<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Mariboru
Civilni oddelek

VSM Sodba I Cp 570/2018
ECLI:SI:VSMB:2018:I.CP.570.2018

Evidenčna številka:VSM00015777
Datum odločbe:04.09.2018
Senat, sodnik posameznik:Nina Vidic (preds.), Branko Reisman (poroč.), Vojko Kušar
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:neutemeljeno odvzeta prostost - odmera enotne odškodnine za vse oblike negmotne škode - stroški za dopolnitev izvedenskega mnenja

Jedro

V skladu s sodno prakso duševne in telesne bolečine zaradi neutemeljeno odvzete prostosti predstavljajo enotno obliko škode in zajemajo vse potrebne nepremoženjske škode, ki je oškodovancu nastala. Zanjo se prisodi enotna odškodnina, pri odmeri katere se upoštevajo vse okoliščine primera kot npr. ugled, ki ga oškodovanec prej uživa v svojem okolju, odnos okolja proti njemu po odvzemu prostosti, težo in naravo kaznivega dejanja, čas odvzema prostosti in vse druge okoliščine, ki so vplivale na naravo, težo in trajanje duševnih bolečin.

Izrek

I. Pritožbi tožeče in tožene stranke se zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče tožniku zaradi neutemeljenega pripora prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 12.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2016 dalje ter plačila pravdnih stroškov v višini 1.387,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru plačilne zamude (točka I izreka). V presežku je zahtevek tožeče stranke zavrnilo (točka II izreka).

2. Prvostopno sodbo s pritožbo izpodbijata tožeča in tožena stranka.

3. Tožeča stranka v pritožbi zoper zavrnilni del uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. Izpostavlja, da je tožniku za 221 dni neupravičenega pripora z zneskom 12.000,00 EUR prisojena prenizka odškodnina. Pri tem se pritožba sklicuje na ugotovljeno dejansko stanje po izvedencu psihiatru, katerega je povzelo prvostopno sodišče ter na sodno prakso v podobnih primerih (sodbe VS RS II Ips 142/2010, II Ips 815/2009 in II Ips 333/2014). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožniku prizna celotno vtoževano odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 21.900,00 EUR.

4. Tožena stranka v pritožbi zoper obsodilni del uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb postopka. Bistveno kršitev določb postopka je prvostopno sodišče storilo s tem, ko je pri izvedbi dokaza z izvedencem psihiatra nepravilno uporabo določb 153. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Izvedbo dokazov z navedenim izvedencem je predlagala tožeča stranka, ki je dolžna tudi za zahtevano dopolnitev izvedenskega mnenja po toženi stranki, predložiti predujem za stroške izvedenca. Predujem za ustno dopolnitev izvedenskega mnenja na podlagi citirane določbe ne bremeni tožene stranke, ki tega dokaza tudi ni predlagala. Zahtevala je le ustno dopolnitev izvedenskega mnenja. Prvostopno sodišče pa je plačilo predujma zahtevalo od tožene stranke in ker ta predujma ni založila, dokaza z izvedencem v smeri zahtevane dopolnitve sodišče ni izvedlo. S takim postopanjem je prvostopno sodišče storilo relativno bistveno kršitev določb postopka, ki je odločilno vplivala na razsojo v obravnavani zadevi. Z izvedencem ni bilo odgovorjeno na zahtevano dopolnitev izvedenskega mnenja po toženi stranki. Zraven tega je prvostopno sodišče v dokaznem postopku samo povzelo (prepisalo izvedensko mnenje) in se do izvedenskega mnenja ni dokazno opredelilo. Zgolj na podlagi povzetega izvedenskega mnenja je brez ustrezne sodniške presoje, prisodilo odškodnino. Sicer pa tudi sama odmera odškodnine temelji na pavšalnih in ne izkazanih zaključkih izvedenca (zanemarjanje in zaničevanje tožnika po sopripornikih, zasmehovanje po zaposlenih, slabi higienski pogoji, neustrezna prehrana in neustrezne bivanjske razmere), pri čemer je prvostopno sodišče tudi povsem nekritično zavrnilo dokaz z zaslišanjem priče in paznikov, ki so obravnavali tožnika.

Prvostopno sodišče je relativno bistveno kršitev storilo tudi s tem, ko je dopustilo tožniku, da je kot dokaz predložil predlog poravnalne ponudbe, kar je v nasprotju z določbo 309.a člena ZPP.

5. Tožena stranka ni vložila odgovora na pritožbo. Tožeča stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za ugoditev pritožbi tožeče stranke in za zavrnitev pritožbe tožene stranke.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Tožnik uveljavlja plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v posledici neutemeljenega pripora na podlagi 30. člena Ustave Republike Slovenije (pravica do odškodnine zaradi neutemeljeno odvzete prostosti) in določbe 542. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Po odločbi 1. točke prvega odstavka 542. člena ZKP ima pravico do povrnitve škode oseba, ki je bila v priporu in je bila s pravnomočno sodbo oproščena obtožbe. Kriterije za odmero odškodnine za tovrstno nepremoženjsko škodo določa 179. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). V skladu s sodno prakso duševne in telesne bolečine zaradi neutemeljeno odvzete prostosti predstavljajo enotno obliko škode in zajemajo vse potrebne nepremoženjske škode, ki je oškodovancu nastala. Zanjo se prisodi enotna odškodnina, pri odmeri katere se upoštevajo vse okoliščine primera kot npr. ugled, ki ga oškodovanec prej uživa v svojem okolju. odnos okolja proti njemu po odvzemu prostosti, težo in naravo kaznivega dejanja, čas odvzema prostosti in vse druge okoliščine, ki so vplivale na naravo, težo in trajanje duševnih bolečin.1

8. Ni sporno, da je zoper tožnika na Okrožnem sodišču na Ptuju tekel kazenski postopek zaradi očitka storitve kaznivih dejanj spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let (oškodovanka po obtožbi je tožnikova tri letna hči N.) po tretjem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), prikazovanje, izdelava, posesti in posedovanja pornografskega gradiva po prvem odstavku 176. člena KZ-1 in prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva po tretjem odstavku 176. člena KZ-1. Kazenski postopek se je zaključil z oprostilno sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju I K 42697/2014 z dne 18. 5. 2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 42697/2014 z dne 2. 2. 2016. V predmetni kazenski zadevi je bil tožnik vse do izreka oprostilne sodbe neutemeljeno v priporu. Neutemeljen pripor je skupaj trajal 221 dni.

9. Prvostopno sodišče je na podlagi zaslišanja tožnika ter izvedenskega mnenja izvedenca klinične psihologije dr. A. F. (nadalje izvedenec) pravilno ugotovilo, da je tožnik v priporu doživljal strah (ta je po izvedencu prvih 14 dni bil maksimalno izražen, nato je pojenjal v manj intenzivnega), stisko zaradi izida postopka ter nelagodje zaradi slabših bivalnih in higienskih razmer, kot jih je bil deležen doma. Duševno trpljenje pa mu je tudi povzročalo pomanjkanje zasebnosti in oddaljenost oziroma odsotnost njegove socialne mreže. Pritrditi je tudi izpovedbi tožnika, da je bil v posledici narave kaznivega dejanja (tožniku se je očitala pedofilija na škodo triletnega otroka, njegove hčere), stigmatiziran in zaničevan po sopripornikih in da so zaradi narave navedenega kaznivega dejanja zaposleni v zaporu (pazniki) zoper njega izkazovali zadržan in povsem uraden odnos.

10. Navedene okoliščine, zlasti pa trajanje neutemeljenega pripora (221 dni) in teža kaznivega dejanja, zaradi katerega je bil odrejen pripor (očitek pedofilije zoper lastno hčer in s tem povezana stigmatizacija v okolju, v kateri je tožnik živel in delal) tudi po presoji pritožbenega sodišča narekuje enotno odmero odškodnine v znesku 12.000,00 EUR. Tako prisojena odškodnina (nekaj čez 54,00 EUR za dan pripora) je v skladu z načelom individualizacije pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo ter je tudi v skladu s sodno prakso, na katero se v pritožbi sklicuje tožnik ter tudi novejšo sodno prakso (glej odločbe VSL II Cp 2075/2016, VS RS II Ips 196/2016, VS RS II Ips 412/2011). Nasprotna pritožbena izvajanja tožeče in tožene stranke za zvišanje oziroma znižanje prisojene odškodnine po sodišču prve stopnje, so neutemeljena.

11. Pritožba tožeče stranke ima sicer povsem prav, da izdelava pisnega izvedenskega mnenja, pisna dopolnitev izvedenskega mnenja zaradi pripomb strank kot tudi zaslišanje izvedenca na naroku za dopolnitev mnenja zaradi pripomb strank predstavlja enoten dokaz, zaradi česar plačilo dopolnitve izvedenskega mnenja bremeni tisto stranko, ki je predlagala dokazovanje z izvedencem. V obravnavanem primeru bi tako tožeča stranka (ta je predlagala izvedbo dokaza z izvedencem, tožeča stranka pa je po pisnih pripombah na podano izvedensko mnenje predlagala zaslišanje izvedenca na naroku zaradi dopolnitve izvedenskega mnenja) morala založiti predujem za predlagano dopolnitev izvedenskega mnenja, ne pa tožena stranka, kot je to zahtevalo prvostopno sodišče. Zaradi takega postopanja je prvostopno sodišče nadalje procesno postopalo nepravilno, ko je zaradi neplačila predujma po toženi stranki zavrnilo dokazni predlog za ustno dopolnitev izvedenskega mnenja z zaslišanjem izvedenca na naroku. Navedena relativna kršitev določb postopka pa v obravnavani zadevi ni odločilno vplivala na prisojo odškodnine, ker je tožena stranka zahtevala zaslišanje izvedenca na naroku zaradi pojasnitve v zvezi s pavšalnimi zaključki izvedenca o duševnih bolečinah tožnika zaradi pomanjkanja prostora v priporu, slabših higienskih in bivalnih razmer, nižjih temperatur in manjka hrane ter zaradi zaničevanja (zmerjanja) tožnika po paznikih. Navedene okoliščine (manjši bivalni prostori kot na prostosti in s tem povezane slabše bivalne in higienske razmere kot doma) in s tem povezana stiska priprtega, so namreč že sama posledica pripora, za ugotovitev katere ni potrebno izvedensko mnenje. Zatrjevani manjko hrane v obravnavani zadevi ni upoštevna okoliščina pri odmeri odškodnine. Iz samega izvedenskega mnenja (str. 14 mnenja) pa tudi ne izhaja, da bi tožnik trpel duševne bolečine zaradi stigmatizacije po zaposlenih v zaporu. To pa pomeni, da okoliščine, zaradi katerih se je predlagala dopolnitev izvedenskega mnenja z ustnim zaslišanjem izvedenca na naroku, ne bi v ničemer prispevale k dodatni razsoji okoliščin vplivnih na odmero odškodnine in tako prvostopno sodišče z navedeno relativno kršitvijo določb postopka (kršena je določba 153. člena in 253. člena ZPP) ni zagrešilo absolutno bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.

12. Res je, kot navaja pritožba tožene stranke, da je prvostopno sodišče v razlogih izpodbijane sodbe (točka 13 razlogov) le povzelo (delno prepisalo) izvedensko mnenje, vendar ga je kot takega (točka 12 razlogov) dokazno sprejelo kot strokovno obrazloženo in utemeljeno. Tako ni pritrditi pritožbi tožene stranke, da prvostopno sodišče glede izvedenskega mnenja ni opravilo dokazne presoje.

13. Prvostopno sodišče je tudi pravilno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje paznikov, ker tožena stranka zaslišanje paznikov ni konkretizirala s konkretnimi imeni le teh, da bi jih lahko sodišče na zaslišanje vabilo kot priče. Sicer pa na morebitno protipravno ravnanje zaposlenih v zaporih (pazniki) ne predstavlja podlage oziroma okoliščine za odmero odškodnine v obravnavani zadevi.

14. Tudi drži navedba tožene stranke, da je prvostopno sodišče v nasprotju z določbo 309.a člena ZPP dopustilo predložitev predloga poravnalne ponudbe kot dokaz v pravdnem postopku. Navedena kršitev pa je tudi le relativne narave, ker je prvostopno sodišče pri presoji o odmeri odškodnine ni uporabilo. Sicer pa tožena stranka navedenemu dokazu ob sami predložitvi ni oporekala.

15. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevne bistvene kršitve določb postopka ali nepravilne uporabe materialnega prava, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

16. Pravdni stranki s pritožbo nista uspeli, tožeča stranka z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k dodatni razjasnitvi zadeve, in zato pravdni stranki krijeta vsaka sami svoje pritožbene stroške.

-------------------------------
1 Tako sodba VS RS II Ips 333/2014, sodba VSL II Cp 2101/2017.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 30
Obligacijski zakonik (uradno prečiščeno besedilo) (2007) - OZ-UPB1 - člen 179
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 542, 542/1, 542/1-1
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 153, 253

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.10.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIyNDM3