno onemogočala izvršitev izvršljive sodne odločbe tako glede stikov v zvezi z mld. N.o kot tudi v zvezi z mld. G.o, da so bile v pravdi nato upoštevane spremenjene okoliščine - starost mladoletnih otrok in želja obeh hčerk, da nimata stikov z očetom ter da v času izreka sodbe o njih še ni bilo pravnomočno odločeno, da pa je bila obdolženka dolžna spoštovati začasne odredbe v času, ko so veljale, ker že njihovo ime pove, da veljajo začasno in jih je, potem ko so izdane, potrebno spoštovati, tudi če je kasneje odločeno drugače. Razlaga obdolženke, da začasne odredbe sodišča ni potrebno spoštovati, če stranka meni, da sodišče ni pravilno odločilo, je nesprejemljiva in obdolženka se je tega nedvomno tudi dobro zavedala, kot je v sodbi prav tako pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, saj vedenja in ravnanja očeta otrok ni mogoče oceniti kot takšnega, da stikov s hčerkama ne bi smel imeti in ni šlo za primer, da bi obdolženka s svojim ravnanjem varovala največje koristi otrok. Pritožbi, glede na izvedene dokaze, namreč ne moreta prepričati niti, ko trdita, da je obdolženka s tem, ko odločitev sodišča ni spoštovala, ščitila otroka pred očetom in varovala njuno največjo korist, in da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da v drugih postopkih obdolžene osebe niso bile obsojene, kadar so bile v času izreka sodbe odločbe o stikih že razveljavljene. Izvedeni dokazi namreč tudi po oceni pritožbenega sodišča ne potrjujejo stališča pritožb, da je bilo ravnanje obdolženke usmerjeno v varovanje največje koristi otrok in da je njunemu duševnemu počutju in osebnostnemu razvoju koristilo, ko jima je stike z očetom preprečevala. Nasprotno, pravilno je zaključilo, da je bilo njeno ravnanje usmerjeno v preprečevanje izvršitve sodnih odločb, ki so določale stike njenih hčerk z očetom, to ravnanje pa je imelo za posledico kršitev pravice do družinskega življenja obeh otrok in njunega očeta. Pritožbi želita prikazati, da je bilo ravnanje obdolženke potrebno in navajata, da hčerki očeta sedaj zavračata in z njim ne želita imeti stikov, pri čemer ne upoštevata, da izvedeni dokazi niso potrdili, da bi bila to posledica njegovega neprimernega ravnanja, temveč dolgotrajnega procesa po razpadu družinske skupnosti, ko hčerkama ni bilo omogočeno, da ga v času razvoja kot očeta sprejemata, dojemata pozitivno ter z njim ohranjata stike in jih razvijata. Sodišče prve stopnje je v sodbi tehtno pojasnilo (v točkah od 34 do 47 obrazložitve), da varovanje hčerk pred njunim očetom ni bilo potrebno, da iz nobenega izvedenega dokaza ni mogoče zaključiti, da je po razpadu družine postal neprimeren oče in da bi stiki med njim in hčerkama slednjima škodovali, zaključke o tem, da obdolženka s svojim ravnanjem ni varovala največje koristi svojih otrok, pa je utemeljeno sprejelo na podlagi izvedenih dokazov, med njimi tudi mnenja izvedenke M.B., ki je pri mld. N.i opisala tudi odsotnost občutka pripadnosti in ljubezni do očeta ter ugotovila prikrajšanost hčerk, da razvijeta individualne odnose z obema staršema, ker sta lojalni do matere.

38. Okoliščina, da so bile sodne odločbe, ki so urejale stike otrok z očetom kasneje razveljavljene oziroma da je sodišče kasneje glede stikov drugače odločilo, ne pomeni, da sme stranka, ki jo odločbe zavezujejo, a z njimi ni zadovoljna, ravnati drugače, kot je v odločbah navedeno, v pričakovanju, da bo odločitev sodišča kasneje drugačna. Da je obdolženka s tem, ko ni spoštovala odločb sodišča in je onemogočala stike hčerk z očetom, dobro vedela, da mora odločbe spoštovati in ravnati v skladu z njimi, pa tega namenoma ni storila in da je zlonamerno onemogočala njihovo uresničitev, je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo v sodbi, potem ko je na podlagi izvedenih dokazov utemeljeno zaključilo, da tako ni ravnala zato, ker je menila, da bo s tem zagotovila največje koristi svojih otrok, temveč zato, da se odločbe ne izvršijo in stiki med otrokoma in njunim očetom ne izvedejo. Ko pritožbi povzemata obrazložitev odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-383/11 z dne 18. 9. 2013 in sodbe IV Kp 45678/2010 z dne 9. 2. 2012 in poudarjata, da starša ni mogoče obsoditi za kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe, če ravna z načelom otrokove največje koristi, kar naj bi bilo v obravnavani zadevi razvidno tudi iz dejstva, da so bile sodne odločbe v civilnem postopku v navedeni statusni zadevi razveljavljene, ne upoštevata, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zbrani dokazi ne potrjujejo obdolženkinega zagovora, da je bilo njeno ravnanje v korist otrok in da je tako ravnala v prepričanju, da varuje njune koristi, temveč je ugotovilo nasprotno, to je, da ni imela nobenega utemeljenega razloga, da izvršljivih odločb sodišča ne bi spoštovala in hčerkama omogočila, da z očetom še naprej razvijata naklonjen odnos kot v času, ko je njihova družinska skupnost še obstajala. V navedeni odločbi je Ustavno sodišče Republike Slovenije navedlo, da so k spoštovanju pravnomočnih sodnih odločb, ki je pomembna ustavna vrednota, zavezani tako državni organi kot posamezniki, vendar ta ustavna vrednota ne more biti absolutna, kadar je treba glede na okoliščine posameznega primera dati prednost načelu največje koristi otroka zaradi spoštovanja njegovega osebnega dostojanstva in drugih človekovih pravic, ter med drugim, da krši sodišče pravice otrok iz 56. člena Ustave, če v vsakem posameznem primeru ne presoja, ali je tisti od staršev, ki izvršljive odločbe ni spoštoval, zagotavljal spoštovanje otrokovega osebnega dostojanstva. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi to presojo opravilo in je glede te okoliščine sprejelo pravilne zaključke ter utemeljeno navedlo, da pravica do stikov kot pravica do družinskega življenja sodi med temeljne človekove pravice, ki jih zagotavlja 8. člen EKČP in da pripada tako obema staršema kot otrokom, torej tudi tistemu staršu, pri katerem otrok ne živi in so stiki med njim in otroki določeni, ter da ni edino merilo za odločanje mnenje otroka, ali si stike želi ali ne. Otrokovo zavračanje stikov s staršem, pri katerem ne živi, je lahko tudi posledica negativnega odnosa starša, pri katerem otrok živi, do drugega starša, kot je pravilno poudarilo, in v takih okoliščinah otrok zaradi lojalnosti do starša, pri katerem živi, ne more ustrezno izoblikovati svojega mnenja do drugega starša, čeprav bi bilo koristno zanj, da bi stike imel; da je pri presoji otrokove koristi potrebno upoštevati tudi druge okoliščine in stremeti k temu, da otrok ohrani čim več stikov z drugim staršem, razen v primeru, ko bi to njegovemu zdravju ali razvoju škodovalo. Pravilno je zaključilo, da ni ugotovilo okoliščin, zaradi katerih bi bili stiki škodljivi za otroka in tudi obrazložilo razlog zato, da je mld. N.a stike z očetom odklanjala.

39. Kot je že bil obrazloženo, nadaljnja usoda odločb, ki so bile izdane v pravdnem postopku, prav tako pa okoliščina, da o stikih še vedno ni pravnomočno odločeno, ne spremenita dejstva, da je obdolženka ravnala protipravno in izpolnila zakonske znake očitanih kaznivih dejanj, torej zlonamerno onemogočala uresničitev izvršljivih odločb glede mladoletnih hčerk in pritožbi nimata prav, ko navajata, da gre pri tem za prehodno vprašanje in da obdolženka ne more biti spoznana za krivo očitanih kaznivih dejanj zato, ker takratne odločitve sodišča, po katerih bi morala ravnati, niso pravnomočne. Ni mogoče pritrditi niti navedbi, da obdolženka po v izreku sodbe navedenih odločbah ni bila dolžna ravnati, ker takrat niso bile pravnomočne in so bile zoper njih vložene pritožbe in da takšno stališče potrjuje tudi odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-957/16 z dne 22. 6. 2017, s katero sta bili odločbi z dne 22. 6. 2016 in 12. 9. 2016 razveljavljeni. Kot je bilo že obrazloženo, začasne odredbe začnejo veljati takoj in stranke so se dolžne po njih ravnati, ne glede na kasnejše odločitve sodišč v isti zadevi. Pritožbena trditev, da obdolženka ni bila dolžna spoštovati odločitev sodišča, ker so bile vložene pritožbe, je prav tako neutemeljena in obdolženka se tudi po oceni pritožbenega sodišča tega prav dobro zaveda, sicer pa je v točki II izreka odločbe Okrožnega sodišča v Mariboru IV P 658/2013 zapisano, da začasna odredba stopi v veljavo takoj.

40. Pritožbi poudarjata odločbo Ustavnega sodišča, ki je bila v predmetni pravdni zadevi izdana 22. 6. 2017 in njeno obrazložitev, da pri otroku, ki je sposoben izraziti svojo voljo, sodišče to voljo spoštuje in upošteva direktno, in sicer tako, kot jo je otrok izrazil in kot je zapisana, ne da bi se to voljo preverjalo ali interpretiralo z izvedenci ter grajata odločitev prvostopenjskega sodišča, da določi izvedenko klinične psihologije, saj je bila po oceni pritožb volja obeh mladoletnih otrok izkazana z listinami v spisu.

41. Navedena odločba Ustavnega sodišča, izdana v pravdnem postopku, ne potrjuje nepravilnosti ravnanja prvostopenjskega sodišča, ki je moralo zaradi razjasnitve dejanskega stanja obdolženki očitanih kaznivih dejanj ugotoviti tudi, ali je bilo obdolženkino ravnanje resnično posledica njenega zavzemanja za to, da zavaruje največje koristi svojih otrok, kot je že bilo obrazloženo. V pravdnem postopku sodišče odloča o tem, kateremu od staršev se otrok dodeli v varstvo, vzgojo in oskrbo ter kako se bodo izvajali stiki med njim in staršem, pri katerem ne bo živel. V času trajanja postopka se lahko razmere in odnosi med nekdanjimi družinskimi člani spremenijo in v obravnavani zadevi so izvedeni dokazi prikazali tudi razvoj odnosov med njimi ter dinamiko spreminjanja odnosa hčerk do svojega očeta po razpadu družine in tudi razloge za to, da hčerki svojega očeta sedaj odklanjata. V kazenskem postopku je sodišče ugotavljalo, ali je obdolženka v obravnavanem času storila očitani kaznivi dejanji, medtem ko se v pravdnem postopku ugotavlja, pri komu od staršev naj otrok živi in kako se bodo izvajali stiki med njim in drugim staršem, zaradi česar dejstvo, da odločbe v pravdni zadevi, s katerimi bi naj bilo to urejeno, doslej še niso pravnomočne, ne utemeljujejo podlage za sklepanje, da je imela obdolženka pravico ravnati v nasprotju z odločbami sodišč, ki so veljale v času, ko so bile izdane. Pritožbeno poudarjanje, da se je mld. G.a uprla izvršbi 24. 6. 2016, da mora (pravdno) sodišče upoštevati njuno voljo glede vprašanja, s katerim od staršev želita živeti in da hčerki očeta sedaj odklanjata, niso okoliščine, na podlagi katerih bi lahko sodišče prve stopnje zaključilo, da obdolženka očitanih kaznivih dejanj ni storila, pri čemer okoliščina, da hčerki sedaj očeta odklanjata, tudi po oceni pritožbenega sodišča ni posledica tega, da bi bil U. B. kot oče neprimeren in da ni bilo primerno, da bi se v obravnavanem času stiki izvajali, kot pritožbi neutemeljeno zatrjujeta, temveč procesa spreminjanja odnosa hčerk do njega v času po razpadu družine, kar je sodišče prve stopnje v sodbi tudi tehtno pojasnilo. Da prav noben dokaz ne potrjuje pritožbenih zatrjevanj o krutosti in neprimernem ravnanju U. a B.a do otrok, je v sodbi prav tako podrobno in tehtno obrazloženo, saj so ga priče, ki so bile v zvezi s tem zaslišane, opisovale kot skrbnega očeta, in tudi navedba pritožb, da sta ga negativno opisali in o tem podali izjavi njegovi hčerki, tega zaključka ne more spremeniti. Iz izvedenih dokazov je med drugim razvidno, da sta hčerki lojalni z materjo (izvedensko mnenje M.B.) in da pozitivni občutki ob očetu pri obdolženki niso bili pozitivno sprejeti (primer objave zapisa in fotografije mld. G.e na facebooku – priloga spisa C18).

42. Nadalje glede kaznivega dejanja pod točko 1 izreka sodbe ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da 5. 2. 2015 ni bil dan, ko bi oče smel imeti stike z mld. G.o in da si je U. B. to izmislil. Pritožba zagovornika navaja, da če je bila hčerka pri obdolžencu 3. 9. 2014, je bil 5. 2. 2015 dan, ko je bila zaupana materi in stik z očetom ni bil predviden, in tudi, da tega dne stik z očetom zaradi hčerkine bolezni s povišano temperaturo za njeno zdravje ne bi bil koristen. Obdolženka pa v pritožbi navaja, da U. B. do stika 5. 2. 2015 ni bil upravičen, saj je imel pred tem stik s hčerko od četrtka 29. 1. 2015 do ponedeljka 2. 2. 2015, ko jo je bil zjutraj dolžan pripeljati k pouku, 5. 2. 2015 pa do stikov z njo ni bil upravičen, torej je stike izsiljeval, da bi obdolženki in otrokoma dokazal svojo moč in uveljavil oblast nad njimi ter je tega dne hčerko in obdolženko vznemirjal, ko sta prišli k zdravniku. Če bi bil dober oče, ne bi zahteval, da gre hčerka z njim, četudi bi pravico do stikov ta dan imel.

43. Pritožbi nimata prav, tudi v tem delu je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno. 5. 2. 2015 je bil U. B. upravičen do stikov z mld. G.o, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje (v točki 17 obrazložitve sodbe). Začasna odredba z dne 24. 6. 2014 je urejala stike tako, da je bil mld. G.i zagotovljen stik z očetom od 1. 9. 2014 dalje med drugim vsaki drugi teden od četrtka, ko jo oče po koncu pouka prevzame v šoli, do ponedeljka zjutraj, ko jo pripelje v šolo, torej je bil prvi stik glede na navedeno s pričetkom v četrtek po začasni odredbi v tednu, ki se je začel 1. 9. 2014. Stik bi se zato moral zagotoviti tudi v četrtek 5. 2. 2015, kot pravilno pojasnjuje prvostopenjsko sodišče, in bi trajal do ponedeljka zjutraj, prav tako pa je iz ostalih izvedenih dokazov razvidno, da ni nobenega dvoma o tem, da je bil 5. 2. 2015 datum, ko je mld. G.a upravičena do stika z očetom, kar prav tako pravilno pojasnjuje prvostopenjsko sodišče in zaključuje, da je obdolženka tega dne preprečila, da bi oče, ko je prišel v čakalnico ordinacije, hčerko odpeljal s seboj ter mu je ni želela predati, čeprav za to ni bilo nobenega utemeljenega razloga, torej je ravnala v nasprotju z odredbo sodišča. Izvedeni dokazi, vključno z izpovedbo osebnega zdravnika mld. G.e, I.ja D.a, niso potrdili, da bi bil stik hčerke z očetom tega dne škodljiv za njeno zdravstveno stanje, zaradi katerega odredbe sodišča ne bi bilo primerno izvršiti. Neutemeljena je trditev, da je U. B. želel izkazovati premoč in oblast, saj je očitno želel le stik s hčerko, do katerega je bil upravičen, a ni bil izveden, ker obdolženka tega ni omogočila, temveč je hčerko po pregledu odpeljala domov. Da je bil oče za svojega otroka, glede na njegovo zdravstveno stanje, tega dne sposoben poskrbeti in da ni bilo razlogov, da se stiki ne bi izvršili, je sodišče prve stopnje prav tako pravilno ugotovilo in tehtno pojasnilo v sodbi, pri čemer pritožba, ki navaja, da je sodišče izpovedbo I.ja D.a zmotno ocenilo in ki želi prepričati, da je obdolženka ravnala v korist hčerke ter da se je slednja zatekla pred očetom v toaletne prostore, ne more prepričati, saj tega dokazni postopek ni potrdil. Pravilno je zaključilo, da tudi 5. 2. 2015 niso obstajale nobene objektivne okoliščine, zaradi katerih mld. G.a ne bi mogla imeti stikov z očetom, da je obdolženka s tem, ko jo je odpeljala domov, zlonamerno onemogočila izvršitev izvršljive sodne odločbe o stikih in da bi bil stik tega dne mld. G.i v korist. Tudi ostale pritožbene navedbe, da U. B. hčerke ni hotel na silo odpeljati s seboj zato, ker je bil v čakalnici ambulante; da je bilo za mld. G.o koristno, da je bila tega dne z obdolženko, ker je bila v času bolezni s sestro in da je zbežala na stranišče ter se držala podboja vrat, da je ne bi oče odpeljal, ne morejo prepričati in pravilnih ugotovitev prvostopenjskega sodišča ne morejo omajati. Pritožbi pa nista prepričljivi niti, ko želita prikazati, da se je U. B. po razpadu družinske skupnosti kot oče tako spremenil, da mld. G.a ni hotela preživljati prostega časa z njim, ob tem, ko je bila zaradi neustreznega ravnanja obdolženke, ne pa očeta, nameščena v kriznem centru za mlade (poročilo centra - priloga C17).

44. Pritožbi sta neutemeljeni tudi, ko grajata dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje glede kaznivega dejanja pod točko 2 izreka, prav imata le v delu, ko navajata, da 15. 7. 2015 obdolženka stikov ni mogla zagotoviti zaradi tega, ker z odločbo sodišča takrat še ni mogla biti seznanjena. Ker sta pritožbi navajali, da je pooblaščenec obdolženke v pravdni zadevi odločbo sodišča, navedeno v točki 2 izreka sodbe, prejel šele 16. 7. 2015, je pritožbeno sodišče skladno s tretjim odstavkom 377. člena ZKP pri pripravi na sejo pri Okrožnem sodišču v Mariboru pridobilo podatek, kdaj je bila pooblaščencu navedena odločba vročena. Iz odgovora pravdnega oddelka izhaja, da je pooblaščenec obdolženke odločbo prejel 16. 7. 2015, zaradi česar sta pritožbi utemeljeno navajali, da dan prej obdolženka z odločbo še ni bila seznanjena in zato ne more biti odgovorna, ker 15. 7. 2015 stiki med mld. N.o in njenim očetom niso bili izvedeni. Ker sta bili pritožbi v tem delu utemeljeni, je v korist obdolženke opis kaznivega dejanja spremenilo tako, da je očitek, da je obdolženka zlonamerno onemogočala, da bi se uresničila navedena izvršljiva odločba glede mld. N.e že 15. 7. 2015, iz opisa kaznivega dejanja izpustilo. Neutemeljena pa je pritožbena trditev, da obdolženka tudi kasneje ni mogla zagotoviti izvajanja stikov, ker z odločbo zaradi svojega dopusta in odsotnosti ter odsotnosti pooblaščenca ni bila seznanjena. Z dnem, ko je bila odločba sodišča, ki je to določala, vročena njenemu pooblaščencu, je bila z odločbo seznanjena tudi obdolženka, ki se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na svojo odsotnost in zatrjuje, da za odločbo ni vedela. Pravdne zadeve, kadar sodišče odloča o stikih, so nujne zadeve in na odsotnost, ki bi naj opravičevala, da stranka odločbe ne prejme, ter na sodne počitnice, se ni mogoče sklicevati, kar je dobro znano tako obdolženki kot njenemu zagovorniku. Pooblaščencu je bila odločba 16. 7. 2015 vročena, z njo se je seznanil in je bil obdolženko dolžan še istega dne z odločbo seznaniti, saj je bila izdana v pravdni zadevi, ki je zaradi uresničevanja temeljne človekove pravice do družine in stikov med otroki in starši nujna, in zahteva skrbno in takojšnje ravnanje tudi od strank in njihovih pooblaščencev. Pritožbeno sodišče zato ne dvomi, da je bila obdolženka z odločitvijo sodišča, ko jo je njen pooblaščenec prejel, takoj seznanjena, saj ne gre za zanjo nepomembno odločitev. Zato so pritožbene trditve, da z njo ni bila seznanjena in zato stikov tudi ni bila dolžna zagotoviti, zgolj način obrambe obdolženke, ko želi prikazati, da z odločbo ni mogla biti seznanjena tudi zato, ker je v tem času hčerki omogočila udeležbo na mednarodni baletni šoli in bivanje na morju, kar naj bi bilo zanjo veliko bolj koristno kot stiki z očetom. S trditvijo, da je imela obdolženka utemeljen razlog verjeti, da oče na stike v prostore CSD Maribor ne bo prihajal, kar po njeni oceni dokazuje izpovedba R.a S.a, prav tako ne more uspeti, saj je sodišče prve stopnje iz izvedenih dokazov utemeljeno zaključilo, da se stiki v tem obdobju niso izvajali zato, ker obdolženka hčerke na CSD Maribor ni pripeljala in izostankov tudi ni opravičila. Uradni zaznamki CSD Maribor potrjujejo, da na nobenega od stikov, ki so bili določeni z odločbo sodišča, obdolženka mld. N.e ni pripeljala in da izostankov ni opravičila; da je oče otroka z drugo hčerko 22. 7. 2015 celo prekinil počitnice, da je prišel na Center zaradi stika; da je bila obdolženka, ko je želel socialni delavec z njo vzpostaviti stik po telefonu, nedosegljiva in da je oče šele 5. 8. 2015 na CSD Maribor navedel, da ima informacijo, da je mld. N.a z materjo na poletni baletni šoli do 9. 8. 2015. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da takšno ravnanje obdolženke, ko je kljub izdani odločbi sodišča, s katero je bilo odločeno o stikih mld. N.e z otrokom, s slednjo odšla na dopust in bila socialni službi nedosegljiva, in ko ne drži njena navedba, da je CSD obveščala po elektronski pošti o svojih izostankih v obravnavanem obdobju, potrjuje zaključek, da je zlonamerno onemogočala, da se izvrši izvršljiva sodna odločba glede stikov mld. N.e s svojim očetom v obdobju od 22. 7. 2015 do 2. 9. 2015.

45. Neutemeljeno pritožbi grajata tudi dejansko stanje kaznivega dejanja pod točko 3 izreka sodbe, ki ga je ugotovilo in v sodbi obrazložilo sodišče prve stopnje. Zmotna je navedba, da navedenega kaznivega dejanja obdolženka ni mogla storiti zato, ker je oče navedena dneva stike z mld. G.o imel, obdolženka pa mu hčerke le ni pripeljala domov, ker za to ni imela objektivnih možnosti in sta bila dogovorjena, da bo prišel po njo sam. Obravnavano kaznivo dejanje se namreč lahko stori tudi na način, da se otroka ne vrne na dom starša, pri katerem živi, obdolženka pa je tudi na takšen način zlonamerno onemogočala uresničitev izvršljive odločbe Okrožnega sodišča v Mariboru, navedene v točki 3 izreka sodbe. Trditve pritožb, da je šlo za spletko U. a B.a, da je on predlagal, da jo bo peljal z avtomobilom in da tega ne rabi početi obdolženka in da je sodnica opustila dolžnost, da ugotovi, ali je bila navedena sodna odločba sploh izvršljiva, pravilnosti ugotovitev prvostopenjskega sodišča ne morejo omajati. Odločba sodišča je bila v tistem času izvršljiva, kar je sodišče prve stopnje prav tako ugotovilo in v sodbi obrazložilo, obdolženka jo je bila dolžna spoštovati in po njej ravnati, prav tako pa je pravilno pojasnilo, da je bila v sredo, 18. 11. 2015 in 2. 12. 2015, v skladu z začasno odredbo po stikih dolžna mld. G.o vrniti na dom njenega očeta, pa tega ni storila. SMS sporočila med obdolženko inU.B., na katere se sklicuje pritožba obdolženke, navedb slednje ne potrjuje, temveč nasprotno, potrjuje navedbe oškodovanca glede doG.anja, kar je sodišče prve stopnje v sodbi (v točkah od 45 do 47) tudi pravilno ocenilo in tehtno obrazložilo.

46. Ostale navedbe pritožb, da sta bila otroka sposobna uveljavljati svojo voljo glede na svojo čustveno in intelektualno razvitost, da je izvedenka M.B. pojasnila, da ni vedno v korist otrok, da ima stike z obema staršema, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo voljo hčerk, za katero sicer sam ugotavlja, da je jasno razvidna iz listin spisa, pavšalna navedba, da sodnica ni hotela razpisati zaslišanja izvedenke tako, da bi se ga obdolženka lahko udeležila ter da izvedenke ni hotela pred zaslišanjem seznaniti s tistimi pripombami zagovornika obdolženke, prav tako pa ostale pritožbene graje, pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja v ničemer ne morejo omajati. Ne drži niti, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo, da je obdolženka ravnala z direktnim naklepom ter da je dokazni postopek pokazal, da si je prizadevala, da bi hčerki imeli stike z očetom in jih na to tudi pripravljala, a da sta obe stike z njim izrecno odklanjali. Sodišče prve stopnje je tudi glede krivde obdolženke dejansko stanje ugotovilo pravilno ter utemeljeno zaključilo, da se je obdolženka pri izvršitvi obeh kaznivih dejanj zavedala protipravnosti svojega ravnanja in da je tako tudi hotela ravnati.

47. Pritožbi nimata prav, ko zatrjujeta, da sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja in je neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge obdolženke in zagovornika ter celo odločbo Ustavnega sodišča RS št. 957/2016. Navedeno odločbo z dne 22. 6. 2017 ni zavrnilo, temveč se je do njenega pomena opredelilo (točka 49 obrazložitve), neutemeljena pa je tudi graja postopanja sodišča prve stopnje, ki je dokaze, ker je ocenilo, da za razjasnitev dejanskega stanja obravnavanih kaznivih dejanj niso potrebni, zavrnilo. Sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predla G.o stranke, temveč mora oceniti, kateri dokazi so za razjasnitev dejanskega stanja potrebni, ostale predlagane dokaze, ki k temu ne bi mogli prispevati, pa je dolžno zavrniti. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse razpoložljive dokaze, ki so bili potrebni za razjasnitev dejanskega stanja obravnavane zadeve ter utemeljeno zavrnilo tiste, ki razjasnitvi ne bi prispevali, kar je v sodbi tudi podrobno in tehtno obrazložilo (točke od 7 do 12 obrazložitve sodbe), pravilno je odločilo in ustrezno pojasnilo svoje ravnanje tudi glede prepisa zvočnih posnetkov in njegove vročitve (točka 13 obrazložitve) in v ravnanju sodišča v zvezi s tem ni zaznati nobenih nepravilnosti ali nezakonitosti.

48. Po obrazloženem se pokaže, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje obravnavanih kaznivih dejanj ugotovilo pravilno in popolno in da pritožbi njegovo dejansko oceno neutemeljeno grajata. K popolnosti dejanskega stanja tudi po oceni pritožbenega sodišča ne bi prispevalo mnenje T.R., izvedenca kliničnega psihologa v pravdnem postopku, ter zapisnik o njegovem zaslišanju, glede na njegove ugotovitve, ki jih pojasnjuje sodišče prve stopnje v napadeni sodbi in pravilnosti navedenega zaključka ne more spremeniti niti navedba pritožbe zagovornika obdolženke, da je izvedenec v mnenju navedel, da bi bila nadaljnja obravnava obeh deklic pred izvedenci zanju in za njun nadaljnji razvoj škodljiva, ter da sta jima bila z dotedanjim izvedenskim delom kršene že vse pravice, zaradi česar je nadaljnje izvedenstvo v pravdnem postopku odklonil. Enako velja glede listin, ki po oceni pritožbe zagovornika potrjujejo, da CSD Maribor ni želel izvajati stikov, listin, iz katerih so razvidne izjave otrok M.M., in ki kažejo izraženo voljo obeh otrok ter so vsebovane v zapisu CSD Maribor ter dokazujejo opravičeno odsotnost otrok s stikov, in ki se nahajajo tudi v pravdnem spisu IV P 658/2013 oziroma sedaj IV P 1027/2015, urnikov baletnih šol in klavirja in ostalih listin, ki bi naj po oceni pritožbe zagovornika razjasnile dejansko stanje obravnavane zadeve. Zaradi zavrnitve navedenih dokazov dejansko stanje ni bilo ugotovljeno nepopolno in obdolženki niso bile kršene pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP, kot neutemeljeno navaja pritožba zagovornika.

49. Glede na navedeno, in ker tudi v ostalem ne navajata ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in na kar ni pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje v napadeni sodbi, sta pritožbi zoper prvostopenjski krivdni izrek neutemeljeni.

Odločba o kazenski sankciji:

50. Obe pritožbi odločbo o kazenski sankciji grajata z navedbo, da ne bi smela biti izrečena, ker je sodišče prve stopnje obdolženko neutemeljeno obsodilo, da je storila očitani kaznivi dejanji. Navedeno ne drži, kot je že bilo obrazloženo, prav imata le, ko navajata, da so bile kazni in preizkusna doba prestrogo določene. Pritožbeno sodišče je krivdorek spremenilo tako, da je iz razloga, ki ga je pojasnilo, iz opisa kaznivega dejanja pod točko 2 izreka prvostopenjske sodbe del obdolženki očitanega ravnanja izpustilo, zato je temu ustrezno določeno kazen znižalo. Posamezne kazni, enotna kazen in preizkusna doba, kot jih je določilo pritožbeno sodišče, so primerne in ustrezajo teži storjenih kaznivih dejanj. Pri tem je, enako kot prvostopenjsko, pritožbeno sodišče kot olajševalno okoliščino upoštevalo, da obdolženka doslej še ni bila obsojena, kot obteževalno okoliščino pa posledico njenega ravnanja, ki se kaže v odtujitvenem sindromu pri mld. N.i G. B.. Ravnanj obdolženke po storjenih kaznivih dejanjih, ker ji niso bila očitana, kot obteževalne okoliščine sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati, kar je prav tako razlog, zaradi katerega je pritožbeno sodišče znižalo na prvi stopnji določeni kazni za obe kaznivi dejanji in odmerilo nižjo enotno kazen ter krajšo preizkusno dobo.

Odločba o stroških postopka:

51. Pritožbi trdita, da bi moralo sodišče prve stopnje obdolženko stroškov kazenskega postopka oprostiti, ker prejema nizek dohodek (približno 800,00 EUR neto), s katerim preživlja sebe in hčerki ter jima zagotavlja šolanje na dveh šolah, upoštevati pa bi moralo tudi, da jih je oče otrok več let pustil popolnoma brez sredstev in celo brez osebnih stvari ter dokumentov. Naložitev sodnih stroškov je neutemeljena tudi zato, ker je sodišče prve stopnje nedopustno zavlačevalo postopek, s plačilom stroškov pa bi bilo ogroženo preživljanje obdolženke in njenih otrok.

52. Ni jima mogoče pritrditi. Po prvem odstavku 95. člena ZKP sodišče, če spozna obdolženca za krivega, v sodbi izreče, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka, v četrtem odstavku istega člena pa ZKP določa, da sme v odločbi, s katero odloči o stroških, obdolženca oprostiti povrnitve vseh stroškov ali dela stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati. Ocena obdolženke, da je sodišče po nepotrebnem izvedlo dokaze in s tem povzročilo stroške kazenskega postopka, ne more biti podlaga za oprostitev plačila stroškov postopka in je zmotna. Sodišče prve stopnje je upoštevalo okoliščino, da obdolženka v času trajanja kazenskega postopka nekaj časa ni bila zaposlena, da pa je sedaj zaposlena in je ocenilo, da plačilo stroškov kazenskega postopka ne bo ogrozilo njenega preživljanja in preživljanja njenih otrok. Ne drži trditev pritožb, da je naložitev plačila sodnih stroškov obdolženki nedopustna in nezakonita, ker kaznivih dejanj ni storila, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo nasprotno. Naložitev plačila stroškov kazenskega postopka obdolžencu, ki ima mesečno plačo v višini, kot jo prejema obdolženka in je obvezen preživljati otroka, je odločitev, ki je pravilna in je primerljiva z odločitvami v drugih kazenskih postopkih, plačila stroškov kazenskega postopka pa se praviloma oprosti oseb, ki prejemajo socialno pomoč in izjemoma minimalni dohodek, kadar preživljajo še druge osebe. Pritožbi sta zato neutemeljeni tudi v delu, ko grajata odločbo o stroških kazenskega postopka.

53. Iz navedenih razlogov, in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbah obdolženke in njenega zagovornika odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena in 391. člen ZKP).

54. Sodna taksa kot strošek pritožbenega postopka ni bila določena, ker je bilo z odločbo pritožbenega sodišča odločeno deloma v korist obdolženke (drugi odstavek 98. člena ZKP).

-------------------------------
1 Prim.: sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 297/2008 z dne 2. 4. 2009
2 Prim.: ZKP s komentarjem, mag. Štefan Horvat, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 738, točka 5
3 Prim.: odločba Up-383/11-23 z dne 18. 9. 2013
4 ZKP s komentarjem, mag. Štefan Horvat, GV Založba, Ljubljana 2004, stan 799, točka 5
5 prav tam, stran 794, točka 54


Zveza:

Konvencije, Deklaracije Resolucije
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) - člen 6, 8

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 23, 24, 56
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 53, 57, 58, 190, 190/1.
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 42, 144, 248, 288, 295, 340, 340/4, 360, 360/4, 371, 371/1, 371/1-2, 371/1-3, 371/1-7, 371/1-8, 371/1-9, 371/1-11, 371/2, 378, 378/4, 378/3, 407, 445,

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
10.12.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIzNjg4